Sredi 18. stoletja, ko je Evropo preplavljal val razsvetljenskih idej, se je julija 1754 proti odročnemu rudarskemu mestu na Kranjskem odpravil mladi tirolski zdravnik italijanskega rodu. Njegov voz je ropotal po komaj prevoznih poteh, skozi temačne gozdove in ozke soteske, vse do kotline, kjer se je med strmimi pobočji stiskala Idrija – kraj, katerega ime je bilo sinonim za živo srebro, a tudi za vlažen zrak, izčrpljujoče delo in prezgodnjo smrt.
Za seboj je imel brodolom na reki Inn, v katerem je izgubil skoraj vse premoženje. A s seboj je še vedno nosil nekaj veliko dragocenejšega: strastno radovednost do narave in gorečo ambicijo, da bi po zgledu velikega švedskega botanika Karla Linnéja sistematično popisal še neimenovani svet rastlin, živali in mineralov. Ko je prišel na Kranjsko, so si le redki predstavljali, da bo prav on postal ključna figura pri rojstvu naravoslovne znanosti v teh krajih.
Joannes Antonius Scopoli ni bil zgolj zdravnik, ampak utelešenje razsvetljenskega polihistorja. Botanik z ostrim očesom za najmanjše podrobnosti cvetov. Zoolog, ki je enako predano preučeval žuželke in ptice. Natančen entomolog, pronicljiv mineralog, ki je znal »brati« govorico kamnin. Kemik, ki je eksperimentiral z živim srebrom, ter celo agronom in živinozdravnik, ki si je prizadeval izboljšati življenje kranjskega kmeta.
Njegovo skoraj šestnajstletno delovanje na Kranjskem je predstavljalo začetek sistematičnega, znanstveno utemeljenega raziskovanja slovenske flore, favne in geologije po načelih, ki jih je postavil Linné. Pomenilo je tudi, da je ta dotlej skoraj neznana dežela prvič jasno in neizbrisno stopila na znanstveni zemljevid Evrope. V prelomnem času, ko je Linnéjeva binarna nomenklatura korenito spreminjala način, kako znanstveniki poimenujejo, razvrščajo in posledično razumejo živi svet, je Scopoli postal eden njenih najglasnejših in najpomembnejših promotorjev v prostranih habsburških deželah.
Cavalese – zibelka znanstvene radovednosti
V majhnem, a živahnem gorskem mestecu Cavalese, ugnezdenem v slikoviti dolini Fiemme, kjer so strma pobočja Dolomitov krojila vsakdan tamkajšnjih prebivalcev, se je 13. junija 1723 (čeprav nekateri viri navajajo tudi 3. junij) rodil Giovanni Antonio Scopoli. Njegov oče, dr. Francesco Antonio Scopoli, je bil ugleden pravnik, vojni komisar in namestnik knežjega škofa v Trentu. Družini je ta položaj zagotavljal ugled ter stalen stik z upravnimi in intelektualnimi tokovi časa. Mati, Claudia Catharina, rojena von Gramoia, je izhajala iz stare trentinske plemiške rodbine, kar je mlademu Joannesu odprlo vrata v svet, kjer sta se prepletali pravna strogost in plemiška omika.
Ta edinstvena mešanica okolja, v katerem sta se uradniški red in aristokratska tradicija dopolnjevala, je morda že v otroštvu spodbudila njegovo nagnjenost k natančnemu opazovanju, sistematičnemu mišljenju in široki, enciklopedični radovednosti. Osnovno šolo je obiskoval v domačem Cavaleseju, kjer so ga verjetno že pritegnili bujni gozdovi in cvetoči travniki, ki so obdajali dolino. Gimnazijska leta so ga nato vodila v regionalno središče Trento, pozneje pa še v Hall na Tirolskem. Tam se je poleg klasične izobrazbe, ki je temeljila na latinski slovnici in antičnih avtorjih, začelo kazati njegovo nenehno hrepenenje po razumevanju naravnega sveta.
Kot je pozneje zapisal v svoji avtobiografiji, je »že od rane mladosti kazal posebno zanimanje za botaniko«. Njegova pot ni vodila le skozi šolske učilnice, temveč tudi v lekarne, kjer je radovedno spraševal po imenih in učinkih zdravilnih rastlin, ter na gorske pašnike, kjer je v družbi lokalnega zeliščarja neumorno raziskoval alpsko floro okrog Innsbrucka. Rastline je skrbno nabiral, jih sušil in označeval s farmacevtskimi imeni ter klasifikacijami po sistemu Casparja Bauhina – dolgo pred tem, ko se je seznanil z Linnéjem. Ti prvi, a že povsem zreli poskusi znanstvene sistematizacije so predstavljali zametke njegovega kasnejšega monumentalnega dela, ki je za vedno spremenilo pogled na naravo Kranjske.
Študij medicine in prvi koraki v botaniko
Leta 1740 se je Scopoli vpisal na študij medicine na Univerzi v Innsbrucku. Medicina je bila takrat ena redkih akademskih poti, ki je ponujala tudi možnost poglobljenega ukvarjanja z naravoslovjem. Poznavanje zdravilnih rastlin je namreč predstavljalo temelj farmakologije. Čeprav uradni študijski program morda ni vključeval sistematičnih predavanj iz botanike, zoologije ali mineralogije, je Scopoli z značilno vnemo samostojno razvijal znanje iz teh področij. Ob tem se je poglabljal tudi v patologijo in terapevtiko, a nikoli opustil svoje prve ljubezni – botanike.
Leta 1743 je študij zaključil z diplomsko nalogo De diaeta litteratorum (O prehrani izobražencev), delom, ki že kaže njegovo zanimanje za kompleksno razmerje med telesnim počutjem, prehrano in umskim naporom. Že zgodaj se je tako oblikoval njegov holistični pogled na človeka, v katerem sta se znanost in klinična praksa nenehno prepletali.
Prelomnica pa je prišla, ko se je prvič srečal z deli švedskega naravoslovca Karla Linnéja. Domnevno se je to zgodilo med njegovim bivanjem v Benetkah, kjer je obiskoval znamenite botanične vrtove. Ko mu je v roke prišlo Linnéjevo epohalno delo Systema Naturae, je bil globoko prevzet. Linnéjev elegantni sistem dvojnega poimenovanja vrst – z rodovnim in vrstnim imenom – ter njegova jasna, logično urejena klasifikacija živih bitij so Scopoliju ponudili red, univerzalnost in znanstveno ostrino, ki jih je do tedaj pogrešal v pogosto kaotični in deskriptivni taksonomiji.
Ta »Linnéjev klic« je v njem močno odmeval. Postal je neomajen zagovornik novega sistema, čeprav je to pomenilo zavrnitev dotlej prevladujočih avtoritet, predvsem francoskega botanika Josepha Pittona de Tourneforta, katerega sistem je še vedno obvladoval evropske učilnice. Tournefort je namreč ustvaril prvi jasen sistem klasifikacije rastlin na podlagi značilnosti cvetov in plodov; njegovo glavno delo Éléments de botanique pa je izšlo leta 1694. Scopolijeva odločitev zato nikakor ni bila samoumevna. Bila je drzna in pričala je o njegovi pripravljenosti slediti znanstveni resnici, tudi če to pomeni plavati proti toku.
Temelji znanstvene poti
Po diplomi je skoraj desetletje deloval kot zdravnik, najprej v bolnišnicah domačega Cavaleseja in Trenta, nato tudi v kozmopolitskih Benetkah. Tam se je še posebej navduševal nad botaničnimi vrtovi – med njimi tudi nad vrtom Leonarda Seslerja – in neprestano primerjal Tournefortove dolge, pogosto nepregledne opise rastlin z Linnéjevim preprostim, preglednim in uporabnim sistemom.
Leta 1749 se je poročil s plemkinjo Albino von Miorini iz Cavaleseja. Poroka mu ni prinesla le osebne sreče, temveč ga je tudi povezala z uglednimi družinami, kar mu je v hierarhično urejeni družbi 18. stoletja odprlo mnoga vrata. Prav po zaslugi teh povezav in posredovanja Pietra Borsierija, vodje sanitete v Trentu, je Scopoli dobil priložnost spremljati sekovskega škofa Leopolda Ernsta von Firmiana kot osebni zdravnik in tajnik na njegovih potovanjih po Štajerski, v Gradec in Seckau.
Ti dve leti (1751–1753), ki ju je preživel na avstrijskem Štajerskem, sta mu pomenili dragocen oddih od naporne zdravniške prakse. Prinesli sta mu tudi obilico prostega časa, ki ga je posvetil intenzivnim botaničnim raziskavam in pripravi na zahtevni državni izpit na dunajski univerzi. V tistem času je namreč le diploma, pridobljena na Dunaju pod okriljem cesarskega dvora, omogočala opravljanje zdravniške dejavnosti kjerkoli v Habsburški monarhiji.
Cesarica Marija Terezija in njen vplivni protomedik Gerard van Swieten sta ravno v teh letih uvajala obsežne šolske in univerzitetne reforme. Te so centralizirale ter modernizirale medicinsko izobraževanje, povečale nadzor nad zdravniško stroko in postavile temelje novemu pojmovanju medicine kot znanstvene discipline. Scopoli je bil torej v ključnem trenutku na pravem mestu – pripravljen, izobražen in opremljen z novo vizijo, ki jo je prinašala razsvetljenska znanost.
Zdravniški izpit na Dunaju
Leta 1753 je za Scopolija napočil trenutek resnice. Na Dunaju je stopil pred strogo izpitno komisijo, ki ji je predsedoval nihče drug kot Gerard van Swieten – osebni zdravnik cesarice Marije Terezije, vodja šolskih reform in neizprosen, a pravičen ocenjevalec. Šest dolgih ur so ga neusmiljeno izpraševali iz vseh področij medicine: od anatomije, kirurgije in interne patologije do farmakologije. A vrhunec izpita, trenutek, ki je morda odločilno zaznamoval njegovo prihodnjo pot, je bil javni zagovor teze o novem rastlinskem sistemu.
Pred uglednim zborom profesorjev in uradnikov je mladi Scopoli z gorečnostjo, zanesljivimi znanstvenimi argumenti in brez sence omahovanja zagovarjal Linnéjev botanični sistem. Nasprotoval je še vedno prevladujočemu, a po njegovem mnenju zastarelemu sistemu Josepha Pittona de Tourneforta. Kljub temu da Linnéjeve revolucionarne ideje na Dunaju – tako kot marsikje po Evropi – še niso naletele na splošno odobravanje in so se nekaterim zdele celo nevarno poenostavljene, je van Swieten v njem prepoznal nekaj izjemnega. Navdušila sta ga Scopolijevo znanje in pronicljivost, še bolj pa njegova intelektualna drznost. Ocenil ga je kot enega najvrednejših kandidatov tistega časa in mu obljubil prvo prosto mesto fizikata – donosnega in uglednega položaja javnega zdravnika – v Linzu.
A usoda, pogosto prepletena z nevidnimi nitmi dvornih spletk in nenadnih preobratov, je ubrala drugo pot. Obljubljene službe v Linzu ni dobil. Namesto nje ga je cesarica – ponovno na priporočilo van Swietna, ki je očitno cenil njegove izjemne sposobnosti in predanost znanosti – poslala v Idrijo, v srcu dežele Kranjske, kjer je bilo zdravniško mesto že dolgo prazno. Rudniški ravnatelj Anton Haubtmann je namreč večkrat prosil za izobraženega zdravnika, a je žal umrl štiri tedne pred Scopolijevim prihodom.
Tako se je za mladega, ambicioznega učenjaka, polnega idealov in hrepenenj, začelo novo, naporno in nepredvidljivo poglavje. Poslali so ga v odročno, vlažno in z živim srebrom prepojeno rudarsko mesto. A hkrati tudi v pokrajino, katere neokrnjena narava, skriti zakladi in nepopisano življenje so čakali nekoga, ki jih bo znal uzreti, razumeti in – po Linnéjevem vzoru – opisati z novo znanstveno govorico.
Prihod v Idrijo
Scopolijeva pot na Kranjsko – v deželo, ki naj bi postala prizorišče njegovih največjih znanstvenih triumfov – se je začela pod zloveščim znamenjem. Še preden je sploh uzrl Idrijo, ga je na reki Inn pri Ungerothu na Zgornjem Bavarskem doletela vodna nesreča. Ladja, s katero je skupaj z ženo Albino in njuno hčerko potoval proti novi službi, je silovito trčila ob potopljeno drevo in se v trenutku razbila. Po čudežu se je družina rešila iz mrzlih valov, a vsa prtljaga – vključno z dragocenimi knjigami in zdravniško opremo – je za vedno izginila v rečni globini.
Za Scopolija, ki je znanje razumel kot temelj svojega poklica, je bila ta izguba hud udarec. Pretreseni in izmučeni so z najetim vozom nadaljevali pot v bližnji Wasserburg, nato čez Salzburg in naposled na Dunaj. Cesarica Marija Terezija, obveščena o nesreči, mu je v znak podpore dodelila 500 goldinarjev odškodnine – a grenak priokus negotovosti in osebne ranljivosti je ostal.
Šele 23. julija 1754 je po vseh preizkušnjah prispel v Idrijo, odmaknjeno naselbino v osrčju Kranjske, kjer je uradno nastopil službo rudniškega zdravnika. »Ta kraj, ki je dobil ime od bližnjega lijaka,« je z bridkostjo zapisal v svoji avtobiografiji, »sestoji iz zelo revnih, tja v hribe postavljenih rudarskih koč. Ko sem ga prvič zagledal, so mi kot v slutnji stopile pred oči vse težave in neprijetnosti, ki sem jih v tej ječi moral prenašati skoraj šestnajst let.«
Idrija – takrat drugo največje naselje na Kranjskem – ga ni sprejela z odprtimi rokami. Mesto, ujeto med divje strmine in gosto gozdnato krajino, je nastalo okoli enega največjih rudnikov živega srebra na svetu. Surovo naravno okolje je skrivalo nešteta čudesa, a življenje v njem je bilo naporno in skromno. Zadolžen je bil za zdravstveno oskrbo približno dveh tisoč rudarjev in njihovih družin, raztresenih po razgibanem, težko dostopnem terenu. Njegovo delo je vključevalo stalne obiske na domu, pogosto ponoči in v težkih vremenskih razmerah. A s tem se stiske niso končale. Dvakrat je v Idriji izgubil dom v požaru – in z njim vse, kar je imel. Najhujši udarec pa je doživel v letih 1756 ali 1757, ko sta mu v kratkem času umrli ljubljena žena Albina in hči.
Rudarska medicina
V tej globoki osebni stiski je tolažbo iskal tam, kjer jo je vedno znal najti – v naravi in znanstvenem delu. Kot rudniški zdravnik je vestno preučeval bolezni, življenjske razmere in socialni položaj idrijskih rudarjev. Njegovi opisi poklicnih bolezni, zlasti merkurializma – zahrbtne zastrupitve z živim srebrom – so bili pionirski. Scopoli je kot eden prvih začel opozarjati na pomen higiene in preventivnih ukrepov pri delu.
Vrhunec njegovega zdravniškega raziskovanja je predstavljalo temeljno delo De Hydrargyro Idriensi tentamina physico-chymico-medica (Fizikalno-kemijsko-medicinski poskusi z idrijskim živim srebrom), izdano leta 1761. Knjiga ni bila le znanstvena razprava o idrijskih rudah, mineralih in kamninah, temveč tudi poglobljena študija o vplivu živega srebra na zdravje ljudi. V njej se zrcalita Scopolijeva izjemna naravoslovna natančnost in globoka človeška skrb – spoj znanstvene vednosti in etične zavesti, ki je zaznamoval vso njegovo pot. Scopoli je v tem delu prvič sistematično dokumentiral vpliv živega srebra na zdravje rudarjev, kar ga uvršča med pionirje medicine dela, toksikologije in javnega zdravja. Njegovo delo je pomembno tudi za zgodovino slovenske medicine, saj je Idrija postala eno prvih središč za raziskave s področja medicine dela v Evropi.
A Scopolijeva prizadevanja za izboljšanje razmer rudarjev niso vedno naletela na razumevanje. Novi ravnatelj idrijskega rudnika, Anton Sartori, je bil mož, ki ga je bolj kot zdravje delavcev skrbela dobičkonosnost rudnika. Med Scopolijem, ki je vztrajno zahteval primernejše delovne razmere in nujno ustanovitev lekarne – da dragocenih zdravil ne bi bilo treba mukoma dovažati iz Ljubljane –, in Sartorijem se je razvilo dolgoletno, napeto sovraštvo.
Leta 1755 se je Scopoli moral celo boriti za pravico do bivanja v ugledni Steinbergovi hiši (ki jo domačini še danes poznajo kot “Švico”), saj ga je Sartori iz osebnih zamer poskušal izseliti. V pritožbi na dvorno pisarno na Dunaju je Scopoli med drugim utemeljil, da želi ob hiši zasaditi botanični vrt. Prošnji so ugodili, in okrog hiše si je res uredil skromen, a zanj neprecenljiv vrt, kjer je – kot je zapisal – sadil »zelišča za lastno veselje in javno rabo«. Majhna oaza med rudarskimi kočami, katere sledov danes ni več, saj jih je prekrila širitev mesta.
Skrite zakladnice Idrije
Konflikti so se nadaljevali tudi na strokovnem področju. Sprl se je z idrijskim lekarnarjem Ernestom Freyerjem, čeprav ga je v prvi izdaji Flore Carniolice še pohvalil kot »marljivega idrijskega lekarnarja«, ki mu je iz gozda prinesel redko rumeno maslenico. Še zapletenejše je bilo razmerje z novim kirurgom in porodničarjem Balthasarjem Hacquetom, ki je leta 1766 prišel v Idrijo na priporočilo samega van Swietna. Scopoli je njegov prihod pozdravil kot razbremenitev, saj si je od sodelovanja z novim zdravnikom obetal večjo učinkovitost pri oskrbi številnih rudarjev.
A čeprav sta bila oba znanstvenika po duhu strastna raziskovalca, sta si bila značajsko preveč različna. Scopoli – zadržan, metodičen in analitičen; Hacquet – drzen, temperamenten in neposreden. Kot so zapisali sodobniki, je bil Hacquet »bojeviti konj, ki ne prenaša ničesar, kar mu ni po volji«. Sprva sta še sodelovala, a že leta 1768 je Hacquet zavrnil zdravljenje rudarjev z notranjimi boleznimi, češ da je njegovo področje kirurgija in porodništvo. Spor je eskaliral do te mere, da je moral o njem presojati celo van Swieten. Na koncu je podprl Hacquetovo razlago.
Kljub tem sencam – nenehnim sporom, poklicnim razočaranjem in osebnim tragedijam – pa je Idrija Scopoliju ponudila tudi svojo drugo, svetlejšo plat: neizmerno bogastvo narave, ki ga je obdajala. V njej je našel svoje pravo zatočišče in neizčrpen vir znanstvenega navdiha. V surovem rudarskem okolju, obdanim z gozdovi in meglenimi dolinami, je kljub vsemu našel temeljno ravnotežje med poklicno dolžnostjo in znanstvenim poslanstvom.
Že sam rudnik je bil nepričakovano raziskovalno prizorišče. V delu Plantae subterraneae (Podzemne rastline), ki je sicer izšlo šele po njegovem odhodu iz Idrije leta 1772, je Scopoli natančno popisal in deloma tudi ilustriral petnajst vrst gliv, ki jih je odkril v rudniških rovih – na gnijočem lesu in vlažnih stenah. Rudarji, ki so cenili njegovo vedoželjnost, so mu pogosto prinašali nenavadne žuželke, najdene v lesenih podpornikih rovov: med njimi je bil gozdni krasnik (Buprestis rustica), ki so ga napačno imenovali »španska muha«, ali pa impozantna velika lesna osa (Urocerus gigas). Scopoli jih je risal, beležil in pozneje objavljal – svet je tako spoznaval skrito življenje idrijskega podzemlja.
Kranjska kot naravoslovni raj
Čeprav ga je idrijsko okolje pogosto dušilo, je Scopoli hitro spoznal, da se je znašel sredi – kot je sam zapisal – »edinstvenega florističnega in favnističnega raja«. Narava Kranjske, dežele na stičišču Alp, Dinarskega gorstva in Panonske nižine, prepletena z vodami, ki so se stekale bodisi v Jadransko bodisi v Črno morje, ter zaznamovana s skrivnostnim kraškim podzemljem, ga je prevzela. Ko se je zdravniška vnema začela umikati utrujenosti in razočaranju, sta se v njem znova razplamteli učenjakova narava in znanstvena strast.
Z vnemo je zbiral, določal in opisoval rastlinske in živalske vrste, pa tudi kamnine in glive. Njegove raziskovalne poti so ga popeljale po skoraj celotnem ozemlju Kranjske – pogosto je bil odsoten več dni ali tednov, kar je spet vzbudilo nezadovoljstvo rudniške uprave, a hkrati prineslo vrsto neprecenljivih znanstvenih odkritij.
Že v neposredni okolici Idrije – ob reki Idrijci in njenem pritoku Belci, na vlažnih travnikih Kobalovih planin, v senčnih grapah, kot je soteska Strug, in ob skrivnostnem Divjem jezeru – je Scopoli naletel na pravo zakladnico še neopisanih vrst. Prav tu je prvič znanstveno opisal sivo vrbo (Salix eleagnos), za katero je zapisal, da je »pogosta v naših gorah pri izvirih in ob potokih«. Na gričih nad Idrijo je odkril dotlej neznano trizobo kukavico (Neotinea tridentata). Med opazovanjem žuželk je naletel na obalno kalnico (Eristalinus aeneus) in jo prvi opisal prav iz Idrije. Njegovo ostro oko ni prezrlo niti najmanjših bitij: opisal je Scopolijevo muho polžarico (Trypetoptera punctulata) in novo vrsto jetrenjaka, danes znanega kot idrijski Mannov jetrenjak (Mannia triandra).
Gozdovi okoli Idrije so mu razkrili še beli šaš (Carex alba), vejicati šaš (Carex pilosa) in vzorčasto deltarko (Deltote deceptoria), nočnega metulja, katerega gosenice se hranijo s travami. Njegova pozornost ni bila usmerjena le v cvetoče rastline in žuželke – natančno je preučeval tudi glive. V bližini Idrije je našel smrdljivega mavrahovca (Phallus impudicus) in o njem zapisal, da je »goba zasmradila celotno slikarjevo stanovanje«, ko jo je slikar Thomas Hörmann – o katerem sicer vemo zelo malo – upodabljal za Scopolijevo prvo Floro Carniolico. V istem okolju je popisal tudi užitni smrček (Morchella esculenta), ki so mu domačini pravili »mavrah«.
Ljubljansko barje in prestolnica kot laboratorij raznolikosti
Ljubljana, upravno središče Kranjske, je bila za Scopolija več kot le postaja na poti v Idrijo. Večkrat jo je obiskal in se tam zadrževal dalj časa, raziskoval mesto in njegovo širšo okolico – griče okoli Polhovega Gradca, Škofje Loke, Medvod in Kranja. V prestolnici je navezoval stike z izobraženci in plemstvom. Med njegovimi sogovorniki je bil grof Josef Brigido von Bresowitz, predsednik Kranjske kmetijske družbe, ki mu je priskrbel tudi več primerkov ptic za zbirko. Morda je prav v Ljubljani spoznal tudi mladega barona Žigo Zoisa, kasnejšega vodilnega mecena slovenskega razsvetljenstva, ki ga je Scopoli morebiti navdušil za naravoslovje.
Ljubljana z okolico je postala klasično nahajališče številnih vrst, ki jih je Scopoli prvi znanstveno opisal. Med nočnimi metulji, ki jih je najverjetneje lovil ob svečah med pisanjem, je iz okolice mesta določil vsaj 19 novih vrst, med njimi črtasto kačarko (Acontia trabealis) in velikega usajarja (Lithosia quadra). Na travnikih ob robu Ljubljane je odkril črnega apolona (Parnassius mnemosyne) in petelinčka (Zerynthia polyxena) – danes sta zaradi širjenja mesta z lokalnega območja že izginila. Podobna usoda je doletela tudi čuka (Athene noctua), ki ga je Scopoli opisal iz ljubljanskih gozdov, a na tipski lokaliteti danes ne gnezdi več.
Posebno poglavje njegovih raziskav predstavlja Ljubljansko barje. Ko ga je obiskal, je bilo še razširjeno in visoko barje – pred osušitvami, ki so kasneje temeljito preoblikovale pokrajino. Popisal je vrste, danes redke ali izginule: navadno rožmarinko (Andromeda polifolia), okroglolistno rosiko (Drosera rotundifolia), dlakavo mahovnico (Oxycoccus palustris) in močvirski petoprstnik (Potentilla palustris), ki je danes na Barju potrjen le še na eni lokaciji. Med pticami je tu opazoval grahasto tukalico (Porzana porzana), ki so ji Ljubljančani pravili »makoš«.
Ob Savi, ki je v njegovem času še oblikovala široka prodišča, je odkril nemškega strojevca (Myricaria germanica), danes večinoma izumrlega z naših rek. Ljubljansko območje je bilo tako zanj eno ključnih prizorišč raziskovanja – prostor, kjer sta se prepletala naravoslovna radovednost in razsvetljenski duh prestolnice.
Med strmimi stenami in cvetočimi planinami
Scopolijev raziskovalni duh se ni ustavil v nižinah. Že leta 1758 se je podal v visokogorje – najprej v okolico Škofje Loke in Kranja, nato pa kot prvi dokumentirani raziskovalec osvojil Storžič v Kamniško-Savinjskih Alpah. »Nisem se bal ne vročine ne utrujenosti, ne viharjev ne hudih neviht, niti z mahovjem poraslih duplin ali umazanih pastirskih koč,« je zapisal. »Bil sem večkrat v smrtni nevarnosti, ko sem plezal po divjem skalovju…«
Istega leta je prehodil grebene nad Kokro, leto pozneje pa se povzpel še na Grintovec in Kalški greben. Na alpskih travnikih nad Kranjem in v okolici Idrije je odkril novo vrsto zvončice, ki jo je poimenoval rušnata zvončica (Campanula cespitosa); za tipski primerek je kasneje izbral kar lastno risbo iz druge izdaje Flore Carniolice. Na pobočju Grohata v Kamniški Bistrici je prvi zabeležil Jacquinov bodičnik (Drypis spinosa subsp. jacquiniana), na Poreznu pa panonski svišč (Gentiana pannonica).
Posebno privlačnost so zanj imeli Julijci. V letih 1761 in 1762 je raziskoval Bohinjske gore. S planine Konjščice se je povzpel na Studorski preval, Draški vrh in Tosc ter se spustil na Velo polje. Prav tam, v srcu Julijskih Alp, je odkril bohinjski repnjak (takrat Draba mollis, danes Arabis vochinensis), alpsko šopuljo (Agrostis alpina) in rumenocvetoči alpski kosmatinec (Pulsatilla alpina subsp. apiifolia), ki so ga pozneje v slovenskih Alpah zaman iskali.
V Bohinjskih gorah je opisal tudi novo vrsto obada, danes znanega kot Scopolijev obad (Silvius alpinus). Čeprav se na Triglav ni povzpel, je od domačinov iz bohinjske okolice prejel številne rastlinske primerke, med njimi morda tudi kranjski osat (Cirsium carniolicum), ki ga je opisal s Studorskega prevala.
Tudi Karavanke niso ušle njegovi pozornosti. Čeprav v svojih delih ne omenja veliko nahajališč iz tega pogorja, je zapisal, da je spomladanski jeglič (Primula veris) nabral na Ljubelju – ob dveh kamnitih piramidah, ki tam stojita še danes.
Kraški rob in pot do morja
Leta 1761 se je Scopoli prvič podal na Tržaško primorje, pot ga je vodila čez Nanos in Senožeče. Kasneje, v letih 1764 in 1766, je ponovno raziskoval ta del Kranjske, potujoč skozi Gorico in Devin vse do Trsta. Že leta 1757, ob zgodnjem obisku Nanosa, je odkril gozdno košeničico (Genista sylvestris), ko je ugotovil, da se razlikuje od španske vrste, za katero jo je sprva imel Linné. V Vipavski dolini je med grmovjem ob cesti naletel na šestpikčastega lepenca (Lachnaia sexpunctata) in opisal še velikega škržada (Lyristes plebejus) ter gozdnega ščipalca (Euscorpius germanicus), ki ga je našel pod kamnom.
Na obisku obmorskih pečin pri Devinu se mu je razkril povsem nov svet. Tu je opisal kraški glavinec (Centaurea kartschiana), endemit tržaškega obrežja, in opazoval kupčarja (Oenanthe oenanthe), ptico skalnatega primorja. V Trstu, tedanjem trgovskem vozlišču, je pogosto zahajal na ribarnico, kjer je kupoval morske živali, jih konzerviral v alkoholu in preučeval v svojem kabinetu. Med drugim je z obale opisal pobrežno mokrico (Ligia italica), ki je bila po njegovih besedah »okrog Trsta vsepolno«.
Med slanoljubnimi rastlinami je zabeležil osočnik (Salicornia potula) in obmorsko gorjušo (Cakile maritima). Iz okolice Trsta je kot novi vrsti opisal dlakavi gadnjak (Scorzonera villosa) in velecvetno grašico (Vicia grandiflora). Njegovo pozornost je pritegnil tudi krvavordeči škržad (Tibicina haematodes), katerega značilni glas je dopolnjeval zvočno kuliso kraškega poletja.
Cerkniško jezero in človeška ribica
Obsežni gozdovi Dinarskega gorstva med Turjakom in Kočevjem so Scopoliju predstavljali vabljivo, skrivnostno pokrajino. Nekatere dele, kot je Kočevsko, je obiskal sam, druge pa mu je pomagal raziskovati njegov zvesti sodelavec Franz Xaver Wulfen, ki mu je prinašal primerke z bolj oddaljenih območij. Iz teh gozdov je Scopoli prvi opisal enega največjih slovenskih kozličkov, debelorogega kovača (Aegosoma scabricorne), ter značilno dinarsko vrsto hrošča, verigastega kresiča (Carabus catenulatus). Tu je tudi zabeležil redkega gozdnega metulja, danes znanega kot Scopolijev zlatook (Lopinga achine).
Poseben pomen pa je zanj imelo Cerkniško jezero. Že iz Valvasorjevih in Steinbergovih del mu je bilo znano kot čudež narave, leta 1760 pa ga je Scopoli obiskal tudi sam. Opazoval je rumeni blatnik (Nuphar lutea) in druge vodne rastline, a še večjo pozornost je namenil živalskemu svetu. Med zanimivejše pojave je uvrstil legendarno “podzemno raco« (Anas subterranea), o kateri sta poročala že Valvasor in Steinberg in naj bi gnezdila v jamah pod jezerom. Scopoli jo je imel v svoji zbirki in o njej 3. maja 1762 poročal Linnéju. Domneva, da gre za kostanjevko (Aythya nyroca), ki tam še danes gnezdi, ni potrjena, a ostaja verjetna.
Z območja Cerkniškega jezera je Scopoli opisal tudi ilirski meček (Gladiolus illyricus), rastlino pisanih barv, ki uspeva na suhih kraških travnikih. A najbolj nenavadna in najvplivnejša žival, ki jo je iz tega območja preučil, je bila nedvomno človeška ribica (Proteus anguinus). Živega osebka mu je v Ljubljano prinesel Wulfen. Scopoli jo je poimenoval “slepa kačica« in že leta 1762 o njej pisal Linnéju, z navedbo, da živi »v vodah, ki pritekajo iz podzemnih jam blizu Stične«.
Čeprav mu je primerek poslal, Linné pošiljke najverjetneje nikoli ni prejel in je sprva dvomil, da ne gre zgolj za ličinko. Človeško ribico je Scopoli znanstveno opisal šele leta 1772, a ga je medtem prehitel dunajski naravoslovec Joseph Nicolaus Laurenti, ki jo je objavil že leta 1768. Kljub temu zasluga za to, da je prav Stična postala klasično nahajališče te edinstvene dvoživke, ostaja Scopolijeva.
Znanstvenik, ki je znal poslušati domačine
Scopolijevo zanimanje ni bilo omejeno le na sistematično popisovanje rastlin, živali in mineralov. Z enako radovednostjo se je zaziral tudi v to, kako naravo doživljajo in uporabljajo ljudje, ki v njej živijo. Z občutljivostjo, redko za učenjaka njegovega časa, je beležil kranjska – slovenska – imena za rastline, živali in glive. V prvi izdaji Flore Carniolice jih je navedel 127, kasneje pa še precej več. Čeprav se slovenščine verjetno nikoli ni temeljito naučil, so ti zapisi neprecenljiv prispevek k kulturni dediščini slovenskega prostora.
Opazoval je vsakdanje življenje domačinov: njihove kmetijske navade, prakse pri čebelarjenju, prehranjevanju in rabi zdravilnih rastlin. Ni bil le pasivni opazovalec – zavzemal se je tudi za izboljšave. Predlagal je širšo uporabo skupnih pašnikov, kjer bi revnejši kmetje lahko redili živino, in spodbujal uvajanje novih kultur, med njimi oljne buče (Cucurbita pepo), o kateri je celo napisal posebno razpravo, ter bele murve (Morus alba), namenjene svilogojstvu.
Posebno pozornost je namenil čebelarstvu. V razpravi Dissertatio de apibus (Razprava o čebelah), objavljeni leta 1770, je kot prvi pravilno razložil, da se matica medonosne čebele (Apis mellifera) pari s troti zunaj panja. S tem je pomembno prispeval k razumevanju biologije čebel in postavil temelje sodobnemu čebelarstvu.
Scopolijeva opazovanja narave so se tako nenehno prepletala z vpogledi v družbo. Njegova znanstvena vednost je temeljila na stiku z ljudmi in pokrajino – bil je raziskovalec, ki je znal poslušati, gledati in povezovati. Kljub osebnim stiskam in pogosto težkim razmeram je njegovo delo postavilo Kranjsko na zemljevid evropske znanosti. Njegove poti so odprle vrata prihodnjim generacijam naravoslovcev, njegovi zapisi pa so še danes vir občudovanja, študija in navdiha.
Dve knjigi, ki sta zaznamovali evropsko naravoslovje
Kljub nenehnim izzivom in osebnim tragedijam, ki so ga spremljale v Idriji, je prav to obdobje rodilo dve Scopolijevi najpomembnejši in najvplivnejši deli: Flora Carniolica (Kranjsko rastlinstvo) in Entomologia Carniolica (Kranjske žuželke). Ti dve monumentalni knjigi nista le temelj slovenske floristike in favnistike, temveč tudi jasen izraz Scopolijeve zvestobe Linnéjevemu sistemu ter njegovega prispevka k evropski naravoslovni znanosti.
Prva izdaja Flore Carniolice je izšla leta 1760 na Dunaju. V njej je Scopoli predstavil okoli 1100 rastlinskih vrst s Kranjskega, vključno z glivami in lišaji. Čeprav še ni povsem dosledno uporabljal binarne nomenklature in so številne vrste nosile opisna imena, delo že kaže njegovo globoko poznavanje terena in razumevanje Linnéjevih načel. Pomemben je tudi kulturni vidik: v tej izdaji je zapisal številna kranjska (slovenska) imena rastlin, njihove zdravilne učinke in nahajališča – neprecenljiv vir za razumevanje ljudskega znanja in odnosa do narave. Za ilustracije gliv in lišajev je Scopoli angažiral slikarja Thomasa Hörmanna, katerega podobe so pozneje pomagale razjasniti marsikatero taksonomsko dilemo.
Dvanajst let pozneje, leta 1772 (po nekaterih virih delno že 1771), je izšla druga izdaja – razširjena, dodelana in znanstveno dovršena. V njej je Scopoli dosledno uporabljal Linnéjevo binarno poimenovanje in opisal kar 1645 vrst, od tega 1252 cvetnic in 384 necvetnic. Delo je posvetil švicarskemu botaniku Albrechtu von Hallerju. V tej izdaji je nekatere vrste prvič znanstveno poimenoval, druge pa je premestil v ustreznejše rodove, kar priča o njegovem odličnem taksonomskem občutku. Delo je opremljeno s 65 tabelami rastlinskih ilustracij, kar je njegovo znanstveno vrednost še povečalo.
Med obema izdajama, je leta 1763 izšla še Entomologia Carniolica – pregled žuželk in drugih členonožcev Kranjske. V njej je Scopoli opisal 1153 vrst, pri čemer je dosledno uporabil Linnéjevo nomenklaturo in sistem razvrščanja. Delo je bilo natančno, sistematično in pionirsko. Karl Linné sam je bil nad njim navdušen. V pismu z dne 5. januarja 1765 je Scopoliju zapisal: »Presunjen sem nad neskončnim trudom, ki si ga vložil v zbiranje, opisovanje in urejanje. To lahko oceni samo tisti, ki je sam uporabljal svojo roko za podobno delo.«
Linné si je zelo želel, da bi Scopoli čim prej izdal tudi risbe žuželk, saj je bilo kakovostnih ilustracij v tistem času malo. Žal so bile te risbe zaradi spora s tiskarjem Trattnerjem priložene le nekaterim izvodom in danes veljajo za redkost. Scopoli je kasneje v pismu Linnéju potožil, da je zaradi tiskarjeve brezbrižnosti izgubil tudi lastno zbirko žuželk, na kateri je temeljilo njegovo delo – primerki so na Dunaju »bodisi propadli bodisi se raznesli na vse strani«.
Flora Carniolica in Entomologia Carniolica sta Scopoliju prinesli mednarodni ugled. Evropski naravoslovci so cenili njegovo natančnost, poglobljeno terensko delo in dosledno uporabo Linnéjevega sistema. S tema knjigama je Kranjsko ne le opisal, ampak ga je kot naravoslovno regijo zasidral na zemljevid evropske znanosti. Njegovo delo je vzbudilo zanimanje številnih tujih raziskovalcev, doma pa navdihnilo razsvetljence, da so nadaljevali njegovo pot.
Scopoli in pisemska republika učenjakov
V osamljeni Idriji – »pokopan med rudarji, daleč od skupnosti izobraženih ljudi, daleč od knjižnic in vseh pripomočkov,« kot je potožil Linnéju – je bilo dopisovanje za Scopolija življenjskega pomena. Pisma so bila njegovo okno v svet, vez z mednarodno znanstveno skupnostjo, ki so jo tedaj poimenovali Respublica litteraria – Republika učenjakov.
V svoji avtobiografiji je Scopoli naštel kar 123 dopisnih sodelavcev, kar priča o razvejani mreži stikov in njegovi želji po izmenjavi znanja, preverjanju hipotez in stalnem pretoku informacij. Najplodnejše in najpomembnejše med njimi je bilo gotovo dopisovanje s Karlom Linnéjem, ki je trajalo od leta 1760 do 1775. Ohranilo se je 17 Scopolijevih in 13 Linnéjevih pisem – dokumentov, ki razkrivajo dinamičen odnos med uveljavljenim švedskim sistematikom in ambicioznim naravoslovcem s Kranjskega.
Scopoli je Linnéju redno pošiljal rastline, žuželke, minerale in celo primerek človeške ribice, skupaj z natančnimi opisi in risbami. Linné je njegovo delo izjemno cenil. V enem izmed pisem mu je zaupal: »Tudi ponoči sanjam o tvoji Flori. Živi v okras vsega naravoslovja.«
Čeprav se nikoli nista osebno srečala, je Linné obžaloval to dejstvo: »O, dobri Bog, če bi se ti, Geoffroy in jaz s svojimi zbirkami lahko sestajali enkrat na mesec – kako lahko in v kako kratkem času bi bile žuželke poznane v večjem delu Evrope!«
Njuno dopisovanje ni bilo le izmenjava podatkov, temveč dialog dveh strastnih znanstvenikov, ki sta si medsebojno priznavala avtoriteto in se intelektualno spodbujala. Scopoli se ni obotavljal predlagati izboljšav ali ugovarjati določenim elementom Linnéjevega sistema – kar kaže na njegovo znanstveno samostojnost. Linné je njegove pripombe sprejemal z resnostjo in številne Scopolijeve vrste vključil v dopolnjene izdaje Systema Naturae.
Poleg Linnéja si je Scopoli dopisoval tudi z drugimi pomembnimi naravoslovci svojega časa. Eden njegovih zvestih sodelavcev je bil Franz Xaver von Wulfen, avstrijski botanik, ki mu je pošiljal primerke s Koroškega in Goriškega. Povezan je bil tudi z dunajskim botanikom Nicolausom Josephom Jacquinom, čeprav je bil njun odnos prežet s tekmovalnostjo. Jacquin naj bi na Dunaju zadržal nekatere pošiljke, namenjene Linnéju, in sprva omalovaževal Scopolijevo delo. Kasneje je spremenil mnenje, Scopolijeve vrste gojil v dunajskem botaničnem vrtu in po Scopolijevem odhodu z dežele sam objavljal opise novih najdb, pogosto v sodelovanju z nekdanjimi Scopolijevimi sodelavci, kot sta bila Wulfen in Hacquet.
Med drugimi dopisniki najdemo danskega naravoslovca Mortena Thraneja Brünnicha – po njem je Scopoli poimenoval osastega pajka (Argiope bruennichi) – ter nemškega entomologa Johanna Friedricha Gmelina, ki je uredil zadnjo Linnéjevo izdajo Systema Naturae in vanjo vključil številne Scopolijeve opise.
Ta široka dopisna mreža je Scopoliju omogočila, da je kljub geografski odmaknjenosti ostajal v stiku z najsodobnejšimi znanstvenimi dognanji. Prek nje je preverjal svoja opažanja, razširjal vedenje o kranjski naravi in krepil svoj znanstveni ugled. Bila je srčika njegove raziskovalne metode – način, kako se je sredi idrijske osame dejansko vključeval v razprave, ki so oblikovale evropsko znanost tistega časa.
Banská Štiavnica: predavanja v rudarski prestolnici
Po skoraj šestnajstih letih, preživetih v Idriji – letih znanstvenih zmag in osebnih bridkosti – je Scopoli maja 1769 končno zapustil Kranjsko. Njegova vztrajnost, izjemni dosežki in mednarodni ugled so obrodili sadove: imenovan je bil za profesorja kemije in metalurgije na ugledni Rudarski akademiji v Banski Štiavnici (tedanjem Schemnitzu) na Ogrskem, danes v Slovaški. Ta nova postaja je bolje ustrezala njegovim akademskim ambicijam, čeprav tudi tam ni našel popolnega zadoščenja.
Banská Štiavnica, s svojo dolgoletno rudarsko tradicijo, je Scopoliju ponudila novo znanstveno okolje. Kot profesor je predaval o kemiji in metalurgiji ter prenašal znanje, ki ga je pridobil ob raziskovanju idrijskega živega srebra, na nove generacije študentov. Poučevanje je v tem obdobju zavzelo večino njegovega časa, zato je bilo terenskih raziskav manj kot v času njegovega delovanja na Kranjskem. Kljub temu ni opustil znanstvenega pisanja – objavljal je krajše naravoslovne razprave, zbrane v več zvezkih Annali Historico-Naturales, kjer je med drugim vključil tudi opažanja s Kranjskega in Tirolske.
A tudi v novem okolju ga osebne preizkušnje niso obšle. Leta 1770 mu je umrla druga žena Katarina, rojena von Frachenfeldt, s katero se je poročil leta 1758, po smrti prve žene Albine. Žalost je bila velika, a življenje ga je vodilo dalje. V letih 1772 ali 1773 se je tretjič poročil, tokrat z madžarsko plemkinjo Karolino von Freyenau. Iz tega zakona se je rodil njegov sin Giovanni Scopoli mlajši (1774–1854) – edini izmed desetih otrok, ki je očeta preživel. Kasneje je obiskal očetove kraje na Kranjskem in se srečal z Žigo Zoisom.
Čeprav je bila Banská Štiavnica eno najpomembnejših rudarskih središč habsburške monarhije, Scopolijeve širše znanstvene ambicije niso bile potešene. Pritoževal se je nad slabimi pogoji – laboratorij je bil po njegovem mnenju preveč vlažen, prepovedano pa mu je bilo tudi vsakršno delo zunaj službenih obveznosti. Še vedno je hrepenel po akademskem okolju, ki bi mu omogočilo več svobode, predvsem na področjih botanike in zoologije.
Leta 1776 se je zato potegoval za prestižno mesto na novo ustanovljeni katedri za naravoslovje na Univerzi na Dunaju – a zaman. Katedro je zasedel farmacevt Johann Jakob von Well. Scopolijevo razočaranje je bilo globoko, saj je pričakoval, da mu bo dolgoletno znanstveno delo odprlo vrata do središča cesarske znanosti. Vendar se je znova pokazalo, da odličnost ni nujno zagotovilo za priznanje – vsaj ne v hierarhično in politično zaznamovanem akademskem svetu poznega 18. stoletja.
Pavia: zadnje domovanje velikega naravoslovca
Po razočaranju, da mu ni uspelo pridobiti profesure na dunajski univerzi, se je Scopoliju kmalu ponudila nova priložnost. Leta 1776 je sprejel mesto profesorja kemije in botanike na Univerzi v Pavii v Lombardiji, ki je bila tedaj prav tako del habsburške monarhije. Tam je končno našel okolje, ki je ustrezalo njegovi znanstveni širini, akademskemu ugledu in želji po urejenem raziskovalnem prostoru. Pouk je začel leto pozneje in v Pavii preživel zadnjih dvanajst let svojega življenja.
V Pavii je Scopoli doživel nov vzpon. Napisal je učbenika za kemijo in botaniko ter prevzel vodenje tamkajšnjega botaničnega vrta, ki ga je temeljito preuredil. Pod njegovim vodstvom so uredili dva arboretuma in zasnovali vrt z razdeljenimi pravokotnimi gredicami, ločenimi z drevoredi. Zgradili so tudi rastlinjake, ki so kmalu postali znani kot »Scopolijevi rastlinjaki«. Poleg pedagoškega dela se je posvetil tudi raziskovanju lokalne flore in favne – zametek njegovega zadnjega večjega znanstvenega dela.
A tudi v Pavii ni šlo vse gladko. Zapletel se je v odmeven spor s svojim uglednim kolegom, zoofiziologom Lazzarom Spallanzanijem, skrbnikom naravoslovnih zbirk. Scopoli, znan po natančnosti in metodološki strogosti, je ob pregledu zbirk revidiral več Spallanzanijevih določitev, kar je slednjega užalilo. Spallanzani, navdušen zbiralec, a slabši taksonom, se je maščeval z obtožbami o tatvini. Fakulteti je celo predlagal, naj mu odvzamejo ključe muzeja.
Ko je Spallanzani odpotoval v Carigrad, je Scopoli ključ dobil nazaj, skupaj z nalogo, naj popiše zbirke in ugotovi, kaj manjka. Izkazalo se je, da so številni predmeti, ki naj bi izginili, dejansko končali v Spallanzanijevi zasebni zbirki. Čeprav je bil Spallanzani pozneje oproščen, je bilo za Scopolija ključno, da so zanj vsi sumi ovrženi. Epizoda razkriva zakulisne napetosti in rivalstva, ki so pogosto vladala v akademskih krogih tistega časa.
Bolj boleča pa je bila potegavščina, ki mu jo je pripravil prav Spallanzani. V Scopolijevo zadnje delo je podtaknil ponarejen opis in ilustracijo nove vrste gliste (Physis intestinalis) – v resnici spretno prepariran piščančji požiralnik in sapnik. Po izidu knjige se je na univerzi razširil posmehljiv letak, ki je razkrival prevaro in se norčeval iz Scopolijeve domnevne naivnosti. Za ostarelega, utrujenega učenjaka je bila ta epizoda boleč udarec.
Preobrati mojega življenja
Kljub grenkim izkušnjam je Scopoli v Pavii dokončal svoje zadnje pomembno delo: Deliciae Florae et Faunae Insubricae (Čari insubrijske flore in favne), ki je izhajalo v treh delih med letoma 1786 in 1788. V tem bogato ilustriranem delu je opisal številne vrste iz Lombardije, pa tudi primerke iz muzejskih in zasebnih zbirk – med njimi tropske ptice in sesalce, ki jih je na podlagi del Pierra Sonnerata prenesel v Linnéjev sistem. V tem delu je znanstveno opisal tudi zamorsko mačko (Chlorocebus cynosurus), ki jo je opazoval v milanskem vrtu.
Na koncu tretje knjige je Scopoli dodal svojo avtobiografijo z naslovom Vitae meae vices (Preobrati mojega življenja), v kateri je strnil ključne postaje svojega znanstvenega in osebnega življenja. To besedilo je danes dragocen dokument, ki razkriva Scopolijev notranji svet, njegove dvome, upanja in razočaranja – pa tudi ponos nad opravljenim delom.
Zadnja leta Scopolijevega življenja so bila zaznamovana z boleznijo in postopnim pešanjem vida – posledico desetletij dela z mikroskopom. Spori, potegavščine in izgubljene priložnosti so ga osebno zaznamovali, a kljub temu je ostal zvest svojemu poslanstvu: natančnemu, metodološkemu raziskovanju narave.
Joannes Antonius Scopoli je umrl 8. maja 1788 v Pavii, star petinšestdeset let. Z njegovo smrtjo se je končalo življenje enega najplodnejših naravoslovcev razsvetljenske Evrope. Njegovo delo – razpeto med zdravilstvom, botaniko, zoologijo, kemijo, mineralogijo in agronomijo – je pustilo globoko sled v znanosti, predvsem pa dokazalo, da se tudi iz najbolj odročnih kotičkov sveta lahko rodi znanstveno delo svetovnega pomena.
Scopolijeva zapuščina
Smrt Joannesa Antoniusa Scopolija ni pomenila konca njegovega vpliva – temveč začetek dolge poti, po kateri so njegova dela še stoletja oblikovala naravoslovje. Njegovo ime ni ostalo le v arhivih, temveč je postalo simbol: začetnik znanstvenega raziskovanja narave na Slovenskem, utemeljitelj metodološkega pristopa in vzor neomajne predanosti znanosti.
Čeprav je bil Scopoli po rodu Tirolec in večino življenja preživel zunaj slovenskega ozemlja, ga znanstvena zgodovina upravičeno šteje za očeta modernega naravoslovja na Kranjskem. Flora Carniolica in Entomologia Carniolica nista bili le prvi inventarizaciji živega sveta po Linnéjevih načelih, ampak tudi navdih za lokalne razsvetljence, ki so začeli z lastnim opazovanjem narave.
Scopolijevi sodobniki in nasledniki – Balthasar Hacquet, Franz Xaver von Wulfen in drugi – so nadaljevali njegovo delo. Še pomembnejši pa je bil vpliv na Zoisov krog. Žiga Zois, ki je v Scopolijevih delih prepoznal temelje za prihodnje raziskave, je spodbujal mlade učenjake, med njimi botanika Franca Hladnika, ustanovitelja ljubljanskega botaničnega vrta. Prav iz tega kroga je zrasla tudi ideja o ustanovitvi Deželnega muzeja za Kranjsko (današnjega Prirodoslovnega muzeja Slovenije) – institucije, ki danes še vedno uresničuje Scopolijevo vizijo sistematičnega preučevanja narave.
Najvidnejši poklon Scopoliju so številne rastlinske in živalske vrste, ki nosijo njegovo ime. Najbolj znana je nedvomno Scopolia carniolica (kranjski volčič), strupena rastlina z značilnimi visečimi rjavo-vijoličnimi cvetovi, ki jo je leta 1764 poimenoval njegov dunajski tekmec Nikolaus Joseph von Jacquin. A seznam je dolg: Arabis scopoliana, Scrophularia scopolii, Senecio scopolii, pa tudi številne živalske vrste – od kozlička (Pedestredorcadion scopoli), jamskega hrošča (Anophthalmus scopoli) do pajka (Amaurobius scopoli). Tudi vrsta pajkovca, ki jo je Scopoli opisal kot Acarus nepaeformis, danes živi v rodu Trogulus.
Scopolijeva dela pa niso le zgodovinski zapisi. Njegovi natančni opisi, čeprav so se izvorne zbirke večinoma izgubile, so še danes pomemben vir za sodobne taksonomske študije. V času podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti so njegovi popisi neprecenljivi za razumevanje zgodovinske razširjenosti vrst in dolgoročnih sprememb v ekosistemih.
Ko danes gledamo na njegovo življenje, nas morda najbolj gane paradoks: prav Idrija – kraj, ki jo je imenoval »ječo«, kjer je doživel izgube, bolezni in poklicna ponižanja – je bila prizorišče njegovih največjih znanstvenih zmag. Prav tu sta nastali Flora Carniolica in Entomologia Carniolica, deli, ki sta ga zapisali v zgodovino svetovne znanosti. Težke razmere niso zadušile njegovega duha – nasprotno, spodbudile so ga k ustvarjanju, k sistematičnemu opazovanju, k iskanju smisla v zakonitostih narave.
A za zunanjo znanstveno avtoriteto se je pogosto skrivala občutljiva, ranljiva duša. Njegova pisma in ganljiva avtobiografija Vitae meae vices razkrivajo človeka, ki je pogosto trpel zaradi osamljenosti, nerazumevanja in krivic. In vendar: prav v znanosti je znova in znova našel moč – ne le za preživetje, temveč za ustvarjanje del, ki so presegla njegov čas.
Viri
- Vrezec, Al, Tomi Trilar, Špela Pungaršek in Matija Križnar. Scopoli: Kranjska narava in rojstvo moderne naravoslovne znanosti na Slovenskem. Ob 300-letnici rojstva velikega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, 2023.
- Soban, Darinka, prev. in ur. Carolus Linnaeus Joannesu Antoniusu Scopoliju 1761–1773: Posnetki rokopisov pisem s slovenskim in angleškim prevodom. Ljubljana: Prirodoslovno društvo Slovenije, 1995.
- Scopolia: Revija Prirodoslovnega muzeja Slovenije, št. 105 (2023). Tematska številka: Ob 300-letnici rojstva Giovannija A. Scopolija (1723–1788). Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije.
Vključuje naslednje prispevke:- Kryštufek, Boris. »Razmislek o delu Giovannija A. Scopolija tri stoletja po rojstvu.«
- Križnar, Matija in Miha Jeršek. »Joannes Antonius Scopoli o geološki dediščini na Slovenskem.«
- Pungaršek, Špela. »Scopolijeva kranjska imena rastlin in njegov prispevek k flori Kranjske.«
- Novak, Tone, Axel L. Schönhofer, Ljuba Slana Novak, Peter Kozel, Saška Lipovšek in Jochen Martens. »Redescription of Trogulus nepaeformis (Scopoli, 1763), an often misinterpreted harvestman species from the south-eastern fringe of the Alps (Opiliones: Trogulidae).«
- Masterl, Marko. »Spoznaj sosede – Dediščina Giovannija A. Scopolija.«
- Farinelli, Patrizia. »La città mineraria di Idria nel 1812 allo sguardo di G. Cattaneo e G. Scopoli (il giovane).« Acta Histriae 28, št. 3 (2020): 459–476.
- Jurca, Jože. »J. A. Scopoli in živinozdravstvo.« Slovenian Veterinary Research (Slovenski veterinarski zbornik) 55, Supplement 21 (2018): 1–48. Ljubljana: Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani.
