Premiera Devete simfonije Ludwiga van Beethovna je bila zgodovinski mejnik v svetu klasične glasbe. Odvila se je pred natanko dvesto leti, 7. maja 1824 na Dunaju. Ta dogodek ni predstavljal le enega izmed vrhuncev Beethovnove kariere, ampak velja tudi za prelomni trenutek v zgodovini glasbe.
Med pričevanji o dogajanju v dvorani med premierno izvedbo simfonije izstopa pripoved violinista Josepha Böhma, člana takratnega orkestra. Böhm je opisal, kako je skoraj popolnoma gluh Beethoven stal pri dirigentskem pultu in poskušal voditi orkester, ki pa je v resnici sledil taktu dirigenta Michaela Umlaufa. Po Böhmovih besedah je Beethoven zaostajal za ritmom in ni bil usklajen z orkestrom, saj ni mogel slišati glasbe.
“Beethoven je sam dirigiral, kar pomeni, da je stal pred dirigentskim pultom in se kot norec premetaval sem ter tja. V nekem trenutku se je raztegnil do svoje polne višine, v naslednjem se je sključil do tal, z rokami in nogami je mahal, kot bi hotel igrati na vse instrumente in peti vse dele zbora.”
Kljub nenavadnemu dogajanju na odru je bila premiera velik uspeh. Böhm je poročal, kako je po koncu izvedbe, ko je Beethoven še vedno dirigiral, čeprav je glasba že potihnila, ena od pevk, sopranistka Caroline Unger, prišla do skladatelja in ga obrnila proti občinstvu, da bi lahko videl bučen aplavz. Občinstvo je bilo očitno zelo ganjeno in navdušeno, saj je glasbenikom namenilo dolge stoječe ovacije. Beethovenov odziv, ko je končno videl reakcije občinstva, je bil globoko čustven.
Deveta simfonija predstavlja pomemben odmik od tradicionalnih simfoničnih oblik. Beethoven je prvič v zgodovini v zadnjem stavku simfonije uporabil človeški glas, zbor in soliste, ki jih je učinkovito povezal s simfonično formo. To je bilo revolucionarno dejanje, ki je razširilo možnosti simfonične glasbe.
Beethoven je v Deveti simfoniji uporabil tudi večje število trobil, kar je omogočilo bogatejšo in bolj raznoliko zvočno paleto. To in inovativna uporaba nekaterih drugih glasbil je pomembno prispevalo k moči in dramatičnosti dela. V večji meri je uporabil tudi pavke, kar je dodatno povečalo dramatični učinek.
Deveta simfonija Ludwiga van Beethovna, zlasti prek Schillerjeve “Ode radosti”, pooseblja vrednote evropske razsvetljenske tradicije. Ena od ključnih tem razsvetljenstva je bila svoboda posameznika, vključno s svobodo mišljenja, izražanja in odločanja. Radost v pesnitvi lahko razumemo kot metaforo za svobodo oziroma osvoboditev izpod različnih oblik represije, kar je bila v tistem času politično občutljiva tema. Beethovenova glasba, še posebej v njegovi poznejši dobi, odraža ta boj za svobodo, zlasti v načinu, kako presega obstoječe glasbene norme in omejitve.
