Letos obeležujemo 101. obletnico začetka terapije sladkorne bolezni tipa 1 (SB1) pri ljudeh z uporabo inzulina. Sprva so uporabljali goveji inzulin, od začetka osemdestih let prejšnjega stoletja pa humanega. Pred uvedbo inzulinske terapije so bili bolniki s to vrsto sladkorne bolezni obsojeni na hitro hujšanje in neizbežno smrt. Navkljub konstantno povišani koncentraciji glukoze v krvi so bili videti popolnoma izstradani, saj zaradi pomanjkanja inzulina glukoza ni mogla vstopiti v celice.
Sladkorna bolezen tipa 1 se razvije, ko avtoimunski proces v poznem otroštvu ali zgodnji adolescenci uniči beta celice pankreasa, ki proizvajajo inzulin. To vodi do popolne odsotnosti inzulina, kar povzroči simptome sladkorne bolezni. Danes vemo, da ima ta vrsta sladkorne bolezni močno genetsko komponento, saj je bolezen bolj pogosta pri osebah, katerih družinski člani (starši, sorojenci itd.) so bili diagnosticirani s SB1. Poleg genetske predispozicije je za začetek avtoimunskega procesa potreben zunanji sprožilec, običajno virusna okužba v otroštvu. Kot možni sprožilci so bili identificirani številni virusi, vključno s SARS-CoV2.
Bolezen se odvija v treh fazah, pri čemer sta prvi dve asimptomatski. V prvi fazi so prisotna avtoimunska protitelesa proti beta celicam pankreasa, v drugi fazi pa koncentracija glukoze v krvi naraste, vendar brez simptomov. V tretji fazi se pojavijo simptomi, kot so povečana žeja in lakota, hitro hujšanje in ketoacidoza, ki lahko privede do izgube zavesti, kome in smrti.
Inzulin je učinkovita terapija, ki se uporablja v tretji fazi bolezni in je rešila na tisoče življenj. Kljub zdravljenju pa veliko bolnikov doživi suboptimalne izide, kot so trajne poškodbe živčevja, žilja, ledvic in očesnih leč. Zato bi bilo idealno, če bi terapijo lahko uvedli že v presimptomatskih fazah bolezni, da bi upočasnili ali celo preprečili napredovanje bolezni.
Takšno zdravilo že obstaja (Teplizumab) in je odobreno za uporabo pri osebah v drugi fazi SB1. To so humanizirana anti-CD3 monoklonska protitelesa, ki inhibirajo avtoimunske limfocite T, odgovorne za uničenje beta celic pankreasa. Prve klinične študije s Teplizumabom so se začele leta 1999 na bolnikih v zgodnji simptomatski fazi bolezni, vendar se zdravilo pri teh bolnikih ni izkazalo za posebno uspešno.
Šele leta 2011 so začeli s kliničnimi študijami na bolnikih v drugi fazi bolezni, kjer so bili rezultati veliko boljši, saj je terapija s Teplizumabom v povprečju za tri leta odložila pojav simptomatske faze bolezni. Na podlagi teh študij je FDA odobrila uporabo zdravila v drugi fazi SB1, a nekateri menijo, da bi bili rezultati še boljši, če bi s terapijo začeli že v prvi fazi bolezni, ko metabolizem glukoze še ni moten. S terapijo v tej fazi bi morda lahko popolnoma preprečili nastanek simptomatske bolezni.
Klinične študije se zato usmerjajo v terapije, ki bi jih lahko implementirali še pred prvo fazo, preden se avtoimunski proces sploh začne. Z genetskim testiranjem bi lahko identificirali majhne otroke z genetsko nagnjenostjo za SB1 in s terapijo preprečili nastanek bolezni. Preiskovani pristopi vključujejo probiotike in ustrezno prehrano, cepljenje proti virusom, ki so znani kot sprožilci avtoimunskega procesa pri osebah z genetsko nagnjenostjo za SB1, ter visoke doze peroralnega inzulina.
Za najbolj obetaven pristop se je izkazala terapija s peroralnim inzulinom, ki so ga otrokom, starim od dveh do sedmih let, z družinsko anamnezo SB1 in HLA genotipi, povezanimi z visokim tveganjem za nastanek SB1, dajali dnevno v obdobju od treh do osemnajstih mesecev. Otroci, vključeni v to študijo, so razvili posebne regulatorne limfocite T, ki preprečujejo avtoimunski proces. Študija je bila izvedena na majhnem številu otrok, večje klinične študije pa so še v teku.
Podobne pristope zdaj razvijajo tudi za druge avtoimunske bolezni, kot sta revmatoidni artritis (RA) in multipla skleroza (MS). Pri RA se je za zelo obetavno zdravilo izkazal abatacept, ki blokira limfocite T in prepreči nastanek bolezni pri dovzetnih posameznikih. Konec prejšnjega leta so raziskovalci Univerze v Teksasu v Southwestern Medical Centru v Dallasu ugotovili, da protivnetna učinkovina dimetil fumarat pri ljudeh z značilnimi zgodnjimi spremembami živčevja pred pojavom simptomov MS zmanjša verjetnost nastanka MS za več kot 80% v primerjavi s placebom.
Nekatere države so že začele z množičnim testiranjem populacij, z namenom odkrivanja oseb v predsimptomatskih fazah SB1, predvsem v prvi fazi in še pred začetkom avtoimunskega procesa. Izrael je uvedel testiranje avtoimunskih protiteles, značilnih za SB1, pri otrocih starih dve in šest let. V nekaterih evropskih državah pa testirajo novorojenčke na genetske markerje tveganja za SB1 in potem na osnovi testa staršem ponudijo terapijo s probiotiki ali peroralnim inzulinom.
Viri
- Dolgin E. (2023). How a pioneering diabetes drug offers hope for preventing autoimmune disorders. Nature, 614(7948), 404–406. https://doi.org/10.1038/d41586-023-00400-x
