Ocenjevanje uspešnosti raziskovalnega dela je postalo izjemno pomembno, saj močno vpliva na življenja znanstvenikov. Vrednotenje raziskovalnega dela preko habilitacijskih meril usmerja znanstvene kariere, s kvantitativnimi kazalniki preko točkovanja pa odloča o financiranju projektov ter tako posledično vpliva tudi na znanstvenoraziskovalne prakse.
Zaradi želje po objektivnem in vnaprej določenem sistemu vrednotenja dela znanstvenikov in znanstvenic, se je znotraj znanstvene skupnosti vzpostavilo več pristopov oziroma načinov, kako meriti uspešnost dela raziskovalcev.
Trenutno se v svetovnem merilu za vrednotenje raziskovalne dejavnosti pogosto še vedno uporabljajo zastareli kvantitativni kazalniki, kot je denimo faktor vpliva revije. Ti kazalniki so pogosto preozki, napačno uporabljeni ali povsem neprimerni.
Za slovenski sistem je značilno točkovanje, ki omogoča kvantitativno vrednotenje dela posameznikov. Numerično vrednotenje postavlja jasna merila, koliko točk je potrebno doseči za morebitno znanstvenikovo napredovanje, istočasno pa predstavlja predvidljive kriterije, ki so postavljeni v nek časovni okvir. V tem kontekstu zagotavljata slovenski platformi COBISS in SICRIS širok nabor kazalnikov in metrik z različnih področij, kot jih je opredelila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).
Žal pa je zastopanost obstoječih metrik v uradnih pravilih za habilitacije in tudi pri projektnih razpisih zelo omejena. Da bi bila znanost pravičnejša in da bi spodbujali uporabo praks, ki so za družbo najbolj koristne, bi bilo treba te postopke v kratkem izboljšati, ostalim že dostopnim metrikam pa dati večjo veljavo.
Trenuten sistem vrednotenja kot glavni kazalec raziskovalne uspešnosti opredeljuje članke v revijah, ob tem pa večinoma spregleda drugo delo raziskovalca: izdajanje učbenikov, komuniciranje znanosti, vzpostavitev mednarodnih standardov, pa tudi delo na širšem področju družbenih dejavnosti npr. v politiki, gospodarstvu, civilni družbi in medijih (glej na raziskovalne učinke po ARRS).
Tako lahko tudi mednarodno priznani strokovnjaki ne dosežejo dovolj točk za habilitacijo ali pridobivanje sredstev, čeprav so vodilni na svojih področjih. Poleg tega postavlja takšen pristop past za mlade raziskovalce, saj ne spodbuja drugih oblik objavljanja ali ustvarjanja družbeno pomembnih učinkov raziskovalnega dela.
S priseganjem le na točkovanje lahko med habilitacijskimi postopki z izbrano faktorizacijo in deljenjem točk soavtorstev tudi izkrivljeno prikažemo dejanski vpliv kandidata. Nekatera institucionalna pravila uporabljajo celo točkovanja, ki močno spodbujajo objavo pomembnih rezultatov v več manjših delih, namesto v eni obsežnejši raziskavi, saj se to “bolj izplača”. Drugi se spet osredotočajo na eno samo merilo, ki je pogosto zastarelo ali celo povsem napačno.
To povzroči, da vidijo raziskovalci kot cilj svojega dela predvsem zbiranje točk, saj jim le-te omogočajo napredovanje v višje nazive. Točke pa niso povezane le z nazivi, ampak pogosto dolgoročno pomenijo tudi zagotovitev sredstev in višjo uspešnost pri razpisih. Vse to ne ustreza mednarodno priznanim standardom dobre znanstvene prakse.
Poleg tega moramo upoštevati tudi Campbellov zakon, ki pravi: “Bolj ko se kateri koli kvantitativni družbeni kazalnik uporablja za odločanje, bolj bo izpostavljen korupcijskim pritiskom in bolj primeren bo za izkrivljanje in kvarjenje družbenih procesov, ki jih namerava spremljati.”
Kljub omejenim možnostim vključevanja tujih in neodvisnih raziskovalcev sta slovenska podatkovna sistema COBISS in SICRIS vseeno med vodilnimi svetovnimi platformami v smislu raznolikosti razpoložljivih podatkov, preglednosti in objektivnosti. Vključitev celotnih kriterijev, ki sta jih določila ARRS s projektnimi razpisi in NAKVIS z habilitacijskimi postopki, ter smiselna prilagoditev sistemov točkovanja, bi omogočilo odpravo kar nekaj omenjenih pomanjkljivosti. Zato se odločno zavzemam za izvedbo takšnih popravkov.
