Pred več kot pol stoletja je Phil A. Silva zasnoval študijo, ki je spremenila razumevanje človeškega razvoja. Leta 1972 je v mestu Dunedin na jugu Nove Zelandije začel obsežno raziskavo, v katero je vključil prav vse otroke, ki so se v mestu rodili v obdobju enega leta. Verjetno si takrat ni predstavljal, da postavlja temelje eni najvplivnejših, najtemeljitejših in najdlje trajajočih študij večje skupine ljudi.
Dunedinska longitudinalna študija se je kmalu izkazala za pravo zakladnico znanja. Prvotni načrt spremljanja otrok do tretjega leta so razširili. Raziskovalci so udeležence začeli redno, vsakih nekaj let, vabiti na temeljite preglede. V laboratorijih se je tako nabralo ogromno podatkov, ki so zajemali vse od duševnega in telesnega zdravja do osebnostnih lastnosti, socialnih odnosov, finančnega stanja in celo genetskih predispozicij.
Sčasoma so raziskovalci v tej množici informacij začeli prepoznavati kompleksne vzorce in povezave, ki jih prej ni še nihče opazil. Nastalo je že več kot 1400 znanstvenih objav, ki so postale ključne reference na področjih psihologije, medicine, sociologije, kriminologije, genetike in javnega zdravja.
Že prve ugotovitve so opozorile na nepričakovano velik delež triletnikov z razvojnimi in vedenjskimi težavami. Izkazalo se je tudi, da se težave v duševnem zdravju pogosto začnejo že v otroštvu. Prav tako je bila presenetljiva ugotovitev, da velik del ljudi do srednjih let doživi vsaj eno obdobje, ko se spopadajo z duševnimi težavami.
Študija je močno utrdila tudi razumevanje tesne povezanosti med duševnim in telesnim zdravjem. Dolgoročni podatki so pokazali, da slabo duševno zdravje ne vpliva le na trenutno počutje, ampak lahko vodi tudi k slabšemu telesnemu zdravju in celo pospešenemu biološkemu staranju. Osebe z dolgotrajnimi duševnimi težavami so bile v srednjih letih pogosto v slabši fizični kondiciji in so kazale znake hitrejše obrabe telesnih sistemov. Velja pa tudi obratno: kronične telesne bolezni ali vnetni procesi lahko negativno vplivajo na duševno počutje.
Ta spoznanja poudarjajo pomen vključevanja skrbi za duševno zdravje v splošno zdravstveno obravnavo celotne populacije, saj so prehodne epizode duševnih stisk prej pravilo kot izjema. Prav tako so raziskovalci odkrili, da se ljudje staramo z zelo različnimi hitrostmi – razlike v biološki starosti med ljudmi, rojenimi istega leta, so lahko presenetljivo velike, kar kaže na vpliv življenjskega sloga, okolja in genetskih dejavnikov na proces staranja.
Ena najbolj presenetljivih in odmevnih ugotovitev dunedinske študije pa se nanaša na vpliv osebnostnih lastnosti, še posebej samokontrole, na življenjsko pot. Raziskovalci so ugotovili, da so imeli tisti posamezniki, ki so že v otroštvu kazali težave z uravnavanjem svojih impulzov, vztrajanjem pri nalogah in preudarnim razmišljanjem, kot odrasli bistveno več težav. Otroci z nižjo stopnjo samokontrole so bili kasneje v življenju bolj nagnjeni k slabšemu telesnemu zdravju (na primer debelost, visok krvni tlak, pogostejše okužbe), različnim oblikam odvisnosti (kajenje, alkoholizem, droge), finančnim težavam (dolgovi, manj prihrankov) in kriminalnim dejanjem. Tudi ob upoštevanju inteligence in družbenega ozadja je samokontrola ostala izjemno močan napovednik življenjskega uspeha.
Prelomna študija, ki sta jo objavila Terrie Moffitt in Avshalom Caspi (ki sta se ekipi pridružila v devetdesetih), je ponudila dokaze, da je samokontrolo mogoče krepiti. Otroci, ki so med odraščanjem izboljšali svojo sposobnost samonadzora, so bili bolj uspešni, kot bi jim napovedali glede na njihovo izhodiščno stanje. To je izjemno pomembno sporočilo: vlaganje v razvoj veščin samokontrole v otroštvu je lahko izjemno koristno za posameznike in družbo.
V devetdesetih letih se je raziskovalna ekipa lotila tudi genetskih raziskav. Odkrili so, da lahko določene genetske variante, kot je tista pri genu MAO-A, povečajo tveganje za nasilno vedenje, vendar le pri posameznikih, ki so bili v otroštvu izpostavljeni hudemu nasilju ali zlorabi. Te ugotovitve so poudarile pomen interakcije med geni in okoljem ter spodbudile razprave o preventivnih ukrepih za zaščito otrok pred travmatičnimi izkušnjami.
Ena največjih odlik in posebnosti dunedinske študije je izjemno visoka stopnja sodelovanja udeležencev. Tudi po petdesetih letih je v raziskavi še vedno aktivnih skoraj 94 odstotkov prvotnih članov, kar je fenomen v primerjavi z drugimi dolgoročnimi študijami, ki se običajno soočajo z velikim osipom. Razlog za izjemno zvestobo tiči v zaupanju in močni vezi, ki se je spletla med udeleženci in raziskovalci. Ekipa vedno poudarja, da so udeleženci pravi junaki študije, saj se vedno znova odzovejo vabilom na obsežna in včasih naporna testiranja, ker verjamejo, da s svojim sodelovanjem pomagajo pri pridobivanju znanja, ki bo koristilo prihodnjim generacijam. Obiščejo jih tudi med prestajanjem zapornih kazni, pri čemer nekateri člani prav sodelovanje v študiji dojemajo kot svoj osrednji prispevek družbi.
Sedaj se pripravljajo na nov krog pregledov pri starosti 52 let. Uporabili bodo najnovejša orodja, vključno s sekvenciranjem celotnega genoma in analizo črevesnega mikrobioma. Natančno spremljanje razvoja celotne generacije meščanov Dunedina predstavlja neprecenljiv vir podatkov za znanost in trdno podlago za sočutno in pravično oblikovanje zdravstvenih in socialnih politik po vsem svetu.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/tisoc-zivljenj-pod-drobnogledom-znanosti
