Ustanovitev Univerze v Ljubljani leta 1919 je sovpadala z eno najpomembnejših intelektualnih migracij 20. stoletja. Medtem ko je novoustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev postavljala temelje za svojo prvo univerzo v slovenskem jeziku, je mnogo znanstvenikov iskalo zatočišče pred kaosom ruske državljanske vojne. Ta edinstveni zgodovinski splet okoliščin je pustil neizbrisen pečat na razvoju visokega šolstva v Sloveniji; prihod vrhunskih strokovnjakov je obogatil številna področja in v mlad slovenski akademski prostor vnesel nova znanja ter dvignil raven akademskega dela.
Po oktobrski revoluciji 1917 je iz nekdanjega Ruskega imperija zbežalo več sto univerzitetnih profesorjev in znanstvenikov. V tujini so se jih hitro oprijeli izrazi, kot so ruska emigracija (русская эмиграция), bela emigracija ali preprosto ruski profesorji. Toda že takrat je bilo jasno, da je ta skupina etnično in kulturno zelo pisana: med begunci so bili Rusi, Ukrajinci, Belorusi, Balti, Judje, pa tudi Poljaki, Gruzinci in drugi državljani nekdanjega imperija. Izraz ruski profesorji v tem kontekstu in v skladu z uporabljeno literaturo tako označuje emigrante, ki so bežali pred revolucijo in državljansko vojno, ne glede na njihovo specifično etnično pripadnost ali rojstni kraj.
Čeprav se je ljubljanska univerza opirala na dolgoletno tradicijo licejskega študija, je na začetku trpela zaradi pomanjkanja profesorjev, neizdelanega znanstvenega izrazja in omejenih finančnih sredstev. Kot nova institucija se je morala šele uveljaviti, hkrati pa zapolnjevati vrzeli v profesorskem zboru na številnih področjih. Prav tu so prišli do izraza izkušeni strokovnjaki iz Petrograda, Kijeva, Harkova in drugih visokošolskih središč imperija. Mnogi so bili tam že redni profesorji, dekani ali rektorji; Ljubljani so prinesli poglobljeno strokovno znanje, sodobne didaktične metode, mednarodne raziskovalne stike in nasploh široko mrežo akademskih povezav, ki bi jo domači kader težko vzpostavil sam.
Vendar vključevanje teh izjemnih učenjakov v univerzitetno življenje ni potekalo brez zapletov. Kot tujci v novem okolju so se begunci soočali s številnimi preizkušnjami: morali so se na novo dokazovati, se učiti slovenskega jezika, prilagajati drugačnim akademskim navadam in nacionalni zakonodaji. Toda kljub tem oviram se je njihova prisotnost izkazala za izjemno dragoceno, saj so vpeljali napredne metodologije, inovativne raziskovalne pristope in visoke akademske standarde, ki so naslednja desetletja pomembno sooblikovali razvoj Univerze v Ljubljani.
Čas preobrazb
Prihod emigrantskih učenjakov na Univerzo v Ljubljani je sovpadel z obdobjem temeljitih družbenih in političnih sprememb, tako v Sloveniji kot v širšem evropskem prostoru. Razpad Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni je Slovencem znotraj novonastale Kraljevine SHS omogočil nove priložnosti za kulturni in akademski razvoj, med katere je sodila tudi ustanovitev lastne univerze. Ta je začela delovati skromno, s štirimi popolnimi fakultetami (pravno, filozofsko, tehniško in teološko) ter nedokončano medicinsko fakulteto. Ob ustanovitvi je imela univerza le 18 profesorjev, kar je pomenilo, da se je soočala z izrazitim pomanjkanjem usposobljenega akademskega kadra. Prav v tem času so v državo začeli prihajati učenjaki, ki so bežali pred posledicami oktobrske revolucije in državljanske vojne.
Odziv univerze na prihod emigrantov je bil pragmatičen, a hkrati zadržan. Profesorje iz Rusije so sprejemali, zlasti na področjih, kjer je primanjkovalo domačih strokovnjakov, vendar so jih sprva zaposlovali le za določen čas. Ta praksa je odražala tako trenutne potrebe univerze kot negotove politične razmere tistega časa. Ključni korak za te učenjake je bila pridobitev jugoslovanskega državljanstva, saj je bilo to pogosto pogoj za stalno akademsko zaposlitev in prevzem vodstvenih funkcij.
Porazdelitev emigrantskih učenjakov po fakultetah ni bila enakomerna. Najizraziteje je njihovo strokovno znanje zaznamovalo Tehniško fakulteto, kjer so profesorji iz Rusije do leta 1929 sestavljali kar dobro petino pedagoškega kadra. Tako visoka koncentracija odraža tako kakovost in tradicijo ruskega tehniškega izobraževanja kot tudi specifične potrebe mlade ljubljanske univerze na tem področju. Podobne vzorce je bilo mogoče opaziti tudi na Univerzi v Beogradu, kjer so ruski profesorji prav tako tvorili pomemben del akademskega osebja, zlasti na področju tehničnih in agronomskih ved.
Vztrajnost in prilagajanje
Zgodba ruskih profesorjev na Univerzi v Ljubljani ni le pripoved o akademskih dosežkih in razvoju ustanove, temveč tudi mozaik izjemnih osebnih usod. Za uradnimi zapisi se skrivajo ganljive in pogosto presenetljive pripovedi o prilagajanju, vztrajnosti in nenadnih preobratih. Njihova življenja nam ponujajo dragocen vpogled v človeško izkušnjo prisilne migracije intelektualcev v enem najbolj pretresljivih obdobij evropske zgodovine – razkrivajo njihove značaje, notranje stiske in vsakdanjik v novem okolju.
Osupljiva življenska zgodba profesorja Ignacija Nikolajeviča von Majdla (1874-1930) pooseblja izjemno prilagodljivost ruskih emigrantskih učenjakov. Rojen je bil v Carskem selu (danes Puškin pri Sankt Peterburgu) v plemiški družini baronov, svojo kariero pa je začel v vojski. Po končani prestižni Mihajlovski artilerijski akademiji je postal vojaški inženir-tehnolog in hitro napredoval. Že pred prvo svetovno vojno je poučeval na več vojaških akademijah v Sankt Peterburgu, med vojno pa se je izkazal na fronti, dosegel čin generalporočnika in prejel najvišja vojaška odlikovanja, vključno z redom sv. Vladimirja in častno zlato sabljo. Po porazu protirevolucionarnih sil, v katerih se je boril, je z družino (drugo ženo Lariso in sinovoma Vladimirjem ter Ignacijem) pobegnil v Jugoslavijo. Svojo bleščečo vojaško preteklost je pustil za seboj in se povsem predal novemu življenju kot profesor kemije na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Vojaška natančnost in discipliniranost sta se zdaj izražali v predavanjih o kemijskih spojinah, analitski kemiji in laboratorijskih tehnikah, pa tudi v vsakdanjem življenju – ohranjeno je denimo njegovo pismo predstojniku, v katerem se v še ne povsem tekoči slovenščini pritožuje nad “leno in arogantno snažilko” ter zahteva njeno zamenjavo, da bi lahko sam skrbel za red v laboratoriju. Kljub pomembnim znanstvenim prispevkom, med drugim na področju atomske toplote elementov (kolikšna količina toplote je potrebna za segrevanje določene mase elementa) in analiz premoga, je bilo njegovo akademsko delovanje v Sloveniji tragično kratko. Umrl je že leta 1930, po le nekaj letih poučevanja. V znak spoštovanja je univerza njegovo zadnjo plačo namenila vdovi Larisi za kritje stroškov pogreba.
Zgodba Nikolaja Preobraženskega (1893–1970) je polna prisrčnih podrobnosti, ki jih njegovi študenti niso nikoli pozabili, a hkrati razkriva trnjevo pot boja za akademsko priznanje. Rojen je bil v Nižnem Novgorodu, a ga je prva svetovna vojna ujela med študijskim bivanjem v Pragi. Interniran je bil v Gradcu, kjer je spoznal slovenske znanstvenike (Murka, Nahtigala, Ramovša) in pri družini dr. Vončine našel drugi dom. Tam je tudi doktoriral iz zgodovine. Po vojni se zaradi boljševiške revolucije in smrti staršev ni vrnil v Rusijo, temveč je, spodbujen z obljubami o pomoči, prišel v Ljubljano z upanjem na akademsko kariero. Kljub doktoratu in priporočilom (zlasti Rajka Nahtigala) je sprva dobil le mesto lektorja ruskega jezika. Znan je bil po svoji dobrodušnosti, saj ni dajal negativnih ocen, in po svoji ljubezni do rib, kar je pogosto privedlo do zabavnih prizorov, ko so iz njegove aktovke kukali ribji repi. Kot strasten gojitelj rož je vsak dan v gumbnici nosil svež cvet. Vendar se je Preobraženski pri napredovanju soočal z velikimi ovirami. Njegov prvi poskus habilitacije leta 1921 je bil zavrnjen, deloma zaradi nespretno formulirane prošnje, ki je užalila nekatere profesorje (zlasti Ljudmila Hauptmanna), in akademskih sporov med zagovorniki avtonomije univerze in jugoslovansko usmerjenimi profesorji. Kljub strokovnemu znanju s področja slovanske zgodovine in jezikoslovja ter kasnejšemu prevzemu predavanj o ruski književnosti po smrti Ivana Prijatelja, je bil kar šestkrat zavrnjen pri kandidaturi za habilitacijo. Neuspehi so ga močno potrli, zato se je umaknil v osamo. Šele leta 1958, po 37 letih dela kot lektor in potem ko se je že habilitiral na Filozofski fakulteti v Zadru ter se odločil zapustiti Ljubljano, mu je končno uspelo pridobiti naziv izrednega profesorja tudi v Ljubljani. Njegova zgodba je edinstven primer vztrajnosti in hkrati grenkobe neuresničenih akademskih ambicij v kompleksnem okolju mlade univerze in povojne politike.
Posebej zanimiva in uspešna pa je bila karierna pot Alekseja Kopylova (1877–1965). Rojen v Gruševki pri Kijevu, je študiral strojništvo v Harkovu, se izpopolnjeval v Nemčiji (Aachen) in Belgiji, nato pa postal docent in kasneje dekan na tehniški visoki šoli v Novočerkasku. Po emigraciji je deloval v upravi ruske paroplovne družbe Ropit v Carigradu in v ruskih akademskih združenjih v Pragi. V Ljubljano je prišel leta 1925 kot izkušen inženir in pedagog ter postal profesor rudarskega strojništva na Tehniški fakulteti. Kljub izjemno skromnim začetnim pogojem – oddelek za rudarstvo je sprva deloval v eni sami sobi, brez laboratorijev in z minimalno knjižnico – je s svojo vztrajnostjo, borbenostjo in odličnimi organizacijskimi sposobnostmi uspel vzpostaviti Inštitut za rudarsko strojništvo v prostorih nedograjene stavbe na Aškerčevi cesti. Njegova zgodba je edinstvena tudi zato, ker je bil eden redkih ruskih profesorjev, ki so uspešno prešli turbulentno obdobje druge svetovne vojne in vzpostavitev komunističnega režima. Njegovo strokovno znanje, zlasti pri načrtovanju nepropustnih jamskih vrat za rudnik Raša (skupaj z asistentom Košakom) in sodelovanju pri projektiranju opreme za nov jašek v Velenju, se je izkazalo za tako dragoceno za povojni industrijski razvoj Jugoslavije, da so ga nove oblasti obdržale kljub njegovemu emigrantskemu poreklu, čeprav je bil kot predstavnik predvojne emigracije pod drobnogledom Udbe. Poučeval je vse do svojega 79. leta, upokojen je bil šele leta 1956, a je honorarno delal še dve leti, posvečajoč se raziskavam monotermične teorije strojev. Z ženo, s katero nista imela otrok, sta živela v veliki hiši v Rožni dolini, ki sta jo na koncu podarila Univerzi v Ljubljani.
Izjemno je bilo tudi partnerstvo med Evgenom Kanskym (1887–1977) in njegovo ženo Ano (rojeno Mayer). Evgen se je rodil v Varšavi kot sin češkega profesorja klasičnih jezikov in matere iz ugledne trgovske družine moskovskih starovercev, ki se je naselila v Rigi. Srednješolsko izobrazbo je pridobil v Sankt Peterburgu, kjer je leta 1905 tudi maturiral. Zaradi simpatiziranja z idejami revolucije je istega leta odšel na študij v tujino in se vpisal na filozofsko fakulteto Karlove univerze v Pragi, kjer se je posvetil kemiji. V Pragi je vzpostavil tesne stike z družino Tomáša Masaryka, kar je pozneje pomembno vplivalo na njegovo življenjsko pot. Jeseni 1907 je študij nadaljeval na berlinski univerzi, kjer je leta 1909 doktoriral iz kemije. Po kratkem raziskovalnem potovanju po Franciji in Švici se je vračal v Avstro-Ogrsko prek Trsta, kjer ga je snežni metež za en dan zadržal v Ljubljani. Jeseni 1909 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Moskvi in leta 1913 diplomiral. Že takrat je raziskoval v laboratorijih uglednih profesorjev v Moskvi, Halleju in Berlinu, preučeval mišične ekstrakte in beljakovine aligatorjeve kože. Leta 1914 je začel delati kot asistent pri profesorju Aleksandru Görzenu na kirurškem oddelku v moskovski Novo Jekaterinski bolnišnici. Leta 1915 je prevzel vodenje sanitetnega oddelka vseruske državne zveze na fronti, leto kasneje pa je postal glavni zdravnik zdravniškega oddelka Rdečega križa. Novembra 1916 je bil premeščen v protistrupni laboratorij pri glavnem artilerijskem poveljstvu, marca 1917 pa ponovno na fronto. Po oktobrski revoluciji je novembra 1917 postal prorektor na moskovski univerzi pri stolici za splošno fiziologijo. V letih 1917 in 1918 je opravil vse izpite za doktorat iz medicine, oktobra 1918 pa je postal prvi asistent za splošno patologijo na univerzi v Jekaterinoslavu. Zaradi vse težjih političnih razmer in lastnega zdravstvenega stanja je na začetku leta 1919 zaprosil za pomoč družinskega prijatelja Masaryka, ki mu je omogočil pridobitev češkoslovaškega potnega lista in odhod v Prago. Med letoma 1919 in 1920 je deloval kot predstavnik ruskega Rdečega križa v novi Češkoslovaški republiki. Avgusta 1920 je nato prišel v Ljubljano, kjer je začel predavati fiziologijo človeka na novoustanovljeni univerzi.
Njegova žena Ana, doma iz Loža pri Vipavi, je postala prva oseba, ki je doktorirala na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Skupaj sta poosebljala potencial medkulturnega sodelovanja tako v akademskih kot praktičnih prizadevanjih. Ana je ustanovila podjetje Dr. A. Kansky – Kemična tovarna, ki je postalo sinonim za visokokakovostne kemične izdelke. To je bila prva jugoslovanska tovarna za proizvodnjo žveplovega etra, etra za narkozo in industrijskih topil v Podgradu pri Zalogu, s čimer je postavila temelje sodobni slovenski kemični in farmacevtski industriji. Imela sta tri otroke: Alekseja, Evgena in Nušo. Živeli so na Krekovem trgu, kjer so imeli v pritličju hiše pisarne in laboratorij, v kleti pa trgovino s kemikalijami in laboratorijsko opremo.
Evgen je odigral ključno vlogo pri napredku medicinskih raziskav na Univerzi v Ljubljani. Ustanovil je Inštitut za fiziologijo, ki se je iz skromnih začetkov – sprva le z dvema sobama za vaje, kemijskim laboratorijem in barako za delo s plini na strehi – razvil v središče prelomnih raziskav na področju fiziološke kemije. Njegovo dvojno strokovno znanje kemije in medicine mu je omogočilo pionirske inovativne pristope k biokemičnim raziskavam, pri čemer so morali zaradi pomanjkanja sredstev večino instrumentov izdelati kar sami. Kot večkratni dekan Medicinske fakultete je uvedel standarde in prakse, ki so globoko zaznamovali medicinsko izobraževanje v Sloveniji. Njuna zgodba pa se je dramatično preobrnila med drugo svetovno vojno. Tovarno Kansky sta najprej zasegle nemške sile, nato pa jo je maja 1948 nacionalizirala povojna jugoslovanska oblast. Po izgubi podjetja se je Ana umaknila iz javnega življenja in umrla leta 1962. Evgen, ki so ga leta 1945 pri oseminpetdesetih prisilno upokojili s profesorskega mesta, je še naprej znanstveno deloval, med drugim kot gostujoči profesor v Pragi in sodelavec raziskovalnih inštitutov. Živel je do leta 1977 in umrl v starosti devetdeset let.
Nove perspektive
Prihod ruskih profesorjev ni zapolnil le vrzeli v profesorskem zboru, temveč je v akademsko življenje Univerze v Ljubljani vnesel tudi nove perspektive, metodologije in področja raziskovanja. Njihov vpliv je bil še posebej opazen na Pravni in Filozofski fakulteti, kjer so postavili temelje za nadaljnji razvoj nekaterih ključnih humanističnih in družboslovnih disciplin.
Aleksander Dimitrijevič Bilimovič (1876–1963) je poosebljal globino in raznolikost strokovnega znanja, ki so ga ruski emigrantski učenjaki prinesli v Ljubljano. Rojen v Žitomirju, je po študiju prava v Kijevu in izpopolnjevanju v Nemčiji (Tübingen, Berlin) ter na Dunaju pri slovitem Eugenu Böhm-Bawerku postal profesor politične ekonomije in statistike na Univerzi sv. Vladimirja v Kijevu. Pred begom iz Rusije leta 1920 je kratek čas deloval kot minister v vladi generala Denikina. Po prihodu v Kraljevino SHS preko Carigrada in Dubrovnika ter sodelovanju v Državni komisiji za ruske begunce, je bil leta 1920 imenovan za pogodbenega profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti. Znan po tem, da se je na predavanjih vedno pojavil v formalnem fraku, je simboliziral akademsko strogost in dostojanstvo. Hitro je pridobil občudovanje študentov; njegova sposobnost prevajanja zapletenih ekonomskih teorij v jasne, razumljive koncepte je bila legendarna – njegova predavanja so bila tako priljubljena, da sta se študenta pogosto gnetla na eni klopi. Bilimovičevi tečaji so poudarjali zgodovino ekonomske misli, teoretično ekonomijo, statistiko in metodologijo, pa tudi kontroverzne teme, kot so načrtna gospodarstva, kar odraža njegovo osredotočenost na široke teoretične okvire. Bil je v stikih z mednarodno intelektualno skupnostjo, med drugim si je dopisoval s Friedrichom Hayekom. Čeprav se za specifike jugoslovanskih gospodarskih težav ni posebej zanimal (razen kasneje, npr. agrarne strukture in železnic), je njegovo delo univerzi prineslo znaten akademski ugled. Bil je tudi dvakrat dekan in dvakrat prodekan Pravne fakultete ter prvi predsednik Ruske Matice v Ljubljani. Leta 1945 se je z drugo ženo in hčerko umaknil v Avstrijo, nato pa v Nemčijo, kjer je postal profesor na univerzi UNRRA v Münchnu. Po njenem zaprtju se je leta 1948 preselil v ZDA, kjer je do upokojitve predaval na univerzi v Kaliforniji.
Mihail Nikitič Jasinski (1862–1935), ugledni pravni zgodovinar iz Kijeva, kjer je bil zaslužni profesor in prorektor Univerze sv. Vladimirja, je v Ljubljano prinesel bogato znanje s področja ruske in slovanske pravne zgodovine. Čeprav je sprva iskal mesto v Beogradu ali Subotici, ga je pomanjkanje prostora tam usmerilo v Ljubljano, kjer je leta 1920 postal prvi profesor na novoustanovljeni stolici za pravno zgodovino Južnih Slovanov. Njegovo delo je bilo pionirsko, saj je bilo to področje v Jugoslaviji znanstveno še skoraj neraziskano. S podrobno analizo srednjeveških pravnih dokumentov, kot sta Kastavski in Veprinški statut, ter pogodb med srbskimi vladarji in Dubrovnikom, je osvetlil prehod od ustnega običajnega prava k pisanim pravnim virom. Jasinskijeva raziskovalna metodologija, ki je združevala skrbno besedilno analizo z zgodovinskim kontekstom in primerjavo med slovanskimi narodi, je na fakulteto uvedla nove standarde. Kot učenec znamenitega Vladimirskega-Budanova je nadaljeval tradicijo kijevske pravnozgodovinske šole. Kljub temu da je v Ljubljano prišel kot begunec, “utrujen fizično in moralno”, in se je moral v pozni starosti spopadati z novim okoljem in jezikom (predaval je v srbohrvaščini), je s svojo “previdno, toda zanesljivo sodbo” ustvaril dela trajne vrednosti in pomembno prispeval k poznavanju zgodovine prava južnoslovanskih narodov, preden je zaradi pešanja zdravja leta 1933 prenehal z delom.
Morda najbolj inovativne prispevke pa je na področju kazenskega prava in kriminologije prispeval Aleksander Vasiljevič Maklecov (1884–1948). Ta učenjak, rojen v Harkovski guberniji, je po študiju prava v Harkovu (kjer je za diplomsko nalogo o vrstah krivde prejel zlato medaljo) in izpopolnjevanju v Berlinu, Pragi, Bruslju in Parizu postal docent na harkovski univerzi. V Ljubljano je prišel leta 1926, potem ko je nekaj let poučeval na Ruski pravni fakulteti v Pragi. S seboj je prinesel sveže poglede, saj je prekinil s tradicionalnimi pristopi, ki so se osredotočali zgolj na pravno doktrino, in v študij kazenskega vedenja uvedel sociološke perspektive. Njegovo delo o mladoletniškem prestopništvu, preventivnem varstvu mladine in kriminalni psihologiji je pravnemu izobraževanju v Ljubljani dodalo nove, moderne razsežnosti. Bil je izrazit pristaš sociološke šole v kazenskem pravu in kriminologiji ter se je zavzemal za induktivni, empirični študij kriminalitete kot podlage za učinkovito kriminalno politiko. Do leta 1934 je skupaj s profesorjem Metodom Dolencom pomagal vzpostaviti celovit sistem študija kazenskega prava z izdajo temeljnega učbenika Sistem celokupnega kazenskega prava Kraljevine Jugoslavije. Maklecov pa ni bil le predan znanstvenik in pedagog, temveč tudi človek širokega duha; bil je tajnik in kasneje predsednik Ruske Matice, član številnih pravniških in kriminalističnih društev ter ljubitelj umetnosti, ki je prevajal Puškina in številne slovenske pesnike v ruščino ter se ukvarjal z glasbo. Njegova življenjska pot se je zaključila v Ljubljani leta 1948.
Med najvidnejše ruske intelektualce na ljubljanski univerzi nedvomno sodi Evgen Vasiljevič Spektorski (1875–1951). Njegova pot je bila izjemno pestra: po študiju prava v Varšavi in izpopolnjevanju v Berlinu, Heidelbergu in Parizu je postal profesor na kijevski univerzi, kjer je leta 1918 dosegel vrhunec svoje tamkajšnje kariere kot rektor. Po emigraciji je najprej deloval v Beogradu, kjer je bil prvi predsednik Združenja ruskih znanstvenikov, nato pa v Pragi, kjer je bil dekan Ruske pravne fakultete. Leta 1930 je prišel v Ljubljano kot pogodbeni profesor na Pravni fakulteti, kjer je predaval ustavnopravno vedo, pravno filozofijo in sociologijo. Njegova predavanja so bila legendarna; študentje, med njimi tudi bodoči zgodovinar Vasilij Melik, so pripovedovali, da je predaval na pamet in citiral obravnavane avtorje v izvirnih jezikih z osupljivo natančnostjo. Njegovo najpomembnejše delo iz tega obdobja je monumentalna Zgodovina socijalne filozofije, ki je izšla v dveh zvezkih pri Slovenski matici (1932, 1933) v prevodu Josipa Vidmarja in v izjemno visoki nakladi. V njej je Spektorski predstavil razvoj družboslovne misli od antike do sodobnosti, pri čemer je bil kritičen do marksizma, a hkrati odprt za različne poglede. Bil je osrednja osebnost ruske emigracije v Ljubljani, predsednik Ruske Matice in mednarodno priznan znanstvenik. Njegovi osebni dnevniki iz prvih let bivanja v Ljubljani razkrivajo kompleksno osebnost, ki je cenila slovensko intelektualno življenje, a hkrati ohranjala močno rusko identiteto in kritičen pogled na politične razmere. Po drugi svetovni vojni je bil leta 1945 odstavljen s fakultete, peš je pobegnil v Italijo in po dveh letih v begunskih taboriščih emigriral v ZDA, kjer je soustanovil Pravoslavno duhovno akademijo sv. Vladimirja in tam poučeval do smrti leta 1951.
Transformacija tehniškega izobraževanja
Tehniška fakulteta je še posebej izrazito čutila pozitiven vpliv prihoda ruskih emigrantskih profesorjev. S seboj niso prinesli le teoretičnega znanja, temveč tudi dragocene praktične izkušnje iz dobro uveljavljenih ruskih tehničnih inštitutov. Njihov vpliv je bil ključen, saj so pomagali razviti tako izobraževalni okvir kot raziskovalne zmogljivosti fakultete v njenih odločilnih zgodnjih letih.
Dimitrij Vladimirovič Frost (1876–1935) se je izkazal kot ključna osebnost na področju rudarskega inženirstva in geofizike. Rodil se je v Sankt Peterburgu in po študiju na Rudarskem inštitutu Katarine II. postal asistent in inženir. Izkušnje si je nabiral z raziskavami na Uralu in Kavkazu ter s študijskimi potovanji na Švedsko, v Avstrijo in Nemčijo. Leta 1913 je doktoriral v Kijevu in postal profesor v Novočerkasku. Po prihodu v Jugoslavijo je najprej krajši čas deloval v Zagrebu, aprila 1921 pa je prišel v Ljubljano kot pogodbeni profesor za nižjo geodezijo in meritve v rudarstvu (disciplina, ki se ukvarja z merjenjem podzemnih prostorov in izdelavo rudniških načrtov). Leta 1924 je pridobil državljanstvo in postal redni profesor za meritve v rudarstvu. V Ljubljani je predaval vrsto predmetov, povezanih z rudarskim merjenjem ter iskanjem rudišč. Ti prispevki so bili še posebej dragoceni za slovensko rudarsko industrijo, ki se je v medvojnem obdobju trudila modernizirati svoje delovanje. Znan kot tih, resen in skromen človek, ki je z ženo Antonijo (Nino) živel na Bleiweisovi ulici 16, se je popolnoma posvetil svojemu delu in se kljub uglednemu poreklu brez pritoževanja prilagodil skromnejšim razmeram v Ljubljani. Umrl je februarja 1935 v Zagrebu, kjer je honorarno sodeloval na tamkajšnji visoki šoli.
Prispevki Vasilija Vasiljeviča Nikitina (1867–1942) na področju mineralogije in petrografije so se izkazali za enako preobrazbene. Rodil se je v Sankt Peterburgu in po študiju na Fakulteti za fiziko in matematiko ter kasneje na Rudarskem inštitutu postal asistent slavnega kristalografa Evrafa S. Fedorova. Z njim je sodeloval pri geoloških raziskavah na Uralu in kasneje prevzel ter nadgradil njegovo delo na področju kristalooptike, zlasti znamenito metodo Fedorova za določanje optičnih konstant mineralov pod mikroskopom. Postal je profesor in kasneje (1917-1918) celo direktor prestižnega Rudarskega inštituta v Sankt Peterburgu. Zaradi nestrinjanja z boljševiki in aretacije je leta 1923 zapustil Rusijo. Po krajšem bivanju na Poljskem in geološki ekspediciji v Turčijo je leta 1925 na povabilo rektorja Hinterlechnerja prišel v Ljubljano. Tu je postal pogodbeni profesor mineralogije in petrografije. Njegove raziskovalne metodologije so postavile nove standarde za geološke študije v Sloveniji, njegovo delo na metodi Fedorova pa je v Ljubljano privabilo številne tuje znanstvenike. Kljub mednarodnemu slovesu se je zaradi birokratskih starostnih omejitev (zakon je določal mejo 60 let za stalno zaposlitev) boril za pridobitev stalnega profesorskega položaja. Univerza ga je večkrat predlagala za rednega profesorja, a je ministrstvo prošnje zavračalo. Tako je kljub prizadevanjem univerze ostal pogodbeni profesor vse do svoje smrti. Bil je znan po svoji izjemni delavnosti (njegova luč v kabinetu je pogosto gorela pozno v noč), natančnosti in strogosti do študentov, a tudi po zanimanju zanje in kolegialnosti. Vsak dan je v gumbnici nosil svežo cvetlico, ki jo je vzgojil na svojem vrtu. Umrl je februarja 1942 za posledicami možganske kapi, še vedno aktiven kot predavatelj in raziskovalec.
Posebej zgovorna podrobnost izhaja iz interakcije profesorja Nikitina z mlado znanstvenico Ljudmilo Mantuani Dolar. Ko je leta 1937 postala privatna docentka, ji je Nikitin, kljub lastnemu negotovemu položaju pogodbenega sodelavca, skušal pomagati tako, da ji je prepustil del svojih predavanj, da bi lahko zaslužila dodaten honorar. Ta gesta kolegialnosti je naletela na odpor študentov, ki so želeli še naprej študirati pri Nikitinu, kar kaže na kompleksno dinamiko znotraj univerzitetne skupnosti.
Tehnično znanje, ki so ga prinesli ti profesorji, je bilo še posebej dragoceno, ker je premoščalo vrzel med teoretičnim znanjem in praktično uporabo. Na primer, Fjodor Fjodorovič Grudinski (1876–1959), rojen v Kijevu, je po diplomi na tehnični visoki šoli v Sankt Peterburgu in po opravljenih vseh študijskih obveznostih iz matematike na moskovski univerzi postal profesor matematike in mehanike ter ravnatelj na kijevski Politehniki. Po kratkem služenju kot vojaški inženir med državljansko vojno je leta 1921 prišel v Ljubljano. Tu je postal najprej pogodbeni profesor matematike, nato pa mehanike. Leta 1926 je pridobil stalno mesto rednega profesorja. Razvil je obsežne tečaje, ki so združevali matematično natančnost s praktičnim reševanjem problemov. Njegov pristop k poučevanju predmetov, kot so infinitezimalni račun, teoretična mehanika, analitična geometrija in diferencialne enačbe, je poudarjal njihovo uporabo v inženirstvu, kar je študentom pomagalo razumeti tako teoretična načela kot njihovo praktično izvedbo. Na univerzi je predaval vse do upokojitve avgusta 1945.
Ruski profesorji so odigrali ključno vlogo tudi pri ustanavljanju in opremljanju novih laboratorijev ter raziskovalnih prostorov. Kljub pogosto omejenim sredstvom jim je s svojo iznajdljivostjo in organizacijskimi sposobnostmi uspelo ustvariti funkcionalna okolja za poučevanje in eksperimentalno delo. Njihove izkušnje pri vodenju tehničnih inštitutov v Rusiji so se pri tem izkazale za neprecenljive. Ko je na primer Nikitin prevzel vodenje mineraloškega laboratorija, je uvedel učinkovite sisteme za katalogizacijo vzorcev in analizo, ki so instituciji služili desetletja. Podobno je Kopylov iz skromnih začetkov zgradil Inštitut za rudarsko strojništvo.
Posebej pomemben, čeprav morda manj opazen, vidik njihovega prispevka je bila njihova vloga pri razvoju tehnične terminologije v slovenščini. Številne tehnične koncepte je bilo treba prvič sistematično izraziti v slovenskem jeziku. Ruski profesorji so pri tem tesno sodelovali s svojimi slovenskimi kolegi in tako pomembno prispevali k oblikovanju temeljev slovenskega tehničnega izrazoslovja, kar je bilo ključno za nadaljnji razvoj tehničnega izobraževanja v Sloveniji.
Vpliv teh profesorjev je segal tudi izven univerzitetnih zidov preko njihovega sodelovanja pri praktičnih inženirskih projektih in svetovanjih. Nikitinove geološke raziskave so identificirale ključna nahajališča mineralov in tako neposredno pomagale rudarskim dejavnostim ter upravljanju z naravnimi viri. Profesor Frost je izobrazil inženirje, ki so kasneje vodili pomembne infrastrukturne projekte, kot so gradnje cest, mostov in industrijskih objektov. Njihovo strokovno znanje je tako neposredno vplivalo na urbanistično načrtovanje, industrijsko oblikovanje in razvoj javne infrastrukture. S svojim tehničnim izobraževanjem so lokalne strokovnjake opremili z veščinami, potrebnimi za modernizacijo slovenskega gospodarstva. Kot svetovalci pri državno vodenih projektih so zagotavljali skladnost s sodobnimi znanstvenimi in inženirskimi standardi ter tako pustili trajen pečat na slovenski industrijski in tehnični pokrajini.
Gradnja akademske kulture in družbena integracija
Vpliv ruskih emigrantskih profesorjev je segal daleč preko formalnih predavateljskih in raziskovalnih nalog. Ti učenjaki so odigrali ključno vlogo pri oblikovanju akademske kulture na Univerzi v Ljubljani v njenih formativnih letih, hkrati pa so se spopadali z izzivi integracije v slovensko družbo.
Razvoj akademskih standardov in praks je bil morda njihov najtrajnejši prispevek. Mnogi med njimi so prinesli izkušnje rigoroznih akademskih tradicij najprestižnejših ruskih institucij in si prizadevali vzpostaviti podobne standarde v Ljubljani. Prizadevanje Aleksandra Bilimoviča za natančno matematično in statistično analizo v ekonomiji je dvignilo raven akademske strogosti na celotni fakulteti. Vasilij Nikitin je na primer uvedel napredne laboratorijske prakse v mineralogiji, ki jih je razvil na Rudarskem inštitutu v Sankt Peterburgu. Te metodologije, prilagojene lokalnim razmeram in virom, so pomagale vzpostaviti raziskovalne standarde, ki so vplivali na generacije znanstvenikov. Njegov skrben pristop k dokumentaciji in načrtovanju poskusov je postal vzor za druge oddelke. Vzpostavili so visoka pričakovanja do študentov in spodbujali kritično razmišljanje ter samostojno raziskovalno delo.
Jezikovne ovire so predstavljale še eno pomembno prepreko. Poučevanje zapletenih akademskih predmetov v novem jeziku je zahtevalo izjemen napor. Ti učenjaki so se tega lotili z izjemno odločnostjo in mnogi so v prvem letu dosegli zadostno znanje za predavanje v slovenščini (čeprav so nekateri, kot Jasinski, predavali v sorodni srbohrvaščini). Njihova zavezanost k obvladovanju jezika je presegala zgolj funkcionalnost – razviti so morali prefinjeno akademsko besedišče za posredovanje kompleksnih konceptov na svojih področjih. Ta jezikovna prilagoditev je bila še posebej ključna na tehničnih in znanstvenih področjih, kjer je bilo natančno izrazoslovje bistvenega pomena.
Družbena integracija je potekala na več ravneh. Mnogi ruski profesorji so postali aktivni člani Ruske Matice v Ljubljani, organizacije, ki je služila kot kulturni most med ruskimi emigranti in lokalno skupnostjo. Ta organizacija, katere prvi predsednik je bil Bilimovič, kasneje pa tudi Spektorski in Maklecov, je sponzorirala predavanja, publikacije in kulturne dogodke, ki so obogatili ljubljansko intelektualno življenje in omogočali ohranjanje ruske kulture ter stikov z domovino. Sodelovali so tudi v drugih ruskih emigrantskih združenjih, kot je bilo Združenje ruskih znanstvenikov in ročnih delavcev.
Vendar vključevanje ni bilo brez težav. Nekateri profesorji so ohranjali močne vezi s svojo rusko identiteto, medtem ko so se prilagajali novemu okolju. Osebni dnevniki Evgena Spektorskega razkrivajo kompleksnost tega kulturnega pogajanja, saj kažejo tako spoštovanje do slovenskega intelektualnega življenja kot občasno nostalgijo po veličastnih akademskih tradicijah, ki jih je zapustil, ter celo določeno pokroviteljstvo znanstvenika iz velikega naroda do majhne univerze. Ti osebni boji in dvojna identiteta so dodali globino njihovim akademskim prispevkom in oblikovali njihovo razumevanje kulturne izmenjave in prilagajanja.
Poklicni izzivi in akademski dosežki
Kljub nespornemu strokovnemu ugledu in prispevkom se ruski profesorji niso mogli izogniti formalnim oviram. Najbolj neposredna težava, s katero so se soočali, je bila potreba po dokazovanju svojih akademskih kvalifikacij v novem sistemu. Mnogi so ugotovili, da morajo svoje, v Rusiji pridobljene, nazive in dosežke ponovno utemeljevati. Primer Vasilija Nikitina še posebej dobro ponazarja to oviro. Kljub mednarodnemu slovesu v mineralogiji in nekdanjemu položaju direktorja Rudarskega inštituta v Sankt Peterburgu se je boril za pridobitev stalnega položaja v Ljubljani. Univerzitetna uprava, vezana na predpise o javnih uslužbencih, mu ni mogla takoj podeliti statusa, ki bi ustrezal njegovemu strokovnemu znanju, predvsem zaradi starostne omejitve pri 60 letih za stalno zaposlitev, ki je veljala po takratni zakonodaji.
Tudi institucionalni okvir Univerze v Ljubljani je prinašal svoje težave. Kot nova univerza, ki je šele vzpostavljala svoje postopke in tradicije, pogosto ni imela administrativne prožnosti za sprejem izkušenih tujih učenjakov. Zahteva po jugoslovanskem državljanstvu kot predpogoju za stalna mesta je povzročala posebne zaplete. Ta zahteva je pomenila, da so mnogi ruski profesorji leta delali na začasnih pogodbah, kljub svojim dragocenim prispevkom k univerzi, kar je vplivalo na njihovo socialno varnost (npr. pravico do pokojnine) in možnosti za prevzem vodstvenih funkcij, saj so bile te rezervirane le za redno zaposlene.
Kljub tem omejitvam so ruski profesorji dosegli izjemen akademski uspeh. Njihove objave v mednarodnih revijah so pomagale uveljaviti ugled Ljubljane v svetovni akademski skupnosti. Bilimovičeve ekonomske analize so bile objavljene v vodilnih nemških in francoskih revijah, medtem ko so Nikitinove mineraloške študije pridobile priznanje po vsej Evropi. Njihovo delo ni bilo omejeno le na raziskovanje; mnogi so s svojim znanjem in ugledom pritegnili tuje študente in znanstvenike ter tako krepili mednarodne vezi univerze.
Njihovi akademski dosežki so presegali zgolj raziskovanje in poučevanje. Mnogi so prevzeli pomembne upravne vloge in prispevali k razvoju univerze na institucionalni ravni. Evgen Kansky je na primer več mandatov služil kot dekan Medicinske fakultete, kjer je oblikoval njen kurikulum, spodbujal raziskovalne pobude in vodil njeno rast v formativnih letih. Podobno je Aleksander Bilimovič služil kot dekan Pravne fakultete, kjer je uvedel sodobne okvire pravnega izobraževanja in mentoriral novo generacijo slovenskih pravnikov. Njihove izkušnje z vodenjem uveljavljenih univerz so se izkazale za neprecenljive, ko je Ljubljana razvijala lastne upravne prakse in akademske tradicije.
Trajna zapuščina
Ruski emigrantski profesorji so odigrali ključno, nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju zgodnjega razvoja Univerze v Ljubljani. Njihovo strokovno znanje je zapolnilo kritične vrzeli v kadrovski sestavi, medtem ko so njihove metodologije in visoki akademski standardi dvignili kakovost izobraževanja in raziskovanja na mladi univerzi. S svojim delom niso le uvedli novih znanstvenih področij in pristopov, temveč so tudi vzgojili prve generacije slovenskih strokovnjakov na številnih področjih, od tehničnih ved do prava in humanistike.
Kljub jezikovnim, kulturnim in birokratskim preprekam, s katerimi so se soočali, so pokazali izjemno prilagodljivost in predanost svojemu poklicu. Njihove osebne zgodbe pričajo o kompleksnosti intelektualne migracije v burnih časih, hkrati pa osvetljujejo njihovo človeško plat – njihovo kolegialnost, skromnost, včasih ekscentričnost in neomajno željo po znanstvenem ustvarjanju. Usode po drugi svetovni vojni so bile različne: nekateri, kot Kopylov, Maklecov in Preobraženski, so ostali in nadaljevali svoje delo v novih okoliščinah, drugi, kot Bilimovič in Spektorski, so bili prisiljeni ponovno emigrirati, tretji pa so bili upokojeni ali odstavljeni. Ne glede na njihove individualne poti je njihov skupni prispevek k Univerzi v Ljubljani in širši slovenski akademski sferi neizbrisen. Njihova zapuščina živi naprej v institucijah, ki so jih pomagali graditi, v znanju, ki so ga prenesli, in v navdihu, ki ga še danes predstavljajo kot zgled intelektualne vztrajnosti in medkulturnega bogatenja.
Viri
- Brglez, A. (2015). Ruski znanstveniki v Kraljevini Jugoslaviji. Monitor ISH, 17(1), 151–176.
- Brglez, A., & Seljak, M. (2007). Ruski profesorji na Univerzi v Ljubljani. Inštitut za civilizacijo in kulturo.
- Oset, Ž. (2015). Akademska kariera Nikolaja Fjodoroviča Preobraženskega (1893-1970). Monitor ISH, 17(1), 121-150.
- Oset, Ž. (2016). Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani v obdobju Kraljevine SHS. Monitor ISH: Znanstvena revija za humanistiko in družbene vede, XVIII(1), 87–108.
- Granda, S. (2014). Spektorski in usoda njegove Zgodovine socijalne filozofije. Monitor ISH, 16(1), 157-176.
