Pred kratkim sem imel naval slabe vesti: v bistvu nekaj malega vem o načelnih vprašanjih ekološke politike, pa stvar ali dve o klimatskih spremembah. Kaj zares določata Kjotski in Kopenhagenski sporazum, pa v dveh stavkih nisem znal povedati. Tole je rezultat povsem diletantskega, ampak mogoče malo filozofsko-tečnega branja vsem razpoložljivih virov.
DOPOLNILO: O čem se sploh pogajajo v Kopenhagnu?
1. KYOTO IN KOPENHAGEN
Zakaj sploh?
Na precej prepričljiv konsenz znanstvene skupnosti, da izpusti toplogrednih plinov (predvsem CO2 in metana) z veliko verjetnostjo vodijo v nepredvidljive (ampak gotovo neprijetne) klimatske spremembe, so ZN v 90. zasnovali sporazum, s katerim bi se države samoomejile glede emisij.
Trenutek se je v resnici zdel pravi, saj je v letih 1987-1989 – v zgolj treh letih od sprejetja do zadostne ratifikacije– stopil v veljavo Montrealski protokol o prepovedi proizvodnje snovi, ki uničujejo ozonsko plast. Ta je dejansko bil videti primer dobrega sporazuma in vir zaupanja, da mednarodno pravo ima moč spopadanja z novimi ekološkimi krizami, povezanimi z emisijami.
No, že na ravni formalizma so se zadeve hitro zapletle. Kjotski protokol je bil sprejet l. 1997, v veljavo pa je stopil šele l. 2005, ko ga je ratificiralo dovolj držav. Danes so ga sicer ratificirale praktično vse svetovne države (187 njih, razen ZDA; a kot bomo videli, v nasprotju z splošno sprejetim mitom po moje to niti ni bistveni deficit Kyota), veljavnost pa se mu izteče l. 2012. Zato potreba po »Kyotu II« – Kopenhagnu.
V čem je vzrok uspešnosti Montreala in zle sreče Kyota? Banalno povedano, ozonski CFC plini iz Montreala so sestavina starih hladilnikov. Toplogredni plini, predvsem CO2, pa so dejansko »izdih« naše civilizacije, vsak liter bencina, vsak kos premoga, vsak pritisk na gas avtomobila, vsako tuširanje s toplo vodo, itd , se prevede v ogljikov dioksid. Produkcija človeštva je skoraj neposredno ekvivalentna in izrazljiva v emisijah CO2.
Razlika med Kjotom in Kopenhagnom
Po sebi malo zaskrbljujoče je, da tik pred pogajanji ne vemo čisto natančno, kako bo sporazum izgledal. Izhodišče zanj je t.i. »pet stebrov« Balijskega akcijskega načrta; nedvomno pa je, da je Kopenhagen zasnovan na načelih Kjota – je Kjoto II, saj se prvi izteče l. 2012. Da bi lahko kaj ugibali o uspešnosti Kopenhagna, moramo najprej pogledati, kaj je s Kyotom.
»Blairova interpretacija« Kyota in Kopenhagna
»Blairova« glede na neko njegovo nedavno izjavo. Namreč (http://greenmedianews.com/kyoto-vs-copenhagen-tony-blair-at-ggcs2-on-the-critical-difference/) :
»Kyoto is a treaty that essentially allowed us to make a point,” Blair said. “For the first time, climate change was an international discussion, on an international stage, and we got a treaty. The purpose of Copenhagen is not to make a point, it’s to provide a solution. And that’s a whole lot tougher.”
Bistvo Blairove interpretacije Kjota in Kopenhagna je, da je bil Kjoto eksperiment, ki bo omogočil sprejem pravega, učinkovitega sporazuma – Kopenhagna. Veliko ljudi in tudi mediji so dejansko podajali napačno interpretacijo Kyota, da je njegov namen preprečiti globalno segrevanje. A to ni res. Kot nam je jasno povedal Blair, je to KjOTSKI MIT ŠT.1.: namen kjota ni preprečiti globalno segrevanje, njegov smisel je »to make a point« za nov sporazum, ki bo dejansko preprečil segrevanje. Prvo vprašanje je torej, ali je »point« Kjota uspešen?
BISTVO: če bo Kopenhagen sprejet, bo razširtev Kjota : zaveze, ki veljajo v Kyotu le za skupino zahodnih industrijsko razvitih držav (t.i. države ANEKSA I.) se bodo razširile na vse države z relevantnimi izpusti toplogrednih plinov. V nasprotju s Kjotom Kopenhagen meri na globalno znižanje izpustov. Hhrati bo vseboval drugi bistveni (in kontroverzni) element Kjota – t.i. fleksibilne mehanizme. Pojasnilo sledi.
2. KJOTO
Kaj določa Kjoto?
Omenili smo KJOTSKI MIT ŠT.1 (»Namen Kjota je preprečiti globalno segrevanje«), ki ga razblinja »Blair«; KJOTSKI MIT ŠT. 2. pa je: »Kjoto določa, da države sveta zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov«. To ni res. Kar se tiče izpustov, Kjoto določa:
- Le določene države (države ANEKSA I.) so pravno zavezane zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 5,2% do l. 2012, glede na raven izpustov v l.1990. To je malo poenostavljeno – v resnici je procent zaveze za vsako državo A1 drugačen, 5,2% pa je skupna vsota] .
- Druga ključna značilnost Kjota je prav ta razdelitev držav na tri skupine.
- ANEKS I.: 40 držav, ki so zavezane zmanjšati izpuste za 5,2%. Vse so Kyoto tudi ratificirale, razen ZDA[1];
- ANEX II.: to podmnožica najbolj razvitih A1 držav, ki imajo še dodatne obveznosti poleg samega zmanjšanja izpustov. To bo pomembno za Kopenhagen, ki naj bi te dodatne obveznosti razvitih držav močno razširil – gre za kompenzacije mlado-industrijskim državam iz stališča staro-industrijskih ;
- RAZVIJAJOČE DRŽAVE, ki jim neposredno (kot pravna zaveza) ni treba zmanjšati izpustov (Kitajska in Indija sta podpisnici Kyota, saj ju ta v smislu neposrednih izpustov pač ne obvezuje!) Ta skupina držav brez zavez redukcije izpustov bi se morala v Kopenhagnu skrčiti, predvsem pa ne vsebovati industrijsko visoko razvitih držav – predvsem Indije, Kitajske in Brazilije (čeprav je zadnja posebnen primer zaradi tropskega gozda).
- Tretjič, Fleksibilni mehanizmi. Sem sodi tisto, kar si večina ljudi predstavlja pod Kjotom, to je trgovanje z izpusti. A je še dosti več.
FLEKSIBILNI MEHANIZMI
Jedro Kjota: pomeni pa, za države A1, kako izpolnite svojo zavezo (zmanjšanje izpusta), ne da bi dejansko zmanjšali svoj neposreden izpust toplogrednih plinov. FM padejo v tri skupine:
- Emissions trading (ET), trgovanje z emisijami. To je tisto, kar ljudje poznajo pod Kjotom, gre pa za trgovanje ZNOTRAJ SKUPINE A1. Če je ena izmed pogodbenic A1 skupine porabila več CO2, druga pa manj, lahko razliko zamenjata. Namen je, da je »varčevanje« CO2 ekonomsko nagrajeno, »presežek« CO2 ekonomsko kaznovan, bruto izpusti pa so zmanjšani. Ideja je sama po sebi racionalna. ET je v bistvu edini fleksibilni mehanizem, ki je še vezan na neposredno zmanjšanje izpustov znotraj A1.
- Joint Implementation (JI). Ta in naslednji mehanizem ne zmanjšata neposrednega izpusta CO2 , ampak ga kot zmanjšata z nekakšno »trajnostno« investicijo. JI se nanaša na države A1, ki svoj presežek CO2 glede na Kyotsko zavezo kompenzirajo s takšno investicijo v drugi A1 državi – recimo kreditirate izgradnjo hidroelektrarne v Ukrajini
- Clean Development Mechanism (CDM) velja podobno, le da se nanaša na države tretje skupine – A1 država svoj presežek izpustov »poplača« s financiranjem gradnje hidroelektrarne na Kitajskem. – Kar je mimogrede faktično tudi res: več kot 60% CDM so evropske naložbe na Kitajskem. Da so učinki zmanjšanja emisij pri teh projektih narejeni precej »čez prst« , je jasno.
Če povzamem: en problem Kyota je torej, da ne določa zmanjšanja izpustov na globalni ravni, ampak le znotraj A1 držav; drug je »kreativno ekološko računovodstvo«, ki ga omogočajo »fleksibilni mehanizmi« . Naj ti ilustriram s primerom tabele iz uradne EU statistike .
Prvi in drugi stolpec sta ključna. Denimo Slovenija: morali bi zmanjšati izpuste za 8%, v resnici jih bomo ob projekciji tega, kar počnemo sedaj, povečali (do 2010) za 6,8%. Potem vključimo čarovnijo. V tretjem stolpcu upoštevamo »Additonal Policies and mesures«. To so verjetno ukrepi, ki jih ne izvajamo, ampak obljubljamo, da jih bomo. V četrtem stolpcu dodamo »Use of carbon sink«, slavne ponore: če prekvalificiraš en travnik v gozd, se bilanca CO2 takoj izboljša, ker je gozd »srka« CO2. (To je seveda res, a po moje je razlika med »aktivnim« upoštevanjem ponorov, recimo aktivno politiko, s katero preprečimo izsekavanje tropskega gozda, in »pasivnim« eko-računovodstvom, kjer ponor uporabimo kot argument, da lahko malo manj zmanjšamo izpuste. ) Peti stolpec – dodamo Kjotske fleksibilne mehanizme. In VOILA!, tu je zmanjšanje za 12% (predzadnji stolpec), s čemer smo celo presegli svojo Kjotsko obvezo za 4% (zadnji stolpec). Krucefiks!
(Vir: http://www.eea.europa.eu/themes/climate/faq/will-my-country-meet-its-kyoto-target)
3. JE KJOTO USPEŠEN ALI NEUSPEŠEN?
Vprašanje je ključno tako iz stališča »naivne interpretacije« (ali je Kjoto kaj pripomogel k zmanjšanju globalnega segrevanja?) kot iz stališča »Blairove interpretacije« (Ali je Kjoto uspešen kot model za »pravi« sporazum, Kopenhagen?)
Znanstvena legitimacija
Edina legitimacija teh sporazumov je znanost. Vse to počnemo zato, ker mislimo, da so napovedi klimatologije vsaj približno pravilne. To je edinstvena situacija v zgodovini. In kot takšna enostavno ne dopušča prostora za kompromis. ALI mislimo, da so modeli dovolj prepričljivi, da opravičujejo ukrepe, ALI pa mislimo, da so ukrepi preveč radikalni, glede na stopnjo verjetnosti napovedi. Vmesnega prostora ENOSTAVNO NI. Ne moremo narediti kompromisa – potem naša politika pač ne bi bila več racionalna.
[ Primer: znanost trdi, da je cepivo proti gripi učinkovito, skeptiki pa, da ne deluje. Racionalna odločitev je ZA cepivo, ali pa PROTI; kompromis, POLOVIČNA DOZA cepiva, pa ni racionalen. Za znanost cepivo sedaj ne bo več učinkovito, za skeptika pa ste po nepotrebnem dobili polovično dozo neučinkovitega strupa v telo – in oba imata prav!]
Odgovor je tu dovolj preprost in nedvoumen. NE, v času operativnosti Kjota so izpusti toplogrednih plinov na globalni ravni naraščali. (Predvsem zaradi Indije in Kitajske, kar ni pomenilo kršitve Kjota, saj teh zavez nista imela; nasprotno je ZDA, ki Kyota ni podpisala, svoje izpuste stabilizirala na podobnih ravneh kot evropske podpisnice Kjota; trditev, da so ZDA glavni krivec, zakaj Kjoto ne pomeni globalnega znižanja emisij, je torej mit. Druga zgodba je seveda, kakšno politično sporočilo ima ignoranca ZDA.)
Blairova Interpretacija (Kjoto kot model)
Če Kjoto ni imel učinka na realni (t.j. globalni) ravni, ga lahko pozitivno ocenimo vsaj kot model? Je deloval vsaj v izolirani množici držav A1? Poglejmo uradni graf brez zavese fleksibilnih mehanizmov (no, skoraj brez):
Tu je videti, kot da nam je uspelo (vsaj v l.2007) – 5,2% zmanjšanje je natančno kjotski cilj, četudi v oči bode razlika med »tranzicijskimi« (EIT: econmies in transition) in ostalimi državami. Nekatere analize »uspeh« Kyota pripisujejo predvsem padcu industrijske produkcije v Rusiji … Kjotski cilj je bil očitno dosežen na račun prispevka »tranzicijskih« ekonomij. A paradoksno, ta njihov uspeh morda ni bil toliko posledica uspešnega izvajanja emisijskih politik, temveč v precejšnji meri neprostovoljnega zmanjšanja industrijske produkcije.
Še bolj problematičen uspeh Kjota postane, če izključimo »LULUCF« (Land use, land-use change and Forestry). V kreativnem računovodstvu Kjotskega novoreka to označuje »ponore«, npr. gozdove, ki smo jih srečala prej na primeru Slovenije. Brez »lulčka« dobimo graf:
Ki pokaže, da niti ANEKS I države v resnici niso v celoti izpolnile Kyotskega cilja 5,2% zmanjšanja. Pri tem pa Kjoto v količino izpustov sploh ne šteje izpustov letalskega in ladijskega prometa!
(Vir: http://unfccc.int/ghg_data/ghg_data_unfccc/items/4146.php)
4. USPEŠNOST KOPENHAGNA
Uspešnost Kopenhagna je tako odvisna od dveh pogojev. (1.) aplikacije Kjotskega modela na globalno merilo. To je že samo po sebi težka politična naloga; kot vidimo iz trenutnih dogajanj, še močno odprta. Še bolj nelagodno je vprašanje, če je struktura samega modela prava: je bil Kjoto sploh uspešen že kot model? In pogoja (2.) upoštevanja spremenjenih klimatskih okoliščin. L. 1997 se je v Kjotu 5,2% zmanjšanje izpustov zdelo racionalno. L. 2010 so znanstveni modeli bistveno drugačni in terjajo drugačne cilje.
Spodnja tabela predstavlja najbolj zgoščeno sintezo IPCC scenarijev stabilizacije. (Climate Change 2007: Synthesis Report ). Pravzaprav je iz stališča Kopenhagna pomemben samo scenarij I. ki opisuje 2°C rast temperature do konca stoletja. Vsi ostali imajo višjo rast.
Torej, da bi dosegli cilj 2°C, bi morali že do leta 2015 globalno količino izpustov stabilizirati, da ta ne bi več naraščala. Do 2050 pa izpuste zmanjšati vsaj za 50% ali celo 85% (odvisno od modela napovedi)
Je to s političnimi inštrumenti, ki jih uporabljajo klimatska pogajanja in sporazumi, sploh mogoče, tudi če smo najbolj dobronameni optimisti? Ob začetku l. 2010 je globalni trend izpustov še močno pozitiven. Ali se sploh zavedamo pogojev možnosti obrnitve tega trenda že v petih letih? In kakšni so? (Pri tem zavestno puščam ob strani »klimatsko« debato, a na splošno so IPCC sinteze med bolj konservativnimi. Slavni Nasin klimatolog James Hansen postavlja model, ob katerem je že ob 2°C segretju mogoče do 20m zvišanje gladine morja ob koncu stoletja – proti 0,4m-1,4m pri IPCC).
Luka Omladič
DOPOLNILO: O čem se sploh pogajajo v Kopenhagnu?
1. SKUPNA VIZIJA
Tu naj bi na splošno določili namen sporazuma. Največ se omenja določitev omejitve dviga temperature na 2˚C glede na predindustrijsko raven in določitev časovnih okvirjev za omejitev izpustov. Najbrž bo tu govora še o pravičnosti, predvsem glede razmerja med staro-industrijskimi državami in »razvijajočimi«, glede na njihovo odgovornost za toplo gredo in njihove vzajemne dolžnosti. Nekateri napovedujejo, da bo Kopenhagen formuliral le to točko, natančnih zavez, ki sledijo v nadaljevanju, pa ne.
2. BLAŽENJE PODNEBNIH SPREMEMB
2.1. Cilji zmanjšanja emisij razvitih držav
Določevali bodo zmanjšanje emisij najrazvitejših industrijskih držav, kjer naj bi bila redukcija največja. EU bo zastopala 30% zmanjšanje emisij do l.2020 za države kjotskega Aneksa 1. EU je tudi praviloma najambicioznejša glede ciljev v tej skupini.
2.2. Cilji zmanjšanja emisij držav v razvoju
Verjetno najtežji sklop. Torej razširitev kjotskih omejitev na druge države, predvsem sta pomembni Kitajska in Indija. EU bi od njih pričakovala 15%-30% zmanjšanje do 2020. Kakšna bo razdelitev zavez po državah, kaj pomeni zmanjšanje (kako bodo šteli ponori, brazilski in ostali gozdovi, itd.)
3. PRILAGAJANJE NA PODNEBNE SPREMEMBE
V tem sklopu se pogajajo o finančni pomoči državam, predvsem revnejšim, ki jih bodo klimatske spremembe najbolj prizadele. Pomahajte Maldivom.
4. RAZVOJ IN PRENOS TEHNOLOGIJ
Najbrž gre za podobno zadevo, sicer v gradivih poudarjajo investicije privatnega sektorja v razvijanje in širjenje »čistejših tehnologij«
5. FINANCIRANJE IN INVESTICIJE
Menda drugo ključno področje pogajanj. Stroške zmanjšanja emisij ocenjujejo na 200-600 milijard EUR letno, do l. 2020. Več kot polovico stroškov bo predstavljajo zmanjšanje v državah v razvoju (beri Kitajska/Indija).
Natančneje gre za dva sklopa: obdobje do l.2012, ki sodi še pod Kjoto, vendar je po novih podatkih klimatske znanosti ključno, saj bi moralo do stabilizacije globalnih emisij priti že do 2015, če hočemo slediti scenariju dveh stopinj, in obdobje do 2020.
Pogajajo se seveda, kdo in kako bo te stroške kril. Razviti bomo svoje stroške krili sami. »Kitajske« pa jih bodo krile iz treh virov: lastnega, iz svetovnega trgovanja z izpusti, in prek sredstev, ki jih bomo prispevale razvite države.
To make a long story short, ena ponudba EU je bila izgleda približno taka: državam v razvoju bi vsi razviti namenili letno 5-7 milijard, EUR, delež EU pri tem bi bil 0,5-2 milijardi. To že od 2010-2012.
Od 2012 do 2020 pa bi EU prispevala letno 10%-30% od 22-50 milijard EUR. Letni delež Slovenije 2013-2020 bi bil od 3-13 milijonov EUR, ob bolj ambicioznem izvajanju sporazuma iz strani vseh držav pa 7-50 milijonov EUR letno.
6. OSTALE TEME
LULUCF (Raba tal, sprememba rabe tal in gozdarstvo)
Gozdovi so slavni »ponori«, ki srkajo CO2 in si z njimi pridobiš mali bonus pri zmanjševanju izpustov. Pogajajo se o tem, na natančno kakšen način se jih upošteva (npr. ali izhajajo iz podatkov o lesnih zalogah, ali iz ocene o prirastu in poseku). Verjetno za Slovenijo pomembno poglavje 😉
REDD (Zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov)
To poglavje je pomembno predvsem za države v razvoju s tropskim gozdom. Konceptualna razlika v pogajanjih je v tem, ali naj bo področje vključeno v »fleksibilne mehanizme« trgovanja z izpusti (npr. Brazilija dobi za svoj gozd ogljične bonuse), ali pa naj bodo te države za vzdrževanje gozda direktno financirane prek multilateralnega sklada. EU je bliže drugemu stališču, saj meni, da bi vključitev gozda v trgovanje z ogljikom slabo delovala na ta trg.
CDM (Mehanizem čistega razvoja)
Kjotski fleksibilni mehanizem, ki naj bi po novem (vsaj po mnenju EU) zajemal predvsem investicije v Afriko, ki bodo tam »večale okoljsko integriteto in prispevale k trajnostnem razvoju«. Zdi se, da ta mehanizem glede na Kjoto izgublja pomen?
AAUs (Presežki dodeljenih enot)
Spomnite se našega grafa iz prvega prispevka, kjer je bilo očitno, da so vzhodnoevropske (non-EIT) države Aneksa 1 bistveno bolj prispevale k Kjotskem cilju kot zahodnoevropske, to pa zaradi velikega padca njihovih ekonomij v začetku 90.let. Posledično imajo sedaj presežke »CO2 kreditov«. Pogajalsko vprašanje je, ali se ti krediti lahko prenesejo v trgovanje v Kopenhagenskem obdobju, ali pa ne. Slovenija recimo temu ni preveč naklonjena. Morda zato, ker teh kreditov nima? 😉
Emisije iz mednarodnega letalskega in ladijskega prometa
Ti v Kjoto niso vključeni. Res, da predstavljajo »le« 2,7% (ladje) oziroma 1,9% (letala) svetovnih emisij toplogrednih plinov. Vendar močno naraščajo. A zdi se, da znotraj EU velike volje tu ni: Slovenija menda zastopa le 10% zmanjšanje v letalskem in 10%-20% zmanjšanje v pomorskem sektorju do 2020.
Vsebina in oblika sporazuma
En sam sporazum, ki bi vseboval tako dodatne obveznosti razlitih držav v še kjotskem obdobju do 2012, kot nadaljevanje do 2020, ali dva sporazuma, amandma k Kjotu do 2012 in nov sporazum do 2020? »Razvite države« in EU se zavzemajo za en enoten sporazum, države v razvoju za »dvotirno« varianto.
Ob pomoči predvsem The Guardiana sledimo nekaterim tekočim dogajanjem v Kopenhagnu
8.-9. 12. 2009
»Dansko besedilo«
Včeraj je kopenhagensko sceno razburil »non-paper«, osnutek pogajalskih izhodišč brez jasnega avtorstva, a menda s podporo Danske (kot avtorice), Velike Britanije in ZDA. Vsi so zanikali, da bi bila to njihova prava izhodišča, Yvo de Beor pa miri situacijo z izjavami v smislu, da itak kroži okoli ogromno različnih pogajalskih izhodišč, ki pa niso zares relevantna.
V čem je problem danskega besedila? Po poročanju Guardiana naj bi ogorčenje »držav v razvoju« izzval z bolj izrazitim odstopanjem od Kjotskega razmerja zavez med razvitimi in nerazvitimi. Kot smo videli, Kjotski princip razvite zavezuje k zmanjšanju, »razvijajoče (Kitajska/Indija, …)« pa zgolj spodbuja. Kopenhagen naj bi v sicer zaveze zmanjšanja razširil na vse, vendar je izhodišče »razvijajočih«, da morajo njihove zaveze tudi v Kopenhagnu vendarle ostati na nek način »manj zavezujoče« oziroma bolj fleksibilne. Dansko besedilo naj bi nastopilo izrazito proti temu in postavilo zaveze razvijajočih enako zavezujoče kot tiste razvitih. Poleg tega bi vse finančne kompenzacije zahoda striktno vezali na izpolnjevanje zavez. Omenja se tudi Svetovno banko, ki bi nastopala kot posrednik pri stimulacijah – te ne bi bile neposredne, kot pri Kjotu.
Pojasnjevalni članek v Guardianu
Tuvalski protokol
Danes je pacifiška otoška država Tuvalu predlagala oziroma javno oznanila (verjetno je to tudi posledica prejšnjega razkritja) svoja pogajalska izhodišča. Ta so močno ambiciozna in predlagajo velike redukcije emisij ter še večjo pomoč bogatega zahoda. Toda realistično Tuvalci pravijo, da je večja redukcija mogoča le ob zmanjšanju izpustov Indije in Kitajske. Če »Dansko besedilo« izraža pogajalski prepad med zahodom in razvijajočimi, je »tuvalski protokol« razkril globoko razliko v bloku samih razvijajočih držav (G77). Z izrazito prizadetimi pacifiškimi otoškimi državami na enem skrajnem koncu, in Indijo in Kitajsko na drugem.
Sarah Palin poziva Obamo k bojkotu Kopenhagna
V svoji današnji kolumni v Washington Postu Sarah Palin meditira o »climate-gate«, razkritju interne dokumentacije klimatološkega inštituta na University of East Anglia, ki po njeno dokočno razkriva blef klimatologije. Tipičen stavek: »But while we recognize the occurrence of these natural, cyclical environmental trends, we can’t say with assurance that man’s activities cause weather changes. We can say, however, that any potential benefits of proposed emissions reduction policies are far outweighed by their economic costs.« Zaključi z sklicevanjem na Obamov inavguracijski govor, kjer je izjavil, da bo znanost ponovno postavil na mesto, ki ji v družbi pripada. Ker je za Palinovo klimatologija dokončno razkrinkana kot »lažniva znanost«, bi Obama v skladu s svojimi načeli moral bojkotirati Kopenhagen kot neznanstven
Luka Omladič
[1] Australia, Austria, Belarus, Belgium, Bulgaria, Canada, Croatia, Czech Republic, Denmark, Estonia, Finland, France, Germany, Greece, Hungary, Iceland, Ireland, Italy, Japan, Latvia, Liechtenstein, Lithuania, Luxembourg, Monaco, Netherlands, New Zealand, Norway, Poland, Portugal, Romania, Russian Federation, Slovakia, Slovenia, Spain, Sweden, Switzerland, Turkey, Ukraine, United Kingdom, United States of America
