Nikola Tesla: Problem povečevanja človeške energije

Nikola Tesla: Problem povečevanja človeške energije. Druga, razširjena in dopolnjena izdaja. Prevod in spremna študija: Tibor Hrs Pandur. Založba ZRC, Ljubljana, 2021. (Spletna stran prve izdaje s predstavitvami in intervjuji.)

Opis knjige:

Poljudno-znanstveni traktat s polnim naslovom Problem povečevanja človeške energije s posebnim ozirom na pridobivanje energije Sonca, ki ga prvič predstavljamo v slovenskem prevodu, je Nikola Tesla (1856–1943) objavil leta 1900 v junijski številki Century Magazine. V spisu je na podlagi spoznanj, pridobljenih na eksperimentalni brezžični postaji, ki jo je med 1899 in 1900 zgradil v Colorado Springsu, podal razloge za raziskave, ki so ga pripeljale do razvoja brezžičnega sistema prenosa električne energije, utelešenega v nedokončani postaji Wardenclyffe, ki jo je gradil na Long Islandu v New Yorku med letoma 1901 in 1907.

Ob predstavitvi svoje družbene teorije, teorije vojne in filozofije družbeno-transformativnih tehnologij je v Problemu raziskoval tudi teoretične možnosti izdelave »samogibnega toplotnega motorja«, ki bi vso pogonsko moč črpal neposredno iz okolja, ter predstavil izum prvega »teleavtomata«, daljinsko upravljane ladjice, ki jo je razumel kot prvega robota in ob tem napovedal razvoj umetne inteligence.

Teslove raziskave so danes izjemno relevantne, saj je že tedaj prepoznal izkoriščanje fosilnih goriv kot problem eksponentne rasti v razmerju do neobnovljih virov in intenzivno razvijal (še vedno ne popolnoma razumljene) samozadostne, trajnostne sisteme pridobivanja in distribucije energije, ki ne bi temeljili na »potrati in porabi kateregakoli materiala« ali na brutalni prevladi bogatih nad revnimi, ampak na etiki »znanstvenega človekoljubja« in ohranjanja življenja.

Druga izdaja Problema prinaša predvsem razširitve in dopolnitve spremne študije, ki tolmači Teslovo razpravo iz sodobne perspektive, razkriva tehnično, politično in ekonomsko ozadje njegove brezžične postaje Wardenclyffe, ter sooča različne interpretacije Teslovega dela, s posebnim poudarkom na njegovi družbeni in spoznavni teoriji, kozmologiji ter filozofiji. Dodani so predvsem izčrpni izsledki matematičnih analiz in rekonstrukcij bratov Corum, ki osvetljujeta Teslove tehnologije v jeziku sodobnega elektroinženirstva, ter ga prikažeta tudi kot pionirja razvoja sodobnih pospeševalnikov in radiofrekvenčnega procesiranja moči. Dodatno so osvetljeni tudi konteksti zgodovinskih sporov glede koncepta »etra«, Teslovega razumevanja Maxwellove teorije elektromagnetizma, kontroverznih »longitudinalnih valov« in vpliv Kelvinovih in Helmholtzevih teorij na Teslovo razumevanje elektrike. Povzetki interpretacij Willema van den Bergha še temeljiteje pojasnjujejo Teslovo razumevanje »kozmičnih žarkov«. V tej izdaji ni izbora Teslovih patentov, so pa na novo umeščeni diagrami obravnavanih patentov ter novi slikovni materiali. V novi Prilogi I namesto tega najdemo izbrano, doslej v slovenščini neobjavljeno korespondenco med Teslo in urednikom Century Magazina Roberta Underwooda Johnsona, ki osvetljuje zgodovinsko ozadje in nastanek Problema povečevanja človeške energije. Namesto stotih strani priloženih patentov je torej dodanih 137 strani teksta spremne študije, novih virov in izbora pisem.

*

Nikola Tesla: Problem povečevanja človeške energije s posebnim ozirom na pridobivanje energije Sonca (ODLOMKI, 1900)

Ob vsej brezmejni raznolikosti pojavov, ki jih narava ponuja našim čutom, nas niti en sam ne navdaja z večjim čudenjem kot to nepredstavljivo kompleksno gibanje, ki ga v celoti imenujemo človeško življenje. Njegov skrivnostni izvor je prikrit z večno nepredirno meglo preteklosti, njegov značaj nedoumljiv zaradi neskončne zapletenosti in njegov namen skrit v brezdanjih globinah prihodnosti. Od kod prihaja? Kaj je? K čemu stremi? To so velika vprašanja, na katera so si prizadevali odgovoriti modreci vseh obdobij. […]

Čeprav morda nikdar ne bomo zmožni doumeti človeškega življenja, zagotovo vemo, da je gibanje, pa naj bo kakršnokoli že. Obstoj gibanja neizbežno implicira telo, ki se premika, in silo, ki ga premika. Povsod, kjer je življenje, je potemtakem tudi masa, ki jo premika sila. Vsaka masa poseduje inercijo, vsaka sila stremi k vztrajanju. Zaradi te splošne značilnosti in stanja telo, naj se premika ali miruje, stremi k temu, da bi ostalo v enakem stanju, in sila, ki se manifestira kjerkoli in iz kateregakoli vzroka, proizvaja enakovredno nasprotno silo, iz česar kot absolutna nujnost sledi, da vsako gibanje v naravi mora biti ritmično. Na to preprosto resnico je že zdavnaj jasno opozoril Herbert Spencer, ki je do nje prišel z nekoliko drugačnim procesom sklepanja. Potrjuje se nam v vsem, kar zaznavamo – v gibanju planeta, v plimi in oseki, v odmevih v zraku, v nihanju nihala, v oscilacijah električnega toka –, ter v neskončno raznolikih pojavih organskega življenja. Mar celotno človeško življenje ne priča temu v prid? Rojstvo, rast, starost in smrt posameznika, družine, rase ali naroda – kaj je vse to, če ne ritem? Vse pojavne oblike življenja, celo v najbolj kompleksni obliki, ki jo ponazarja človek, naj bodo še tako zapletene in nedoumljive, so potemtakem samo gibanje, za katero morajo veljati isti splošni zakoni gibanja, ki vladajo fizičnemu vesolju.

Ko govorimo o človeku, si človeštvo predstavljamo kot celoto, in preden pri raziskovanju tega gibanja uporabimo znanstvene metode, moramo to sprejeti kot fizikalno dejstvo. Ali lahko dandanes še kdo dvomi, da vsi milijoni posameznikov in vsi brezštevilni tipi ter značaji ne tvorijo ene entitete, enote? Čeprav svobodni v mislih in dejanjih, smo speti z nerazdružljivimi vezmi kakor zvezde na nebu. Teh vezi ne moremo videti, a jih lahko čutimo. Urežem se v prst, in to me boli: ta prst je del mene. Vidim ranjenega prijatelja, in tudi to me boli: moj prijatelj in jaz sva eno. In zdaj pred seboj zagledam poteptanega sovražnika, kos materije, za katero mi je od vseh v vesolju najmanj mar, pa vendar me žalosti. Mar ni to dokaz, da je vsak izmed nas le del celote?

To idejo od pamtiveka razglašajo dovršeno modri nauki religij, verjetno ne samo kot način zagotavljanja miru in harmonije med ljudmi, ampak tudi kot globoko utemeljeno resnico. Budisti jo izražajo po svoje, kristjani prav tako, a oboji trdijo enako: vsi smo eno. Vendar metafizični dokazi niso edini, ki jih lahko podamo v podporo tej ideji. Tudi znanost prepoznava to povezanost ločenih posameznikov, čeprav ne povsem v istem smislu, kot kadar prizna, da sonca, planeti in lune določene konstelacije tvorijo eno telo, in nobenega dvoma ne more biti, da bo v prihodnosti, ko bodo naša sredstva in metode za raziskavo fizikalnih in drugih stanj ter pojavov prignani do velike izpopolnjenosti, to tudi eksperimentalno potrjeno. Še več: to eno človeško bitje živi naprej. Posameznik je minljiv, rase in narodi pridejo in minejo, a človek ostane. V tem je ogromna razlika med posameznikom in celoto. V tem prav tako najdemo delno razlago za mnoge čudovite pojave dednosti, ki so posledica številnih stoletij šibkega, a vztrajnega vpliva.

Predstavljajmo si torej človeka kot maso, ki jo žene sila. Čeprav tu ne gre za translatorno gibanje, ki spreminja lego v prostoru, pa lahko zanj vendarle uporabimo splošne zakone mehanskega gibanja, in energijo, povezano s to maso, je mogoče v skladu z dobro znanimi načeli meriti s polovico zmnožka mase in kvadrata določene hitrosti. Tako na primer topovska krogla, ki miruje, poseduje določeno količino energije v obliki toplote, ki jo merimo na podoben način. Predstavljajmo si, da je krogla sestavljena iz številnih drobnih delcev, imenujemo jih atomi ali molekule, ki vibrirajo ali krožijo drug okoli drugega. Določimo njihove mase in hitrosti in iz njih energijo vsakega od teh drobnih sistemov; s tem ko jih seštejemo, pa dobimo predstavo o celotni toplotni energiji, ki jo vsebuje krogla, ki le navidezno miruje. V tej čisto teoretični oceni lahko to energijo nato izračunamo tako, da polovico celotne mase — to je polovico seštevka vseh malih mas — pomnožimo s kvadratom hitrosti, ki jo dobimo iz hitrosti posameznih delcev. Zato si lahko predstavljamo, da se človeška energija meri s polovico človeške mase, pomnožene s kvadratom hitrosti, ki je še nismo zmožni izračunati. A naše pomanjkljivo znanje ne bo spodkopalo resnice dedukcij, ki jih bom izpeljal, saj stoji na čvrstem temelju, da isti zakoni mase in sile vladajo vsepovsod v naravi.

A človek vendarle ni navadna masa, sestavljena iz vrtečih se atomov in molekul, ki vsebujejo le toplotno energijo. Človek je masa, ki je zaradi ustvarjalnega načela življenja, s katerim je obdarjen, v oblasti določenih višjih kvalitet. Njegova masa se nenehno izmenjuje, kot voda v valu oceana, novo zavzema mesto starega. Ne samo to, človek raste, se razmnožuje in umre ter tako neodvisno spreminja svojo maso, in to tako v obsegu kakor v gostoti. Najbolj čudovito od vsega pa je, da je zmožen povečevati ali zmanjševati hitrost lastnega gibanja s skrivnostno močjo, s katero si lahko prisvaja več ali manj energije iz druge snovi in jo pretvarja v pogonsko energijo. A v vsakem danem trenutku lahko zanemarimo te počasne spremembe in predpostavimo, da se človeška energija meri s polovico zmnožka človeške mase in kvadrata določene hipotetične hitrosti. Kakorkoli to hitrost računamo in karkoli izberemo za merilo, moramo v skladu s to zamislijo skleniti, da je velik problem znanosti — in da vedno bo —, povečevati energijo, določeno na ta način. […]

Na vsako osebo, ki premine zaradi posledic poživila, jih vsaj tisoč umre zaradi posledic pitja onesnažene vode. Ta dragocena tekočina, ki v nas vsak dan vnaša novo življenje, je prav tako glavni prenosnik, s katerim v naša telesa vstopata bolezen in smrt. Klice uničenja, ki jih prenaša, so toliko strašnejši sovražnik, ker svoje usodno delo opravljajo neopazno. Zapečatijo nam usodo, medtem ko živimo in uživamo. Večina ljudi je pri pitju vode tako nepoučenih ali neprevidnih, posledice tega pa so tako katastrofalne, da bi človekoljub svoj trud težko vložil bolje kot v razsvetljevanje tistih, ki si škodujejo na tak način. Človeška masa bi se znatno povečala s sistematičnim prečiščevanjem in sterilizacijo pitne vode. Vzpostaviti je treba strogo pravilo — in lahko se ga uzakoni — o prekuhavanju ali kakem drugem načinu steriliziranja pitne vode v vsakem gospodinjstvu in na vsakem javnem mestu. Sámo filtriranje ne zagotavlja zadostne varnosti pred okužbami. Ves led za notranjo uporabo bi bilo treba umetno pripravljati iz temeljito sterilizirane vode. Pomen uničenja bolezenskih klic v mestni vodi je splošno priznan, a le malo je storjenega za to, da bi obstoječe razmere izboljšali, saj doslej še ni bilo predloga, ki bi zagotovil zadovoljiv postopek sterilizacije velikih količin vode. Z izboljšanimi električnimi pripomočki smo zdaj zmožni poceni in v velikih količinah proizvajati ozon, in zdi se, da ta idealni dezinfektor ponuja razveseljivo rešitev tega pomembnega vprašanja.

Kockanje, poslovna naglica in razburjenje, predvsem na borzah, so vzroki za veliko redukcijo mase, zlasti ker ti posamezniki predstavljajo enote višje vrednosti. Nesposobnost opaziti prve simptome bolezni in brezskrbno zanemarjanje omenjenega sta pomembna dejavnika smrtnosti. Če skrbno opazujemo vsak nov znak bližajoče se nevarnosti in vestno naredimo vse, kar je v naši moči, da jo preprečimo, ne sledimo le modrim zakonom higiene v prid našega blagostanja in uspeha naših prizadevanj, temveč tudi ravnamo po višji moralni dolžnosti. Vsakdo bi moral obravnavati svoje telo kot neprecenljivo darilo, prejeto od nekoga, ki ga nadvse ljubi, kot čudovito umetniško delo neopisljive lepote in mojstrstva onstran človeškega pojmovanja, ki je hkrati tako delikatno in krhko, da ga lahko že beseda, dih, pogled, celo misel poškoduje. Nesnažnost, ki širi bolezen in smrt, ni le samodestruktivna, ampak tudi nadvse nemoralna navada. Ko varujemo svoja telesa pred okužbami in jih ohranjamo zdrava in čista, izražamo spoštovanje do visokega načela, s katerim so obdarjena. Kdor sledi higienskim predpisom v tem duhu, se zaenkrat dokazuje kot resnično religiozen. Moralna ohlapnost je strašno zlo, ki zastruplja tako telo kot duha, in je odgovorna za veliko redukcijo človeške mase v nekaterih državah. […]

Najprej se vprašajmo: Od kod prihaja vsa pogonska moč? Kaj je vzmet, ki vse poganja? Vidimo, kako se oceani dvigujejo in padajo, kako reke tečejo, veter, dež, toča in sneg bijejo po naših oknih, vlaki in parniki prihajajo in odhajajo; slišimo klopotajoč hrup kočij, glasove z ulic; čutimo, vohamo in okušamo; in mislimo na vse to. In vse to gibanje, od kipenja mogočnega oceana do pretanjenega gibanja, na katerega osredotočamo svojo misel, ima en sam skupni vzrok. Vsa ta energija žari iz enega samega središča, enega samega vira — Sonca. Sonce je vzmet, ki vse poganja. Sonce vzdržuje vse človeško življenje in zagotavlja vso človeško energijo. Še en odgovor, ki smo ga zdaj našli na zgoraj zastavljeno veliko vprašanje, se glasi: Povečati silo, ki pospešuje človeško gibanje, pomeni zagotoviti človeku več uporabne energije Sonca. Spoštujemo in cenimo tiste velike ljudi minulih dni, imena katerih so povezana z nesmrtnimi dosežki in so se izkazali za dobrotnike človeštva — verski reformator s svojimi modrimi izreki o življenju, filozof s svojimi globokimi resnicami, matematik s svojimi formulami, fizik s svojimi zakoni, odkritelj s svojimi načeli in skrivnostmi, ki jih je iztrgal naravi, umetnik s svojimi oblikami lepega; a kdo izkazuje čast njemu, največjemu od vseh — kdo pozna ime tistega —, ki je prvi omogočil uporabo energije Sonca, da bi prihranil trud šibkemu sobitju? To je bilo prvo človeško dejanje znanstvenega človekoljubja, in njegove posledice so bile neizmerne. […]

Verjetno je, da bomo imeli kmalu na voljo samogibni toplotni motor, ki bo zmožen pridobivati skromne količine energije iz okoljskega medija. Prav tako obstaja verjetnost, čeprav majhna, da bomo zmožni pridobivati električno energijo neposredno iz Sonca. […]

Odprejo se lahko drugi viri energije in odkrijemo lahko nove metode pridobivanja energije iz Sonca, toda nobeden izmed teh ali podobnih dosežkov ne bi bil tako pomemben kot prenos energije na katerokoli razdaljo skozi medij. Ne morem si zamisliti nobenega tehničnega napredka, ki bi bolj učinkovito kakor ta stremel k združevanju raznovrstnih elementov človeštva ali bi bolj prispeval k človeški energiji in jo bolj ekonomiziral. To bi bil najboljši način povečevanja sile, ki pospešuje človeško maso. Sam moralni vpliv takšnega radikalnega odklona bi bil neizmeren. Po drugi strani pa, če bomo na katerikoli točki planeta lahko pridobivali energijo iz okoljskega medija s samogibnim toplotnim motorjem ali kako drugače le v omejenih količinah, bodo razmere ostale takšne kot prej. Človeško delovanje bo povečano, a ljudje bodo ostali tujci, kakršni so bili doslej.

Predvidevam, da bodo mnogi, nepripravljeni na te izsledke, ki se meni, ker jih že dolgo poznam, zdijo preprosti in očitni, sklepali, da so še vedno daleč od praktične uporabe. Takšni zadržki in celo nasprotovanje nekaterih so enako koristna lastnost in nujen element človeškega napredka, kakor hitro sprejemanje in navdušenje drugih. Tako masa, ki se sprva upira sili, nekoč pognani v gibanje, prispeva k energiji. Znanstvenik ne meri na takojšen rezultat. Ne pričakuje, da bodo njegove napredne ideje zlahka sprejete. Njegovo delo je delo sejalca — za prihodnost. Njegova dolžnost je postaviti temelje za tiste, ki prihajajo, in pokazati pot. Živi in se trudi in upa s pesnikom, ki pravi:

Daj, da dnevno delo svojih rok,
najvišjo srečo, dokončam!
Ne daj, ne daj, da me utrudi!
Ne, to niso prazne sanje:
zdaj le palice, a ta drevesa
bodo nekoč še plod in senco dala.
J. W. Goethe: Upanje

*

Tibor Hrs Pandur: Teslova hybris in zakoni narave (odlomki spremne študije brez daljših opomb in s prilagojenimi viri, 2021)

Besedilo Problem povečevanja človeške energije je Nikola Tesla napisal leta 1900 na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči v zanj značilnem lucidnem poetičnem slogu in ga objavil v junijski številki Century Magazina, ki ga je urejal njegov prijatelj Robert Underwood Johnson. Prvotna verzija besedila je nosila naslov Problem prenosa energije in je obsegala le uvod in tri poglav­ja. V končni verziji je Tesla v šestnajstih poglavjih »razvil filozofski sistem, v katerem razume napredek človeštva kot povsem mehanski proces, ki ga aktivirajo viri energije, ki so nam na voljo«[1] ter predvidel vpliv, ki bi ga njegove brezžične tehnologije lahko imele na razvoj in družbe­noekonomsko tkivo človeštva.

Ta razprava, za katero Marc J. Seifer v eni izmed izčrpnejših biografij o Ni­koli Tesli z naslovom Wizard: The Life and Times of Nikola Tesla trdi, da je »apo­kaliptična razprava o stanju človeštva in vlogi tehnologije pri oblikovanju svetovne zgodovine«,[2] je že leta 1900 sprožila izredno veliko zanimanja, kritik, napadov in navdušenja. Med drugim zaradi spektakular­nih fotografij tuljav iz Colorado Springsa med razelektritvami več milijonov voltov, ki so še danes osupljive, saj prikazujejo najdaljše razelektritve strel, kar jih je kdaj ustvaril človeški dejavnik. […]

Tesla v Problemu povečevanja človeške energije s pomočjo mehanske ana­logije človeštvo predstavi kot maso, ki jo poganja sila napredka (»hipotetič­na hitrost, ki je glede na sedanje stanje znanosti še nismo zmožni natančno definirati in določiti«), medtem ko jo zavirajo torne sile (ali sile trenja: neve­dnost in nepovezanost) in negativne sile (lakota in revščina, onesnaženje pitne vode ter organizirano vojskovanje). Tesla je tudi svojo družbeno te­orijo izpeljeval na podlagi svojih električnih raziskav in človeštvo preprosto pojmuje kot električno gibanje, ki je zanj analogno sili življenja. Če želimo povečati električno energijo lahko »povečamo maso (naboj ali tok), zmanjšamo vse sile upora (sile trenja) ali povečamo gonilno silo (napetost)«.[3]

Tesla izrecno poudarja, da vidi človeštvo kot ritmično celoto, v kateri je vsak posameznik nepredstavljivo kompleksna in sveta enota, obdarjena »z višjim ustvarjalnim načelom življenja«, ki pa je hkrati neprekinjeno poveza­na z biosfero vseh živih bitij, s preostalim človeštvom in s širšim Vesoljem. […]

Formulo človeške energije Tesla definira kot: E = 1⁄2 MV² (analogni zapis v današnji strokovni pisavi, torej E = 1⁄2 m v², ustreza kinetični energiji). Člove­ška energija torej ustreza masi človeštva, pomnoženi s kvadratom hitrosti naših intelektualnih in tehnoloških zmožnosti, ki naj bi služile »harmoniji« in »združevanju človeštva«. V zadnjem delu razprave Tesla za vir vse človeške energije (kakor tudi vsega življenja na tem planetu) postavi energi­jo Sonca, najsi se uporablja neposredno ali posredno (v obliki sončne ener­gije, shranjene v materiji). Da bi povečali človeško energijo, pospešili hitrost človeškega gibanja, »silo napredka« ali »smotrno delovanje človeštva«, bi morali celotnemu človeštvu zagotoviti več čiste, uporabne energije Sonca. Akumulacija »človeške energije« pomeni akumulacijo prostega dostopa do obnovljivih virov uporabne energije Sonca, ki naj bi služili svobodni repro­dukciji materialnega življenja.

Četudi se je v koordinatah sedanjega ekonomskega sistema izkazalo, da vsaka tehnologija, ki pospeši »silo napredka«, soodnosno nujno pospeši (in potencialno reproducira) tudi »sile trenja« in »negativne sile«, Problem povečevanja človeške energije predstavlja in anticipira tehnologijo razsvetljene družbe svobodnih vsestranskih proizvajalcev in s tem popolnoma drugačen družbenoekonomski sistem od sedanjega, saj naj bi vsesplošna uvedba takšne­ga univerzalnega brezžičnega sistema ali Teslovih »samogibnih toplotnih motorjev« na globalni ravni vsaj potencialno »spremenila vrednost denar­ja« ter trajno prevrednotila tako proizvodne odnose kot pogoje proizvodnje in distribucije človeških vrednosti in vednosti.[4] Po Petru Lindemannu je namreč moč pretvorbe energije v uporabno pogonsko moč enaka moči proizvodnje denarja. S tem se pogojno razkrijejo prevratni po­tenciali Teslovih načrtovanih družbenotransformativnih tehnologij, saj po Tesli viri energije, ki so nam na razpolago in način, s katerim do njih dostopamo, predstavljajo naš dejanski »kapital«, določajo naša sredstva pre­živetja in stopnjo avtonomije, ki jo iz presežkov lastnih življenj in interakcij lahko neposredno uživamo, če z njimi lahko seveda svobodno razpolagamo. […]

Povečevanje človeške energije (ali »smotrnega delovanja človeštva«) lahko razumemo kot zagotavljanje neodvisnosti in avtonomije v obliki vsem prosto dostopnih, obnovljivih virov energije, čeprav Tesla k »smotrnemu delovanju« prišteva tudi dejanja, ki so vselej »dobičkonosna«, in slavi etično delovanje poslovnežev in tako rekoč trka na vest »kapitalistov«, saj za realizacijo svojih izumov nujno potrebuje njihove investicije. V tem smislu lahko Problem umestimo med znanstveni traktat, pozitivistično teleutopijo in reklamo za tehnološke inovacije, ki naj bi povezale in osvobodile človeštvo.

Vsem omogočiti bližnjico do hitrejšega razvoja, rešiti ali olajšati življenje drugemu (šibkejšemu) bitju je za Teslo najvišja oblika »znanstvenega človekoljubja«, ki se v Problemu razkrije kot temeljno poslanstvo izumitelja. Pospeševanje »človeške energije« ali »smotrnega delovanja človeštva« pa za Teslo kljub vsemu ni zgolj pospeševanje golega tehničnega napredka, ampak je odvisno od dodajanja specifične »hitrosti, ki je mera človeške energije«, in je po Tesli še nismo zmožni natančno izračunati. To dodajanje »večjih hitrosti«, ki je v drugem problemu povezano s pospešitvijo umskega »razsvetljenja« (hitrost umskega razsvetljenja je po analogiji izenačena s hitrostjo električne sile), je očitno odvisno od pospešitve električnih zmožnosti človeka glede pridobivanja obnovljive energije (čim bliže viru in brez uničevanja kakršnihkoli materialov) ter njenega globalnega prenosa (s kar najmanjšimi izgubami). Električni in človeški problemi so tako neizbežno povezani, pri čemer naj bi bila pospešitev naših zmogljivosti za dobavo in prenos obnovljive in vsem dostopne električne energije analogna pospešitvi človeškega intelekta, saj mora vključevati doslej neuresničene pogoje svobode in neodvisnosti za vse.

Za Teslo način pridobivanja in uporabe pogonske energije preddoloča smotrno delovanje človeštva, organizacijski princip in proizvodne odnose družbe. Nivo in obseg svobode je zanj odvisen od razvoja tehnologij, ki zagotavljajo prost dostop do obnovljivih virov energije za vse ljudi. Način, kako proizvajamo in distribuiramo energijo, je po Tesli v vzajemnem odnosu z organizacijo in ideologijo družbe. Ideološke, ekološke in politične posledice pojmovanja energije so pogojene z načini njene proizvodnje in distribucije, saj le­ti določajo pojmovanje dela, časa in reprodukcije človeških vrednosti. Po Tesli določen način pretvorbe in uporabe energije (naših sredstev preživetja) torej določa smer vektorja celotne družbe.

Tako se Tesla v Problemu opredeli za razvoj tehnologij, ki naj bi imele največji predpostavljeni družbeni in politični vpliv na transformacijo in emancipacijo človeštva. Svoje združevalne in družbenotransformativne tehnologije vrednoti glede na »radikalni odklon« (radical departure), »moralni učinek« (moral effect) in »civilizacijski vpliv« (civilising potency), ki ga bodo imele pri »združevanju raznovrstnih elementov človeštva« ali pri »povečevanju smotrnega delovanja človeštva«. Teslov koncept »smotrnega delovanja človeštva«, ki je vselej samoohranjujoče, uporabno ali koristno, lahko do določene mere povežemo z Marxovimi koncepti »družbeno koristne proizvodnje« in »smotrne dejavnosti brez zunanjega cilja, prisile in razloga« kot cilja in namena osvoboditve človeških ustvarjalnih sil ali »človeške energije« v vzajemno samoohranjujočih, solidarnih, decentraliziranih in emancipatornih živih skupnostih ali krožnih ekonomijah. Teslov pojem »človeške energije« se prav tako sklada z Aristotelovim pojmom energeia, ki je širši koncept za energijo, kot ga trenutno uporabljamo v sodobni fiziki in naravoslovju, saj označuje »sposobnost delovanja, aktivnost, vrednost nekega namena in smisla ter zadovoljstva, ko je stvar dosežena«, utelešajoč neprekinjeno povratno zvezo med človekom kot posrednikom in »proizvajalcem« (ali bolje: predelovalcem energijskih pretvorb narave) ter skupnostjo in okoljem, v katerih deluje.[5]

Ker Tesla rešitev povečevanja človeške energije razume kot zagotavljanje čimvečje količine uporabne energije Sonca (ki v Problemu predstavlja vir vse energije na Zemlji) in ker Sonce predstavlja primer »pritoka reda« ali »obliko urejene nizkoentropične energije«, lahko z Andrejem Detelo Teslovo večanje človeške energije razumemo tudi v smislu večanja notranjega reda ali negativne entropije človeštva. […]

V najbolj splošnem pomenu lahko pravzaprav »človeško energijo« po Tesli razumemo tudi kot »humano« energijo, človeku (in vsem bitjem in biosferi) »prijazno« energijo, ki v nasprotju z »nečloveško« (»onesnaževalno« ali »destruktivno«) ne temelji na uničevanju in zažiganju materialov, saj je njena »mera« odvisna od hitrosti dobave in dostopa do specifične oblike obnovljive električne energije (njenega pridobivanja iz okolja (čim bliže viru), kar vključuje njeno ohranjanje in kar najbolj učinkovit prenos), ki je blagodejna za vse ljudi in vsa bitja nasploh. »Človeška energija« je zato v Problemu definirana kot »gibanje [energije], ki ohranja človeško življenje«. […]

Teslov nedokončani »Svetovni brezžični sistem« (World Wireless System) naj bi učinkovito združeval vse njegove temeljne izume v enem samem univerzalnem sistemu in v končni realizaciji omogočal univerzalno decentralizirano distribucijo brezžično prenešene energije in informacij (na industrijski ravni) skoraj brez izgub na katerokoli točko planeta. Ker mu v primeru brezžičnega sistema prenosa energije zaradi številnih zgodovinskih okoliščin, ni uspelo zagotoviti javne demonstraci­je delujočega prototipa, naj bi umanjkali tudi zgodovinski eksperimentalni dokazi in možnosti dokončne znanstvene ocene izvedljivosti njegovega načrta ter uporabnost odkritih in predlaganih električnih pojavov. […]

S predpostavljeno realizacijo njegovega načrtovanega globalnega brezžič­nega sistema naj bi se, kot navaja leta 1914, v enem mahu vzpostavilo »novo obdobje v človeški zgodovini«, omogočilo kvantni preskok v novo energij­sko in civilizacijsko paradigmo ter sprožilo »kolosalno revolucijo v moral­nih, družbenih in drugih ozirih«, ob tem pa postavilo »nove in čvrste teme­lje vsega, kar služi miru«.[6] To naj bi bil prototip tehnologije vesoljne civilizacije, organizirane po načelih nekakšne (še nedose­žene) transnacionalne, globalne, brezrazredne konfederacije človeštva, kjer bi bile vsiljene ekonomije pomanjkanja dokončno odpravljene in bi bil vsa­komur (sistemsko in arhitekturno) zagotovljen enakopraven dostop do re­lativno enakomerno distribuirane eksergije osončja, zdrave prehrane, čiste pitne vode in svobodne izobrazbe.

Če zaupamo Teslovim intencam in predvidevanjem, bi se njegova hu­manistična teleutopija vsaj teoretično lahko pozicionirala kot tehnološka podlaga za vzpostavitev Marxovega t. i. »kraljestva svobode«,[7] »svobodnega časa« in dela v nasprotju z odtujenim delom kapitalistične produkcije, saj Teslove temeljno »nenasilne« tehnologije druge faze odkrito in deklarativno stremi­ jo k »osvobodi[tvi] človeštv[a], da bo lahko sledilo svojim višjim stremlje­njem«,[8] in so torej diametralno nasprotne in nekompatibilne z ekonomskim sistemom, ki temelji na zažiganju neobnovljivih virov ali na nasilnih ekstrakcijah in prisvajanjih presežkov delovanj živih bitij. Vpra­šanje pa ostaja, če bi se s pomočjo Teslovega brezžičnega sistema, podobno kot pri Marxovem predpostavljenem končnem horizontu komunizma, člo­veštvo dejansko združilo v en sam razred neodvisnih vsestranskih proizva­jalcev brezrazredne družbe in preseglo prisilne mehanizme kapitalizma, ali pa bi zgolj sprožil tehnološko »revolucijo« znotraj samega kapitalizma ter omogočil še hitrejše osamosvajanje kapitala od človeške delovne sile, po­trošnje in trgov, čemur smo priča v 21. stoletju že brez apli­kacije Teslovih izumov druge in tretje faze. Morda pa smo temu priča prav zaradi pomanjkanja njihove potencialne popolne vpeljave? […]

Teslov brezžični sistem anticipira globalno brezžično oddajanje informa­cij (in predvsem energije) po vsem svetu kot sredstvo globalne nenasilne revolucije vseh človeških odnosov, vednosti in vrednosti. A zdi se, da se je za morebitno (delno) realizacijo Teslovega sna potrebno osredotočiti na ra­ zvoj manjših naprav, ki bi omogočale decentralizirano pridobivanje in raz­širjanje energije, namesto na ogromne in težje obvladljive centralizirane sis­teme. Postopna avtonomizacija proizvodnje in distribucije energije manj­ših skupnosti s Teslovimi »samogibnimi toplotnimi motorji« (ali podobni­mi tehnologijami, ki črpajo energijo neposredno iz okolja ali jo učinkovito reciklirajo, če so seveda uresničljive) ter neodvisno povezovanje teh skup­nosti bi lahko razvili emancipatorne in družbenotransformativne potenci­ale, o katerih je Tesla sanjal. […]

Problem tranzicije iz ekonomij pomanjkanja, uničevanja, »porabe in potrate materiala« se glede na trenutne razmere nakazuje v sami arhitekturi centraliziranih proizvodnih procesov, zato so edine oblike tehnologij, ki bi danes »pospeševale človeško energijo«, lahko le sredstva, ki služijo avtonomizaciji, neodvisnosti, samooskrbi in decentralizaciji med­sebojnih in proizvodnih odnosov, sonaravni reintegraciji, in prav tako »si­stemski senzibilizaciji naših živčnih sistemov, zaznav in čutov«.[9] V zvezi s sodobnim razvojem novih »sintropnih virov energije« po­novno napotujem na poglavje Žarinka v monumentalni knjigi Sintropija v polifaznih zibelkah Andreja Detele, kjer je predstavljen »idejni prototip za energet­ski vir prihodnosti« oziroma decentralizirana, nano­tehnološka »rešitev za energetsko reciklažo« t. i. odpadne toplote:

»Ko slišimo teorije o novih čudežnih energijskih virih, ki naj bi nam kma­lu bruhali nove neomejene količine energije (ne samo iz bodočih fuzijskih reaktorjev, temveč tudi iz kvantnega vakuuma ipd.), se le redki zavedamo, da se vsaka energija nazadnje pretvori v najbolj entropično obliko, torej v odpadno toploto. Če se ne bomo naučili jemati energije prav tu, na koncu energijske presnovne verige, bo kaosa vedno več.«[10] […]

Danes bolj kot kadarkoli prej potrebujemo radikalen premik paradigme v samem pojmovanju energije, časa in dela s pomočjo decentraliziranih siste­mov živih, krožnih ekonomij, ki bi zagotavljale prost dostop do potencialno neizčrpnih in čistih virov hrane, vode in energije, ki so nam – ali bi nam vsaj morale biti – pravzaprav že od nekdaj neposredno na voljo. […]

Moč teh družbenotransformativnih tehnologij se zdi toliko večja, kolikor ostaja razmeroma neopažena, saj je v danih koordinatah skorajda nemogo­če pričakovati, da se bodo takšne naprave na veliko »prodajale«. Po drugi strani pa brez revelantnih javnih razprav, preverb in ocen težko pričakujemo njihovo učinkovito širitev. Čeprav naj bi določene naprave, ki temeljijo na Teslovih tehnologijah druge faze, ali analogni stroji in odprti sistemi, za ka­tere njihovi izumitelji trdijo, da naj bi črpali energijo neposredno iz kvantnega vakuuma ali kakorkoli drugače večkrat reciklirali vnešeno energijo, bili v tehničnem smislu izvedljivi, ostajajo v okviru trenutno sprejetih znanstve­nih paradigem doslej uradno nerazložljivi, nerazloženi ali neupoštevani ter v okviru vladajočega ekonomsko­političnega sistema enako nezaželjeni kot v Teslovem času.

[1] Aleksandar Marinčić: »Introduction«. V: Nikola Tesla: The Problem of Increasing Human Energy. Muzej Nikole Tesle, Beograd, 2006 (str. 17).

[2] Marc J. Seifer: Wizard: The Life and Times of Nikola Tesla. Citadel Press, New York, 1998 (str. 239)

[3] Ernst Willem van den Bergh: The Problem of Increasing Human Energy (annotated): The Tesla Code. Samozaložba, 12. maj 2019 (str. 30).

[4] Peter Lindemann: »Where in the World is All the Free Energy?«, Nexus Magazine, št. 8/4, februar 2001.

[5] Povzeto po predavanju Andreja Detele Razvoj in fizikalni koncepti energije od antike do danes, ki se je odvilo 17. oktobra 2016 v sklopu razstave Nikola Tesla – človek prihodnosti (Cankarjev dom, Ljubljana).

[6] Nikola Tesla: »Science and Discovery are the Great Forces which will Lead to the Consummation of the War«, The Sun, 20. december, 1914.

[7] Kot navaja Marx v tretjem zvezku Kapitala (48. poglavje): »Kraljestvo svobode se začenja v resnici šele tam, kjer se neha delo, ki ga narekujeta pomanjkanje in zunanja smotrnost; po naravi stvari leži onkraj sfere prave materialne produkcije. […] Svoboda na tem področju lahko leži le v tem, da podružbljeni človek, združeni proizvajalci racionalno uredijo svojo materialno izmenjavo z naravo, jo zvedejo pod svoj skupni nadzor, namesto da bi jim vladala kot nekakšna slepa sila; da jo vršijo z najmanjšim izdatkom energije in pod pogoji, ki so najdostojnejši in najadekvatnejši njihovi človeški naravi. A to še vedno ostaja kraljestvo nujnosti. Onstran tega se pričenja razvoj človeške energije (menschliche Kraftentwicklung), ki je sam sebi namen, pravo kraljestvo svobode, ki pa se lahko razcveti zgolj na tem kraljestvu nujnosti kot svojem temelju.«

[8] Nikola Tesla: »A Machine to End War«, Liberty Magazine, februar 1935.

[9] Klaus Volkamer: »Die Feinstoffliche Erweiterung Unseres Weltbildes«. Predavanje 15. novembra, 2016.

[10] Andrej Detela: Sintropija v polifaznih zibelkah. Elaphe: Ljubljana, 2014 (str. 387, op. 58).

-