Stavba Unesca v Parizu je resnično veličastna. Stoji v bližini Eifflovega stolpa, na območju, kjer so bili nekoč konjušnice in skladišča vojaške akademije. Ko je postalo po drugi svetovni vojni jasno, da sodobna vojska ne potrebuje več konjenice, je francoska država dodelila tri hektare zemljišča takrat še relativno novi Organizaciji združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, ki je imela svoje pisarne najprej v Londonu, nato pa v enem od pariških hotelov.
Unesco je želel v Parizu zgraditi stavbo, ki bi izražala vrednote te mednarodne organizacije, zato so k sodelovanju povabili številne znane umetnike in arhitekte z vsega sveta. Po več letih gradnje so novi dom Unesca odprli konec leta 1958. Na hodnikih in v sobanah so tako razstavljene umetnine z vsega sveta, velika stenska poslikava Pabla Picassa, ki meri 90 kvadratnih metrov in velja za Picassovo največje delo. Žal slika ni podpisana, saj umetniku menda ni bilo všeč, da je bil dvorani dodan betonski hodnik, ki je od daleč delno zaprl pogled na njegovo stensko poslikavo.
Stavbo Unesca obkroža več različnih vrtov. Na eni strani je velik zelenjavni in zeliščni vrt, kjer je vsaka rastlina posebej označena in opisana, podobno kot je to navada v botaničnih vrtovih. Na drugi strani stavbe je skrbno urejen japonski vrt, skozi katerega teče potok, povsod pa je veliko prijetnih prostorov za posedanje osebja in obiskovalcev.
Pred kratkim sem se v osrednji stavbi Unesca udeležil večdnevnega srečanja Svetovne komisije za etiko znanosti in tehnologije. V uradni predstavitvi je navedeno, da komisijo sestavlja »osemnajst vodilnih strokovnjakov s področja znanosti, prava, filozofije, kulture in politike iz različnih regij sveta, ki jih imenuje generalni direktor Unesca«. Pri tem je pomembno, da člani komisije nismo predstavniki držav, iz katerih prihajamo, ampak delujemo po svoji vesti in prepričanju.
Cilj komisije je »določiti etična načela, ki bodo nosilcem odločanja zagotavljala merila, ki presegajo zgolj ekonomske vidike«. Prav tako zagotavlja »intelektualni forum za izmenjavo idej in izkušenj, odkriva zgodnje znake tveganih situacij ter spodbuja dialog med znanstvenimi skupnostmi, nosilci odločanja in širšo javnostjo«. Kot novi član lahko o delu v komisiji za zdaj rečem le, da je zelo zanimivo prav zaradi raznolikosti pogledov in stališč, ki jih poskušamo z dialogom in argumenti uskladiti v skupnem poročilu.
Da je glavna Unescova stavba v glavnem mestu Francije, nikakor ni presenetljivo. Duh razsvetljenstva in medkulturnega sodelovanja, ki predstavlja temelj Unescovega delovanja, je v Parizu močno prisoten. Ko so, na primer, ruski troli poskušali s širjenjem dezinformacij vplivati na francoske volitve, so se francoski mediji enotno odzvali, zavrnili objave in tako preprečili razgradnjo javnega prostora. V Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike jim takšne skupne obrambe medijev ni uspelo vzpostaviti, zato so imele dezinformacije tam veliko bolj škodljiv vpliv na družbo in politiko.
Na splošno se drugje po svetu premalo zgledujemo po francoski skrbi za kakovost javnega prostora in preveč sledimo le angleško govorečim virom in kulturi. Francoska javna televizija ima, na primer, že skoraj štirideset let odličen jutranji program Télématin. Na začetku vsakega dne več stalnih voditeljev v zelo sproščenem vzdušju predstavi ključne novice, opiše aktualne dogodke v znanosti in kulturi ter se pogovarja z različnimi strokovnjaki, ki osvetlijo ozadje novic. Zaradi lahkotnosti pristopa in kakovostnih vsebin ima oddaja veliko gledanost, saj jo pred odhodom otrok v šolo in staršev v službo skupaj ob zajtrku spremljajo cele družine.
V oddaji je tudi rubrika o zdravju, v kateri na zelo jasen, a sproščen način predstavijo pomembna nova medicinska dognanja in nasvete za zdravo življenje. Prav tako veliko govorijo o različnih temah s področja znanosti, družbe in tehnologije ter na privlačen način predstavljajo in komentirajo kulturne dogodke, filme, glasbo, knjige in tako dalje. Še posebno zanimiva je rubrika z naslovom Lov na lažne novice, v kateri razkrivajo dezinformacije in laži, ki se trenutno širijo v klasičnih in družbenih medijih. Tudi v tem primeru niso pokroviteljski in ne moralizirajo, temveč le na zelo komunikativen, jasen in nazoren način povedo, zakaj določene informacije, ki se marsikomu zdijo verjetne, ne držijo.
Da je v javnosti mogoča kakovostna in konstruktivna razprava, se je treba namreč ves čas truditi. Pomembno je, da znajo intelektualci jasno in spoštljivo medsebojno komunicirati, na kar poleg medijske kulture močno vplivajo tudi veščine, ki se jih otroci in mladi priučijo v šoli. V francoskih šolah je velik poudarek na spodbujanju otrok, da oblikujejo lastna stališča. Poleg splošne ozaveščenosti in medsebojne povezanosti znanja je pri pouku posebna pozornost namenjena utemeljevanju, razpravljanju in na splošno zagovarjanju lastnega pogleda na literarna dela, družbeno dogajanje in aktualne dogodke v svetu.
Vrednote spoštovanja človekovih pravic, medkulturne strpnosti, univerzalne solidarnosti in argumentiranega javnega soočanja mnenj, ki so temelj Unesca, so zelo pomembne tudi v enaindvajsetem stoletju in nikakor niso samoumevne. V času, ko je Afrika preplavljena z dezinformacijami, ko nekatere države svoj vpliv gradijo na namernem širjenju laži in ko tovrstna dejanja neposredno zmanjšujejo kakovost življenja mnogih ljudi po svetu, dejavnosti mednarodnih organizacij, kot je Unesco, ponovno pridobivajo pomen in upajmo vpliv.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/razsvetljenske-vrednote-za-21-stoletje/
