Učinkoviti altruizem

Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj sprejmem dobro plačano službo in del svojega zaslužka namenim skrbno izbranim dobrodelnim projektom, ali naj se raje odpravim na humanitarno misijo, v okviru katere bom neposredno pomagal ljudem v stiski? Takšna in podobna etična vprašanja si postavljajo mladi, ki so se združili pod okriljem gibanja za učinkoviti altruizem (ang. effective altruism). Pobudo so sprožili filozofi na Univerzi v Oxfordu, njihov duhovni oče pa je profesor bioetike na Univerzi Princeton Peter Singer.

Privrženci učinkovitega altruizma želijo svoja življenja in dejanja usmerjati tako, da bi kar najbolj povečali blaginjo ljudi. Pred odločitvijo za podporo posameznemu projektu zato skrbno proučijo njegovo stroškovno učinkovitost in dolgoročni učinek. Pogosto ne upoštevajo lokalnih ali nacionalnih meja ter se osredotočajo na globalna vprašanja, kot so svetovna revščina, podnebne spremembe ali preprečevanje katastrof.

Razmišljajo o inovativnih in morda manj intuitivnih načinih za doseganje dobrega, vključno z izbiro poklica in vlaganji v raziskave. Izhajajo iz prepričanja, da moramo pri etičnem premisleku upoštevati tudi prihodnje generacije, zato dajejo velik pomen zmanjševanju tveganj, ki bi lahko ogrozila obstoj ali dolgoročni potencial človeštva, kot so podnebne spremembe in razvoj nevarnih aplikacij umetne inteligence. Čeprav se njihova skrb in moralna odgovornost raztezata več tisoč ali celo na milijone let v prihodnost, nikakor ne nasprotujejo tehnološkemu napredku in družbenim inovacijam, ki bi lahko izboljšale življenje sedanjih in prihodnjih generacij.

Kritiki učinkovitega altruizma pravijo, da gibanje preveč poudarja kvantitativne metode in zanemarja kvalitativne vidike, kot so človekovo dostojanstvo, kulturna raznovrstnost in socialna pravičnost. Trdijo tudi, da se pripadniki gibanja premalo osredotočajo na neposredne oziroma manjše probleme in dajejo prednost globalnim oziroma dolgoročnim vprašanjem.

Toda s podobnimi težavami se srečujejo tudi druge etične pobude, ki se poskušajo oddaljiti od uveljavljenih navad in prepričanj ter na etične dileme pogledati z nove racionalne perspektive. Tradicionalni sistemi vrednot in običajev, ki jih pridobimo z vzgojo in izkušnjami, so razmeroma zanesljiv vodnik skozi življenje in pri sprejemanju odločitev, vendar so lahko krivični, na primer do žensk in manjšin, ki se jim ponekod v imenu tradicije še vedno odreka dostop do izobraževanja in svobode upravljanja lastnega življenja.

Da bi se izognili pomanjkljivostim sledenja ustaljenim navadam, so moralni filozofi razvili pristope k reševanju etičnih dilem, ki niso odvisni od uveljavljenih družbenih norm, ampak se opirajo na razum, ki je skupen vsem ljudem. Immanuel Kant je tako predlagal, da moramo kot razumna bitja vnaprej razmisliti, ali je neko dejanje dejansko splošno sprejemljivo, pri čemer moramo ob strani pustiti svoje osebne preference in opraviti analizo v imenu razuma kot takega.

Ko neko odločitev skrbno pretehtamo in ugotovimo, da ima status univerzalnega moralnega zakona, moramo to pravilo vedno in brez izjeme upoštevati. Če na podlagi analize laganja ugotovimo, da je zavezanost resnici univerzalno pravilo, potem ne smemo lagati, tudi če bi z lažjo preprečili veliko katastrofo in s tem ljudem povzročili veliko trpljenja.

Težavam Kantove etike se lahko izognemo z utilitarističnim pristopom, pri katerem ne preverjamo univerzalnih etičnih zakonitosti, ampak ocenjujemo moralnost dejanj na podlagi njihovih posledic. Utilitaristična etika, ki poskuša prav tako nadgraditi tradicionalno moralo z uporabo razuma, preverja ustreznost odločitev na podlagi tega, ali njihov učinek pripomore k skupnemu dobremu oziroma »največji sreči največ ljudi«. Za utilitaristični pristop je lahko laž, ki prepreči hudo trpljenje in nima drugih negativnih posledic, povsem sprejemljiva.

Podobno kot v primeru laganja znotraj Kantove etike si lahko tudi na podlagi načel učinkovitega altruizma zamislimo nenavadne absurdne razmere, do katerih bi lahko privedlo slepo sledenje tej ideji. Eden izmed kritikov gibanja je zapisal, da bi dosledni privrženec učinkovitega altruizma v požaru raje kot otroka rešil več milijonov evrov vredno umetnino, saj bi z denarjem od prodaje umetnine v prihodnje smrti rešil veliko več otrok kot zgolj enega.

S politične levice prihaja očitek, da gre pri učinkovitem altruizmu le za nov način, kako neupravičeno kapitalistično bogatenje interpretirati kot nekaj etično dobrega. Po prepričanju zagovornikov gibanja namreč več kot zaslužimo, več dobrega lahko naredimo v življenju, če le podpiramo smiselne dobrodelne in razvojne projekte. Če bogataš pomemben del svojega premoženja namenja pobudam, ki precej izboljšajo življenje ljudi, lahko po interpretaciji gibanja svoje početje dojema kot nekaj družbeno dobrega.

Zdaj številni mladi iščejo nove načine, kako bi svoje delo in življenje opredelili tako, da bi imelo smisel in trajen vpliv. Tradicionalne družbene vloge in poklicne poti za mnoge niso več izpolnjujoče. Učinkoviti altruizem je postal popularen, ker se zdi, da ponuja nov pristop k doseganju pozitivnih sprememb v svetu. Ker temelji na dokazih in analitičnem pristopu, ustreza vrednotam mladih, ki cenijo znanost in v njej vidijo temelj za reševanje težav človeštva, hkrati pa si želijo udobja in užitkov, ki jih ponuja sodobna civilizacija.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/ucinkoviti-altruizem/

-