Paradoks digitalne resnice

Med drugo svetovno vojno je ameriška obveščevalna služba izdala priročnik za civiliste na okupiranih ozemljih, ki jih je spodbujal k drobnim, a učinkovitim dejanjem sabotaže. Navodila v knjižici z naslovom Simple Sabotage Field Manual so bila presenetljivo preprosta in dostopna vsakomur.

Potencialnim saboterjem so svetovali, da na različnih ravneh družbe oslabijo zmožnosti za konstruktivno razpravo. Zavlačujejo naj sestanke z neskončnimi razpravami o nepomembnih podrobnostih, udejanjajo naj vse predpise do zadnje črke, širijo lažne ali nasprotujoče si informacije ter kako drugače povzročajo zmedo. Na prvi pogled je šlo za banalne taktike z minimalnim tveganjem za izvajalce, ki pa so lahko pomembno ovirale vojaške, industrijske in administrativne sisteme sovražnika.

Algoritmi in nova doba polarizacije

Danes, v digitalni dobi, se zdi, da smo nehote postali žrtve podobne vrste sabotaže konstruktivnih javnih razprav, saj se je v vedno bolj polarizirani družbi težko uskladiti že glede resničnosti preprostih in razmeroma enostavno preverljivih informacij. Vendar nam težav tokrat ne povzročajo sovražni agenti, ampak kar nekateri pripomočki, ki jih uporabljamo, da bi si olajšali medsebojno komuniciranje.

Algoritmi družbenih omrežij so zasnovani tako, da vzbudijo naše zanimanje, zato nam najpogosteje prikazujejo vsebine, ki še posebej vzbudijo našo pozornost. Tak pristop je koristen, saj omogoča hitrejši dostop do relevantnih informacij, ki nas zanimajo. Vendar imajo ti algoritmi tudi nekaj neželenih postranskih posledic, kar pomembno vpliva na kakovost javne razprave.

Ena od temnih plati avtomatskega priporočanja vsebin je, da tovrstna tehnologija spodbuja polarizacijo družbe. Algoritmi pogosto izpostavljajo informacije, ki vzbujajo močna čustva, kot so zgražanje, posmeh ali jeza. Čeprav je opozarjanje na takšne informacije lahko koristno, na primer pri razkrivanju neprimernih dejanj nosilcev oblasti, postane problematično, ko začne poglabljati družbene razkole.

Demokracija v navzkrižnem ognju dezinformacij

Demokracija temelji na predpostavki, da državljani sprejemamo odločitve na podlagi preverjenih informacij in skupnega razumevanja realnosti. V digitalni dobi pa to postaja vse težje, saj tradicionalni mediji, ki so zagotavljali novinarske standarde in skrbeli za preverjanje dejstev, izgubljajo vpliv. Informacijsko krajino vse bolj obvladujejo viralne vsebine, pri katerih kakovost informacij pogosto ni več prioriteta.

To ne pomeni zgolj spremembe v načinu razširjanja informacij, temveč temeljit premik v tem, kako se sploh oblikuje družbena realnost. Profesionalne novinarje in urednike, ki so nekoč delovali kot vratarji informacij, vse bolj nadomeščajo vplivneži in algoritmi. Te nove sile v ospredje postavljajo vsebine, ki vzbudijo največ pozornosti, ne pa nujno tistih, ki bi bile resnične ali družbeno pomembne. Posledica je fragmentacija realnosti, kjer različne skupine živijo v ločenih informacijskih mehurčkih, v katerih se njihova prepričanja zgolj potrjujejo, kar poglablja polarizacijo in zmanjšuje zaupanje v institucije.

Več informacij, manj soglasja

Če nimamo skupnega razumevanja osnovnih dejstev, se krhajo temelji, na katerih je osnovana demokratična razprava. Namesto dialoga, kompromisov in sodelovanja se vse bolj uveljavlja konflikt med nasprotujočimi si »resnicami«, kar onemogoča sprejemanje kolektivnih odločitev. Tako se je demokracija, ki je bila vedno ranljiva, znašla v položaju, ko jo lastna informacijska infrastruktura razkraja od znotraj. To postavlja pomembno vprašanje: kako v dobi digitalnih platform in algoritmov lahko ponovno vzpostavimo skupno stvarnost, na kateri temeljijo zaupanje, dialog in demokratično odločanje?

Paradoks je v tem, da živimo v času, ko imamo preprost dostop do več informacij kot kadarkoli prej v zgodovini, hkrati pa postaja vse težje doseči družbeni konsenz o osnovnih dejstvih. Čeprav bi se zdelo, da informacijski presežek krepi demokracijo, saj državljanom omogoča bolj informirane odločitve, so posledice pogosto ravno nasprotne. Razdrobljenost informacijskih virov, poplava napačnih ali zavajajočih vsebin ter algoritmi, ki favorizirajo senzacionalizem, ustvarjajo okolje, v katerem se realnosti med različnimi skupinami ne le razlikujejo, temveč med seboj povsem izključujejo.

Ponovna vzpostavitev zaupanja v razdeljenem informacijskem okolju

Vendar odgovornost za ohranjanje kakovosti javnih razprav ni zgolj na platformah in njihovih algoritmih, temveč tudi na nas kot uporabnikih. Posmehovanje »drugi strani« z izpostavljanjem najbolj absurdnih ali provokativnih trditev, podkrepljenih z ironičnimi komentarji, je morda privlačno in algoritmično nagrajeno, vendar dolgoročno le poglablja polarizacijo. Tej skušnjavi se je treba upreti in se truditi na družbenih medijih raje objavljati argumentirane in preverjene informacije na način, da jih tudi algoritmi opazijo in razširijo. Naloga ni preprosta, je pa nujna. To ni le tehnični izziv, ampak tudi etični imperativ.

Demokracija kot proces predpostavlja dialog, sporazumevanje in določeno stopnjo soglasja o tem, kaj je res in kaj ne. Brez tega postanejo politične odločitve le še konflikt med nezdružljivimi »resnicami«. Če ne moremo doseči soglasja o osnovnih dejstvih, kako bomo kot družba sprejemali odločitve o kompleksnih izzivih, ki zahtevajo kolektivno ukrepanje? Ali demokracija lahko preživi v razdrobljenem informacijskem prostoru, kjer resnica ni več univerzalna, temveč relativna? Reševanje tega problema je verjetno eden ključnih izzivov našega časa.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-kako-sabotaza-resnice-ogroza-demokracijo

-