Zaupanje v znanost

Skoraj vsi, ki javno govorijo o pandemiji in virusu, se sklicujejo na znanstvene raziskave. Da izhajajo iz ugotovitev znanosti, trdijo tako predstavniki akademske stroke in zdravstvenih institucij, kot tudi najrazličnejši dvomljivci o uradnih stališčih in privrženci teorij zarot. A če se vsi sklicujejo na znanstvene raziskave in prihajajo do povsem nasprotujočih si zaključkov, je marsikdo upravičeno zmeden. Ker ljudem svetujemo, da verjamejo in zaupajo znanosti, je utemeljeno vprašanje, kaj ta trditev sploh pomeni. Na koga naj se obrnejo, če želijo izvedeti, kaj pravi znanost?

Najpreprostejši odgovor seveda je, da prisluhnejo strokovnjakom. Vendar lahko hitro naletijo na težave, saj stališča vseh strokovnjakov niso nujno usklajena. Običajen človek težko presodi, ali naj odločitev glede cepljenja opre na mnenje priljubljenega ginekologa, na stališče slavnega nobelovca ali na izjave skupine strokovnjakov, ki ljudi nagovarja, naj se odločijo povsem drugače, kot pravi uradna stroka.

V osemnajstem in zgodnjem devetnajstem stoletju so avtoriteto znanosti dejansko povezovali predvsem z osebno integriteto in avtoriteto posameznih učenjakov. Čast in dobro ime znanstvenikov naj bi bila jamstvo, da govorijo resnico. Znanstvena združenja in akademije, v katere so se povezovali učenjaki, naj bi zagotavljale, da njihovim članom ljudje lahko zaupajo.

A ko se je število znanstvenikov povečalo, se je sredi devetnajstega stoletja pojavil nov trend, ki je poskušal avtoriteto znanosti vzpostaviti s sklicevanjem na znanstveno metodo. Do znanstvene vednosti so menda prišli s sledenjem postopku, ki naj bi zagotavljal verodostojnost rezultata. Žal pa se je ob bolj poglobljenem pregledu preteklih znanstvenih spoznanj izkazalo, da nobeni, še tako široko zastavljeni metodi, ne uspe zaobjeti prav vseh znanstvenih dosežkov.

V sedanji znanstveni praksi tako velja, da je ključni mejnik, ko neka trditev postane zaupanja vredna, ko je objavljena v recenzirani znanstveni reviji. Znanstvena objava namreč pomeni, da je razprava prestala strokovni pregled (ang. peer-review), pri katerem recenzenti niso opazili očitnih napak. A čeprav je kriterij recenzije in objave v znanstveni publikaciji vsekakor zelo pomemben element verodostojnosti, se je zadnje čase izkazalo, da v nekaterih vedah kar velikega deleža objavljenih recenziranih raziskav ni mogoče neodvisno ponoviti.

Kaj nam tako sploh še ostane, če jamstvo zaupanja v znanstveno vednost ne morejo biti ne trditve posameznih znanstvenikov, ne priseganje na znanstveno metodo in ne kriterij objave v znanstveni reviji?

Profesorica zgodovine znanosti na Univerzi Harvard Naomi Oreskes v knjigi Why Trust Science? (Princeton University Press, 2019) pravi, da »odgovor na vprašanje – zakaj zaupati znanosti? – ni v tem, da bi znanstveniki sledili čarobni formuli (‘znanstveni metodi’), ki bi zagotavljala zanesljive rezultate. To prepričanje še vedno najdemo v učbenikih in v javnem razumevanju znanosti, vendar ne vzdrži zgodovinske presoje. Presojo pa prestane ideja znanosti kot skupinske aktivnosti strokovnjakov …«

Galileo, Newton, Darwin in Einstein so bili seveda genialni učenjaki, vendar so njihove ideje postale zaupanja vredna znanstvena vednost šele, ko so prestale proces kritične recepcije v znanstveni skupnosti. Šele ko znanstveniku uspe za idejo navdušiti druge učenjake, postane njegovo spoznanje veljavno. Kritično preverjanje in vrednotenje znanstvenih trditev namreč ne poteka individualno, ampak kolektivno. Znanstvena vednost, ki ji lahko zaupamo, je konsenz znanstvene skupnosti. Šele ko novo spoznanje temeljito proučijo, komentirajo in revidirajo kredibilni strokovnjaki, lahko sklepamo, da je nova ideja postala legitimen del znanstvene vednosti.

Pri tem je zelo pomembno, da je znanstvena skupnost vseskozi čim bolj vključujoča in raznovrstna, saj se tako lažje izogne morebitnim predsodkom in pristranskosti. Dobrodošel je kdorkoli, ki privoli v spoštljivo in argumentirano izmenjavo idej, seveda pa mora biti seznanjen z vsemi že obravnavanimi teorijami in razpravami s posameznega strokovnega področja.

Ker je znanost v svojem bistvu proizvod kolektiva, ki mu pravimo znanstvena skupnost, je glede javnega zaupanja v znanost pomembno vprašanje, kako v množici trditev prepoznati tiste, ki izhajajo iz znanstvenega konsenza. Najpreprostejše merilo je, da preverimo, ali neko trditev zagovarja le posamezni znanstvenik ali manjša skupina strokovnjakov, večina pa ji nasprotuje. V tem primeru (še) ne gre za znanstveno vednost, tudi če je ideja objavljena v recenzirani znanstveni reviji.

Stroka, katere predmet je prav prepoznavanje, opisovanje in interpretiranje znanstvenega konsenza, se imenuje komuniciranje znanosti. Čeprav se za to krovno oznako trenutno skriva zelo veliko različnih dejavnosti, gre v jedru prav za proces identificiranja in formuliranja vednosti, ki se vzpostavi v znanstveni skupnosti kot konsenz med učenjaki.

Žal je v našem znanstveno-akademskem prostoru, za razliko od okolij z daljšo znanstveno tradicijo, ta dejavnost oziroma stroka zaenkrat še povsem ločena od univerzitetnega okolja in kljub pozivom za ureditev stanja ostaja prezrta. Morda deloma tudi zato, ker je pomemben del komuniciranja znanosti tudi opozarjanje na lažno in navidezno znanost, ki ni in nikoli ne bo postala del znanstvenega konsenza.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/zaupanje-v-znanost/

-