Demokracija kot oblika vladanja lahko dobro deluje le, če obstaja v družbi dovolj visoka stopnja medsebojnega zaupanja. V demokratičnem sistemu se morajo ljudje o številnih zadevah najprej strinjati, šele nato lahko konstruktivno razpravljajo o nerešenih problemih. Pomembno je, da obstaja dovolj veliko soglasje o osrednjih vrednotah, navadah in pravilih, ki so običajno povzete v ustavi. Šele na podlagi dovolj širokega temeljnega soglasja je mogoče izvajati konstruktivno razpravo o vprašanjih, o katerih imajo ljudje različna mnenja.
Iz te ugotovitve je razvidno, da delovanje demokracije ogrožajo predvsem tisti politični igralci, ki zavestno kršijo skupne vrednote ali se z njimi ne strinjajo. Navadno gre za skrajne populiste in odkrite simpatizerje avtoritarnih pristopov. Toda težave z delovanjem demokracij in nagibanje k avtoritarnosti niso nujno le posledica namernega kršenja skupnih vrednot in pravil.
Kot so pred kratkim pokazali znanstveniki z MIT in kalifornijske univerze Berkeley, lahko pride do prehoda v bolj avtokratično vrsto vladanja tudi v okoljih z zelo močno podporo demokratičnim vrednotam in idealom. V članku z naslovom »Why voters who value democracy participate in democratic backsliding«, ki so ga objavili v reviji Nature Human Behaviour, so poročali o več zanimivih eksperimentih, v katerih so proučevali, zakaj začnejo osebe z izpričano demokratičnimi vrednotami podpirati avtokratsko oblast.
Po podatkih avtorjev študije si kar 78 odstotkov ljudi po svetu želi živeti v demokratično vodeni državi, kar pomeni, da tovrstne vrednote globalno prevladujejo. Vendar hkrati ugotavljajo, da ideali marsikje niso uresničeni, saj kar 70 odstotkov vseh ljudi živi v avtokratskih državah. V številnih državah državljani sicer nimajo možnosti, da bi na volitvah vplivali na izbiro svojih voditeljev, vendar ni neobičajno, da si avtoritarno oblast na povsem svobodnih volitvah izvolijo tudi kar ljudje sami.
Raziskovalce je zanimalo, zakaj volivci podprejo avtokratske politike, čeprav so iskreno prepričani, da je demokratični sistem zanje najboljši. Izvedli so veliko eksperimentov, da bi raziskali, zakaj državljani, ki si želijo demokracije, volijo kandidate, ki delujejo v nasprotju z demokratičnimi vrednotami.
V ZDA so podpornikom republikancev in demokratov predstavili sedem scenarijev, da bi ocenili njihovo zavezanost demokratičnim normam. Scenariji so vključevali prepoved zborovanj, ignoriranje spornih sodnih odločitev, zamrznitev računov novinarjev na družbenih omrežjih, zmanjšanje števila volišč v krajih z večino volivcev nasprotne stranke, spreminjanje zakonov, da bi olajšali izvolitev kandidatov svoje stranke, in podobno.
Republikanski in demokratski anketiranci so dejali, da so v povprečju pripravljeni sami kršiti demokratične norme v nekaj več kot enem od sedmih scenarijev. Na vprašanje, kako bi po njihovem mnenju ravnala nasprotna politična stranka v posameznem primeru, pa so anketiranci navedli precej višje številke. Prepričani so bili, da bi bila druga stran pripravljena kršiti pravila v kar petih od sedmih opisanih scenarijev.
Avtorji raziskave so pokazali tudi, da obstaja povezava med prepričanjem o pripravljenosti nasprotne strani, da spodkoplje demokracijo, in pripravljenostjo lastne strani, da dejansko izvede enako dejanje. Močnejše prepričanje, da bi druga stran spodkopavala demokracijo, je pomenilo tudi večjo pripravljenost za podporo enakim ukrepom v lastni stranki.
V drugem eksperimentu so anketiranci poleg postavljenih vprašanj prejeli tudi informacijo o tem, kako so se na opisane scenarije odzvali pripadniki nasprotne politične opcije. To pomeni, da so jim povedali, da so ocene o namernem spodkopavanju demokracije s strani pripadnikov nasprotne politične stranke precej nižje, kot domnevajo. To posredovanje je precej zmanjšalo pripravljenost obeh strani, da se strinjata s spodkopavanjem demokratičnih norm.
Avtorji raziskave menijo, da je ta rezultat razlog za optimizem, saj kaže, da je kriza demokracije vsaj delno posledica slabe obveščenosti o dejanskih vrednotah, pogledih in prepričanjih nasprotnega političnega pola. Ljudje precenjujejo grožnje demokraciji s strani nasprotnega tabora in so zato sami bolj pripravljeni kršiti pravila, saj verjamejo, da s tem branijo skupne demokratične vrednote.
Strah pred sovražnimi dejanji druge strani pogosto vodi v logiko preventivnega napada, kar je v mednarodnih odnosih opredeljeno z izrazom »varnostna dilema«. Če je takšna dinamika prisotna v demokratični državi, lahko naraščajoče napetosti med političnimi skupinami vodijo v preventivne napade na ključne demokratične institucije.
Dodatna težava je, da se političnim strankam pogosto izplača ustrahovati svoje volivce in podpornike pred domnevnimi grožnjami drugega političnega pola. Zato so pobude, ki zmanjšujejo polarizacijo in demonizacijo političnih nasprotnikov, pomembne za zdravje demokracije.
Oktobra leta 2020, tik pred predsedniškimi volitvami v ZDA, sta republikanski in demokratski kandidat za guvernerja Utaha skupaj nagovorila volivce v nenavadni volilni reklami. Priznala sta, da se o številnih zadevah ne strinjata, vendar to ne pomeni, da se ne spoštujeta in da ne bosta konstruktivno sodelovala tudi po volitvah, ne glede na to, kdo bo zmagal.
Takšna gesta bi bila lahko zgled tudi za druge politične skupine. Za zdravo delovanje demokracije je ključna medsebojna komunikacija, razumevanje in spoštovanje, tudi če se z nekom ne strinjamo. Prav tako je zelo pomembna dobra informiranost o dejanskih stališčih in vrednotah političnih nasprotnikov.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kako-lahko-demokraticni-ideali-podpirajo-avtokracijo/
Super prispevek 👏