Aristotelova Fizika, najstarejše (pribl. 355 – 330 pr.n.š.) v celoti ohranjeno delo s tem naslovom (svoje “fizike” so namreč pisali že filozofi pred Sokratom), je razprava, ki je po vsebini precej drugačna od naše predstave naravoslovnega dela. Physis namreč v grščini pomeni naravo. Dejansko se prva Fizika ne ukvarja toliko s konkretnimi naravoslovnimi problemi, temveč na splošno raziskuje temeljne pojme, ki jih vsaka znanost o naravi potrebuje za svojo utemeljitev: pojme vzroka, gibanja, časa, dela, celote, končnega, neskončnega… Vseeno pa na nek način stoji na samem začetku linije, ki preko srednjeveških “naravoslovcev” pelje do znanosti o naravi, kakršno poznamo danes. Za piko odr’t nekaj stavkov, s katerimi se prične Fizika (prvo poglavje prve knjige):
“Ker imajo predmeti znanosti na vseh področjih raziskovanja svoje principe, pogoje in načela, vedenje, torej znanstveno vedenje, dobivamo prav s spoznavanjem le-teh. Kajti o stvari ne vemo prav nič, dokler ne spoznamo njenih prvih vzrokov in prvih principov, dokler našega raziskovanja ne pripeljemo do njenih najbolj osnovnih načel. Jasno je torej, da je v znanosti o naravi, prav tako kot pri vseh drugih znanostih, naša prva naloga določiti tisto, kar se tiče njenih principov.
Naravna pot do tega bi bila, da začnemo pri stvareh, ki so nam bolj spoznavne in očitne, in nadaljujemo proti tistim, ki so jasnejše in bolj spoznavne same po sebi; niso namreč iste stvari enako ‘spoznavne za nas’ in ‘spoznavne’ same po sebi. V naši raziskavi moramo torej slediti tej poti in napredovati od tega, kar je po svoji naravi bolj skrito, a je nam jasnejše, do tistega, kaj je jasnejše in spoznavnejše po svoji naravi. Nam so namreč sprva jasnejše in očitnejše stvari, ki so v resnici precej zamešane. Šele potem, ko jih z analizo razločimo, nam postanejo jasni njihovi principi in načela. Zaradi tega moramo napredovati od splošnosti k posameznostim; celota je namreč laže spoznavna čutni zaznavi, splošnost pa je nekakšna celota, ki zajema v sebi mnoge stvari kot svoje dele. Nekako podobno je pri razmerju imena do njegovega pomena (pojmovnega določila); ime ‘krog’ je le nekaj celega in splošnega; šele njegova definicija ga razloči na njegove svojstvene posameznosti. Tako tudi otroci sprva vse moške imenujejo ‘oče’ in vse ženske ‘mati’, kasneje pa se jih naučijo razločiti med sabo.”
(prevedel Luka Omladič)
