O koledarjih

Koledar predstavljajo pravila za štetje dni in let, torej načini za računanje z daljšimi časovnimi razdobji. To je skupek predpisov, dogovorov in ukrepov, s katerim se ureja razmerje med letom in dnevom, kakor tudi z drugimi časovnimi enotami (mesec, teden). Koledarji so dediščina zgodovinskega razvoja in imajo svoje poreklo v daljni stoletni in tisočletni preteklosti. Zato so uporabljani koledarji močno obremenjeni s tradicijo. Leto in posamezni meseci ne vsebujejo celega števila tednov, posamezni meseci pa vsebujejo različno število dni.

Merjenje časa se razlikuje od merjenja drugih količin (na primer dolžine, mase) v tem, da osnovne enote za merjenje časa niso poljubne kot sta na primer meter in kilogram, ampak so neposredno podane s periodičnimi pojavi v naravi. Osnovna enota za merjenje časa je srednji Sončev dan. Srednji Sončev dan je povprečna vrednost vseh pravih Sončevih dni v teku enega leta. Srednji Sončev dan vsebuje 86.400 srednjih Sončevih sekund. Srednji Sončev dan je prekratka enota, da bi z njo primerno izrazili na primer starost človeka. Zato so ljudje že od nekdaj uporabljali večji enoti: tropsko leto in srednji sinodski mesec.

Slika 1: Papež Gregor XIII. je zbral skupino učenjakov, ki jih je vodil neapeljski zdravnik, matematik in astronom Aloisius Lilius (Luigi Lilio Ghiraldi). Izdelali so koledar, ki ga je papež uvedel leta 1582 z bulo Inter gravissimas. Koledar je še danes v veljavi po vsem svetu.

Kot odraz revolucije Zemlje Sonce na videz prepotuje ekliptiko (od pomladišča do pomladišča) v enem tropskem letu, ki je zelo stalno časovno razdobje. Tropsko leto znaša: 365 dni 5 ur 48 minut 46,0 sekund = 365,24220 srednjega Sončevega dneva Srednje trajanje izmenjave Luninih men (na primer od ščipa do ščipa) je prav tako zelo stalno časovno razdobje in se imenuje sinodski mesec. Sinodski mesec znaša: 29 dni 12 ur 44 minut 2,9 sekund = 29,53059 srednjega Sončevega dneva Vsa zapletenost koledarskih vprašanj in zmešnjava, ki je v preteklosti spremljala štetje let, je v nesomernosti osnovnih enot za merjenje časa. Tropsko leto in sinodski mesec ne vsebujeta celega števila dni, prav tako tropsko leto ne vsebuje celega števila mesecev. Meseci tudi ne vsebujejo celega števila tednov. Koledarji so torej osnovani na gibanju Sonca ali Lune ali pa na gibanju obeh nebesnih teles. Omenimo še, da so bili koledarji Majev in Aztekov v Srednji Amerki osnovani na gibanju treh nebesnih teles: Sonca, Lune in Venere.

Lunarni koledar

V starih kulturah je Luna igrala pomembno vlogo. Na nastop ščipa in mlaja so (bili) vezani številni običaji in obredi. Zato se je uporabljal tako imenovani lunarni koledar. Primer lunarnega koledarja je mohamedanski, ki se uporablja še danes. V lunarnem koledarju traja navadno lunarno leto 12 mesecev, ki so izmenično dolgi 29 in 30 dni, povprečno torej 29,5 srednjega Sončevega dneva. Navadno lunarno leto traja torej: 29,5 . 12 = 354 srednjih Sončevih dni Vendar je sinodski mesec za 44 minut in 2,9 sekunde daljši od 29,5 dneva. Za vskladitev z Luninimi menami se zato uvajajo – po določenih pravilih – prestopna leta. Prestopno Lunino leto znaša 355 srednjih Sončevih dni. Navadno lunarno leto je za 11 dni krajše od navadnega koledarskega leta s 365 dnevi. Zato nastopa mohamedansko Novo leto vsako leto 11 dni prej kot v predhodnem letu. Mohamedansko računanje let stalno prehiteva! V naših 33 letih preteče po mohamedanskem koledarju približno 34 lunarnih let. V lunarnem koledarju pretečejo Novo leto in začetki letnih časov v 33 letih vse mesece!

Luni-solarni koledarji

Z namenom, da bi se pomanjkljivosti lunarnega koledarja odpravile, so bili uvedeni tako im~novani luni-solarni koledarji. Luni-solarni koledarji skušajo uskladiti računanje časa z gibanjem Lune in Sonca. Primer luni-solarnega koledarja je židovski koledar. Meseci in leta v tem koledarju so lunarni. Z namenom, da se štetje let uskladi z gibanjem Sonca, se nekaterim letom dodaja 13. mesec. Pri tem so navadna (12-mesečna) leta in prestopna (13-mesečna) leta različno dolga. Dolžina navadnih let se giblje med 353 in 355 dnevi, dolžina prestopnih Let pa med 383 in 385 dnevi. Na ta način so s tem koledarjem dosegli, da nastopa mlaj vsakega prvega v mesecu, novo leto pa prične vedno jeseni, v septembru ali v začetku oktobra. V letu 1989 se je pričelo na primer židovsko novo leto 29. septembra ob Sončevem zahodu, v letu 199019. septembra ob Sončevem zahodu, leta 1997 pa 1. oktobra ob Sončevem zahodu… Židovski koledar je – kot vsak luni-solarni koledar – zelo zapleten in zato nepraktičen.

Slika 2: Zatični koledar iz slonove kosti s tremi razdelki po deset dni (prvo tisočletje pred našim štetjem).

Solarni koledarji

Tropsko leto ni somerno s sinodskim mesecem Lune. Vsi poskusi, da bi dovolj korektno in enostavno vskladili obe količini, so bili zato vedno neuspešni. Že pred tisočletji pa so uvedli koledarje, ki Lune sploh ne upoštevajo, ampak so vezani samo na gibanje Sonca.Solarni koledar je bil na primer julijanski koledar. Iz njega je izšel tako imenovani gregorijanski koledar, ki je prav tako solaren in velja danes po vsem svetu. Stari Egipčani so iz astronomskih opazovanj mnogih generacij izvedli za dolžino tropskega leta vrednost 365,25 dneva. Za računanje časa pa so uporabljali Leto s 365 dnevi. To pomeni, da je Sonce v neko določeno lego na ekliptiki (na primer v pomladišče) prihajalo vsako naslednje leto 6 ur kasneje – saj so merili z za 6 ur premajhno enoto! Po štirih letih je Sonce “zamujalo” en dan, po 120 letih pa en mesec. Po 4 . 365 =1460 letih je trenutek vstopa Sonca v pomladišče pretekel vse datume v letu in se vrnil na prvotni datum. Rimljani so uporabljali najprej lunarno leto s 354 dnevi. Lunarno leto je za 11 dni krajše od koledarskega. Z namenom, da uskladijo koledarske datume z letnimi časi, so Rimljani vsaki dve leti dodajali nadštevilni mesec z dolžino 22 ali 23 dni. Nadštevilni mesec so stari Rimljani dodajali brez ustaljenih pravil, kar je povzročalo zmedo. Tako se je na primer zgodilo, da je praznik žetve nastopil pozimi! Zmešnjavo je prekinil Julij Cezar (100 – 44 p. n. š.), ki je s pomočjo egipčanskega astronoma Sosigena leta 46 pred našim štetjem uvedel koledar, ki se danes imenuje julijanski.

Slika 3: Dvoglavi rimski bog Jan, bog vrat in prehodov, kasneje bog časa, začetka in konca, miru in vojne, gleda hkrati naprej in nazaj in v roki drži ključ prihodnosti. Po njem so imenovali mesec januar, ki označuje stik dveh let.

Koledar starih Egipčanov

Značilnost Nila je, da vsako leto presenetljivo točno začne naraščati in poplavi izsušeno zemljo. Egipčani so zelo hitro ugotovili, da med dvema poplavama mine v povprečju 365 dni. To so vzeli kot nilsko leto in torej ni imelo zveze z astronomijo. Leto je imelo tri letne čase in se je začelo z naraščanjem reke okoli 19. julija z “letnim časom poplav”. Mesece so prilagodili dolžini leta in sicer je imel vsak letni čas štiri mesece po 30 dni. To je skupaj 360 dni, ki so jim dodali še pet dni, v katerih so slavili rojstne dneve božanstev. To so sicer bili dnevi v letu, vendar pa letu niso pripadali, saj jih pri računanju namerno niso upoštevali. Z njimi so le uskladili shematsko razdelitev na mesece in dejstva narave.

Poleg civilnega (nilskega) koledarja so v templjih uporabljali tudi Lunine mesece, ker so bila razna tempeljska praznovanja določena glede na Luno in so te praznike v različnih letih praznovali ob različnih dnevih po civilnem koledarju. Zato so imeli posebne tabele, da so duhovniki razlagali datume enega koledarja z datumi drugega. Ni pa jasno, ali so običajno uporabljali tudi Lunin koledar oziroma ali so dolžino leta določili tudi glede na Lunine mesece. Tudi mi na primer računamo praznovanje Velike noči glede na Luno, pa to še ne pomeni, da uporabljamo Lunin koledar.

Ker Egipčani niso imeli prestopnih let, je bil njihov koledar vsako leto manj natančen. Vendar je minilo nekaj časa, preden so to opazili, saj Nil kljub rednosti ni začel naraščati vsako leto natanko istega dne. Kasneje so ugotovili, da je 365,25 dni na leto veliko bolj pravilno od 365 dni, kar pa ni vplivalo na uradni koledar. Že zelo zgodaj so tudi opazili, da nastopi helični vzhod Siriusa (Sirij so imenovali Sotis) tik pred poplavami Nila. Z vzhodom Sirija, ki je bil tudi z verskega stališča važen dogodek in vsaj teoretično sočasen z začetkom uradnega koledarja, so kontrolirali muhavost tega koledarja. Kljub temu, da je bil koledar v vedno večjem neskladju z letnimi časi, pa državnega koledarja niso spreminjali, saj je bil v prvi vrsti namenjen v upravne namene. Za večino prebivalstva, to je kmete, so bile pomembne poplave, ki so jih tako ali tako napovedovali duhovniki, ki so redno opazovali Sirij in uradni merilci nilskega vodostaja.

Prazniki so se skupaj s koledarjem premikali po letnih časih, tiste praznike pa, ki so bili vezani na določen letni čas, so enostavno praznovali dvakrat. Enkrat kot časovni praznik po koledarskem datumu, drugič kot nebeški praznik, ki je bil določen po sezonskih ali astronomskih dogodkih (na primer “prvi dan leta” po uradnem koledarju in “novo leto” glede na poplave in Sirij. (AF)  

Julijanski koledar

Koledar je uvedel prestopna Leta. Po julijanskem koledarju so prestopna leta tista, ki so deljiva s 4. Torej je vsako četrto leto prestopno! Povprečna dolžina leta po julijanskem koledarju je tako imenovano julijansko leto, ki znaša: (3 . 365 dni + 366 dni)/4 = 365,25 srednjega Sončevega dneva. S prestopnimi leti, ki se vrstijo vsaka 4 leta, dodajamo preveč in sicer vsako leto: 365,25 dneva – 365,24220 dneva = 0,00780 dneva = 11 minut 14 sekund = 674 sekund. Razlika 0,00780 dneva med julijanskim in tropskim letom nanese v julijanskem koledarju en dan v 1/0,00780 letih, to je v 128 letih in približno dveh mesecih. Razlika treh dni se torej nabere v 384 letih in približno sedmih mesecih. V 400 letih nanese razlika 3 dni 2 uri in 53 minut.

Slika 4: Julij Cezar (100 – 44 p. n. š.) je reformo koledarja izvedel s pomočjo egipčanskega astronoma Sosigena.

Gregorijanski koledar

Leta 1582 sta gregorijanski koledar uvedla papež Gregor XIII. in neapeljski zdravnik, matematik in astronom ALoisius Lilius (po njegovi smrti je na pomoč priskočil Christopher Clavius, matematik iz Bamberga). Cerkveni koncil v Niceji leta 325 je določil, da naj se krščanska Velika noč praznuje ob začetku astronomske pomladi, to je tedaj, ko je Sonce v pomladišču, in da naj bo tedaj datum 21. marec. Delo De ratione temporum pa je to spremenilo. Cerkev je sklenila, da naj se Velika noč praznuje na nedeljo po prvi pomladanski polni Luni. Najzgodnejši datum Velike noči je na ta način 22. marec, najkasnejši pa 25. april. Če pade prva pomladanska polna Luna na nedeljo, je Velika noč naslednjo nedeljo! Zaradi zanimivosti povejmo, da je v tem stoletju nastopila Velika noč najbolj zgodaj leta 1913, in sicer 23. marca in najkasneje leta 1943 in sicer 25. aprila. Okrog Velike noči se zvrsti vse cerkveno leto s svojimi premakljivimi prazniki, ki zato od leta do leta spreminjajo datum.

Po julijanskem koledarju merimo s preveliko enoto, zato sta nastopala Velika noč in začetek pomladi (in drugih letnih časov) po koledarju vedno prej. V letu 1582 je nastopila astronomska pomlad že (1582 – 325) . 0,00780 = 10 dni prej, torej 11. marca! Zato je papež Gregor XIII. z bulo 1. marca 1582 ukazal, da nastopi za četrtkom, 4. oktobra 1582, petek, vendar z datumom 15. oktober 1582. Glede prestopnih let pa je izdal papež sledeči predpis, ki predstavlja bistvo gregorijanskega koledarja. Prestopna so leta, ki so deljiva s 4, vendar z omejitvijo, da so od let z dvema ničlama na koncu prestopna le tista, ki so deljiva s 400. Prestopno je torej le vsako četrto stoletje! Prestopna so (bodo) leta 1600, 2000, 2400…, niso pa bila (ne bodo) prestopna leta 1700, 1800, 1900, 2100, 2200, 2300…, ki so po julijanskem koledarju prestopna! Na opisani način imamo v štiristo letih tri prestopna leta manj kot po julijanskem koledarju, torej 3 dni manj v 400 letih, kar znaša na leto 3/400 = 0,0075 dneva manj! Na ta način uvedeno leto je tako imenovano gregorijansko leto, ki je za 0,0075 dneva krajše od julijanskega leta in znaša: 356,25 – 0,0075 = 365,2425 srednjega Sončevega dneva. Razlika med gregorijanskim in tropskim letom znaša: 365,2425 – 365,2422 = + 0,0003 dneva = + 26 sekund. Merimo torej še vedno s preveliko enoto, vendar je ta razlika 674/26 = 26-krat manjša kot pri julijanskem koledarju! Razlika nanese en dan v približno 1/0,0003 = 3333 letih (3 dni v 10.000 letih) oziroma eno uro v približno 3333l24 = 139 letih. V letu 1997 je zaostajal gregorijanski koledar za: (1997 – 1582) . 26 sekund = 415 . 26 sekund = 2 uri 59 minut 50 sekund za gibanjem Sonca, torej za tropskim letom! Okoli leta 1582 + 3333 = 4915 bo datum začetka astronomske pomladi za en dan manjši, torej 20. marec! Verjetno bodo to uredili zanamci tako, da bodo koledarju dodali en dan.

Gregorijanski koledar so takoj sprejele le maloštevilne tedanje države, osvojen je bil postopno. V Rusiji, Turčiji, Egiptu in na Kitajskem so ga sprejeli šele v našem stoletju. Danes velja gregorijanski koledar praktično po vsem svetu. Računanje časa po julijanskem koledarju se večkrat imenuje stari stil, po gregorijanskem koledarju pa novi stil. Računanje časa po starem stilu, to je po julijanskem koledarju, je zadržala pravoslavna cerkev do danes. Razlika novi – stari stil, torej razlika med gregorijanskim in julijanskim koledarjem, je znašala v 17. stoletju +10 dni, v 18. stoletju +11 dni in v 19. stoletju +12. dni. V 20. stoletju znaša razlika +13 dni. V 21. stoletju bo znašala razlika še vedno +13 dni, saj bo leto 2000 prestopno po gregorijanskem in julijanskem koledarju! Zaradi pozitivne razlike med gregorijanskim in julijanskim koledarjem in predpisov o Veliki noči, nastopa pravoslavna Velika noč vedno kasneje (ali na isti datum) kot na primer katoliška. V letu 1989 je bila na primer Velika noč 26. marca, pravoslavna pa šele 30. aprila. V letu 1990 pa sta datuma katoliške in pravoslavne Velike noči sovpadla 15. april.

Koledar v Mezopotamiji

Klimatske razmere v Mezopotamiji so takšne, da ni bilo mogoče vna prej napovedovati letnih poplav Evfrata in Tigrisa, od katerih je bilo odvisno vse poljedelstvo. Prav zaradi te negotovosti je bil koledar izjemno pomemben. Najbolj očitni pojavi v naravi, ki so se redno ponavljali, so bile Lunine mene. Babilonski koledar je bil zato zgrajen na Luninih mesecih, od katerih je vsak štel 29 ali 30 dni, sprememba pa se ni menjavala v kakšnem pravilnem zaporedju, ampak so jo določali sproti z opazovanjem mlaja. Že po zelo kratkem obdobju so lahko ugotovili, da se ob koncu 12. Luninih meseeev vrača skoraj isti letni čas. Tako so število 12 vzeli kot število mesecev, potrebnih za eno leto. Glede na štiri Lunine mene so razdelili mesec na štiri sedemdnevne tedne z enim ali dvema praznikoma, ki so ju imenovali mesečeva dneva. Dodajali so ju na koncu, da so tako dosegli celotno število dni.

Do tu so sestavljalci koledarja strogo upoštevali lunino načelo. Toda poleg luninega boga je bil pomemben tudi sončni bog in zato je bilo babilonsko leto sončno leto. Leto se je začelo spomladi, ne vemo pa kdaj, morda ob enakonočju. Dolgo je bilo približno 12 mesecev in 11 dni, skupaj kakih 365 dni. 12 luninih mesecev po 29 ali 30 dni je le 354 dni, kar je v nasprotju s sončnim letom. To so rešili tako, da so po potrebi vključili dodatni mesec. Ker pa niso smeli zmesti božansko določenega zaporedja mesecev, so kratko malo podvojili obstoječi mesec, ne da bi spremenili ime. Ko sta prišla narava in koledar močno navzkriž, so resnico preverili po zvezdah in vladar je ustrezno ukrepal. Kasneje so prestopni mesec dodali vsako drugo ali tretje leto in koledar je postal za kmeta veliko bolj zanesljiv. Po letu 500 pred našim štetjem pa so redno dodajali sedem mesecev na vsakih 19 let. (AF)

Primerjava med gregorijanskim in julijanskim koledarjem

Če primerjamo julijanski in gregorijanski koledar lahko rečemo, da je julijanski koledar zelo enostaven, kar je vsekakor njegova prednost. Pomikanje datumov začetka letnih časov je za več generacij praktično nepomembno. Prednost gregorijanskega koledarja pa je v tem, da je mnogo (26-krat) natančnejši od julijanskega. Skozi več tisočletij pada začetek letnih časov praktično na iste datume. Vendar ima gregorijanski koledar tudi mnoge pomanjkljivosti. Isti datumi v mesecu padajo na različne dneve v tednu in sicer vsako leto drugače, saj ima leto 52 tednov in še en dan oziroma še dva dni v prestopnem letu. Meseci imajo različno število dni, število delovnih dni je različno. Vse to povzroča težave v gospodarskem in ekonomskem življenju, v prometu, v knjigovodstvu in statistiki. Vsako leto je potrebno tiskati nove koledarje. Meseci se imenujejo po rimskih bogovih in imperatorjih, dnevi v tednu pa se v skoraj vseh evropskih jezikih imenujejo po planetih, ki prav tako nosijo imena bogov. Gregorijanski koledar je torej – tako kot julijanski – močno obremenjen s tradicijo. Gregorijanski koledar je bil uveden bolj iz verskih kot iz znanstvenih razlogov. Če bi se izvedla reforma julijanskega koledarja v moderni dobi, je zelo verjetno, da do uvedbe gregorijanskega koledarja sploh ne bi prišlo, saj je možno najti točnejše časovne sisteme od gregorijanskega.

Predlogi za reformo koledarja

Predlogov za reformo koledarja je bilo veliko. Omenimo le tri!

1. Koledar francoske revolucije

Koledar francoske revolucije predstavlja prvi poskus za reformo gregorijanskega koledarja. Po njem se prične leto na dan jesenskega enakonočja in je razdeljeno na 12 mesecev po 30 dni. Vsak mesec ima tri dekade po deset dni. Meseci se imenujejo po značilnih sezonskih spremembah v naravi, dnevi v vsaki dekadi pa po vrstilnih števnikih. Praznični dnevi so 10., 20. in 30. dan vsakega meseca ter odvečnih pet oziroma šest dni na koncu leta. Za štetje časa so vpeljali desetiš ki sistem. Dan so delili na deset ur, uro na sto minut in minuto na sto sekund. Koledar francoske revolucije so sprejeli v Franciji leta 1793 in je veljal do leta 1806, ko ga je ukinil Napoleon. Pozneje so ga ponovno uvedli ob Pariški komuni, dokler ga ni dokončno po dveh mesecih izpodrinil gregorijanski koledar.

2. Predlog Milutina Milankovića

Srbski matematik, astronom in geofizik Milutin Milanković (1879 -1958) je v Carigradu leta 1923 (na kongresu pravoslavnih cerkva) predlagal sledečo reformo julijanskega koledarja. Prestopna naj bodo leta, ki so deljiva s 4, vendar z omejitvijo, da so od let z dvema ničlama na koncu prestopna le tista, ki pri deljenju z 900 dajejo ostanek 200 ali 600. Na ta način bi nastopilo v 900 letih (od 2000 do 2900) sedem prestopnih let manj kot po julijanskem koledarju. V naslednjih devetih stoletjih bi bila torej po Milankoviću od stoletij prestopna le leto 2000 (ostanek 200) leto 2400 (ostanek G00) in leto 2900 (ostanek 200).

Če imamo v 900 letih sedem prestopnih let manj kot po julijanskem koledarju, to pomeni, da imamo sedem dni manj v 900 letih. To znaša na leto 7/)00 = 0,00778 dneva manj. Na ta način uvedeno leto, imenujemo ga Milankovićevo leto, je torej za 0,00778 dneva krajše od julijanskega leta in znaša: 365,25 – 0,00778 = 365,24222 srednjega Sončevega dneva Razlika med Milankovićevim in tropskim letom znaša: 365,24222 – 365,2422 = 0,00002 srednjega Sončevega dneva = 1,73 sekunde. Ta razlika nanese en dan po približno: 1/0,00002 = 50.000 letih Milankovićev koledar je 674/1,73 = 390-krat natančnejši od julijanskega in 26/1,73 =15 krat natančnejši od gregorijanskega. Z gregorijanskim koledarjem se sklada do leta 2800. Leto 2800 je namreč po gregorijanskem koledarju prestopno, po Milankovićevem pa navadno. Reforme koledarja po predlogu Milankovića niso izvedli.

3. Svetovni koledar

Enega od mnogih projektov za reformo koledarja je obravnavalo in sprejelo Društvo narodov v letu 1937 kot svetovni – večni koledar. Svetovni koledar je ponovno sprejel Ekonomsko-socialni svet Združenih narodov leta 1954. Z uvedbo svetovnega koledarja so sicer soglašale mnoge države, nekater pa so ga odklonile iz verskih in drugih razlogov. Vprašanje reforme gregorijanskega koledarja zato še danes ni rešeno, velja še vedno gregorijanski koledar!

Svetovni koledar predstavljajo sledeči predpisi: Leto ima 12 mesecev. Navadno leto ima 3G4 dni, to je točno 52 tednov. Prvi meseci vsakega četrtletja (januar, april, julij in oktober) imajo po 31 dni s petimi nedeljami. Ostali meseci imajo po 30 dni s štirimi nedeljami. Vsako četrtletje ima torej 91 dni. Brez nedelj ima vsak mesec vključno s sobotami 26 dni. Vsako leto in vsako četrtletje se prične z nedeljo in konča s soboto. Nadštevilni, to je 3G5. dan nastopi na koncu vsakega navadnega leta. To bi bil Dan miru, dan brez datuma in mednarodni praznik ob zaključku leta. Drugi nadštevilni dan (Dan prestopnega leta) bi se praznoval ob prestopnih letih takoj po 30. juniju in prav tako ne bi nosil datuma. Glede prestopnih let veljajo pravila gregorijanskega koledarja. Svetovni koledar odpravlja precejšen del pomanjkljivosti gregorijanskega koledarja.

Časovne ere

Dolga časovna razdobja z neprekinjenim štetjem let in z določenim začetnim dogodkom (epoho) se imenujejo časovne ere. Zgodovina pozna preko 200 časovnih er. Epohe skoraj vseh er so vezane na različne legendarne, mistične ali zgodovinske dogodke. Omenimo samo nekatere.

Bizantinska era se začenja s “stvarjenjem sveta”,1. septembra leta 5508 pred našo, krščansko ero, to je pred Kristusovim rojstvom. Ni znano, kdo je to ero uvedel. Pojavila se je v 7. stoletju v tedanjem Bizancu, veljala pa je v grški in ostalih vzhodnih cerkvah. Ukinil jo je Peter Veliki leta 1700. Olimpijska era, v kateri so se štiri leta štela kot ena olimpijada, začenja 1. julija leta 776 pred našim štetjem s prvimi antičnimi olimpijskimi igrami. Era “od ustanovitve Rima (ab urbe condita)” pričenja leta 753 pred našim štetjem. V prvem stoletju pred našim štetjem se ta era deli v tako imenovano Varonovo ero z začetkom leta 753 in v Kapitolinsko z začetkom leta 752 pred našo ero. Obe eri se razlikujeta za eno leto, epoha pa je ista in sicer ustanovitev Rima. Nebukadnezarjeva era začenja z ustanovitvijo Babilona leta 747 pred našim štetjem. Ero omenja Ptolomej v svojih spisih. Dioklecijanova era se računa od leta 284, ko je Dioklecijan zasedel prestol. Mohamedanska era se začenja z begom Mohameda iz Meke v Medino (hedžra) 16. julija 622. Židovska era se začenja s “stvarjenjem sveta” 1. oktobra 3761 pred našim štetjem. Naša era se imenuje tudi Dionizijeva era. Uvedel jo je šele v 6. stoletju skitski menih iz Rima Dionisius Exguus (Dionizij Mali). Predlagal je, da bi šteli leta od Kristusovega rojstva dalje. Za leto Kristusovega rojstva je na neznan način določil letnico 753 ab urbe condita. Sodobne zgodovinske raziskave kažejo, da se je Kristus verjetno rodil 5 ali 7 let pred začetkom naše, krščanske ere. Začetek našega štetja je torej dokaj vprašljiv. Na zahodu se je tako štetje prvič pojavilo leta 742, v vzhodni cerkvi pa se je uveljavilo šele v 16. in 17. stoletju.

ponatis članka iz revije Spika (december 1997)

-