Kriminologija slovenske znanosti

Objavljamo povzetek odzivov, ki smo jih dobili preko vprašalnika Kriminologija znanosti – pojavne oblike. Odgovore smo (delno) uredili po sklopih, odstranili imena ljudi, inštitucij in revij ter mestoma popravili besedilo, da se lažje bere. Prav tako smo na nekaterih mestih besedilo malo priredili, da se ne bi kdo prepoznal. Če se isti tekst večkrat ponovi, pomeni, da je isti problem izpostavilo več oseb, a nekaj dobesednih ponovitev smo tudi izbrisali. Seznam sproti dopolnjujemo.

Cilj ankete je narediti osnovni pregled tipičnih pojavnih oblik vedenja raziskovalcev in raziskovalk v slovenski znanstveno-akademski skupnosti, ki po mnenju članov skupnosti odstopajo od splošno sprejetih pravil in vrednot.

Katerim oblikam vedenja znanstvenikov, ki po vašem mnenju niso v skladu z vrednotami znanosti, ste že bili priča?

• kršitve pravil glede publiciranja; podpisovanje/dodajanje avtorjev na članke/patente, pri katerih v nobeni fazi niso nič prispevali; soavtorstvo na člankih brez podlage; dodajanje avtorjev, ki niso imeli velikega doprinosa, na članke; dodajanje oseb, ki niso prispevala k delu kot soavtorjev; podpisovanje vodje na članek; dodajanje soavtorjev samo zato, ker so vodje oddelka, čeprav k znanstvenemu delu niso prispevali ničesar, niti zares omogočali čas za raziskavo svojim soavtorjem; siljenje raziskovalca naj na svoje objave doda vodjo odseka (po prijavi je zamenjal službo zaradi mobinga); podpis pod člankom, ki ni bil njihovo delo;
• citiranje po vzajemnem dogovoru; nepravilno citiranje, drobljenje objav, da se pridobi čim več člankov; recenzije med znanci, nekompetentni recenzenti; vsiljevanje citatov s strani uredništva; “nasilno” citiranje kolegov ali objav iz določenih revij; kršenje/neupoštevanje konflikta interesov: ocenjevalec ocenjuje projekt svojega prijatelja, sodelavca, kar je razvidno iz e-poštnega naslova inštitucije in soavtorstev; zadrževanje članka v procesu recenzije s strani urednika, ki potem kmalu objavi svoj članek na isto/podobno temo (kraja ideje, metodologije);
• multipliciranje iste vsebine v več prispevkih (konferencah, člankih); kopiranje gradiva in že zbranih podatkov brez sklicevanja na primarno gradivo; prisvajanje tujih idej; kraja rezultatov, ki jih je z lastnim delom pridobil nekdo drug; uporaba gradiva (za predavanje) brez dovoljenja (ali vsaj citiranja) avtorja primarnega gradiva;
• veliko mobinga, obrekovanja, ščuvanja, ki samo po sebi upočasnjuje delo in odvrača ljudi od dela v laboratorijih; oviranje kolegov, ki niso po godu šefu ali šefici; izrinjanje iz obstoječih programov financiranja; mobing nadrejenih zaradi uveljavljanju moči po hierarhiji v akademiji; užaljenost (neutemeljena v objektivni resničnosti izven užaljene osebe) in maščevanje; izključevanje sodelavcev iz raziskav in onemogočanje pri delu; nepripravljenost deljenja znanja ali pa zlonamerna delitev napačnega znanja; ne-informiranje o bistvenih zadevah v zvezi z delom; vodilni ne delijo podatkov o prejetih ponudbah projektov s svojo skupino in prejete ponudbe za raziskavo prevzamejo sami kot glavni raziskovalci; mlade znanstvenike se ne vključi v projekte, razen izjemoma…
• prisvajanje rezultatov študentov (ki so izvedli celotno raziskavo v sklopu magistrske naloge in jih navkljub temu niso vključili kot soavtorje članka); podpisovanje pod članke, kjer t.i. mentorji niso nič doprinesli; prevzemanje zaslug za delo, ki ga je opravil nekdo drug (profesorji kot mentorji študentov, kjer je študent opravil večino, na voljo pa večinoma niso bili dosegljivi niti z nasveti);
• kraje prvega avtorstva mladim raziskovalcem; navajanje magistrskih študentov v odstavek “acknowledgments”, kljub temu da bi po Vancouverskih kriterijih ustrezali avtorjem;
• neupravičeno avtorstvo seniornih raziskovalcev na podlagi “zgodovinskih pravic” delanja na podobnem področju / razvoju že mnogokrat objavljenih metod (seveda brez kakršnegakoli prispevka k dejanski raziskavi);
• plačne razlike glede na spol; copy-paste pisanje preglednih člankov z isto vsebino, le spremenjenimi uvodnimi in zaključnimi odstavki za zagotovitev drugačne perspektive; vodja laboratorija se prijavlja s projektom podoktorskega raziskovalca in mu tako prepreči, da bi se on sam prijavil s tem projektom; mikromanagement;
• spregled dela drugih (selektivno citiranje); spregled negativnih rezultatov; nepopoln opis eksperimentov, da drugi ne bi mogli uporabiti rezultatov; narekovanje avtorstva osebam brez avtorskega prispevka (“šefi”, “prijatelji”, “pomembni”); vsiljevanje nepotrebnih/nepomembnih citatov (v vlogi šefa, recenzenta, urednika); izpuščanje avtorjev z avtorskim prispevkom (mlajši, “neželeni”, tisti, ki niso več prisotni, …); neizločanje v primeru konflikta interesov – favoriziranje/defavoriziranje neupoštevajoč vsebino vloge, kompetence prijavitelja, rezultate; izrinjanje iz stabilnega financiranja …
• izvajanje poskusov z biološkim materialom, za katerega niso pridobili etičnega dovoljenja (‘bomo to naknadno uredili, preden bomo objavili članek’);
• prirejanje znanstvenih rezultatov; napačne interpretacije statističnih podatkov; vprašljiva interpretacija rezultatov eksperimentov (po principu ‘vzamemo rezultate, ki ustrezajo naši hipotezi, ostale zanemarimo kot anomalijo’); … lahko se zgodi nekakšno osebno prizadevanje, da bi dobili želen rezultat… in se uporabi potem kakšna drugačna statistična metoda…;
• napihovanje pomembnosti lastnih rezultatov (npr. želja po tem, da bi svoja odkritja opisali kot veliko bolj pomembna kot so v resnici – npr. odkritje morebitnega protirakavega delovanja določene snovi se prikaže kot novo odkrito inovativno zdravila, ki bo pozdravilo vse vrste raka);
• nepotizem, maščevalnost in samopašnost pri habilitacijah; prirejanje rezultatov vrednotenja znanstvene uspešnosti;
• pretakanje raziskovalnega denarja v lastno podjetje; izkoriščanje institucionalne opreme za zasebno korist; uporaba rezultatov raziskav mladih raziskovalcev za promocijo podjetja, pri čemer mladi raziskovalci o tem niso bili obveščeni;
• goljufanje na izpitih (dodiplomski in podiplomski študij); študenti sicer (še) niso znanstveniki, vendar predstavljajo bazo oseb, ki bodo delovale v znanosti; poznam več oseb, ki so goljufale na izpitih in bile nekatere celo zasačene, vendar na koncu študija to ni bila ovira za mesto mladega raziskovalca ali asistenta;
• pripisovanje zaslug tam, kjer niso prispevali; potvarjanje rezultatov; skrivanje podatkov, plačanih iz javnega denarja; politične spletke; sodelovanje z nekom, ki ni dober, ampak je iz ugledne institucije; podcenjevanje raziskovalk in raziskovalcev iz Vzhodne Evrope; drugačno obravnavanje žensk …
• na projekte ARRS dodani znanstveniki, ki s projektom nimajo nič in se v realnosti z njim ne ukvarjajo; dodani so za povečanje števila pik celotne raziskovalne skupine;
• zanikanje znanosti in širjenje teorij zarote; ko zdravnik trdi, da pri COVID-19 ne gre za virus in medicinsko osebje zavrača cepljenje;
• kopiranje člankov; objavljanje študentskih seminarskih kot lastnih avtorskih del; recenzije so farsa, ker vsi vemo kdo je kdo; v določenih vestnikih ne moreš kot outsider objavljati, ker “nisi njihov”;
• javna eliminacija doktorantke iz XXX (tudi na XXX);
• podpisovanje profesorjev pod delo študentov in mladih raziskovalcev, tudi ko njihov vložek ne upravičuje soavtorstva; pogojevanje mentorstva pri magistrskem delu z obvezo študenta, da bo napisal/a tudi znanstveni članek; zahteva, da študent v okviru izbirnega predmeta napiše in v objavo pošlje znanstveni članek (pod katerega se seveda podpiše tudi profesor) kot pogoj za pristop k izpitu; podpis urednika pod poglavja v monografiji, ki jih je le uredil; uporaba podatkov, ki so jih študenti zbrali na vajah (brez predhodnega dogovora ali vključitve študentov v raziskovalno delo ali pisanje znanstvenih objav); drobljenje rezultatov v objavah (t.i. salami-slicing); kreativna statistika za dosego ustrezne p-vrednosti (t.i. p-hacking); postavljanje hipotez p+glede na rezultate (t.i.; harking); nenamenska poraba raziskovalnih sredstev; napačna kategorizacija del; “dogovorjene” objave v znanstvenih revijah (urednik objavi delo svojih kolegov, ki ne sodi v področje revije oz. ne dosega standardov objave); lažne oz. prirejene recenzije (npr. avtor spiše recenzijo, ki jo recenzent le podpiše); selektivno citiranje (npr. člankov iz revije za dvig IF); prikrivanje pomembnih informacij v znanstvenih člankih (npr. objava zastarelih podatkov oz. predstavljanje teh podatkov kot novih); izvedba študij brez pridobitve etičnega soglasja;
• kraje prvih avtorstev, podarjanje soavtorstev (gift/guest authorships), masiranje podatkov, izpuščanje podatkov, ki se ne skladajo s pričakovanji ali željami raziskovalca/-ke, združevanje podatkov nepovezanih poskusov, neposredno potvarjanje podatkov, nekritičnost do lastnih idej, izkoriščanje magistrskih in doktorskih študentov, neupoštevanje varstva pri delu, vraževerje (večina od tega na moji prejšnji instituciji);
• odvzemanje prvega avtorstva, kljub temu da prvi avtor ni doprinesel nič; dodajanje dodatnih avtorjev, ki h članku niso prispevali nič; večkratno objavljanje enakih člankov; prevod knjige v slovenski jezik brez opombe, da gre za prevod in ne za lastno delo; ponarejanje podatkov (reševanje anket na lastno pest); drobljenje člankov in večkratno objavljanje; prisila, da se prispevki napišejo v določeni smeri, ki ni objektivna (če nekaterih ugotovitev ne spremeniš, članek pač ni primeren za objavo); prisila, da je pri pisanju lastnih člankov treba navajati dela kolegov, ki sodelujejo v programski skupini; nadlegovanje, neprimerna vprašanja, mobing, manipulacija; objavljanje končnih del študentov kot znanstvenoraziskovalni članek; neplačano delo iz projektov; vse to so konkretni primeri;
• nezaslužena vodilna avtorstva; fiktivno vodenje projektov; fiktivna mentorstva; protekcija priljubljenih podrejenih: plačane objave v indijskih/kitajskih revijah; zaposlovanje prijateljev;
• nesodelovanje in zadrževanje informacij/podatkov zaradi osebnih zamer in/ali tekmovalnosti; pritiski mentorjev na mlade raziskovalce glede aktivnosti, ki so popolnoma legitimne in primerne, vendar ne po godu mentorja;
• soavtorstvo pri člankih, h katerim oseba ne prispeva, a je pomembna za odsek; dodajanje vodilnih oseb iz ustanov, ki nas financirajo; po zavrnitvi na kvalitetnejših konferencah objavljanje slabih rezultatov na konferencah, kjer “se vsi poznamo”;
• uničenje (seciranje) sposojenega muzejskega materiala brez predhodnega dovoljenja ali pa tega sploh ni vrnil (Trst, Zagreb)…; izsiljevanje objave zavrnjenega članka z argumentom: “a vi veste, kdo sem jaz?”;
• izkoriščanje doktorandov, da delajo zastonj;
• za izvolitev se znanstveni članki lahko nadomeščajo s sredstvi; točke se pripišejo vodji, ki ni nujno, da sploh kaj naredi pri izvedbi, je le nekdo, ki ima najboljše zveze v industriji; projekti so lahko popolnoma aplikativni (inženirski), brez vsake znanstvene vrednosti, šteje le količina denarja; seveda izkoriščanje pravil ni sporno, sporno je to, da se pravila ne spremenijo; pri vrednotenju točk za prijavo na nekatere projekte ali pa recimo pri vrednotenju programskih skupin se štejejo vse točke, tudi za delo, ki nima nobene vsebinske povezave s projektom; sporno je to, da se sredstva delijo na način, kjer ni dodatne varovalke v pogoju, da mora biti vsaj nek ustrezni del referenc iz ozkega področja projekta;
• dodajanje soavtorjev, ki niso imeli nič z raziskavo; pritiski vodilnih na mlade raziskovalce: opravljali smo delo, ki ni imelo veze z našim doktorskim delom in tudi ne z raziskovalnim delom nasploh; mobing; neprimerne opazke sodelavkam, študentkam; onemogočanje dela MRjev, ki so se “zamerili” šefu (beri, se niso strinjali z vsem, kar je delal šef), prirejanje rezultatov…
• prirejanje znanstvenih rezultatov, prirejanje rezultatov vrednotenja znanstvene uspešnosti, izkoriščanje institucionalne opreme za zasebno korist, pretakanje raziskovalnega denarja v lastno podjetje;
• prirejanje rezultatov (pi hacking in podobno), selektivno citiranje, samocitiranje;
• spolno nadlegovanje;
• pisanje vodje odseka kot soavtorja na članek, kjer ni prispeval nič;
• vedenje med pokroviteljsko in avtoritarno držo, podcenjevanje in zasmehovanje;
• lažna avtorstva, uporaba sredstev na projektih za druge namene, pisanje lažnih potnih nalogov, kreativna! (kot to imenuje naš vodja raziskovalne skupine) poraba in razporejanje sredstev, da gre čim več v žep vodje, tudi preko fiktivnih sodelovanj z podjetji prijateljev in družine, dogovarjanje s podjetji, kaj naj piše na računu, zato, da gre lahko strošek v breme nekega projekta;
• skrivanje podatkov; soavtorstvo na člankih brez aktivnega sodelovanja pri raziskavi ali pisanju; širjenju neresnic in blatenju drugih;
• pisanje strokovnih mnenj, kjer je na poročilu ime UL+članica, ki ustrezajo smernicam s strani investitorja;
• interdisciplinarne raziskave, ki ne upoštevajo vseh disciplin znotraj teme, še posebej, če pridejo opozorila s strani ‘nižjih’ raziskovalcev.

Lahko opišete konkreten primer kršitve vrednot in pravil znanosti, ki ga poznate?

• Mentor mlade raziskovalke je od nje zahteval soavtorstvo svoje asistentke na raziskovalkinem članku, pri čemer asistentka ni naredila ničesar v sklopu raziskave, ki jo je članek predstavljal, niti v sklopu pisanja članka. Pritisk je bil zaradi potrebnih habilitacijskih točk za napredovanje asistentke. Kasneje se je izkazalo, da je isti mentor pritiskal na enak način na vse svoje mlade raziskovalce. Pri večini mu je žal uspelo in asistentka je tako napredovala brez kakršnega koli delovnega vložka. Vsi sodelavci so vedeli za omenjene pritiske, a se nihče ne upa upreti. Stvar še vedno ni urejena.
• Mentorica je sama objavila rezultate magistrske naloge v uveljavljeni mednarodni reviji, še preden jo je kandidatka zagovarjala. To je še posebej prisotno pri mladih raziskovalcih, ki objavljajo svoje prve rezultate še pred objavo doktorata.
• Imam osebno izkušnjo kraje prvega avtorstva na več člankih. Za enega od njih sem bil naveden kot prvi avtor do zadnjega dne. Nekaj ur preden je bilo treba članek oddati, si je vodja zamislil, da bi moral biti prvi avtor nekdo drug, ki je prispeval le eno poglavje, ostalo sem v prvotni verziji napisal jaz. Pod časovnim stresom uloviti rok in zaradi neizkušenosti ob oddaji prvega članka, sem bil prisiljen v izpogajano deljeno prvo avtorstvo.
• V skupini smo imeli asistenta, ki je bil len in ne preveč pameten, znal pa se je prikupiti vodji. Le-ta ga je zato stalno pošiljal sodelovati z drugimi člani skupine, ki so bili prisiljeni z njim deliti svoje delo. Stvar je šla tako daleč, da smo se dobivali izven službenih prostorov in delali na idejah, za katere vodja in njegov asistent nista vedela, dokler ni bilo vse že končano in članek napisan.
• Naredite analizo avtorjev, članov uredniškega odbora in vzajemnega citiranja v revijah XXX. Vse so po merilih SICRIS visoko rangirane na področju XXX. V mednarodnem kontekstu ne veljajo kaj prida; XXX je sicer še kar vplivna kot forum za regionalno in lokalno XXX oziroma za XXX specifične regije. Na kratko: uredniki “spodbujajo” avtorje k vzajemnemu citiranju. Gre za zelo sporne prakse citiranja; občasno so reference povsem nesmiselne in dodane zelo na silo. Na ta način se dviguje rang posameznih revij, ki na tej osnovi višje kotirajo tudi pri vsakoletnih razpisih ARRS. Še več, izpričani citati so eden od kvantitativnih kriterijev v habilitacijskih merilih. Po mojem mnenju gre za velik škandal, a medtem ko psi lajajo, prof. XXX in dekan XXX “keširata” in veljata za ugledna člana raziskovalne skupnosti z velikim vplivom na področju XXX in dobrimi zvezami pri ARRS.
• Nekdo, ki je delal na drugi ustanovi, je nekoga z naše ustanove pisal kot partnerja na projekt. Za nagrado mu je ta na naši ustanovi izsitnaril delovno mesto za nedoločen čas, čeprav zdaj ne vemo, kaj naj počnemo z njim, tako da ga plačujemo (iz državnih sredstev) in razmišljamo, kam ga postaviti, da bo delal najmanj škode.
• Vodja projektov je redko v resnici vodil projekt, prej ga je z neskončnim zamujanjem na sestanke oviral. Še bolj zoprno pa je bilo, če je prišel na sestanek in tam zaradi nerazumevanja tratil čas z nerelevantnimi vprašanji in komplikacijami.
• Poznam primere nezakonitega veriženja pogodb, izključitve iz stabilnega (programskega) financiranja zaradi argumentirane kritike “ustaljenih praks” šefa; stalne pritiske, obsodbe brez osnove; šikaniranje, mobing; zahteva nadrejenega po avtorstvu na vseh objavah tudi na tistih brez avtorskega prispevka; šef je vrival avtorje brez avtorskega prispevka na objave (prijatelji, vplivni); dodajanje lastnih citatov v vlogi recenzenta (urednika), ki za delo niso pomembni ali pa celo povsem druge vsebine kot objava; konflikt interesov; spotikanje pri habilitaciji in pri vključevanju v pedagoški proces; onemogočanje pri delu (prepovedan obisk konferenc, prepovedano prijavljanje na razpise, zaviranje pri nabavi nujne opreme oziroma potrebnih substanc, zamešani vzorci …).
• Plagiatorstvo, izmišljanje podatkov, potvarjanje podatkov za želene rezultate; konkreten primer nikoli ni bil sankcioniran in se še danes sprehaja po akademskem svetu, tudi na razpise ARRS se uspešno prijavlja; izkoriščanje MR-jev za vsa možna administrativna dela, s čemer je včasih povezan mobing.
• Kot doktorskemu študentu se mi je zgodilo, da je šel moj mentor na gostovanje v tujini, jaz pa tega dva meseca sploh nisem opazil.
• Prideš na ustni izpit. Zastavljen je kot predstavitev “seminarske naloge”. Profesor, ki vodi tudi več odmevnih konferenc, si dela zapiske, čez leto ali dve se pojavijo kot del njegovega članka. Primer 2: objaviš članek v angleščini v Sloveniji; urednika objavi brez citatov skoraj identičen tekst nekaj let kasneje v tujini.
• Ko sem, že precej let po doktoratu, napovedal odhod iz skupine, me je vodja poskušal zadržati tako, da me je zaskrbljeno vprašal, kdo bo potem delal z njegovimi doktorskimi študenti? S tem ni le priznal, da opravljam njegovo delo, temveč pokazal, da se mu zdi to popolnoma normalno.
• Poleg že naštetega tudi izkoriščanje asistentov in mladih raziskovalcev za povsem zasebne zadeve, ki niso ravno na osnovi manjše “prijateljske” usluge (skoči po sendvič v trgovino), ampak vse od prevzemanja gradbenega materiala in cepljenja drv; pod razumevanjem, da je to pričakovano od podrejenega.
• Ko sem bil še doktorski študent, je v naši skupini veljalo tako. 1. Vodjo skupine je potrebno pisati kot vodilnega avtorja vseh člankov – ker je (citiram) on tisti, ki ti daje kruh. 2. Če si na kaki konferenci navezal stike s tujo skupino in se dogovarjaš za evropski projekt, naj bi bil vodja projekta vseeno vodja skupine, saj je (citiram isto) on tisti, ki daje kruh temu, ki piše projekt. Začaran krog sužnjelastništva. Dokler si na njegovem projektu, so tvoji projekti njegovi projekti.
• Vzorčenje zakonsko zavarovanega biološkega materiala brez dovoljenja državnih inštitucij (v tujini); poskus objave rezultatov doktorske disertacije pod lastnim imenom brez soavtorstva doktoranda; pritiski in ultimati o negativnem mnenju kandidata za doktorski naziv, če se interpretacija v disertaciji ne ujema s hipotezo in zastarelim znanstvenim prepričanjem člana komisije; pritiski na doktoranda, da se priredijo oz. selektivno izločijo iz analize tisti podatki, ki niso v skladu s hipotezo in dolgoletnim prepričanjem nadrejenega; ob pritožbi mentorju na zgornje pritiske se ta ni odzval, češ, da je tam v službi in tudi sam podrejeni;
• Ne le, da mi mentor ni pomagal pri delu na magisteriju: ko sem mu oddal besedilo, je prebral samo prvih 15 strani, mi povedal, da vidi, da dobro pišem in da mu ni potrebno brati naprej, zato naj kar vežem in oddam.
• V moji nekdanji raziskovalni skupini je veljalo nekaj zelo “zanimivih” načel: – Skupinsko delo pomeni, da vsi člani raziskovalne skupine dajemo svoje rezultate na kup. Nato jih vodja po lastni presoji in izbiri dodeli tistemu, ki je naslednji na vrsti oz. jih najbolj potrebuje (ker ga/jo npr. preganjajo roki za dokončanje doktorske študija ali napredovanje). V praksi torej osebe, ki delajo več, s svojimi rezultati zalagajo osebe, ki delajo manj. – Eksperimentov se ne ponavlja. – Ker se eksperimentov ne ponavlja, se podatke, ki smo jih dobili, obdela na tak način, da imajo smisel in se skladajo z našimi željami (predvsem z izpuščanjem). – Prvi avtor je oseba, ki je napisala članek, tudi če ni z vsemi predhodnimi fazami raziskovalnega dela imela nič. V praksi torej lahko starejši član oz. članica raziskovalne skupine pobere rezultate mlajših kolegov in se nanje podpiše kot prvi avtor oz. avtorica samo zato, ker je dobil/-a podatke na pladnju in jih interpretiral/-a. Moja nekdanja sodelavka, takrat doktorska študentka, je zaradi tega načela ostala brez več prvih avtorstev, ki bi si jih zaslužila. – Magistrskih študentov se ne navaja med soavtorji, temveč samo v zahvali, ker “člankov ne potrebujejo”. Po pritisku enega od soavtorjev je bil omenjeni magistrski študent vendarle dodan. Še vedno pa nobenemu magistrskemu študentu ni bilo dovoljeno prvo avtorstvo, tudi če je bil članek napisan na podlagi rezultatov magistrske naloge (in ne, recimo, dela prek študentskega servisa). Žal podoben princip vidim pri raziskovalcih z različnih institucij, predvsem tistih iz starejših generacij. – S soavtorstvi je upravičeno plačevati raznorazne usluge, tudi če oseba pri dotični objavi ni imela nič. Npr. nek raziskovalec oz. raziskovalka z druge institucije občasno naredi krajše, rutinske meritve z aparaturo, ki je na matični instituciji ni. Ko se teh uslug “nabere” dovolj, se tega raziskovalca oz. raziskovalko ob prvi priložnosti doda kot soavtorja/-ico, da se ga/jo “poplača”. *** Neodvisno od tega: – Nekdanji sodelavec je potvarjal podatke (med drugim risal grafe na roko). K sreči moj sedanji šef tega ne tolerira in mu ni podaljšal pogodbe o zaposlitvi. – V svoji še ne tako dolgi karieri sem srečal (pre)več doktorjev znanosti, ki verjamejo v horoskop in me sprašujejo po mojem astrološkem znamenju. – Verjetno vsi poznamo medijsko odmevne primere XXX, XXX, XXX, XXX in XXX …
• Na senatu je bilo rečeno: mentor doktorskega študenta je avtomatsko vedno vodilni članka (kljub ugovorom, da ta morda ni ničesar prispeval). Poleg tega naj bo nekdanji mentor vodilni avtor še nekaj let po doktoratu, četudi je z mentorjem prekinil stik, saj v tem času mladi doktor še vedno živi od idej, ki mu jih je dal mentor.
• Vse našteto pri odgovoru na prvo vprašanje so konkretni primeri, tudi večkratni.
• Ena komična: članek v SCI reviji stane deset evrov mesečno, neomejeni SMS, brez vezave. Dva profesorja v šestdesetih. Prvi je pisal drugega, ki je bil samo izredni profesor in je potreboval točke za zadnjo ponovno izvolitev, kot soavtorja na članek s področja, o katerem slednji ni vedel popolnoma ničesar, saj se, kot smo vsi vedeli, nikoli v življenju ni ukvarjal z ničemer vsaj približno podobnim. Za protiuslugo, seveda: drugi je imel raziskovalni projekt in je prvemu pokrival mesečno naročnino za službeni telefon.
• Vsi zgoraj našteti primeri imajo svojo dolgo zgodbo, ki korenini v zavisti.
• Še zgodba z druge strani. Mladi raziskovalci MORAJO doktorirati. Če ne, dobi mentor črno piko pri ARRS, oziroma vsaj vrača sredstva. Veliko je primerov, ko se MR izkaže za nedoraslega nalogi, potem pa mentor piše članke in na koncu še doktorat… MR-ji so edina zaposlitev brez preizkusne dobe, sicer je ideja super a sistem je ostal nespremenjen že 30+ let…
• Vodja odseka je za članek (z visokim potencialom) enostavno rekel: Jaz hočem biti zraven (članek je že bil napisan). Vodja odseka v vlogi mentorja “nima časa za pisanje člankov”, zato pri njih ne sodeluje drugače, kot da predlaga obračanje stavkov in spreminjanje besed. Uslužbenka odseka je, ko je članek že bil napisan (ona ni sodelovala), rekla: “Dobro bi bilo, da sem tudi jaz na tem članku, da ga bomo lahko uporabili na XXX projektu)” – bila je dopisana. Vodja odseka občasno ne sodeluje pri člankih dokler niso bili sprejeti (in šele takrat predlaga popravke), če sploh. Vodja odseka pogojuje sodelovanje odseka pri projektu, s tem, da bo on zadnji avtor pri člankih, ki nastanejo v njegovem okviru. Več ljudi na inštitutu (vključno z našim odsekom) krši konkurenčne klavzule iz pogodbe.
• Jaz, kolega in kolegica smo za časa svojega doktorata skupno (če seštejete čas vseh treh) opravili 8 let brezplačnega dela na projektih.
• Pisanje vodje na vse objave. Še več, na objave, ki so bile narejene pred nastopom nove vodje, moramo sedaj pisati novo vodjo, ki pa hkrati zavrača sodelovanje pri nadaljnjem delu.
• Na izpitih, predavanjih, na inštitutih, so se profesorji (raziskovalci) do študentk (in ostalih žensk) velikokrat obnašali pokroviteljsko, komentirali njihovo zunanjost ali kako drugače namigovali, da so drugačne ali drugače obravnavane zaradi svojega spola. Sama sem npr. od profesorja slišala “Sej ste lepi, pa vam ni treba bit pametna”. “Zato (ker ste lepa) ste pa tako daleč prišla (v karieri).” Pa ne samo enkrat in ne samo od enega.
• Siljenje raziskovalca, naj na svoje objave doda vodjo odseka. Po prijavi je zamenjal službo zaradi mobinga.
• Mlajši upeha željni raziskovalec je ignoriral preboje druge skupine na raziskovalnem področju ter kljub kopičenju dokazov, ki so nasprotovali njegovim hipotezam, vztrajal pri svojih ugotovitvah in selektivnemu objavljanju svojih rezultatov (samo tistih, ki so podpirali njegove hipoteze).
• V tedanjem času sem bil zaposlen na Fakulteti za XXX. Če sem želel podaljšati zaposlitev, sem moral postati docent. Za izpolnitev pogojev z pridobitev naziva docent mi je manjkal še en SCI članek. Po dogovoru z vodjo odseka sem napisal članek in mu ga pokazal. Vodja odseka je rekel, da bo zraven podpisan kot soavtor. Na to sem odgovoril da lahko, da pa pričakujem, da bo za članek prispeval nek avtorski vložek. Vodja odseka je nato poslal neke podatke (zbrane na projektu, ki jih je vodil) in predlagal, da narišem graf in ga vključim na konec članka. Temu sem se uprl, ker po mojem mnenju tisti podatki vsebinsko sploh niso spadali v članek, prav tako sem bi prepričan, da tudi graf in odstavek pojasnila vsebinsko ne spadata v graf. Vodja odseka mi je nato zelo jasno povedal, da naj ne pričakujem, da bo članek v SCI reviji objavljen, če ta graf v članek ne bo vključen in on ne bo soavtor. Vzel sem si nekaj dni za premislek in na koncu rekel ne. Kakšne pol leta po tem sem si poiskal drugo zaposlitev, za kar mi ni bilo nikoli žal.
• Več mesecev smo bile nekatere raziskovalke izpostavljene glasnemu hrupu (vadba ansambla Opera in balet), pa se nas je obravnavalo kot histerične “punce”. Meni, ki sem na problem najbolj glasno opozarjala, so sčasoma dodelili delo na domu (a pri tem sem bila tudi na skupnem sestanku še posebej izpostavljena), ostale so morale delati na licu mesta, čeprav je bila ena izmed njih noseča. Ni se nas resno obravnavalo. Ko sem nekaj pred začetkom porodniške opozorila na nepravilnosti ARRS, da raziskovalka zaradi porodniške izgubi eno leto na raziskovalnem projektu, sem to pisno podala na znanstveni svet, da bi v imenu inštitucije napisali pritožbo. Članice in člani moje pritožbe niso obravnavali resno, češ, da ni bila oddana po pravilniku. O temi se niso želeli več pogovarjati. (Sploh se jim ne zdi problem oz. je nerešljiv, ni vreden časa za razmislek, podcenjevanje ali celo zasmehovanje.) Vodja programske skupine mi je zaradi “nepokorščine” oz. spora (baje mu rušim avtoriteto, sama pa sem želela več komunikacije med nami, naknadno pa me je začel tudi vsebinsko diskvalificirati pri direktorju, z mano pa je prekinil vso komunikacijo) želel vzeti programske ure, to je zaenkrat sicer direktor zaustavil. Vsako leto dobimo ocenjevalne liste, ocene so arbitrarne. Ko sem vprašala, zakaj sem dobila določeno oceno, so mi (vodja programa in direktor) prigovarjali, da je ocena ja dobra. A sama sem vztrajala, da se dajmo o ocenah pogovarjati (tudi o odnosih, transparentnosti), kar se jim je zdelo brezpredmetno, ker se z ocenjevanjem niso niti strinjali. A ob tem sem jih vprašala, zakaj potem ne dobimo vsi najboljših ocen, odgovora ni bilo. Ko sem v času porodniške odsotnosti dobila takšno oceno, sem se pritožila in direktor mi je razložil, da je to zato, ker sem bila porodniško odsotna. Zagrozila sem mu, da ga bom prijavila, če to še enkrat ponovi (da sem dobila manjše število točk zaradi porodniške odsotnosti, češ, zakaj se me zaradi tega kaznuje). Potem sva se toliko časa kregala, da se me je naveličal in mi je dal najvišje ocene, čeprav me tisto leto sploh ni bilo.
• Nekdo izvede študijo in spiše članek, kot avtorje pa se potem doda tudi osebe, ki že 10 let niso sodelovale na nobenem članku. Kot vlogo avtorja se potem napiše “critically reviewed the manuscript”.
• “Barantanje” s soavtorstvi na člankih. Raziskovalec ali raziskovalka, ki ne sodeluje pri raziskavi in ne pri pisanju članka, želi biti soavtor na članku z argumentom, da potrebuje točke za habilitacijo. Ali priča predlogu: “Dajmo se v skupini pisat na vse članke in si tako pomagat pri nabiranju točk.”
• Redni profesor, ki naroči svojim raziskovalcem, da napišejo članek na podlagi rezultatov, ki jih napiše na papirnat serviet… jep. Izločanje raziskovalcev, ki opozorijo na pomanjkljivosti. Vsi, ki so izločeni, so nižjih habilitacijskih nazivov ali v prekarnih razmerjih.

Kako na vaši inštituciji obravnavate kršitve pravil in vrednot?

• na tem področju uradno ni bilo izvedenega nič; to očitno nikogar ni motilo; ne glede na rezultat pritožbe se slabo izide za prijavitelja; tudi po pritožbi dekanu, se skoraj nič ne spremeni;
• kršitev ne obravnavamo oz. v kolikor kdo izpostavi neetičnost takega ravnanja, je hitro napaden s strani nadrejenih, ki taka dejanja opravičujejo (zato se mlajši hitro naučimo, da se ni pametno preveč izpostavljati na tak način);
• kršitev se ne obravnava ali se jih pomete pod preprogo; o njih se ne govori oziroma se skuša utišati in diskreditirati tistega, ki jih prijavi ali se čez njih pritožuje;
• če se kaj izve, so starejši profesorji nedotakljivi; celo tisti, ki so sprti, nočejo začeti vojne na tem področju, ker imajo (ne vsi, a večina) dovolj masla na glavi, da vedo, da se jim lahko vse povrne; kar se tiče mlajših, pa gredo te stvari čez senat; tam pa predpostavljeni zagovarjajo podrejene, ostali člani senata pa ne bodo ugovarjali, ker, kot rečeno, nočejo vojne;
• ne poznam primera, da bi se to kdaj obravnavalo; kršitev ne obravnavamo, vse je bolj po domače, ni profesionalno; v praksi kršitev ne obravnavamo;
• Slovenija je premajhna in etične komisije ne morejo delovati kot neodvisna telesa, saj so njeni člani preveč povezani s tistimi, katerih dejanja presojajo;
• imamo etično komisijo; imamo komisijo za etična vprašanja;
• mlajši se ne izpostavijo, ker imajo sicer lahko kasneje težave (z vodstvom), črno piko, v stilu, “raje mir kot prav”;
• kršitev ne obravnavamo kot resen kriminal, ampak zgolj kot nekaj kar je pač prisotno in se smatra kot “dovoljeno” za doseganje boljših rezultatov raziskovalne skupine;
• večina se za prijavo na komisijo za etična vprašanja UL ne odloči zaradi nezaupanja (neprimerna obravnava), stigmatizacije prijavitelja, neobsodbe neetičnih dejanj kršitelja;
• sem upokojena, a sem delala v oddelku raziskav … rezultati so morali biti verodostojni, preverjeni… veliko je bilo dialoga z mednarodnimi ustanovami … s kršitvami pravil in vrednot se nisem srečala;
• črnci so svojo podrejenost večinoma jemali kot samoumevno, ali pa so jo trpeli, ker so se bali posledic ugovarjanja; pri nas je enako: enim je to, da se jih starejši podpisujejo na članke, samoumevno, drugi pa si ne upajo protestirati; podobno velja za druge zlorabe;
• izkušnja iz Slovenije: bodi tiho in potrpi; izkušnja iz Švedske: švedski doktorski študentje so zelo dobro zaščiteni in lahko v primeru nepremostljivih nesoglasij z mentorjem mentorja tudi zamenjajo;
• a to se obravnava? 🙂
• delamo se, da kršitev ni;
• jih ne;
• kršitve se ne obravnavajo; čeprav je bila vzpostavljena etična komisija, ki ni naredila svojega dela; vse preložila na univerzo, tam se ni spet zgodilo nič; vsi smo morali podpisat obrazec, da bomo upoštevali raziskovalno etiko; tudi tisti, ki nam je to vrednota št. 1; tudi glede mobinga in izkoriščanja ni proaktivne politike; po posredovanju sindikata se je vodstvo sicer zavezalo k bolj angažiranemu reševanju problema;
• XXX inštitut ima sprejet interni etični kodeks, ki je objavljen tako na spletni strani kot v ločenem dokumentu na intranetu. Ima tudi svojo etično komisijo, ki se sestaja po potrebi. Težava je v tem, da se kršitve ne sankcionirajo dosledno, kar je posledica splošne akademske (ne)kulture, s katero smo prežeti vsi in vse. Preprosto se večini raziskovalcev sporne prakse ne zdijo sporne ali ne dovolj sporne, da bi se nanje primerno odzvali – opozorili sodelavca, nadrejenega, podrejenega, sprožili razpravo o dvomljivih avtorstvih ipd. V anketi sem opozoril, da je ta etični kodeks sicer korak v pravo smer, vendar je samemu sebi namen, če se aktivno ne uveljavlja. Najmanj, kar bi bilo potrebno, bi bilo vsakoletno kratko obvezno izobraževanje o znanstveni etiki, tako kot so obvezna izobraževanja iz varstva pri delu in požarne vaje.
• Le enkrat je bila kršitev, povezana z objavo članka, tako huda in očitna, da je ni bilo možno pomesti pod preprogo, zato so vroči krompir prepustili etični komisiji UL. Kršitelj in njegov predpostavljeni imata na UL veliko prijateljev, ki sta jim delala usluge v preteklosti (Slovenija je majhna!), tako da je komisija ugotovila, da je objava sicer sporna, vendar ni dokazov, da je kršitelj svoje dejanje storil namerno in zavestno. Tako jo je odnesel brez posledic, tisti, ki smo na to opozorili, pa smo bili ožigosani kot težavni in zlonamerni. Kot dokaz za to so navajali ravno oprostilno odločitev etične komisije UL.
• V kolikor pride informacija kršitev do najvišjih organov se praviloma uredi z neko neformalno arbitražo.
• Pometemo pod preprogo, saj se to razume, ker to delajo drugi in drugače ne prideš nikamor.
• Nič se ne zgodi.
• Ne vem, če jih upa kdo prijaviti.
• Jih ne, oziroma le na izrecno prijavo. Ne glede na rezultat se slabo izide za prijavitelja.
• Obravnava se jih, če jim je posvečena medijska pozornost, sicer se jih večkrat pomete pod preprogo.
• O kršitvah se na glas ne govori. Vsi se bojijo za svojo eksistenco in so za točke ter projekte pripravljeni tudi prirejati rezultate.
• O tem se preprosto ne govori.
• Delamo se da jih ni. Večina je tiho. Jaz se jezim, klicarim naokoli. Odvisno od direktorja. Prejšnji me je poslušal, a ni naredil ničesar. Zdaj še čakam na pogovor. Sindikalni zaupnik me je enkrat že razočaral, pred vsemi je spregovoril o problemu, naslovil je mene, bil je premalo vztrajen, rešil ni ničesar.
• Ker velik del ljudi, ki so zaposleni in vodijo fakulteto, teh stvari niti ne razumejo kot problematičnih, oziroma so točno na ta način zgradili svojo kariero.
• Jih ne, ker jih dela direktor.
• Ne vem. Največkrat ne pride do prijav, ostanejo le slaba volja oz. slabi odnosi v skupini.
• Vrednote in pravila so domena vodilnih/rednih profesorjev; etični kodeks UL je sugestija, ki se aplicira, če vodilnim ustreza; odvisno od pozicije raziskovalca – izbrancem se ne zgodi nič, glasnim, ki opozarjajo na napake, se po tihem onemogoči sodelovanje (npr. pri doktoratih, v komisijah, itd.), označi se jih, da so težavni, konfliktni. Niso vsi vodilni taki, a pretehtajo. Pogosto igra vlogo tudi spol: ženske so težavne, moški so odločni. Oseba z nazivom redni profesor bo, če bo potrebno, dosegla izločitev delavca iz kolektiva zaradi večjih kršitev etičnega kodeksa UL, ker potrebujejo delovno mesto in je bil delavec uspešen pri drugi, konkurenčni skupini znotraj članice … Skratka, vodilnim je dovoljeno vse.

Vaš komentar ali drugo sporočilo?

• Slovenska znanost je premajhna in če se izpostaviš / upreš, se lahko posloviš od znanstvene kariere. Cel sistem, ki temelji na nabiranju točk za prijave na projekte ARRS, je zgrešen. Na ta način se samo spodbuja povprečno znanost, ki temelji na zgodovinskih pravicah znanstvenikov, ki sistem obračajo v svoj prid in “štepajo” podpovprečne članke enega za drugim, brez kakršnegakoli dejanskega doprinosa za širšo družbo.
• Tema je zelo relevantna in je nujno da se o njej začne razumno govoriti, enako o šikaniranju med raziskovalci in pritiskih, raziskovalci bi rabili neodvisnega zagovornika / obudsmana izven raziskovalnih organizacij, ki bi obravnaval in pomagal sporazumno reševati spore.
• Se mi zdi da ni pravega vodenja v raziskovanju (vsaj pri nas); malo je dobrih mentorjev, ki s svojim zgledom vplivajo na ostale. Hvala, ker se sicer trudite in opozarjate na nepravilnosti, ki se dogajajo pri raziskovanju v znanosti!
• Žalosti me, da se kršenje etičnih načel dogaja tako pogosto in da to nadrejeni dovoljujejo z namenom ‘samo tako bomo prišli do sodelovanj, financiranj, uporabe znanosti v realnem svetu’. Bojim se, da se bodo take stvari dogajale dokler ne bodo tovrstni primeri sankcionirani in izpostavljeni v javnosti. Zelo sem vesela, da si načel to temo, res se o tem premalo pogovarjamo oz. veliko ljudi smatra teh prekrškov sploh ne smatra za neetično delovanje (po mojih izkušnjah mnogi smatrajo za neetično ravnanje izmišljevanje rezultatov, ne pa zgoraj navedeno obnašanje).
• V znanosti je po mojem mnenju veliko kriminala. Od verižnih pogodbe zaposlenih, nabave analitskih instrumentov, porabe denarja iz EU projektov… tu je vedno veliko ‘telovadbe’…
• Tudi raziskovalce tudi cenjene (v družbi) ženejo neobvladljiva in pritlehna čustva in zamere.
• Vse dobro, nadaljuj s svojim odličnim delom.
• Hvala za obujanje teme, o kateri se premalo govori 🤗
• Globalno in nacionalno je problem znanosti pretirana kvantifikacija objav in upad kakovosti objav. K temu nas sili sistem točkovanja, ki še vedno temelji na količini in ne na kvaliteti.
• Večina kršitev je spodbujenih in vzdrževanih s pozicije moči! Potrebna je javna razprava slabih “ustaljenih praks” in javna obsodba neetičnih, goljufivih praks!
• Mladi raziskovalci v Sloveniji bi nujno potrebovali svojega varuha / ombutsmana, na katerega bi se lahko obrnili po nasvet.
• Mehke veščine bi morale postati del doktorskega študija, tako bi bile bodoče vodje opremljene z znanjem o soočanju z omenjenimi problemi. Obvezni predmeti le iz “znanstvene stroke” na doktorskem študiju se mi ne zdijo smiselni, saj se raziskave preveč razlikujejo, hkrati pa je branje člankov (izobraževanje v stroki) že tako del doktorskega študija. Del predmetov bi lahko zajemali v vsebinah, ki so povezane z mehkimi veščinami. V tujini (NL) je obvezen predmet prvega letnika “znanstvena integriteta”, drugi ponujeni predmeti pa so: GSSE PhD Academy.
• K čemu bo pripomoglo to zbiranje podatkov? Bo imelo kakšne implikacije? Bo rezultat knjižica za akademike in etične komisije? Se podatke o kršitvah sistematično zbira še na kak metodološko bolj ustrezen način (anketa, intervjuji, fokusne skupine ipd.)?
• Problem je sistemski v celotni znanosti in ni omejen le na posamezno državo. Dokler je sistem zastavljen tako kot je, so le redki posamezniki z visoko integriteto, ki ne podležejo najmanjši skušnjavi priložnosti. Po malem se tega poslužujejo skoraj vsi, odvisno od pritiskov na posameznika v smislu habilitacij itd., ekscesi pa se uvrstijo med urbane in akademske legende, tako kot kjerkoli drugje izven te sfere.
• Predvsem je žalostno, da opisano ravnanje predstavijo kot “tako je”.
• Sašo, hvala, da vedno znova na glas opozarjaš na nepravilnosti v slovenskem akademskem sistemu. Če se že od znotraj težko kaj premakne, potem se mora to vsaj javno razgaliti. Glede na navedeno (to pišem po objavi prvih odgovorov) me zanima, koliko slovenske znanosti je sploh verodostojne? Morda je to pravo vprašanje?
• Se ne čudim begu možganov iz države ali v industrijo.
• Delo v znanosti mi je všeč, a je vsaj na našem področju ogromno nepravilnosti in mobinga, ki mi bodo morda pa izteku projekta onemogočile nadaljnjo zaposlitev. Predvsem pri mladih je velik problem nesigurnost zaposlovanja, iz projekta na projekt, pri čemer moraš biti tiho in delati, da boš morda enkrat dobil redno zaposlitev.
• Vesela sem, da se je tudi pri nas, končno, začelo javno govorit o tem problemu. Še vedno zaupam in verjamem v znanost in upam, da bo tako tudi ostalo.
• Hvala, da se izpostavljate in odpirate debato na tem področju.
• Zelo podpiram odpiranje diskusije o teh temah. Vem, da ste pod pritiskom, ker se lotevate teh tem, vendar upam, da boste vztrajali.
• Zdaj, ko sem začela o tem razmišljati, vidim toliko problemov, ki jih drugače ne opazim. Ker smo majhen kolektiv, se delamo, kot da se vsi dobro razumemo. A ni tako. Do nekaterih informacij sama nikoli ne bom prišla, ni transparentnosti, ni komunikacije. Potem so problemi, kot na primer: kako naj mladi in tisti, ki ne učimo, zadostimo pogoje za napredovanje (po ARRS), če nam tisti, ki so na fakultetah ne pomagajo? (na primer, z mentorstvi). Na eni strani so problematični pravilniki ARRS, po drugi etablirane akademske elite, ki so privilegirane tako po pravilnikih ARRS, hkrati pa jim le ti puščajo odprte roke (češ, to se nas ne tiče, uredite sami), da samovoljno izkoriščajo svojo moč.
• Sam delam na znanstvenem področju, kjer imamo dokaj visoke standarde glede akademskega ravnanja. Nekatere težave sicer so in so predvsem posledica načina financiranja. Sem pa zaposlen na fakulteti (Univerze v Ljubljani), kjer je na žalost akademska nepoštenost do tolikšne mere del sistema, da redko kdo (še posebej pa ne vodstvo) sploh razume, da bi stvari morale biti drugačne. Glavni razlog za to jaz vidim v akademskem inbreedingu.
• Žal mi je za znanost v Sloveniji. Ko si enkrat del tega sistema, vidiš kako pokvarjen je, kako se vsak boji za svoj položaj in ga brani z vsemi sredstvi. Na ta način je mnogo strokovnjakov skreganih med sabo, namesto da bi sodelovali. Če kdo izpostavi kar drugim ni všeč, se ga seveda izobči.
• Manj pehanja za točke.
• Problem je, da se na koncu izplača biti avtoritaren in tat idej, saj so vrednote, kot so verodostojnost, zanesljivost, resnica, pravica, enakopravnost, trajnostna raba okolja …, v resnici le ovira na poti do vrha hierarhije in polnega žepa.

Če želite kaj dodati, nam lahko svoja opažanja ali komentarje posredujete preko vprašalnika Kriminologija znanosti – pojavne oblike ali kako drugače.

Zaznali smo tudi poskus zlorabe ankete za širjenje laži in načrtno blatenje nekaterih inštitucij ter posameznikov. Takšno početje ostro obsojamo.

-