V reviji Nature je bila objavljena genetska analiza starodavnih posmrtnih ostankov otrok v Chichén Itzá, ki razkriva pomembne vpoglede v ritualne prakse Majev, vključno z žrtvovanjem, ter kaže na genetsko kontinuiteto prebivalstva in prilagoditve na bolezni po obdobju kolonizacije.
Chichén Itzá je bila ena največjih in najvplivnejših majevskih naselbin v obdobju 600–1000 n.š. Genetska analiza 64 otrok, ki so jih našli v množičnem grobišču, je pokazala, da so bili vsi analizirani posamezniki moškega spola, nekateri so bili bližnji sorodniki, vključno z dvema paroma enojajčnih dvojčkov. Otroci so bili večinoma stari med 3 in 6 let, žrtve pa so verjetno izvirale tako iz lokalnih družin kot iz oddaljenih krajev in niso bili sužnji ali ujetniki. Žrtvovani otroci so bili verjetno prostovoljno darovani s strani svojih družin in so bili večinoma domačini z območja, ki ga danes poznamo kot območje Majev.
Ritualna žrtvovanja pri Majih so imela velik družbeni pomen. Bila so osrednji del verskih obredov, namenjenih pridobivanju naklonjenosti bogov, zagotavljanju plodnosti zemlje in preprečevanju nesreč. V Chichén Itzá so bili otroci pogosto žrtvovani kot del teh obredov, saj so verjeli, da imajo otroci posebno čisto energijo, ki lahko neposredno vpliva na bogove. Ritualna žrtvovanja so tako služila kot sredstvo za krepitev družbenih vezi in utrjevanje moči elit, ki so nadzirale te obrede.
Genetska analiza starodavnih prebivalcev Chichén Itzá in sodobnih prebivalcev iz okolice je pokazala genetsko kontinuiteto v majevski regiji. Ugotovili so, da so posamezniki iz Chichén Itzá genetsko najbolj podobni starodavnim prebivalcem iz Belizeja, kar nakazuje na dolgo trajajočo genetsko stabilnost in povezanost med temi populacijami.
Primerjava z današnjimi prebivalci regije kaže na genetsko kontinuiteto s starodavnimi prebivalci Chichén Itzá, razen pri nekaterih genih, povezanih z imunskim sistemom. Genetske spremembe nakazujejo na prilagoditve zaradi bolezni, ki so bile v regijo vnesene med kolonialnim obdobjem po letu 1492.
Prilagoditve HLA genov pri Majih so vključevale znatne spremembe v frekvencah določenih alelov, zlasti v kompleksu človeškega levkocitnega antigena (HLA) razreda II. Te spremembe so bile opažene predvsem zaradi prilagoditev na bolezni, ki so bile vnesene v regijo med kolonialnim obdobjem. Konkretno, analiza je pokazala povečanje alelov HLA-DR4, ki zagotavljajo večjo odpornost na okužbo s Salmonella enterica, povzročiteljem enterične vročice, kar je verjetno posledica velike epidemije, ki je prizadela območje v 16. stoletju.
Vir: Barquera, R., Del Castillo-Chávez, O., Nägele, K. et al. Ancient genomes reveal insights into ritual life at Chichén Itzá. Nature 630, 912–919 (2024). https://doi.org/10.1038/s41586-024-07509-7
