Zgodaj poleti leta 1914, tik pred izbruhom prve svetovne vojne, je v osrčju Toga, nemške kolonije v zahodni Afriki, nastajalo eno največjih tehnoloških čudes tistega časa. Po več letih zahtevne gradnje je začela delovati brezžična telegrafska postaja Kamina, izjemen dosežek tehnike, ki je komunikacijsko povezoval oddaljene predele sveta.

Ambiciozni projekt, ki je poleg anten vključeval še elektrarno, bivalne prostore in upravne stavbe, ni bil le inženirski podvig, ampak je imel tudi velik strateški pomen. Z njim so si Nemci prizadevali vzpostaviti globalno komunikacijsko omrežje, ki bi bilo popolnoma neodvisno od britanskih podmorskih kablov. Z velikansko žično anteno, ki so jo podpirali železni stolpi na masivnih betonskih blokih, je afriška radijska postaja prenašala signale več kot 5000 kilometrov daleč do Berlina in tako matično državo povezala s kolonijami ter ladjami po oceanih.

Na predvečer vojne, ko so napetosti med evropskimi silami dosegle vrelišče, se je boj za globalno prevlado razširil na novo pomembno področje: nadzor nad komunikacijsko infrastrukturo. V tem okviru je bila postavitev transkontinentalne radijske postaje Kamina strateško ključna za nemško brezžično komunikacijsko omrežje. Projekt, ki je bil tehnično in organizacijsko izredno zahteven, je uspešno vodil Anton Codelli, vizionarski inženir in baron iz Ljubljane.

Svetovljanski baron iz Ljubljane

V prikazih zgodovine slovenske znanosti so pogosto v ospredju zgodbe revnih kmečkih fantov, kot sta bila Jurij Vega in Jožef Stefan, ki so se z izjemno bistrostjo in podporo takratnega šolskega sistema povzpeli iz skromnih razmer do najvišjih vrhov akademske in družbene hierarhije. Te zgodbe so navdihujoče, saj dokazujejo, kako lahko talent in trdo delo, ob pravih priložnostih, premagata še tako trdovratne družbene ovire.

Vendar pa med zaslužnimi učenjaki pri nas niso prevladovali le pripadniki kmečkega stanu, temveč tudi plemiči in premožnejši meščani, ki so prav tako veliko prispevali k razvoju znanosti in tehnike. Med njimi izstopajo imena, kot sta Janez Vajkard Valvasor in Žiga Zois, a zelo pomemben je bil tudi izumitelj Anton Codelli, ki je s svojimi inovacijami in pionirskim duhom pustil trajen pečat v slovenski in svetovni zgodovini tehnike.

Rodil se je leta 1875 v Neaplju, kjer sta bila njegova starša, oče Karel in mati Rozalija, na dopustu oziroma klimatskem okrevanju, kot so tedaj imenovali počitnice premožnih. Po šolanju v Ljubljani je študij nadaljeval na elitnem zavodu Theresianum na Dunaju, ki je bil namenjen vzgoji plemiških otrok, kar mu je odprlo vrata v svet vplivnih povezav. Kratek čas je služil v avstroogrski mornarici, vendar ga vojaška služba in kasneje študij prava nista zadovoljila, saj ga je vse bolj zanimala tehnika.

Od avtomobilov do radijskih postaj

Leta 1898 je kot komaj 23-letni mladenič v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil, znamke Benz Velo Comfortable, ki ga je kupil na Dunaju. To dvosedežno vozilo, ki je bolj spominjalo na lahko kočijo kot na sodobni avtomobil, je hitro postalo senzacija. Ljubljančani so se množično zgrinjali na ulice, da bi videli ta nenavadni voz, ki se je premikal brez konjske vprege.

Kljub temu da je avtomobil dosegal hitrost le okoli 20 kilometrov na uro, se je ljudem zdel zelo nevaren. Meščani so se ob njegovem prihodu stiskali ob zidove hiš, medtem ko so kmetje na podeželju menili, da je bližnje srečanje s takšnim vozilom skoraj gotovo usodno.

Že februarja naslednje leto se je Codelli z avtomobilom odpravil na drzno potovanje iz Ljubljane do Nice. Kljub uspešno premagani dolgi poti pa je zaradi strasti do iger na srečo avtomobil v Nici zaigral. Vendar se je kmalu vrnil z novim in še močnejšim vozilom znamke Daimler Victoria. Njegova strast do motornih vozil pa se ni ustavila pri avtomobilih, saj si je leta 1906 kupil še motorno kolo češke izdelave Laurin in Klement, predhodnika današnje Škode, kar ga uvršča tudi med prve motoriste.

Leta 1910 je Anton Codelli na stavbi tedanje ljubljanske realke na Vegovi ulici postavil prvo radijsko postajo v Ljubljani. Ta postaja je bila prvenstveno namenjena seizmološkim raziskavam, saj je Codelli tesno sodeloval z Albinom Belarjem, vodjo ljubljanske potresne opazovalnice.

Eden izmed njunih ključnih dosežkov je bila izdelava naprave za brezžični sprejem časovnega signala iz Trsta, kar je omogočilo natančno sinhronizacijo ur. Poleg tega sta razvila detektorje atmosferskih razelektritev in radijske aparate miniaturnih žepnih dimenzij, kar je bilo v tistem času zelo napredno.

Codellijevo delo na področju radijskih povezav ni ostalo neopaženo. Zaradi njegovih uspehov ga je avstrijska mornarica angažirala za razvoj radijskih oddajnikov, ki bi omogočali komunikacijo med ladjami na Jadranu in središčem monarhije na Dunaju. Pod njegovim vodstvom so bile zgrajene tri ključne brezžične telegrafske postaje, v Pulju, Šibeniku in Boki Kotorski.

Te postaje so omogočile telegrafsko komunikacijo med ladjami ter s tem bistveno izboljšale vojaško komunikacijo, kar je bilo za tisti čas strateško izjemnega pomena. Codelli pa se ni zadovoljil zgolj z razvojem novih tehnologij, ampak je svoje znanje in izkušnje delil tudi z javnostjo. Organiziral je predavanja in demonstracije, na katerih je ljudi seznanjal z novo tehnologijo radijskih povezav.

Gradnja radijske postaje Kamina

Leta 1911 je nemško podjetje Telefunken Antona Codellija povabilo, da vodi gradnjo radiotelegrafske postaje v oddaljeni nemški koloniji Togo, ki bi omogočila neposredno komunikacijo med Afriko in Berlinom. Projekta se je lotil z zanj značilno vnemo in inovativnostjo. Po pripravljalnih študijah je v kraju Kamina, približno 200 kilometrov severno od prestolnice Lomé, s sodelavci začel graditi radijsko postajo.

Delo je bilo zahtevno, saj so morali skoraj iz nič ustvariti vso potrebno infrastrukturo. Da bi si olajšali transport materiala, so zgradili tudi ozkotirno železnico od glavne postaje v večjem kraju do gradbišča v Kamini.

Skupaj z nekaj pomočniki in več sto lokalnimi delavci je v naslednjih letih zgradil več zelo visokih antenskih stolpov, vodni stolp, stanovanjske objekte ter elektrarno, ki je oskrbovala radijsko postajo z energijo. Pri gradnji so uporabili najsodobnejšo tehnologijo tistega časa, ki jo je bilo treba prilagoditi za delovanje v ekstremnih vremenskih razmerah zahodne Afrike.

Za učinkovito delovanje opreme v vročem podnebju so razvili posebne hladilne sisteme, medtem ko so morali zaradi visoke vlažnosti in pogostih neviht razviti posebne izolatorje za antene. Ta tehnična prilagoditev je bila ključnega pomena za uspešno delovanje postaje.

Ko je Kamina leta 1914 začela delovati, je takoj pokazala svojo zmogljivost. Sporočila so se brezhibno prenašala med Berlinom, Togom, drugimi nemškimi kolonijami in pomorskimi flotami, nameščenimi v oddaljenih oceanih. Srce njenega delovanja je bil masivni radijski oddajnik, ki ga je poganjal sodoben električni generator.

Visoki železni stebri postaje so podpirali zapleteno mrežo anten, ki so oddajale sporočila na velike razdalje. Operaterji so delali v skrbno zasnovanih kontrolnih sobah in uporabljali najsodobnejšo opremo za zagotavljanje jasnosti in zanesljivosti prenosov.

Uničenje Kamine med vojno

Izbruh prve svetovne vojne je usodno zaznamoval prihodnost afriške telekomunikacijske postaje Kamina. Postaja, ki je šele pred kratkim začela delovati, se je znašla v središču strateškega boja za nadzor nad globalno komunikacijsko infrastrukturo. Ko so se britanske in francoske sile hitro približevale Togu, so lokalne nemške oblasti prejele sporočilo iz Berlina, naj preprečijo, da bi ta najsodobnejši tehnološki objekt padel v sovražne roke v delujoči obliki.

Ukaz bi lahko razumeli kot navodilo za onesposobitev nekaj ključnih komponent postaje, vendar so se po premisleku odločili za popolno uničenje celotne infrastrukture, da bi preprečili kakršnokoli možnost njenega ponovnega delovanja.

Štiriindvajsetega avgusta 1914 je nemška posadka začela s sistematičnim demontiranjem in uničevanjem povsem nove telekomunikacijske postaje. Masivne antenske stebre so podrli, oddajnike razstavili, ključne dele sofisticirane opreme pa uničili tako temeljito, da jih ni bilo mogoče popraviti.

Operacijo so nadzorovali častniki, ki so razumeli tako strateški pomen uničenja kot simbolno izgubo, ki jo je to dejanje predstavljalo. V nekaj urah so namreč izničili več let intenzivnega dela. Uničenje je bilo tako popolno, da je kasnejši britanski guverner, ko je obiskal prizorišče leta 1916, osupnil nad temeljitostjo rušenja. Pripomnil je: »Če se Nemci v Togu niso izkazali kot dobri bojevniki, pa njihovemu delu kot uničevalcem ni kaj očitati.«

Vizionar na področju televizije in filma

Po daljšem obdobju ujetništva se je Codelli po vrnitvi iz Afrike lotil novega tehnološkega izziva. Intenzivno je razvijal svoj televizijski sistem, ki je temeljil na mehansko-optičnih načelih. Njegova ključna inovacija je bila analiza slike po spirali, kjer se je gostota linij proti središču slike povečala. Svoje delo je patentiral in v strokovni reviji objavil članek, opremljen s skicami in fotografijami, ki so ilustrirale delovanje sistema.

Kljub Codellijevim prizadevanjem pa njegov televizijski sistem ni doživel širše uporabe. Sočasen hitri razvoj elektronske televizije je namreč zasenčil mehanske rešitve. Codelli je skušal svoj sistem kasneje nadgraditi, a ga je prehitel napredek rešitev, ki so omogočale večjo učinkovitost. Leta 1933 je ameriško televizijsko podjetje v lasti J. P. Morgana po pregledu njegovega patenta ugotovilo, da ne ponuja dovolj praktične vrednosti za odkup.

Še v Afriki je nepričakovano vstopil tudi v svet filmske produkcije. Leta 1913 je v Togu spoznal nemško filmsko ekipo, ki se je znašla v finančnih težavah. Codelli, vedno pripravljen na nove izzive, jim je priskočil na pomoč in financiral snemanje prvega igranega filma v Afriki z naslovom Bela boginja iz Wangore. Zanimivo je, da je scenarij za film na daljavo napisala kar Codellijeva mati Rozalija. Zgodba je pripovedovala o beli deklici, ki jo po brodolomu rešijo in vzgojijo afriški domorodci.

Film je vključeval elemente, ki so kasneje postali značilni za žanr »džungelskih« filmov, kot je priljubljeni Tarzan. Žal pa nikoli ni doživel premiere, saj je zaradi izbruha prve svetovne vojne ostal nedokončan in je danes izgubljen. V Afriki je Codellija prevzela tudi tamkajšnja kultura. Strastno je zbiral etnografske predmete, fotografiral lokalno prebivalstvo in njegove običaje ter tako ustvaril dragoceno zbirko, ki je danes del Slovenskega etnografskega muzeja.

Zadnja leta v Švici

Leta 1945, tik pred koncem druge svetovne vojne, se je Codelli umaknil v Švico, kar je zanj pomenilo dokončno slovo od domačega posestva in načina življenja, kot ga je poznal. Z novo jugoslovansko oblastjo je bilo njegovo premoženje nacionalizirano, vključno z graščino na Kodeljevem ter drugimi posestvi.

V Švici je do smrti leta 1954 živel umirjeno in precej osamljeno, daleč od nekdanjega razkošja in ustvarjalnega vrveža, ki ga je spremljal v preteklosti. Po pripovedovanju njegove vnukinje Livie Barbo Reden, ki je tekoče govorila slovensko, je pogosto razmišljal o Ljubljani in prejšnjem življenju, ki ga je močno pogrešal.

Viri in dodatne informacije

-
Podpri Kvarkadabro!

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

Naroči se
Obveščaj me
guest

0 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments