Pred nekaj dnevi so me poklicali z ene od državnih agencij in mi sporočili, da so pred kratkim spremenili pravilnik svojega delovanja, zato naše društvo za tolmačenje znanosti, v okviru katerega izdajamo knjige, organiziramo poljudnoznanstvena predavanja in skrbimo za spletno stran Kvarkadabra, ne bo moglo več kandidirati na javnem razpisu agencije, v okviru katerega podpirajo promocijo znanosti.

Seveda me je obvestilo presenetilo, saj veljamo za ene izmed najbolj aktivnih na področju seznanjanja širše javnosti z dogajanjem v sodobni znanosti. Zakaj neki se je država odločila, da nas izloči iz kroga možnih kandidatov za subvencije? Sprva sem bil prepričan, da gre za pomoto, a po poizvedovanju je postalo jasno, da gre v resnici za dobro premišljeno dejanje.

Uradniki na agenciji so namreč ugotovili, da se na razpis prijavi preveč društev, ki nimajo neposredne zveze s promocijo znanosti, zato so se odločili omejiti krog tistih, ki sploh lahko kandidirajo. Po novem mora imeti društvo, ki se želi prijaviti, posebno odločbo ministrstva, da deluje v javnem interesu na področju raziskovanja. Naše društvo tako odločbo sicer ima, a le za področje izobraževanja, zato na razpisu po novem ne more kandidirati, če ne pridobi še tega dodatnega formalnega statusa.

Ko sem si podrobneje pogledal novi pravilnik agencije, sem presenečen opazil, da nove dodatne statusne zahteve za društva sploh ne veljajo za vsa področja razpisa, prav tako se lahko na razpis brez težav in omejitev prijavi katerokoli podjetje ali zavod.

Nenavaden kirurški poseg v točno določeno točko pravilnika agencije je dobra priložnost za razmislek o pomenu in smislu birokratskega pogleda na svet. Dobre in vestne uradnike nujno potrebuje vsaka država, saj so temelj upravljanja družbe že od pojava prvih civilizacij. Bistvena značilnost dobrih uradnikov je, da znajo hitro, zanesljivo in z občutkom za dolgoročni razvoj družbe izvrševati predpise, voditi upravne postopke ter pripravljati nove zakone.

Težave z birokracijo običajno nastopijo takrat, ko začne birokratski aparat samostojno spreminjati predpise z namenom, da si olajša delo. Dobro je, da uradniki povedo, kje bi se dalo v predpisih kaj izboljšati, da bi delo teklo učinkovitejše, a ob tem mora nekdo tudi nujno preveriti, ali predlogi takšnih sprememb ne ogrožajo samih ciljev, ki jih želi družba s posameznim predpisom uresničiti.

Poleg zmanjševanja količine dela stremi birokracija po svoji naravi tudi k čim večji avtomatizaciji postopkov oziroma zmanjševanju možnih situacij, ko je treba sprejeti odločitev in zanjo prevzeti odgovornost. Če je birokratski um prepuščen samemu sebi in si lahko avtonomno prilagaja pravila, postajajo pravilniki vse daljši, saj si želijo uradniki čim bolj olajšati delo in vnaprej izločiti kakršnokoli situacijo, ki bi zahtevala odločanje. Zgolj za ilustracijo lahko navedem podatek, da ima po zadnjih dopolnitvah pravilnik Javne agencije za raziskovalno dejavnost že kar 240 členov.

Za birokratski um bi verjetno predstavljal idealno situacijo razpis, na katerega bi se lahko prijavil le en sam kandidat, tako da bi se izbor zgodil avtomatsko. Sliši se nenavadno, a na omenjenem razpisu za promocijo znanosti je dejansko tako, da se lahko na dve razpisni temi od štirih prijavi le po ena sama organizacija. Pogoji so namreč postavljeni tako, da ustrezajo le enemu vnaprej znanemu prijavitelju, ki mu je uspelo doseči, da je njegova natančno opisana dejavnost sedaj del pravilnika javne agencije.

Vendar kritika birokratskega uma ni namenjena birokratom samim. Njihovi cilji, da si poenostavijo delo, so povsem legitimni. Težave se pojavijo, če nad seboj nimajo nikogar, ki bi imel vizijo in bi skrbel, da so pravila delovanja usklajena tudi s smotri, zaradi katerih sploh obstajajo. Če birokratski um ne deluje v simbiozi z vizionarskim umom, prej ali slej nastanejo problemi.

Med kandidati za letošnje oskarje je film Najtemnejša ura, ki opisuje ključne trenutke na začetku druge svetovne vojne, ko je Hitler že osvojil polovico Evrope, Velika Britanija pa se je odločala, ali naj začne mirovna pogajanja z nacisti. Pravkar imenovani novi predsednik britanske vlade Winston Churchill je bil takrat soočen z dilemo, od katere niso bila odvisna le življenja milijonov ljudi, ampak na neki način tudi usoda človeštva.

Američani so se odločili, da bodo ostali nevtralni in niso želeli Britancem dostaviti niti že kupljenega in plačanega orožja. Skoraj celotna britanska vojska je bila ujeta v Franciji in kazalo je, da se bo morala predati Nemcem. Zato se je večina britanskih politikov takrat zavzemala za mirovna pogajanja.

A Churchill se je na koncu odločil, da se bo zoperstavil mirovnim pogajanjem z nacistično Nemčijo. Nase je prevzel vso težo te odločitve, ki se je zdela s stališča takrat znanih dejstev povsem nora. A ravno takšne prelomne odločitve, ki se šele za nazaj izkažejo za pravilne, so bistvena značilnost velikih voditeljev in državnikov.

Če država, ministrstva, uradi in agencije delujejo le s pomočjo birokratske miselnosti, med uradniki in predvsem na vrhu uradniške strukture pa ni vizionarjev, ki bi birokratski um tudi usmerjali in mu podeljevali smisel, lahko pride do resnih težav in celo katastrof. Vizionarski um je brez pomoči birokracije neučinkovit, birokratski um pa je brez vizije slep in le kopiči pravila, ki sicer lahko povečujejo učinkovitost, vendar ob tem pogosto ni več jasno, čemu je učinkovito delovanje sploh namenjeno.

8 KOMENTARJI

  1. Jaz imam pri branju tega portala velikokrat občutek, da služi predvsem skupini okrog uredništva in za razpišanje njihove agende / interesov / mnenj. Npr. križarska vojna proti 20% dodatne zaposlitve in izrazito enostransko poročanje o tistem spornem doktoratu z BF. Ko je npr. svet ARRS spremenil Pravilnik in prevrednotil vse publikacije v SICRISu za nazaj, se pa niste oglasili. Sedaj seveda se, ker ste neposredno prizadeti.

    • Najlepša hvala za komentar. Na Kvarkadabri z veseljem objavimo tudi vaš, z imenom in priimkom podpisan razmislek o problemih, povezanih z raziskovalnim in pedagoškim delom pri nas. Dobro je, da se sooči več pogledov in stališč.

    • Ze od samih zacetkov Kvarkadabre pisemo o tem, kar nas zanima -tako v znanosti, kot tudi v dogajanju okoli znanosti. Pri obojem je neizogibno, da bomo pisali o tem kar nas “zmoti”. Ne bi pa rekel, da gre tu za agendo. Se posebej, ko nas je kar nekaj v tujini, in pri raziskovanju nismo odvisni od ARRS, oz. bolj na splosno od SLO denarja… Me pa kot diplomanta in doktoranta Univerze v Ljubljani tisti doktorat na BF izrazito moti, saj je s svojo (ne)kvaliteto in samim vodenjem postopka velika crna packa na ugledu Univerze v Ljubljani. In nase pisanje o njem je bilo cisto na mestu.

  2. Obstaja tudi, žal, anonimna množica ljudi, ki vas spremljamo, občudujemo in smo veseli da ste. Smo pa, kot pravim, žal anonaimna množica. Ne hodimo okoli s transparenti: kvarkadabre ne damo!, še več, ko bi vas naenkrat ne bilo bi najbrž zgolj skomignili z rameni, češ, tako pač je. Zato vas prosim, da vztrajate, zaradi nas pač, čeprav vam ne dajemo ničesar v zameno

  3. najprej, upam, da kvarkadabra obstane, ker pokrivate nekaj kar druzba rabi, alternative pa ni.

    glede tvoje logike, saso, pa nisem cisto zraven. ze dolgo delam v drzavni upravi in govorim iz prve roke, logika birokratsko uradnistvo in vizionarska vodstva nas ne pripelje dalec. vodstva so redko, res res redko vizionarska, predvsem pa je na to prakticno nemogoce vplivati (v demokraciji). ta kvaliteta vse preveckrat manjka tudi uradnistvu …. a sem in tja obstaja, predvsem pa se drugo, vsaj nacelom da, sistematicno spodbujati …. cesar pa ne opazi nihce …. uradnistvo se v 99,9999999% mece v isti kos, to pa je enaka neumnost ko reci da so vsi podjetniki barabe zaradi omejenega stevila ekscesov. in v tem primeru ima splosen stereotip seveda konkretno posledico v (negativnem) odnosu do podjetnistva. a enako se zgodi z vizionarji v uradnistvu. zato resujmo ekscese od primera do primera, mislim na negativne, brez posplosevanja, hkrati pa bodimo pozorni na tiste uradnike, ki so vizionarji in jih podprimo …. in stvari se bodo zacele premikati (hitreje).

    • Najlepša hvala “birokrat” za komentar. Se zelo strinjam, da ne smemo metati vsega v isti koš in da je treba dobre uradnike pohvaliti in podpreti.

      Mogoče nisem bil dovolj jasen, ampak poanta mojega zapisa je, da dober državni uradnik poseduje tudi vizionarski um: “Če država, ministrstva, uradi in agencije delujejo le s pomočjo birokratske miselnosti, med uradniki in predvsem na vrhu uradniške strukture pa ni vizionarjev, ki bi birokratski um tudi usmerjali in mu podeljevali smisel, lahko pride do resnih težav in celo katastrof.”

      Vsekakor sem zelo za to, da se javno podpre uradnike, ki znajo misliti “vizionarsko”, hkrati pa naj se tudi znotraj uradništva jasno pove, kakšne oblike “birokratskega” delovanja niso primerne.

  4. “Kritiko birokratskega uma” razumem širše. Predvsem to ni zgolj komentar v zvezi s finančno (ne)podporo Kvarkadabri. Že veliko prej bi ga moral kdo napisati, nekdo iz vrhov inteligence, akademije, univerz, inštitutov, humanistov…. Da, gre za pomanjkanje vizije na vseh področjih, saj ne gre samo za znanost in visoko šolstvo. Z redkimi izjemami gre za pomanjkanje vizije pri tistih, ki so izvoljeni in prvi poklicani za urejanje družbe in (bi morali biti) tako najodgovornejši. V zadnjem obdobju “suhih krav je na ravni države na področju znanosti, visokega šolstva pa tudi drugih “mehkih” področjih prevladala računovodsko-birokratska miselnost. Finančna kriza je (bila) priročen izgovor, lahko pa bi bila izziv. Ne opozarjati na to, bi bilo neodgovorno, še posebej, če gre za inteligenco.

  5. Nas pa zanima, za katero agencijo gre in kdo je njen odgovorni vodja? Ko boste napisali ta podatek, bomo lahko z večjo gotovostjo, kot sicer, komentirali vzrok, komu in zakaj ustreza, da je čim manj slovenskega znanstvenega uma in čim več tujega …

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.