Malokdo ve, da je Friderik Pregl, Nobelov nagrajenec slovenskega rodu, svojo mladost preživel v središču Ljubljane, v hiši nasproti Križank na današnji Gosposki ulici. Še manj se jih verjetno zaveda, da je ta izjemni znanstvenik leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za razvoj revolucionarne metode, ki je korenito spremenila področje kemije. Omogočila je namreč natančno določanje sestave organskih snovi na osnovi izjemno majhne količine vzorca.
Medtem ko so kemiki pred njim za eno analizo potrebovali 150 do 200 miligramov snovi, je Pregl pokazal, da je mogoče enake zanesljive rezultate dobiti že z 2 do 5 miligrami, kar je stokrat manj materiala. Ta preskok je odprl vrata za preučevanje ključnih bioloških molekul, kot so vitamini in hormoni, ki so bili prej na voljo v premajhnih količinah, in tako odločilno pospešil razvoj sodobne kemije in medicine. Vendar pot do tega preboja ni bila enostavna.
Friderik Pregl sicer ni edini Nobelov nagrajenec s slovenskimi koreninami. To prestižno priznanje sta prejela tudi fizik Duncan Haldane (rojen 1951 v Londonu materi Ljudmili Renko, Koroški Slovenki iz Borovelj) in pisatelj Peter Handke (rojen 1942 materi Mariji Sivec, prav tako Koroški Slovenki iz okolice Mačkovcev). Čeprav sta oba kasnejša nagrajenca poudarjala svoje slovensko poreklo, pa za razliko od Pregla, ki je mladost preživel in se šolal v Ljubljani, nista nikoli živela ali obiskovala šol v Sloveniji.
Popravni izpit iz slovenščine
Friderik Pregl, čigar krstno ime je bilo Friedrich Michael Raimund, se je rodil 3. septembra 1869 v Ljubljani, ki je bila takrat del Avstro-Ogrske. Odraščal je v družini z zanimivo mešanico kultur: oče Raimund, blagajnik Kranjske hranilnice, je bil Slovenec, mati Friderike, rojena Schlaker, pa Nemka, zato so v družini govorili oba jezika. Posebno noto je družinski zgodovini dodajal dedek po očetovi strani, Miha Pregelj, nekdanji upravnik posesti nemškega viteškega reda in častni meščan Ljubljane, znan po svoji podpori slovenskemu narodnemu gibanju. (Sam Pregl naj bi sicer kasneje svojemu sodelavcu Philippiju zatrdil, da kljub slovanskemu priimku njegova družina izvira iz okolice Nürnberga v Nemčiji in da se je vedno imel za Nemca ter avstrijskega patriota.)
Osnovno šolo in nato klasično gimnazijo je zaključil v Ljubljani. Čeprav je veljal za bistrega dijaka, še posebej pri fiziki, kjer je blestel, mu je nekaj preglavic povzročala slovenščina, iz katere je moral opraviti celo popravni izpit. Življenje mladega Fritza pa je že pri šestih zaznamovala očetova smrt. Po končani gimnaziji se je skupaj z materjo preselil v Gradec, kjer se je zanj začelo novo poglavje življenja. Po očetu je podedoval okoli 7000 avstrijskih goldinarjev, kar je bilo dovolj za financiranje študija.
Leta 1887 je v Gradcu vpisal študij medicine, a ga je vseskozi močno privlačila tudi kemija. Kot izjemno nadarjen študent si je že pred diplomo prislužil mesto asistenta pri uglednem profesorju fiziologije Alexandru Rollettu, hkrati pa se je zavzeto izpopolnjeval v znanju kemije pri profesorju Zdenku Hansu Skraupu. Prvo znanstveno delo je opravil skupaj z nekoliko starejšim Oskarjem Zothom, s katerim sta ostala prijatelja vse življenje. Leta 1894 sta izvedla poskus, v katerem sta si vbrizgala izvleček iz bikovih testisov in nato z ergografom merila spremembe v mišični zmogljivosti, pri čemer sta se osredotočila na moč sredinca roke. Ta eksperiment je bil eden prvih poskusov raziskovanja vpliva hormonskih izvlečkov na človeško fiziologijo in je prispeval k razvoju endokrinologije ter razumevanju hormonov.
A mladi Pregl ni bil le knjižni molj, ampak je bil presenetljivo vsestranski: navdušen kolesar, strasten planinec in celo član nogometne ekipe, ki je leta 1894 odigrala prvo uradno tekmo v Gradcu. Po doktoratu iz medicine leta 1894 je za kratek čas delal kot zdravnik oftalmolog. Menda je med počitnicami opravil tudi marsikatero zahtevno očesno operacijo, kar priča o njegovi izjemni ročni spretnosti, vendar ga je ljubezen do raziskovanja kmalu potegnila nazaj v akademske vode. Leta 1899 je uspešno habilitiral iz fiziologije, njegovo bolj konkretno zanimanje pa se je že usmerjalo proti nerešenim ugankam na meji med medicino in kemijo, še posebej k izzivom analize žolčnih kislin in sestavin urina, kjer je občutil omejitve takratnih laboratorijskih metod.
Pot k mikroanalizi
Pri 34 letih, ko je bil že docent, se je Pregl odločil za nekoliko nenavaden, po besedah Philippija celo “nekoliko boleč” korak: vzel si je študijski dopust, da bi kot študent in vajenec obiskal velike mojstre v Nemčiji. Želel si je uiti rutini in se učiti od najboljših. Leta 1904 se je tako odpravil v Nemčijo, kar je dokončno določilo smer njegove poklicne poti. V Tübingenu se je za kratek čas ustavil pri Gustavu von Hüfnerju, nato pa se je učil predvsem od dveh velikanov takratne kemije. V Leipzigu je delal v laboratoriju Wilhelma Ostwalda, pionirja fizikalne kemije, v Berlinu pa pri Emilu Fischerju, nespornemu mojstru organske kemije in tudi že Nobelovemu nagrajencu. Izkušnje, ki jih je nabral pri teh slavnih znanstvenih, so bile neprecenljive; Ostwaldove rigorozne metode merjenja in Fischerjevo globoko razumevanje organskih molekul sta mu pustila neizbrisen pečat.
V Berlinu je Pregl doživel zanimivo epizodo, ki jo je kasneje pogosto pripovedoval. Veliki Fischer je bil sprva očitno nezaupljiv do ne več rosno mladega Avstrijca. Preden bi mu zaupal pravo raziskovalno nalogo, mu je naročil, naj za vajo pripravi nekaj že znanih spojin. Pregl je, kot je bilo v njegovi navadi, najprej štiri dni posvetil izključno temeljitemu čiščenju svojega delovnega mesta ter skrbni pripravi in organizaciji aparatur in reagentov; kupoval je celo posebne bučke in zamaške enakih velikosti. Fischer, ki je vsak dan obiskal laboratorij, ga je opazoval od daleč, verjetno nekoliko nepotrpežljivo in s kančkom suma, da je Pregl len, saj ga zaradi številnih opravkov pogosto ni bilo. Ko ga je četrti dan vprašal, ali ima že kaj pripravljeno, in je Pregl odgovoril, da bo začel šele naslednji dan, je to verjetno le potrdilo Fischerjevo slabo mnenje. A štiri dni kasneje je imel Pregl vse zahtevane snovi pripravljene v odličnih izkoristkih in brezhibni obliki. Fischer je prišel, videl in mu takoj dodelil delovno mesto med svojimi “izbranci”, tik ob Abderhaldnu.
Med tem nemškim obdobjem pa je nanj še posebej močno vplivalo delo graškega rojaka Friedricha Emicha, ki je že oral ledino na področju analiziranja izredno majhnih količin snovi in ga tako navdihnil za iskanje lastnih rešitev. Pregla je sicer izboljševanje analitskih postopkov zanimalo že prej; še pred popolno usmeritvijo v mikroanalizo je skonstruiral časovno varčno avtomatsko sežigalno peč.
Po vrnitvi v Gradec leta 1905 je Pregl dobil mesto asistenta na Medicinsko-kemijskem inštitutu pod vodstvom K. B. Hofmanna, leta 1907 pa je bil imenovan tudi za sodnega kemika graškega okrožja. Kmalu zatem je dobil ponudbo za profesuro na Veterinarski univerzi v Berlinu, ki pa jo je zavrnil z besedami, da noče postati “administrativno orodje”, ampak raje ostane “ubogi hudič” in se posveti znanosti. Z vso vnemo se je posvetil raziskavam sestavin beljakovin in še posebej žolčnih kislin. Prav pri teh pa je trčil ob zid.
Spoznal je, da so uveljavljene metode kvantitativne elementne analize, ki sta jih pionirsko razvila Liebig in Dumas, za njegove potrebe povsem neustrezne in potratne. Za eno samo analizo je bilo potrebnih ogromnih 200 do 300 miligramov snovi. Ko je leta 1910 po dolgotrajnem delu uspel iz kar 100 kilogramov žolča izolirati pičlih 400 miligramov neke neznane spojine, se je znašel pred usodno dilemo: ali naj za nadaljnje raziskave predela na tone in tone biološkega materiala ali pa naj ubere drznejšo pot in razvije povsem novo, radikalno bolj varčno metodo analize. Odločil se je, da ne bo iskal le drobnih izboljšav, ampak da bo poiskal temeljito rešitev za delo z minimalnimi količinami. Podal se je na pot, ki je imela velik vpliv na nadaljni razvoj kemije.
Iskanje popolne tehtnice
Preglova odločitev je sprožila obdobje intenzivnega, skoraj obsedenega dela. Hitro je spoznal, da zgolj pomanjšanje obstoječih aparatur ne bo zadostovalo, ampak je potrebna korenita prenova pristopa. Ključni prvi korak je bil zagotoviti bistveno natančnejše tehtanje, saj so bile napake pri tehtanju na mikro ravni usodne. Obrnil se je na najuglednejšega izdelovalca natančnih tehtnic tistega časa, Wilhelma Kuhlmanna iz Hamburga. Pregl je Kuhlmannovo precizno tehtnico za žlahtne kovine opazil že v laboratoriju Friedricha Emicha v Gradcu in takoj prepoznal njen potencial. Kuhlmannove tehtnice so bile sicer vrhunske, a so omogočale natančnost le do stotinke miligrama. Pregl je potreboval desetkrat večjo občutljivost. S svojimi jasnimi zahtevami in predlogi za izboljšave je uspel prepričati Kuhlmanna, da je osebno pripotoval v Gradec in preučil Preglove potrebe.
Skupaj sta nato v Hamburgu razvila revolucionarno mikrokemično tehtnico, pravo mojstrovino precizne mehanike, ki je omogočala tehtanje z osupljivo natančnostjo tisočinke miligrama (0,001 mg) pri obremenitvi do 20 gramov – desetkrat natančneje, kot je sprva zagotavljal proizvajalec. Da bi ponazoril neverjetno občutljivost svoje nove mikrotehtnice, je Pregl rad povedal, da bi ta lahko zaznala razliko v teži, če bi z voza, polnega tovora, med dvema tehtanjema padla le ena sama škatlica vžigalic. A niti ta izjemen instrument ni bil dovolj. Da bi izničil še najmanjše zunanje vplive, je Pregl tehtnico postavil na masivno marmorno ploščo, dodatno obteženo s svincem, in jo umestil v najmirnejši kotiček inštituta. Tam je skrbno vzdrževal konstantno temperaturo in poskrbel za enakomerno osvetlitev. Tako je ustvaril okolje, ki je po stabilnosti in sterilnosti spominjalo na operacijsko dvorano.
Premagovanje mikro-izzivov
Da bi lahko uresničil svoje zamisli, se je brez zadržkov učil pri steklopihalcih in mehanikih ter velik del zapletene opreme, vključno s pečjo z avtomatsko premikajočim se gorilnikom, izdelal kar sam. Njegovo zanimanje za obrtniške veščine je bilo del širše želje po iskanju popolnosti pri vsakem opravilu. Philippi poroča, da se je Pregl v časih, ko je bilo delo v laboratoriju manj intenzivno (na primer med počitnicami, ko so bili asistenti odsotni), odločil, da bo čas bolje izkoristil kot vajenec pri dobrem obrtniku. Cele dneve je preživel za stružnico in mizarskim pultom ter se naučil celo vezati knjige. Kazal je izjemno zanimanje za vsakovrstne spretnosti in vse življenje ga je spremljala želja, da bi vsako opravilo izpili do popolnosti.
Hitro je spoznal, da delo z miligramskimi količinami prinaša povsem nove izzive: pojavi, ki so bili pri klasični makroanalizi zanemarljivi, so tu postali ključni viri napak. Odkril je, da lahko že hlapi iz novih gumijastih cevi, skozi katere so tekli plini, popačijo rezultate; težavo je rešil tako, da je cevi pred uporabo “umetno postaral” s prepihovanjem vroče pare. Še večji problem so predstavljali vzorci, ki so vsebovali dušik, halogene ali žveplo. Pri njihovem sežigu so nastajali stranski plinski produkti, ki bi jih absorpcijska sredstva lahko zmotno štela kot ogljikov dioksid. Pregl je zato razvil inovativno “univerzalno polnilo” za sežigalno cev – skrbno zasnovano kombinacijo bakrovega oksida in svinčevega kromata, umeščeno med plasti srebra in segretega svinčevega peroksida – ki je učinkovito zadržalo vse moteče snovi in prepuščalo le vodo ter ogljikov dioksid.
Naslednja ovira so bile absorpcijske cevke, namenjene zajemanju vode in ogljikovega dioksida. Natančno določanje mase teh cevk je bilo pri mikroanalizi ključnega pomena. Že najmanjša nečistoča ali zgolj toplota, ki se je sprostila ob brisanju stekla, sta namreč lahko povzročili merljivo napako pri tehtanju teh lahkih cevk. Še večja težava je bila, da so odprte cevke iz okoliškega zraka nenehno vsrkavale vlago in tako postopoma postajale težje, kar je onemogočalo natančno določitev mase absorbiranih produktov.
Philippi pripoveduje anekdoto o nastanku končne oblike teh cevk: med vročim poletjem, ko so analize zaradi nestabilnosti teže cevk povzročale sive lase, se je Pregl odpravil na oddih v Trst. Tam se mu je porodila ideja o kapilarnih zožitvah. Nemudoma se je vrnil v Innsbruck – menda kar s slamnikom na glavi – stopil za steklopihalsko mizo, izdelal novo cevko, jo dal asistentu v tehtanje in odšel na kosilo. Ko se je vrnil, je cevka ohranjala konstantno težo. Šele takrat je mirno odpotoval nazaj v Trst, da nadaljuje svoj dopust.Ta prefinjena zasnova je delovala kot zapleten labirint, ki je tako močno upočasnil difuzijo vodne pare iz zraka v notranjost, da je bila sprememba mase med tehtanjem praktično nezaznavna.
Mojster improvizacije in natančnosti
Vendar so te iste zožitve ustvarile novo težavo: povečale so upor pretoku plina skozi aparaturo, kar je zvišalo tlak v sežigalni cevi. Zaradi tega je obstajala nevarnost, da bi dragoceni plinasti produkti uhajali skozi najmanjše špranje v spojih, še posebej ker gumijaste cevke zlahka prepuščajo ogljikov dioksid. Pregl je tudi to predvidel in rešil z uporabo Mariottove steklenice, s katero je na kritičnem mestu (izhodu iz sežigalnice) izenačil notranji tlak z zunanjim atmosferskim tlakom in tako preprečil uhajanje. Pri vsem tem se je zavestno izogibal uporabi takrat običajnih zbrusnih steklenih spojev in pip, saj jih je bilo težko brezhibno očistiti, poleg tega pa so bile preveč občutljive in lomljive za zahteve njegove natančne metode.
S podobno natančnostjo in iznajdljivostjo je Pregl prilagodil tudi metode za določanje drugih ključnih elementov. Pri mikrorazličici Dumasove metode za dušik je moral denimo natančno upoštevati vpliv kalijevega hidroksida, ki je ostal na stenah merilne cevke, poskrbeti za brezhibno čist ogljikov dioksid brez sledi zraka in najti način, kako preprečiti moteče penjenje alkalne raztopine. Za določanje halogenov in žvepla je sprva prilagodil obstoječo Cariusovo metodo, kasneje pa razvil povsem nov, elegantnejši postopek: sežig vzorca v toku kisika nad žarečo platino in nato zbiranje plinastih produktov v ustreznih raztopinah (alkalni sulfit za halogene, vodikov peroksid za žveplo). Tudi tu je moral rešiti specifične težave, na primer nepopolno oksidacijo sulfita v sulfat pri določanju halogenov. Razvoj metod za določanje fosforja in arzena pa je uspešno izpeljal njegov nadarjeni asistent Hans Lieb.
Ko je leta 1910 sprejel mesto predstojnika Inštituta za medicinsko kemijo v Innsbrucku, je bil sprva šokiran nad slabim stanjem prostorov. Philippi pripoveduje, da je Pregl večer po ogledu preživel na klopi v parku, objokan in prepričan, da v tisti “razpadajoči luknji” ne more delati, dokler ga ni prijatelj Abderhalden prepričal, naj ne naredi neumnosti in sprejme položaj. Obdobje med letoma 1910 in 1913, ko je deloval kot profesor v Innsbrucku, velja za Preglovo najplodnejše. Prav v tem času mu je z neverjetno vztrajnostjo, pedantno natančnostjo in izjemno tehnično iznajdljivostjo uspelo premagati vse ovire ter ustvariti dovršeno in zanesljivo metodo. Ta je omogočala analizo organskih snovi iz komaj nekaj miligramov vzorca, kar je bilo stokrat manj od prej potrebne količine, hkrati pa je celoten postopek skrajšala na tretjino časa, ki ga je zahtevala klasična makroanaliza.
Preboj z revolucionarno metodo
Leta 1913 se je Pregl vrnil v Gradec kot predstojnik Inštituta za medicinsko kemijo, njegova revolucionarna metoda pa je bila končno pripravljena na soočenje s svetom. Že decembra 1911 je metodo predstavil v ožjem krogu na Dunaju, v laboratoriju profesorja Goldschmieda. Philippi, ki je bil takrat tam asistent, opisuje, kako je Preglu namenoma dal za analizo zelo zahtevno spojino (2-metil-3-brom-propanal). Ko je v cevi prišlo do bliska in sajastih oblog, je Pregl mirno dejal: “Vaš asistent je dobro opravil; vesel sem, da vam lahko pokažem, kako se lotiti takšnih snovi.” V eni uri je cev očistil in uspešno ponovil analizo.
Veliki trenutek je nastopil septembra istega leta na prestižnem kongresu naravoslovcev na Dunaju. Pregl je stopil pred ugledno občinstvo in predstavil svoje delo. Medtem ko je razlagal podrobnosti svoje metode, so njegovi spretni asistenti (Lieb, Breygant in Philippi) v sosednjem laboratoriju pred očmi navzočih, izvedli celotno elementno analizo acetanilida, pri čemer so določili vsebnost ogljika, vodika in dušika ter molekulsko maso neznane snovi.
Postopek, ki je po klasičnih metodah trajal več ur, so elegantno zaključili v manj kot šestdesetih minutah. V dvorani je sedel tudi Preglov nekdanji mentor iz Berlina, sloviti Emil Fischer. Ko je Nobelovec preveril rezultate in videl njihovo osupljivo natančnost, pridobljeno iz tako majhne količine snovi, naj bi preprosto, a odločno izjavil: “Zdaj verjamem!” Ta javna potrditev s strani ene največjih avtoritet tedanje kemije je pomenila dokončen preboj in sprejetje Preglove mikroanalize.
Glas o revolucionarni metodi se je hitro razširil. Pregl, znan po svoji temeljitosti, je z objavo svojih dognanj sprva nekoliko odlašal, saj se je želel prepričati, da bo metoda zanesljivo delovala tudi v rokah drugih raziskovalcev in ne le v njegovem lastnem, skrbno nadzorovanem laboratoriju. Ko je bil končno zadovoljen z njeno zanesljivostjo, je leta 1917 izdal svojo temeljno monografijo Die quantitative organische Mikroanalyse (Kvantitativna organska mikroanaliza). Knjiga je takoj postala nepogrešljiv priročnik za vse kemike, ki so želeli osvojiti novo tehniko. Doživela je številne ponatise in prevode v več jezikov, s čimer je Preglova metoda postala dostopna znanstvenikom po vsem svetu.
Njegov inštitut v Gradcu pa se je prelevil v mednarodno romarsko središče za mikroanalizo, kamor so prihajali raziskovalci iz vse Evrope in Amerike, da bi se pod Preglovim osebnim vodstvom izpopolnili v tej prebojni tehniki. Iz teh občasnih uvajanj so se kasneje razvili redni tečaji, ki so bili ključni ne le za širjenje metode, ampak tudi za njeno izpopolnjevanje, saj je Pregl tako dobival povratne informacije o težavah začetnikov in možnih izboljšavah. Kljub uspehu pa metoda ni bila primerna za splošni študijski program, saj je zahtevala preveč potrpežljivosti, zato so nekatere univerze za študente uvedle manj zahtevno “centigramsko” različico.
Nobelova nagrada za kemijo
Znanstvena skupnost je Preglovo pionirsko delo hitro prepoznala. Že leta 1914 mu je Dunajska akademija znanosti podelila prestižno Liebenovo nagrado. Leta 1920 je sledil častni doktorat ugledne Univerze v Göttingenu, leto kasneje pa še imenovanje za dopisnega člana dunajske akademije. Vsa ta priznanja so tlakovala pot do vrhunca: leta 1923 mu je Švedska kraljeva akademija znanosti podelila najvišje znanstveno priznanje, Nobelovo nagrado za kemijo, za njegov “izum metode mikroanalize organskih snovi”. Kot je bilo poudarjeno ob podelitvi, Pregl nagrade ni prejel za povsem novo odkritje, temveč za genialno izboljšavo in prilagoditev obstoječih metod. A prav ta modifikacija je imela tako revolucionarne in daljnosežne posledice za kemijo in biologijo.
Preglova metoda je odprla vrata raziskavam, ki so bile prej nepredstavljive. Znanstveniki so lahko končno natančno preučevali biološko aktivne snovi, ki so bile na voljo le v miligramskih ali še manjših količinah – snovi, ki so bile prej zaradi premajhnih vzorcev praktično nedosegljive za analizo. Prav Preglova mikroanaliza je omogočila ključne preboje pri raziskovanju kemijske zgradbe žolčnih kislin (kar je Heinrichu Wielandu prineslo Nobelovo nagrado leta 1927), sterolov in vitaminov (za kar je bil Adolf Windaus nagrajen leta 1928) ter kompleksnih naravnih barvil, kot sta klorofil (Richard Willstätter, Nobelova nagrada 1915) in krvno barvilo hemin (Hans Fischer, Nobelova nagrada 1930). Kot je poudaril Windaus, ni šlo le za izjemno povečanje natančnosti, ampak tudi za drastično skrajšanje časa, potrebnega za analizo, kar je pospešilo tempo raziskav. Preglova metoda je tako postala temeljno in nepogrešljivo orodje v biokemiji, farmaciji in organski kemiji ter postavila osnovo za nadaljnji razvoj sodobnih, še bolj avtomatiziranih instrumentalnih analiznih tehnik.
Usodna strast do avtomobilizma
Kakšen pa je bil Fritz Pregl, ko ni bil zatopljen v svoje epruvete in tehtnice? Sodobniki ga slikajo kot kompleksno osebnost: navzven resen, energičen in znanosti predan do skrajnosti. Njegov delovnik se je začenjal ob zori in pogosto končal pozno v noč, včasih je celo prespal kar na inštitutu. A ta predanost ni izključevala družabnosti; znanstvene debate so se iz laboratorija pogosto preselile v bližnjo restavracijo Heinrichshoff, kjer je Pregl v sproščenih trenutkih menda celo poprijel za kitaro.
Njegova popolna predanost delu pa je imela tudi svojo ceno: ostal je samski, saj mu je znanost, kot pravijo, nadomestila družino. Kljub navidezni strogosti pa mu ni manjkalo humorja, ki je bil sicer pogosto oster, pikanten ali celo sarkastičen. Med someščani je bil veliko bolj kot po svojih svetovno znanih mikrokemičnih raziskavah znan po “Preglovi jodovi raztopini”, ki je delovala kot močan antiseptik. Pripravo in sestavo te raztopine je obdržal v tajnosti, njeno izdelavo pa prepustil lokalnemu podjetju.
Do študentov je slovel kot strog in zahteven učitelj, saj so bili izpiti pri njem resen preizkus znanja. Vendar so bila njegova predavanja zaradi jasnega in natančnega izražanja, velike spretnosti pri eksperimentiranju ter humorja vedno zanimiva in zelo priljubljena. Kroži pa tudi zabavna anekdota, da naj bi njegov laborant med napetimi izpitnimi roki včasih pripeljal psa, katerega prisotnost naj bi nekoliko omehčala profesorjevo strogost pri ocenjevanju manj uspešnih študentov.
Kljub neizprosni predanosti delu pa Pregl ni bil le asket. Znal si je vzeti čas za sprostitev in užival v aktivnostih, ki so ga polnile z energijo. Bil je strasten ljubitelj narave; ljubil je tako gore kot morje. Redno je zahajal na jadransko obalo, še posebej rad je imel Opatijo, hkrati pa je bil navdušen planinec, ki je osvajal vrhove avstrijskih in švicarskih Alp. Tudi kolesarjenje je bilo med njegovimi priljubljenimi prostočasnimi dejavnostmi. Proti koncu življenja si je kot eden redkih meščanov Gradca privoščil celo avtomobil znamke Steyr, kar priča o njegovi ljubezni do tehnike in morda tudi želji po hitrosti.
Ko je v letih 1920-1921 opravljal funkcijo rektorja graške univerze, je v glavni stavbi dal urediti kuhinjo, kjer so revnejši študenti lahko dobili brezplačen topel obrok. Bil je tudi eden najdejavnejših pri ustanavljanju pomoči študentom (“deutsche Hochschulmesse”) v težkih časih po prvi svetovni vojni in je tako marsikomu olajšal dokončanje študija. Njegova velikodušnost se je pokazala tudi ob prejemu Nobelove nagrade, saj je večji del denarne nagrade je namenil za posodobitev in opremo svojega inštituta, enkrat pa je menda celo iz lastnega žepa pokril velik primanjkljaj inštituta z besedami, da je bolje “enkrat pustiti kri” kot se celo leto ukvarjati z drobnim varčevanjem.
Preostanek svojega premoženja je malo pred smrtjo zapustil Dunajski akademiji znanosti z jasnim namenom ustanovitve sklada za spodbujanje mikrokemičnih raziskav. Iz obresti tega sklada še danes vsako leto podeljujejo prestižno “Nagrado Fritza Pregla” za izjemne dosežke avstrijskih mikrokemikov, kar je trajen spomenik njegovi viziji in podpori znanosti. (V Sloveniji podeljuje Kemijski inštitut Preglove nagrade za raziskovalno delo, najboljši mladi kemiki pa prejemajo Preglova priznanja in plakete.) Leta 1925 je Univerzi v Ljubljani podaril svojo izvirno mikroanalitsko aparaturo, ki jo danes hrani Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo.
Philippi navaja, da Pregl ni bil politično dejaven, bil pa je avstrijski patriot. Vendar njegova prizadevanja niso bila vedno dobro sprejeta. Omenja demonstracije katoliških študentov ob njegovem prihodu v Innsbruck, izgrede liberalcev ob praznovanju Nobelove nagrade in odsotnost socialističnih mestnih svetnikov na njegovem pogrebu.
Žal se je njegova strast do avtomobilizma izkazala za usodno. Leta 1930 je bil udeležen v prometni nesreči, katere posledice so bile zanj prehude. Njegovo zdravje se je začelo slabšati, kmalu zatem pa je zbolel še za pljučnico. Boj za življenje je izgubil 13. decembra 1930 v Gradcu, star komaj 61 let. Pokopali so ga na osrednjem graškem pokopališču St. Leonhard.
Omogočil je raziskave pomembnih bioloških molekul
Zapuščina Fritza Pregla daleč presega zgolj tehnično inovacijo, čeprav je bila ta sama po sebi revolucionarna. Njegova kvantitativna organska mikroanaliza ni pomenila le izboljšave obstoječih postopkov, ampak je bila ključ, ki je odprl popolnoma nova vrata v svet znanosti, vrata do področij, ki so bila prej nedostopna. Kemikom in biologom je končno omogočila, da so lahko natančno “videli” kemijsko sestavo snovi, ki so bile na voljo le v neznatnih, komaj vidnih sledovih. S tem je postavil temelje za bliskovit razcvet biokemije, endokrinologije in raziskav vitaminov v 20. stoletju. Brez njegovega prebojnega dela bi bilo razumevanje številnih za življenje ključnih molekul bistveno počasnejše in neprimerno težje.
Pregl pooseblja tudi ideal znanstvenika, ki združuje različna področja in spretnosti. Kot zdravnik je razumel biološke probleme, kot kemik je iskal molekularne odgovore, kot spreten “obrtnik” pa je znal ustvariti orodja, ki jih je potreboval za svoje delo. Njegova pot kaže, kako lahko znanje iz ene discipline obogati drugo in kako sta vztrajnost ter praktična iznajdljivost enako pomembni kot teoretično znanje. Čeprav se danes uporabljajo naprednejše instrumentalne tehnike, so temeljna načela, ki jih je določil Pregl – natančno tehtanje, popolno zgorevanje in zanesljivo zajemanje produktov na mikroravni – še vedno aktualna. Fritza Pregla se ne spominjamo le kot Nobelovega nagrajenca slovenskega rodu, temveč tudi kot vizionarja, ki je znanosti omogočil, da je v malem videla veliko.
Literatura
- Soukup, R. W., Theiner, J., & Kerschbaumer, M. (2024). 100 years Nobel Prize for Fritz Pregl: from the introduction of microanalytical methods to today’s developments. Monatshefte für Chemie – Chemical Monthly.
- Karpenko-Jereb, L. V., & Shaposhnik, V. A. (2012). Fritz Pregl, Inventor of Quantitative Elemental Microanalysis of Organic Compounds. Journal of Analytical Chemistry, 67(6), 600–602.
- Lieb, H. (1950). Zum Gedächtnis an Fritz Pregl, den Begründer der quantitativen organischen Mikroanalyse (1869–1930). Mikrochimica Acta, 35, 123–129.
- Philippi, E. (1962). Fritz Pregl: The Work and Personality of a Nobel Laureate (Translated by A. A. Benedetti-Pichler). Microchemical Journal, VI, 5–16.
- NobelPrize.org. Fritz Pregl. https://www.nobelprize.org/prizes/chemistry/1923/pregl/
- Zupanič-Slavec, Z. (2001). Zdravnik Friderik Pregl, Nobelov nagrajenec slovenskega rodu: Za 130-letnico rojstva. Zdravniški vestnik, 70, 399–404.
