V nagovoru študentom ob začetku pouka na kalifornijski univerzi Caltech leta 1974 je nobelovec za fiziko Richard P. Feynman predstavil zelo zanimivo analogijo za razločevanje med dobro in slabo znanostjo. Oprl se je na nenavadna religiozna prepričanja, ki so jih antropologi opazili pri nekaterih pacifiških ljudstvih, ko so ta prišla v stik z dobrinami naše zahodne civilizacije.
Pacifiški kulti tovora
Z izrazom kargo kult ali kult tovora antropologi označujejo skupino verskih gibanj, ki so jih opazili predvsem na področju Melanezije oziroma jugozahodnega Pacifika. Prve oblike kargo kultov so zaznali že konec devetnajstega stoletja na otoku Fiji in na Papui Novi Gvineji, največji razmah pa so doživeli predvsem med drugo svetovno vojno. Takrat so vojaki na odročnih pacifiških otokih postavljali oporišča in občasno tudi lokalnim prebivalcem, ki pred tem velikokrat še niso bili v stiku s civilizacijo, delili hrano v konzervah, oblačila in druge industrijske izdelke.
Civilizacijske dobrine, ki so se nenadoma pojavile med domačini na otokih, so močno posegle v zgradbo vaških skupnosti in medsebojne odnose vaščanov. Ključne osebe v vaški hierarhiji naenkrat niso bili več ribiči in lovci, ki so oskrbovali vas s hrano, ampak domačini, ki so kot vodiči sodelovali z vojaki na otoku in so v vas prinašali najrazličnejša darila v obliki industrijskih izdelkov. Vaška družba se je novemu pritoku hrane ter drugih civilizacijskih dobrin hitro prilagodila.
Ker vojaki domačinom niso podrobno pojasnili, zakaj so prišli na otok, so si otočani poskušali sami razložiti nenavadne dogodke. Pojasnila so iskali predvsem v lastni mitologiji in predstavah o zgradbi in delovanju sveta. Med vaščani so se hitro pojavile razlage, da so industrijski izdelki (tovor, kargo) pravzaprav božja darila otočanom. Bele ljudi so imeli po interpretaciji kulta tovora zgolj za posrednike, ki prenašajo tovor, ki ga bogovi zares namenjajo njim.
Zakaj letala ne pristajajo?
Po koncu vojne so tuji vojaki otoke zapustili enako hitro, kot so nanje prišli. Domačini nenadoma niso več prejemali božjih daril ob posredovanju »belih ljudi«, na katere so se v nekaj letih navzočnosti vojakov na otoku navadili. Ko so po koncu vojne beli posredniki med vaščani in bogovi nenadoma odšli, je bilo domačinom kmalu jasno, da morajo bogove zdaj sami nekako prepričati, da bodo še vedno dostavljali tovor, kljub temu, da belih posrednikov ni več.
Domačini so se naloge lotili zelo zavzeto in sistematično. Ob pristajalnih stezah zapuščenih vojaških letališč so ponovno prižgali plamene, kot so to prej počeli vojaki, da bi letalom pokazali, kje morajo pristati. V opuščeni nadzorni stolp ob letališki stezi so posadili domačina, ki je nekaj brbral v leseno palico izrezljano v obliko mikrofona in mu na glavo so mu nadeli iz lesa izdelane slušalke. Na žalost pa kljub velikim naporom, bogov v obliki letal polnih koristnega tovora niso mogli priklicati.
Kargo kult raziskovalci
Izven antropologije ima izraz »kargo kult« širši pomen, kot zgolj označitev za nekatera pacifiška verovanja. Kargo kult najbolj splošno pomeni posnemanje zunanjega videza sistema ali procesa, ne da bi poznali njegovo resnično zgradbo in način delovanja. V primeru pacifiških domorodcev je šlo za razliko v početju vojakov in domačinov na letališču, ki so se je lahko zavedli samo vojaki oziroma ljudje, ki so bili vzgojeni v zahodni kulturi, ne pa tudi domačini na otoku. Skozi oči otočanov, je bilo vse dogajanje na letališču izvedeno na povsem enak način, kot so ga izvajali vojaki, a letala s tovorom vseeno niso pristala.
In prav v tem pomenu je izraz uporabil Richard Feynman v svojem govoru leta 1974. Kargo kult znanost je za Feynmana uporaba znanstvene metode, kjer je na prvi pogled vse, kot bi moralo biti, a vseeno ne gre za pravo znanost. Prav tako, kot pri pacifiških vernikih kulta tovora letala niso pristala, tudi rezultati pri kargo kult znanstvenikih niso prava znanost. Čeprav je metoda, po kateri so prišli do rezultatov, skozi oči tistih, ki prakticirajo kargo kult znanost, povsem enaka kot pri resni znanosti, njihovi rezultati vseeno niso uporabni. Poglejmo si konkreten primer kargo kult znanosti, ki je doživela objavo celo v reviji Nature.
Revija Nature in homeopatija
Leta 1988 je najuglednejša znanstvena revija Nature šokirala strokovno javnost, ko je objavila članek francoskih znanstvenikov, ki jih je vodil danes že pokojni Jacques Benveniste, v katerem so domnevno pokazali, da homeopatija dejansko deluje na ravni kemije. Ko je prejel članek v objavo, je bil urednik revije Nature sir John Maddox v dilemi. Očitnih napak v članku ni našel, raziskavo pa so izvedli v uglednem francoskem laboratoriju. Odločil se je, da bo članek objavil, vendar le pod pogojem, da avtorji članka dovolijo posebni komisiji revije Nature, da v laboratoriju prisostvuje ponovitvi poskusa. Avtorji članka so na zahtevo revije pristali, zato je v Pariz že kmalu odpotovala trojica znanstvenih »inšpektorjev«, ki so jo sestavljali: urednik revije Nature John Maddox, profesionalni čarovnik in borec proti magiji James Randi in strokovnjak za znanstvene prevare Walter Stewart.
V Benvenistovem pariškem laboratoriju so ostali teden dni. Prvi dan so se samo pogovarjali, drugi dan so načrtovali poskus, tretji dan so pripravljali preparate za izvedbo poskusa, četrti dan pa so eksperiment končno izvedli. Čarovnik Randi je raziskovalcem ves čas gledal pod prste in z video kamero snemal dogajanje v laboratoriju. Da bi se izognili tudi najmanjšemu subjektivnemu vplivu na izvedbo poskusa, so vzorce označili z naključnimi šiframi, ključ za identifikacijo pravih vzorcev pa zavili v folijo in ga prilepili na strop laboratorija.
Po skrbni analizi rezultatov se je izkazalo, da ugotovitev, ki so jih opisali v članku, ob tako strogih eksperimentalnih pogojih, ne opazijo več. Ob dvojno slepi ponovitvi poskusa, ko nihče ni vedel, kateri vzorci so aktivni in kateri ne, v članku opisanih rezultatov ni bilo več mogoče ponoviti. Trojica »inšpektorjev« je o svojih ugotovitvah napisala poročilo, v katerem so trditve o kemijski potrditvi homeopatiji v že objavljenem članku ovrgli.
Vendar Benveniste, kljub temu, da komisije ni uspel prepričati, članka vseeno ni želel preklicati in tako postal tipičen primer raziskovalca, ki ga je zaslepila kargo kult znanost. Na ugotovitve komisije se je pritožil, a se je že kmalu izkazalo, da eksperimentov zares ni nikoli izvajal sam, ampak jih je prepuščal sodelavki. Ker pa se Benveniste ni pustil prepričati in se je še bolj poglobil v študij »spomina vode«, kot je poimenoval svojo interpretacijo delovanja homeopatije, so ga kmalu izključili iz državnega inštituta, kjer je bil zaposlen.
Nagrada milijon dolarjev
Veliki borec proti kargo kult znanosti je tudi že omenjeni čarovnik James Randi, ki je sodeloval tudi v posebni komisiji revije Nature. Na spletni strani svoje fundacije, ki razkriva mazače vseh vrst, je razpisal nagrado milijon dolarjev vsakomur, ki bi mu dejansko uspelo dokazati obstoj kakršnega koli na videz nadnaravnega pojava, ki se ga ne da pojasniti v okviru uradne znanosti. Vendar pa mora biti eksperiment, ki bi pokazal obstoj nečesa nadnaravnega, zelo skrbno izveden. Randijev pogoj je, da se oba z izzivalcem vnaprej natančno dogovorita, kako bo poskus izveden in kakšni rezultati štejejo za potrditev oziroma ovržbo predlagane hipoteze. Šele ko je celotni postopek natančno določen in je povsem jasno, kateri rezultat pomeni potrditev in kateri zavrnitev hipoteze, začnejo s poizkusom. Randi do danes nagrade ni izplačal še nikomur.
Leta 2002 ga je izzvala BBC-jeva televizijska oddaja o znanosti Horizon. Preizkusiti so želeli trditve nekaterih »kargo kult znanstvenikov«, da lahko izmerijo dejanske spremembe, ki jih povzročijo homeopatski pripravki. V pripravo eksperimenta so vključili tudi Royal Society in še nekaj zelo uglednih angleških znanstvenikov. Skupaj z Randijem so določili postopek in možne rezultate poskusa ter se dogovorili, ob katerih rezultatih bo Randi BBC-ju izplačal milijon dolarjev. Šlo je zares, saj je moral Randi potrditi, da ima na računu res pripravljen denar. Seveda se je znova izkazalo, da pri zares strogo zastavljenem eksperimentu, homeopatskih učinkov ni bilo zaznati.
Kot zanimivost omenimo še, da je pred nekaj meseci James Randi na svoji spletni strani (www.randi.org) objavil zanimiv komentar z naslovom »Slovenija se vrača v srednji vek«. Odziva se na pismo, v katerem ga bralec iz Slovenije obvešča, da bodo homeopatska zdravila po novem zakonu pri nas povsem legalna. Randi mu je v odgovoru med drugim zapisal: »Upam, da bo slovenska vlada še enkrat premislila, preden se bo ujela v past sprejemanja psevdoznanosti.« Vendar to ni edina omemba naših krajev na Randijevi spletni strani, ki razkriva vernike kargo kult znanosti. Opisan je tudi nenavaden eksperiment tehtanja duš deževnikov, ki so ga leta 1988 izvedli v Ljubljani.
