Santorio Santorio (1561–1636)

V Padovi, enem izmed središč znanstvenega vrenja zgodnjega 17. stoletja, je mož dolge ure presedel na nenavadnem stolu. Ni šlo za udoben naslanjač učenjaka, temveč za del skrbno izdelane tehtnice – instrumenta, s katerim je skušal razvozlati eno temeljnih skrivnosti človeškega telesa. Ta na videz bizaren prizor je bil zametek tihe revolucije: medicine, ki se je iz sveta domnev začela pomikati proti merljivi gotovosti.

Ta mož je bil Santorio Santorio (1561–1636), zdravnik in inovator, rojen v Kopru na današnji slovenski obali. Tehtal je samega sebe, vsak grižljaj hrane in vsak požirek pijače, vse svoje izločke – in tudi nič hudega sluteče paciente, med katerimi je bil celo njegov prijatelj Galileo Galilei. Verjel je, da je mogoče tudi najintimnejše telesne procese izraziti s številkami ter da prav v teh številkah tiči ključ do razumevanja zdravja in bolezni. V času, ko je medicina še vedno temeljila na avtoriteti antičnih mojstrov, kot sta Galen in Hipokrat, ter na subjektivni interpretaciji telesnih znakov, je Santorio pogumno ubral novo pot.

Iz Kopra v znanstveno središče Padove

Leta 1561, ko se je v družini Santorio rodil deček, ki mu je bilo usojeno spremeniti tok zgodovine medicine, je bil Koper (Caput Histriae ali Capodistria) cvetoče pristaniško mesto pod upravo Beneške republike – Serenissime, ki je s svojimi trgovskimi in kulturnimi vezmi povezovala Vzhod in Zahod. Santorijev oče Girolamo je bil plemič iz Furlanije, mati Elisabetta Cordonia pa je prihajala iz ugledne koprske rodbine. Čeprav je bil družinski položaj premožen in vpliven, je mladega Santoria že zgodaj zaznamovala očetova smrt, a to ni omajalo njegovega neomajnega stremljenja k znanju.

Že v mladih letih je Santorio kazal izjemno bistrost in radovednost, lastnosti, ki sta ga kasneje vodili na pot znanstvenih odkritij. Po osnovnem šolanju v domačem Kopru in kasneje v Benetkah, kjer je verjetno poglobil svoje znanje klasičnih jezikov in humanistike, se je njegova pot usmerila proti Padovi. Univerza v Padovi je v 16. in 17. stoletju veljala za eno najprestižnejših in najnaprednejših akademskih ustanov v Evropi, pravo zbirališče najsvetlejših umov tistega časa. Še posebej je slovela po svoji medicinski fakulteti, ki je bila znana po naprednem poučevanju anatomije in po duhu kritičnega raziskovanja, ki je spodbujal dvom v ustaljene avtoritete.

Duh reformatorja anatomije Andreasa Vesaliusa, ki je tam deloval le nekaj desetletij pred Santorijevim prihodom, je bil še živ. Zapuščina, ki jo je pustil za seboj, ni bila le v natančnejših anatomskih spoznanjih, ampak predvsem v njegovi metodi. Vztrajal je, da znanje ne sme izhajati le iz branja starih knjig, ampak iz neposrednega opazovanja in dela, ter da je treba trditve avtoritet preveriti z lastnimi očmi ob secirni mizi. To je bilo okolje, ki je spodbujalo dvom in negovalo kritično misel.

V ta intelektualno vznemirljiv svet je Santorio vstopil leta 1575, ko se vpisal na študij medicine. Sprva se je srečal z nauki velikih antičnih zdravnikov, kot sta bila Hipokrat in Galen, katerih dela so še vedno predstavljala temelj medicinskega znanja. A Padova je bila tudi kraj, kjer so se že kazale razpoke v starih paradigmah. Vpliv renesančnega humanizma, ponovno odkrivanje klasičnih besedil in naraščajoči poudarek na empiričnem opazovanju so ustvarjali pogoje za nove pristope.

Santorio je leta 1582, pri komaj enaindvajsetih, uspešno zagovarjal doktorat iz medicine. Njegova zgodnja leta in izobraževanje v Padovi so nedvomno oblikovala njegovo znanstveno radovednost in ga usmerila na pot iskanja natančnejših in objektivnejših metod v medicini, ki ga je kasneje pripeljala do prelomnih odkritij in sodelovanja z drugimi velikani znanstvene revolucije.

Da bi akademsko znanje preizkusil v praksi, se je po zaključenem šolanju odpravil na pot. Več let je deloval kot zdravnik, med drugim na Hrvaškem in na dvoru poljskega kralja. V neposrednem soočenju z boleznimi, človeško ranljivostjo in omejitvami tedanje medicine, je dozorelo njegovo ključno spoznanje: da medicina nujno potrebuje preobrat. Ne več ugibanja in sklicevanja na tradicijo, temveč objektivne, merljive metode, utemeljene na opazovanju, številkah in neposredni izkušnji.

Revolucija v medicini: iskanje gotovosti skozi številke

Da bi v celoti razumeli globino Santorijeve revolucije, se moramo najprej seznaniti v medicinsko miselnostjo njegovega časa. Prevladujoča paradigma je še vedno temeljila na naukih Galena iz Pergamona, rimskega zdravnika iz 2. stoletja našega štetja, čigar obsežen opus je stoletja veljal za neizpodbitno avtoriteto. Galenova medicina je temeljila na teoriji štirih telesnih sokov – krvi, sluzi, rumenega žolča in črnega žolča – katerih ravnovesje naj bi določalo zdravje, neravnovesje pa bolezen.

Diagnoze so pogosto temeljile na opazovanju barve urina, tipanju pulza in splošnem videzu pacienta, zdravljenje pa je vključevalo puščanje krvi, odvajala, bruhala in diete, vse z namenom ponovne vzpostavitve domnevnega ravnovesja sokov. Čeprav je ta sistem nudil določeno ogrodje za razumevanje bolezni, je bil v svojem bistvu deskriptiven in kvalitativen, z malo prostora za natančno merjenje ali eksperimentalno preverjanje.

V to ustaljeno, skorajda okostenelo tradicijo, je Santorio vstopil z radikalno drugačnim pristopom. Njegovo temeljno prepričanje, ki ga je verjetno še okrepilo sodelovanje z Galileom in poznavanje naraščajočega pomena matematike v naravoslovju, je bilo, da je človeško telo, tako kot vesolje, mogoče razumeti kot nekakšen kompleksen mehanizem, ki deluje po fizikalnih zakonih. Če je temu tako, potem morajo biti tudi njegove funkcije – zdrave in bolezenske – merljive.

Santorio je v svojem delu Methodi vitandorum errorum omnium qui in arte medica contingunt (Metode za izogibanje vsem napakam, ki se pojavljajo v medicinski znanosti), objavljenem leta 1602, jasno izrazil svoje nezadovoljstvo s takratno medicinsko prakso, ki je po njegovem mnenju temeljila preveč na ugibanjih in premalo na trdnih dokazih. Zapisal je: “Zdravnik mora najprej zaupati svojim čutom in izkušnjam, nato razumu in šele na koncu avtoritetam.”

Santorijevo iskanje gotovosti ga je vodilo k prepričanju, da je mogoče skrivnosti človeškega telesa razkriti le z natančnim merjenjem. Ni se zadovoljil zgolj s kvalitativnimi opisi, kot so “vroč”, “hiter pulz” ali “obilno potenje”. Želel je vedeti, koliko je vroč, kako hiter je pulz in koliko teže telo izgubi s potenjem. To hrepenenje po številkah, po kvantifikaciji, je bilo gonilo za razvoj njegovih znamenitih instrumentov. Njegov pristop ni bil le tehnična inovacija; bil je epistemološki premik. Santorio je medicino začel premikati iz sfere filozofskih spekulacij v sfero empirične znanosti.

Njegovo delo je bilo eno prvih sistematičnih prizadevanj za uvedbo eksperimentalne metode v medicino, s poudarkom na kontroliranih pogojih, ponovljivih meritvah in matematični analizi podatkov. S tem je položil temelje za to, kar danes poznamo kot na dokazih temelječo medicino, in odprl vrata novemu razumevanju fiziologije in patologije. Njegova revolucija ni bila glasna in takojšnja, ampak postopna, a njen vpliv na razvoj medicinske znanosti je bil globok in trajen.

Nevidno potenje in manjkajoča teža

Če je bila Santorijeva želja po kvantifikaciji splošno vodilo njegovega dela, potem je bilo preučevanje perspiratio insensibilis – nezaznavnega potenja – njegova magnum opus, življenjsko delo, ki ga je najbolj proslavilo in ki je imelo najgloblje posledice za razumevanje človeškega metabolizma. Ideja, da telo nenehno oddaja snovi skozi kožo, ni bila povsem nova; že antični zdravniki so o tem ugibali. Vendar pa je Santorio prvi, ki je ta pojav sistematično in kvantitativno raziskal, ga dvignil iz megle domnev v sfero merljivih dejstev.

Santorio je za dosego tega cilja zasnoval nenavaden medicinski instrument – stol za tehtanje. To je bil velik, robusten lesen stol, nameščen na enem koncu vzvodne tehtnice, podobne tistim za tehtanje blaga, z utežmi na nasprotni strani. Santorio je na tem stolu preživel ure, dneve, tedne – po lastnih navedbah je eksperimente izvajal več kot trideset let. Metodično je tehtal samega sebe, vso hrano in pijačo, ki jo je zaužil, ter vse vidne izločke (urin in blato). Z natančnim beleženjem teh podatkov je lahko izračunal razliko med vnosom in iznosom. Ta razlika, ta “manjkajoča” teža, je po njegovem mnenju ustrezala količini snovi, ki jo je telo izgubilo skozi kožo in pljuča z nezaznavnim potenjem in dihanjem.

Njegova predanost temu projektu je bila izjemna. V svojem temeljnem delu De Statica Medicina (O statični medicini), prvič objavljenem leta 1614 v Benetkah, je predstavil rezultate svojih dolgoletnih meritev v obliki vrste aforizmov. Ti aforizmi so bili kratke, jedrnate izjave, ki so povzemale njegove ugotovitve. Na primer, ugotovil je, da človek v enem dnevu z nezaznavnim potenjem izgubi precejšnjo količino teže – včasih več kot z vsemi vidnimi izločki skupaj. Pokazal je, kako na količino nezaznavnega potenja vplivajo različni dejavniki: vrsta hrane in pijače, telesna aktivnost, duševno stanje, temperatura in vlažnost okolja ter celo letni časi. “Če nekdo v enem dnevu zaužije osem funtov hrane in pijače,” je zapisal v enem od aforizmov, “bo običajno z nezaznavnim potenjem izločil pet funtov.”

Santorijevi poskusi niso bili omejeni le nanj. Kot smo že omenili, je v svoje študije vključil tudi druge, med njimi prijatelje in paciente, vključno z Galileom. S temi raziskavami je Santorio dokazal, da je nezaznavno potenje stalen in pomemben fiziološki proces, ključen za ohranjanje zdravja. Verjel je, da motnje v tem procesu vodijo do bolezni, in da lahko zdravnik z uravnavanjem nezaznavnega potenja – na primer s prilagajanjem prehrane, okolja ali življenjskega sloga – pomaga telesu povrniti ravnovesje.

Delo De Statica Medicina je doživelo izjemen uspeh. Prevedeno je bilo v številne evropske jezike in je doživelo več kot trideset izdaj, kar priča o njegovem velikem vplivu na medicinsko miselnost tistega časa. Čeprav Santorio ni mogel natančno pojasniti kemične narave snovi, ki se izgubljajo z nezaznavnim potenjem (to je uspelo šele kasnejšim generacijam znanstvenikov z razvojem kemije in fiziologije), je njegovo delo postavilo temelje za študij metabolizma in termoregulacije. Njegov poudarek na natančnem merjenju vnosa in iznosa snovi je bil predhodnik sodobnih presnovnih študij in koncepta energijskega ravnovesja. Santorijev stol za tehtanje tako ni bil le kurioziteta, temveč močno orodje, ki je odprlo novo okno v razumevanje delovanja človeškega telesa.

Instrumenti nove medicine

Santorijeva genialnost se ni izčrpala le v monumentalnem delu preučevanja nezaznavnega potenja. Njegov nemirni inovatorski duh ga je gnal k snovanju cele vrste instrumentov, ki so bili zasnovani z enim samim ciljem: vnesti objektivnost in natančnost v medicinsko diagnozo in raziskovanje. Ti instrumenti, ki so bili delno razviti v kreativni sinergiji ali vsaj pod močnim vplivom njegovega prijatelja Galilea Galileja, so predstavljali arzenal nove, kvantificirane medicine.

Eden najvidnejših primerov njunega sodelovanja ali vsaj vzajemnega navdiha je razvoj termometra. Galileo je zasnoval termoskop, preprosto napravo, ki je kazala spremembe temperature, a ni imela merilne lestvice. Santorio pa je bil tisti, ki je to idejo nadgradil in razvil, kar bi lahko imenovali prvi klinični termometer. Njegov instrumentum temperamenti je bil lahko zračno polnjen (podobno termoskopu, kjer se je nivo tekočine v ozki cevki spreminjal zaradi raztezanja ali krčenja zraka v bučki) ali pa je vseboval tekočino, ki se je raztezala. Pomembno je, da je Santorio te instrumente umeril – čeprav natančne podrobnosti njegove kalibracije niso povsem jasne, je verjetno uporabljal fiksne točke, kot sta temperatura snega ali plamena sveče. S tem je omogočil ne le primerjavo temperatur med različnimi pacienti ali pri istem pacientu ob različnih časih, temveč tudi beleženje in sporočanje teh meritev na način, ki je bil razumljiv drugim. Santorio je termometer uporabljal za merjenje telesne temperature (pogosto tako, da je pacient držal bučko v roki ali jo imel v ustih) in temperature zraka, saj je verjel, da okoljske razmere močno vplivajo na zdravje. Njegova dela vsebujejo številne omembe merjenja “toplote srca” in “temperature udov,” kar kaže na sistematično uporabo tega novega orodja v klinični praksi.

Drugi revolucionarni izum je bil pulsilogium (ali pulsimeter). Pred Santoriem je bilo ocenjevanje pulza povsem subjektivna veščina, odvisna od izkušenj in občutljivosti zdravnikovih prstov. Opisi pulza so bili kvalitativni – “hiter”, “počasen”, “močan”, “šibek”. Santorio je, navdihnjen z Galilejevimi študijami nihala, zasnoval preprosto, a genialno napravo. Sestavljena je bila iz majhne uteži (svinčene kroglice), obešene na vrvici, katere dolžino je bilo mogoče spreminjati s pomočjo navijalnega mehanizma ali preprosto z drsenjem vrvice skozi prste. Zdravnik je dolžino vrvice prilagajal tako, da se je frekvenca nihanja nihala ujemala s frekvenco pacientovega srčnega utripa. Dolžina vrvice, ki je ustrezala tej sinhronizaciji, je bila nato odčitana na priloženi merilni lestvici. To je omogočilo kvantitativno izražanje srčnega utripa. Santorio je celo predlagal standardizacijo, tako da bi zdravniki lahko primerjali svoje meritve. V svojih komentarjih k Avicenovemu Kanonu medicine je zapisal: “S tem instrumentom lahko natančno izmerimo pulz, ne glede na to, ali je hiter ali počasen, močan ali šibek, in ga izrazimo s številkami, tako da lahko tudi odsotni zdravnik razume njegovo naravo.” Pulsilogium je bil torej korak k objektivizaciji enega najpomembnejših kliničnih znakov.

Poleg teh dveh znamenitih instrumentov je Santorio zasnoval ali izpopolnil še druge naprave. Med njimi je bil higrometer, instrument za merjenje vlažnosti zraka. Njegov higrometer je pogosto temeljil na higroskopskih lastnostih nekaterih materialov (npr. vrvi ali lasu), ki se ob spremembi vlažnosti krčijo ali raztezajo, to spremembo pa je prenašal na kazalec na merilni lestvici. Ker je Santorio verjel, da vlažnost zraka močno vpliva na nezaznavno potenje in s tem na zdravje, je bil higrometer zanj pomemben diagnostični pripomoček.

Santorio je opisal tudi različne druge medicinske pripomočke, kot so posebni instrumenti za odstranjevanje ledvičnih in sečnih kamnov, naprava za kopanje nepokretnih bolnikov (balneum pensile) in celo poseben brizgalni instrument za izpiranje ušes ali vnos zdravil v telesne votline. Njegova dela, zlasti Commentaria in artem medicinalem Galeni (Komentarji h Galenovi medicinski umetnosti) in Commentaria in primam fen primi libri Canonis Avicennae (Komentarji k prvemu delu prve knjige Avicenovega Kanona), vsebujejo številne ilustracije teh instrumentov, kar kaže na njegov praktični in inženirski talent.

Pomen teh izumov presega njihovo neposredno uporabnost. Predstavljali so utelešenje novega duha v medicini – duha, ki je cenil natančnost, merljivost in objektivnost. Santorio ni bil le zdravnik; bil je tudi fizik in inženir, ki je načela teh ved prenesel v študij človeškega telesa. Njegovi instrumenti, čeprav morda preprosti po današnjih merilih, so bili revolucionarni za svoj čas in so utrli pot nadaljnjemu razvoju medicinske tehnologije ter znanstvenemu pristopu k medicini, ki ga je tako močno zagovarjal skupaj s svojim prijateljem Galileom.

Profesor v Padovi in kasnejša leta

Leta 1611 je Santorio Santorio dosegel vrhunec svoje akademske kariere, ko je bil imenovan za profesorja teoretične medicine na Univerzi v Padovi. To imenovanje ni bilo le osebno priznanje njegovemu ugledu in znanju, temveč tudi potrditev naraščajočega pomena njegovega inovativnega pristopa k medicini. Padova je bila, kot rečeno, zibelka medicinskih inovacij, in Santorijeva prisotnost na katedri je dodatno utrdila njen sloves. Njegova predavanja so bila verjetno prežeta z novimi idejami o merjenju in eksperimentiranju. Predaval je o klasičnih medicinskih besedilih, kot so dela Galena in Avicene, vendar jih je, kot kažejo njegovi obsežni komentarji, interpretiral skozi prizmo lastnih empiričnih dognanj in z uporabo svojih instrumentov.

Njegov čas v Padovi je bil izjemno ploden. Leta 1614 je objavil svoje najslavnejše delo, De Statica Medicina, ki mu je prineslo mednarodno slavo. V tem obdobju je nadaljeval svoje raziskave, izpopolnjeval instrumente in širil svoje ideje med kolegi in študenti. Njegov vpliv ni bil omejen le na predavalnico; njegova hiša je postala nekakšen laboratorij, kjer je izvajal svoje poskuse in demonstriral delovanje svojih naprav. Bil je znan po svoji natančnosti in vztrajnosti, pa tudi po določeni ekscentričnosti, ki je neizogibno spremljala njegove nenavadne metode, kot je bilo nenehno tehtanje.

Kljub uspehu in ugledu, ki ga je užival v Padovi, se je Santorio leta 1624 odločil zapustiti univerzo in se vrniti v Benetke. Razlogi za ta odhod niso povsem jasni; nekateri zgodovinarji menijo, da so k temu morda prispevali spori z nekaterimi kolegi, ki niso sprejemali njegovih novih idej, ali pa preprosto želja po mirnejšem življenju, kjer bi se lahko bolj posvetil zasebni praksi in nadaljnjim raziskavam brez akademskih obveznosti. V Benetkah je nadaljeval svoje delo, zdravil paciente in ostal aktiven v intelektualnih krogih ter bil eta 1630 imenovan za predsednika Beneškega kolegija zdravnikov.

V kasnejših letih je Santorio trpel zaradi težav s sečili, verjetno zaradi kamnov, bolezni, za katero je sam razvijal instrumente za zdravljenje. Umrl je v Benetkah 22. februarja 1636, star skoraj 75 let. Pokopan je bil v cerkvi Santa Maria dei Servi, a je bil njegov grob kasneje med rušenjem cerkve uničen. Zapustil je bogato dediščino, ne le v obliki svojih del in izumov, temveč predvsem v obliki novega načina razmišljanja o medicini – načina, ki je temeljil na merjenju, eksperimentu in iskanju kvantitativne gotovosti.

Pozabljeni pionir znanstvene medicine

Santorijeva zapuščina je večplastna in daljnosežna. Čeprav so nekateri njegovi sodobniki morda dvomili o praktični uporabnosti njegovih natančnih meritev ali se posmehovali njegovi predanosti stolu za tehtanje, je njegov vpliv na razvoj medicinske znanosti neizpodbiten. Santorio stoji na prelomnici med staro medicino, ki temelji na avtoriteti starih virov, in novo znanostjo, ki se opira na opazovanja in eksperimente.

Njegov največji prispevek je bila uvedba kvantifikacije v medicino. S svojimi instrumenti je zdravnikom prvič ponudil orodja za objektivno merjenje fizioloških parametrov. To je bil radikalen odmik od takratne prakse, ki je temeljila na subjektivnih opisih in kvalitativnih ocenah. Santorio je pokazal, da je mogoče telesne funkcije izraziti s številkami, kar je omogočilo natančnejše diagnoze, spremljanje bolezni in ocenjevanje učinkovitosti zdravljenja. Njegovo delo De Statica Medicina je postalo temeljno besedilo za generacije zdravnikov in raziskovalcev, ki so sledili njegovi poti. Spodbudilo je val podobnih raziskav po vsej Evropi in utrlo pot razvoju sodobne fiziologije in študij presnove.

Santorio je bil tudi eden prvih zagovornikov eksperimentalne metode v medicini. Njegovo tridesetletno samoeksperimentiranje na stolu za tehtanje je klasičen primer sistematičnega znanstvenega raziskovanja. Poudarjal je pomen kontroliranih pogojev, ponovljivih meritev in kritične analize podatkov. S tem je pomagal vzpostaviti znanstveni pristop k medicini, ki je postal temelj sodobnih kliničnih raziskav in na dokazih temelječe medicine. Njegov vpliv je viden tudi v razvoju medicinske tehnologije. Čeprav so bili njegovi instrumenti preprosti, so predstavljali pomemben korak k uporabi tehnologije v službi zdravja.

Santorio Santorio je svoje življenje posvetil iskanju merljive resnice o človeškem telesu. Njegovo temeljno prepričanje lahko strnemo v stavek: »Medicina je polna zmot, in edini način, da se jim izognemo, je merjenje.« Ostaja ena ključnih, čeprav slabše poznanih osebnosti znanstvene revolucije. Njegova pot, ki se je začela v Kopru in ga vodila skozi živahno intelektualno okolje Padove in Benetk, je bila zaznamovana z neomajno radovednostjo in drznostjo, da si je upal podvomiti v uveljavljene dogme.

Njegova zapuščina ni le v instrumentih, ki jih je izumil, ali v aforizmih, ki jih je zapisal. Njegova prava zapuščina je v metodološkem preboju, ki ga je dosegel – v spoznanju, da je mogoče skrivnosti življenja razkrivati s pomočjo številk. S tem je položil temelje za sodobno fiziologijo, presnovne študije in na dokazih temelječo medicino. Santorio ni bil le zdravnik; bil je fizik, inženir in predvsem pionir novega znanstvenega pristopa, ki je razumel, da napredek v medicini zahteva natančnost, objektivnost in pogum za eksperimentiranje.

Viri

• Barry, J., & Bigotti, F. (ur.). (2022). Santorio Santori and the Emergence of Quantified Medicine, 1614-1790: Corpuscularianism, Technology and Experimentation. Palgrave Macmillan.
• Bigotti, F. (2016). Mathematica Medica. Santorio and the Quest for Certainty in Medicine. Journal of Healthcare Communications, 1(4), 39.
• Bigotti, F., & Taylor, D. (2017). The Pulsilogium of Santorio: New Light on Technology and Measurement in Early Modern Medicine. Societate Ştiinţă Şi Tehnică, VII(1), 16-35.
• De Santo, N. G., Bisaccia, C., Mezzogiorno, A., Perna, A., & Cirillo, M. (2011). Santorio Santorio (1561-1636) – The pioneer of modern clinical science. Annales Kinesiologiae, 2(1), 5-15.
• Eknoyan, G. (1999). Santorio Sanctorius (1561–1636) – Founding Father of Metabolic Balance Studies. American Journal of Nephrology, 19(2), 226–233.
• Gasparini, M. (2011). Santorio Santorio – The pioneer of evidence based medicine. Annales Kinesiologiae, 2(1), 49-56.
• Grmek, M. D. (1952). Santorio Santorio istarski liječnik i njegovi aparati i instrumenti. Institut za medicinska istraživanja Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti.
• Hollerbach, T. (2023). Sanctorius Sanctorius and the Origins of Health Measurement. Springer.

-