Znanstvena fantastika, ki postaja resničnost

Umetna inteligenca (UI) se razvija zelo hitro, še posebej na področju velikih jezikovnih modelov, kot so OpenAI-jev ChatGPT, Googlov Gemini in Anthropicov Claude. Ti modeli, ki postajajo vse zmogljivejši in dostopnejši, ne spreminjajo le našega odnosa do tehnologije, temveč vplivajo tudi na način, kako živimo in delamo. Med številnimi preboji zdaj izstopajo trije ključni trendi: širjenje kontekstualnega okna, pretvarjanje besedila v dejanja in razvoj avtonomnih agentov.

Pogovarjanje s knjigami

Kontekstualno okno (ang. context window) predstavlja »delovni spomin« modelov umetne inteligence. Gre za količino informacij, ki jih sistem lahko hkrati obdeluje in upošteva. Medtem ko so bili starejši modeli omejeni na kratke odseke besedila, lahko novi modeli zajemajo in analizirajo zelo velike količine podatkov – tudi več sto tisoč besed ali celo na milijone »žetonov«, kot imenujejo osnovne enote, ki jih UI uporablja za predstavitev informacij.

To pomeni, da UI v enem zamahu lahko predela celotno knjigo ali obsežno zbirko podatkov, kar ji omogoča globlje razumevanje konteksta in celovitejšo analizo. Širše kontekstualno okno omogoča tudi povezovanje informacij iz različnih virov, kar je še posebej dragoceno pri delu s kompleksnimi in zahtevnimi besedili. Vendar ima ta napredek tudi svojo ceno: obdelava večjih količin podatkov zahteva več računske moči, kar lahko poveča stroške in kompleksnost delovanja UI sistemov.

Demokratizacija programiranja

Pretvorba besedila v dejanja (ang. text-to-action) je druga pomembna funkcija, ki sistemom UI omogoča, da naše vsakdanje besede spremenijo v delujoče računalniške programe. Namesto učenja zapletenega programskega jezika lahko preprosto opišemo, kaj želimo doseči, UI pa bo to za nas prevedla v ukaze, ki jih računalnik razume in izvede.

Ta pristop odpira vrata programiranja vsem, ne glede na tehnično znanje, saj lahko ustvarimo programsko kodo kar s preprostim opisom v naravnem jeziku. To ne le demokratizira razvoj programske opreme, temveč tudi drastično pospeši proces njenega izboljševanja in prilagajanja, saj omogoča hitro testiranje idej in avtomatizacijo dolgočasnih, ponavljajočih se opravil.

Avtonomni pametni agenti

Eden najobetavnejših trendov na področju UI pa je vzpon avtonomnih agentov (ang. AI agents), kot imenujemo digitalne pomočnike, ki lahko samostojno načrtujejo in izvajajo kompleksne naloge. Ti agenti uporabljajo velike jezikovne modele kot nekakšne možgane, ki jim omogočajo načrtovanje, zaznavanje sprememb v okolju, dostop do informacij, sprejemanje odločitev in izvajanje dejanj – vse brez stalnega človeškega nadzora.

Predstavljamo si jih lahko kot digitalne detektive, opremljene z najsodobnejšimi orodji, s katerimi lahko preiskujejo splet, brskajo po bazah podatkov in izvajajo natančne matematične izračune. Recimo, da želimo oditi na potovanje. Avtonomni agent za nas lahko preišče splet, najde najboljše ponudbe letov in hotelov, preveri vremensko napoved, uporabi kalkulator za izračun stroškov, pridobi ocene in mnenja drugih popotnikov ter nam predlaga najboljšo izbiro tudi glede na naše pretekle poti.

Avtonomni agenti že danes spreminjajo svet logistike, financ in storitev za stranke. Samostojno optimizirajo dobavne verige, avtomatizirajo analize podatkov in zagotavljajo podporo strankam, s čimer sproščajo človeške vire za bolj kreativne in strateške naloge. Vse bolj se razvijajo tudi sistemi, pri katerih več agentov sodeluje in komunicira med seboj, kar jim omogoča reševanje še zahtevnejših problemov.

Kaj hoče človek?

Vendar pa odpira vzpon avtonomnih agentov tudi pomembna etična in varnostna vprašanja. Kako zagotoviti, da bodo ti digitalni pomočniki vedno delovali skladno z našimi vrednotami in cilji? Kako preprečiti morebitne neželene posledice njihovih dejanj? Vzpostavitev jasnih varnostnih protokolov in etičnih smernic je ključna za odgovorno uporabo te tehnologije.

Da bi bili pametni sistemi resnično uporabni in varni, morajo preseči zgolj dobesedno razumevanje naših navodil. Naučiti se morajo brati med vrsticami, predvidevati naše potrebe in želje, tudi ko jih ne izrazimo neposredno, ter poskrbeti, da se izogibamo škodljivim dejanjem. Vedeti morajo tudi, kdaj nam morajo postaviti dodatna vprašanja in kdaj je jasno, kaj si zares dolgoročno želimo.

Vendar to niso enostavne naloge. Človeška komunikacija je pogosto polna dvoumnosti, skritih pomenov in kulturnih referenc, kar predstavlja velik izziv za umetno inteligenco. Kako naj pametna orodja razumejo naše resnične namere, ko jih še sami včasih težko artikuliramo? Ali naj se prilagodijo povprečnemu uporabniku ali pa poskušajo zadovoljiti edinstvene preference vsakega posameznika? To so le nekatera od vprašanj, s katerimi se soočajo raziskovalci, ki razvijajo najzmogljivejše inteligentne sisteme.

Pomen umetnega modela človeka

Z vse večjo avtonomnostjo UI postaja ključno, da jo oblikujemo tako, da bo delovala predvidljivo, varno in v sozvočju z našimi človeškimi vrednotami. Prihodnost UI ni le v njeni tehnološki dovršenosti in zmožnosti sledenja pravilom, ampak tudi v njeni sposobnosti, da se prilagodi našim pričakovanjem, razume naše želje in spoštuje naša etična načela.

A za izpolnjevanje naših potreb, potrebuje umetna inteligenca vpogled v našo naravno človeško psihologijo. Ljudje smo namreč kompleksna bitja, ki ne delujemo vedno logično in predvidljivo. Stroji morajo zato znati predvideti, da se ljudje pogosto odzivamo tudi iracionalno in včasih vztrajamo pri povsem napačnih prepričanjih.

Tehnološki napredek nas neizogibno vodi v prihodnost, kjer bo napredna UI vse bolj prisotna v naših življenjih. Da bi izkoristili njen izjemen potencial in ustvarili boljšo prihodnost za vse, moramo postaviti temelje za njeno odgovorno delovanje, ki človeka ohranja v središču. To pa pomeni, da mora imeti tudi UI zanesljiv umetni model za nas, naravne ljudi.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-znanstvena-fantastika-ki-postaja-resnicnost

-