Orodja za iskanje soglasja

Konec avgusta daljnega leta 1635 se je na strehi hiše premožnega učenjaka iz Provanse sredi noči zbralo več ljudi z nenavadnimi inštrumenti. Ob štirih zjutraj so poskušali pridobiti čim več podatkov o poteku luninega mrka, ki se je odvijal na nebu. Nadejali so se, da jim bo uspelo z natančnimi meritvami nebesnega pojava precej bolj točno izrisati zemljevid Sredozemlja.

Pobudnik opazovanja je bil takrat že ostareli in slabotni naravoslovec Nicolas-Claude Fabri de Peiresc. Ob Galileju je veljal za enega prvih učenjakov, ki so pojave na nebu opazovali s teleskopom. Spremljanje luninega mrka je predstavljalo vrhunec njegove kariere, a nikakor ne zgolj zato, ker je organiziral meritve na strehi svoje hiše. Njegov podvig je bil, da mu je z izmenjavo pisem uspelo z učenjaki na različnih koncih sveta, za hkratno opazovanje mrka navdušiti dovolj veliko skupino ljudi.

Dolga leta si je dopisoval z diplomati, misijonarji in intelektualci iz bližnjih in daljnih krajev, da bi zbral ekipo, ki bi bila sposobna usklajeno izvesti za tisti čas kar zahtevne meritve. Primerne osebe je moral najprej najti, jih prepričati o smiselnosti sodelovanja pri eksperimentu in jih nato še naučiti, kako postopek izvesti, da bi bile meritve uporabne. Za sodelovanje mu je uspelo navdušiti meniha v Siriji, diplomata v Libanonu, misijonarja v Egiptu, bivšega sužnja in ujetnika piratov v Tuniziji ter več drugih učenjakov po Evropi in celo iz Quebeca.

Zgodbo o skupnem opazovanju luninega mrka pred skoraj štiristo leti je v knjigi The Quiet Before: On the Unexpected Origins of Radical Ideas (Crown, 2022) podrobno predstavil Gal Beckerman. Zapisal je, da pri tem podvigu, s katerim so bistveno izboljšali zemljevid Sredozemlja, ni šlo le za koordiniranje skupnega dela učenjakov, ampak še prej za usklajevanje njihovega razumevanja sveta, narave in pomena znanstvenega pristopa k raziskovanju. Provansalski učenjak je moral potencialne sodelavce projekta najprej sploh prepričati, da počnejo nekaj smiselnega in dovolj pomembnega, da so v projekt vložili svoj čas, denar in ugled.

Beckerman je v knjigi predstavil še več drugih primerov, kako so prelomne ideje počasi zorele v majhnih skupnostih zanesenjakov, preden so povzročile večje prevrate v družbi, pri čemer ni obravnaval le učenjakov, ampak tudi kulturnike, novinarje, politike in aktiviste. Do pomembnih družbenih sprememb namreč ni prihajalo le zaradi nasilnih uporov in uličnih protestov. Zorenje prevratnih idej je praviloma potekalo najprej tiho in skoraj nevidno v majhnih skupinah. Šele takrat ko so se ideje dovolj izostrile, je dejavnost postala vidna in je zajela širše množice. Za dobro delo majhnih skupnosti pa je bilo izjemno pomembno, da so se člani lahko medsebojno odkrito pogovarjali in tako usklajevali svoje poglede na svet.

Vplivne ideje, ki lahko spremenijo ustaljene predstave o delovanju sveta in družbe, potrebujejo mir in čas, da najprej dozorijo skozi potrpežljivo in dolgotrajno razpravo. Do številnih pomembnih družbenih sprememb ne bi prišlo, če se ideje ne bi najprej počasi kalile v tihih skupnostih, ki so praviloma delovale zunaj nadzora oblasti. Prav iz skupnosti učenjakov, v okviru katere so si naravoslovci in filozofi nekoč izmenjevali pisma, v katerih so opisovali svoja odkritja in ideje, se je, denimo, razvila znanost, kot jo poznamo danes.

Nekoč so ideje pridobivale ostrino in vpliv s pogovori v kavarnah, z razpravami v uredništvih časopisov in revij ter z izmenjevanjem pisem. Tovrstne klasične metode za iskanje soglasja so seveda še vedno na voljo, a avtor knjige se sprašuje, ali nam moderna tehnologija lahko nudi kak nov pristop, ki bi bil morda še učinkovitejši pri usklajevanju in nadgrajevanju stališč?

Žal mnogi sodobni spletni družbeni mediji za iskanje konsenza v večjih skupinah niso primerni, saj njihovi algoritmi promovirajo predvsem objave, ki sprožajo takojšnje čustvene reakcije, za rojevanje novih vplivnih idej pa je potrebno dolgotrajno usklajevanje in prilagajanje stališč. Prelomne ideje potrebujejo mir in čas, da se počasi kalijo skozi konstruktivne pogovore ljudi, ki si medsebojno zaupajo.

Toda priljubljeni sodobni družabni mediji niso edino sredstvo, ki ga je prinesel internet. Beckerman opiše platformo Pol.is, katere cilj je prav iskanje konsenza in ne poudarjanje razlik. Deluje tako, da lahko vsak uporabnik objavi svoje stališče, na katerega drugi ne morejo podati komentarja, lahko pa se odzovejo s strinjanjem, nasprotovanjem ali ostanejo neopredeljeni. Program nato analizira odzive in izriše grafični prikaz razlikovanja med pogledi. Udeleženci debate imajo tako neposredni pregled nad mnenji skupine, na osnovi česar lahko oblikujejo nove formulacije idej, ki bodo morda dosegle večje soglasje. Ob ponavljanju procesa tako ne prihaja do polarizacije, ampak do zbliževanja stališč.

Novo spletno metodo za iskanja konsenza so učinkovito uporabili na različnih koncih sveta. Med drugim na Tajvanu, kjer so se usklajevali glede pristopov k zakonski ureditvi novih tehnologij, in v Nemčiji, kjer je ena od levih političnih strank dosegla poenotenje stališč svojega sicer precej heterogenega članstva.

Kako se konstruktivno pogovarjati in iskati soglasje o skupnem upravljanju družbe, postaja v sodobnih demokratičnih državah vse večji problem. Nove tehnologije so nam lahko pri tem v veliko pomoč, sploh če temeljijo na koristnih izkušnjah in spoznanjih iz preteklosti.

-