Yuval Noah Harari – mitične zgodbe za 21. stoletje

Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari si je zadnja leta pridobil status vplivnega javnega intelektualca. Njegove knjige podirajo prodajne rekorde, njegovi javni nastopi so zelo dobro obiskani, prav tako se pogosto druži s slavnimi politiki, bogataši in zvezdniki. Čeprav je s svojimi idejami nedvomno osvojil veliko ljudi, pa njegove ideje med znanstveniki niso tako cenjene, nekaterim učenjakom se zdijo celo škodljive in zavajajoče.

V svoji prvi uspešnici Sapiens: Kratka zgodovina človeštva, ki so je po svetu prodali že v več kot milijon izvodih, se je Harari posvetil zgodovini človeštva od pradavnine do današnjih dni. Zgodbo razvoja človeštva je povedal na razmeroma svež in hkrati zelo privlačen način, zato je knjiga hitro postala priljubljena pri bralcih.

V drugi knjigi z naslovom Homo Deus: Kratka zgodovina prihodnosti je predstavil svoje napovedi razvoja civilizacije v naslednjih desetletjih, pri čemer je gradil na idejah, ki jih je uvedel že v prvi knjigi. Predvsem je analiziral vpliv napredka znanosti in tehnologije na spreminjanje temeljnih vrednot in načel, po katerih deluje sodobna družba. V najnovejšem delu 21 nasvetov za 21. stoletje pa je opisal svoje videnje problemov, s katerimi se človeštvo sooča v sedanjosti.

Med eseji in poljudno znanostjo

Zvrst njegovega pisanja težko natančno opredelimo, ker ni tipičen pisec knjig o znanosti, niti tipičen esejist. Cilj piscev knjig, ki poskušajo širšemu krogu ljudi predstaviti posamezno področje znanstvenega raziskovanja, je podati temeljit in razumljiv pregled vseh relevantnih študij z nekega področja vednosti. Harari nasprotno pri pisanju večinoma sledi svoji zgodbi oziroma idejam, ki jih želi izpostaviti, ob tem pa skrbno izbira, katere znanstvene teorije in hipoteze bo uporabil za podporo svojih stališč.

S tega vidika so njegove knjige bližje esejistiki, ki temelji na predstavljanju osebnih stališč, vendar bralci njegovih del ne razumejo kot komentarje, ampak kot uvid v dosežke znanosti. Prav zaradi te zmede, ko velikokrat ni jasno, ali pisec govori o splošno sprejeti znanstveni teoriji ali o še nepreverjeni hipotezi nekega učenjaka, njegove knjige med strokovnjaki niso cenjene, so pa morda prav zato postale velike prodajne uspešnice.

Podobno kot imajo kanadskega psihologa Jordana B. Petersona – njegova je denimo uspešnica 12 pravil za življenje: Protistrup za kaos – za ideologa sodobnih konservativcev, bi Hararija lahko opredelili kot ideologa sodobnih liberalcev. Teme, ki jih izbirata, in ideje, ki jih v svojih knjigah promovirata, se prilegajo pričakovanjem dveh velikih ideoloških družbenih skupin, ki jih nagovarjata. Peterson je postal slaven, ko se je uprl pretirani politični korektnosti, in prav nasprotovanje pretiranim poskusom urejanja družbe po novih, domnevno pravičnejših načelih je vseskozi v jedru čustvene motivacije konservativcev.

Človek je bitje, ki izkorišča moč zgodb

Pri Harariju posebej izstopata drugi dve tematiki. Prva je ideološka zaslepitev ljudi preko zgodb, druga pa so temne plati napredka tehnologije od neolitske revolucije do velikega podatkovja in biotehnologije. Harari že v svoji prvi knjigi zagovarja trditev, da naj bi človeštvu uspelo vzpostaviti dominanten položaj na planetu zato, ker je znalo v svoj prid uporabiti moč zgodb oziroma fikcije. Pod ta krovni pojem združi vse, od religije in morale do politične ideologije, človekovih pravic, denarja ter tržnih odnosov. Tako razumljene zgodbe so zanj temelj družbene vezi. Ob skupnih zgodbah, naj bodo resnične ali izmišljene, se ljudje poenotijo in delujejo kot skupnost.

V tradiciji tovrstnih velikih zgodb Harari s svojimi knjigami ljudem podaja nove naracije, ki jim v današnjem času pomagajo razumeti svet na podoben način, kot so religiozni miti pomagali našim prednikom v davnini. Pri tem ni nepomembno, da so nekatere njegove zgodbe blizu biblijskim motivom. Podobno kot je teorija velikega poka ljudem na neki skrivnosten način blizu, saj je na videz podobna božjemu stvarjenju sveta, kot je opisan v Bibliji, je Harariju uspelo tudi razvoj človeštva interpretirati ob simboliki in mitih, ki jih srečamo v Svetem pismu.

Kognitivna revolucija je v njegovi interpretaciji tako zelo podobna zgodbi o Adamu in Evi, ki jesta z drevesa spoznanja in sta zato izgnana iz raja. Praljudje so v milijonih let evolucije pridobili možgane, ki so jim omogočili, da so lahko razmišljali abstraktno, kar je hkrati pomenilo, da so bili dovzetni za zgodbe, mite oziroma ideologijo. Drevo spoznanja je tako človeku omogočilo hitrejši napredek in večji nadzor nad odločitvami, a ga hkrati izpostavilo izjemni moči zgodb oziroma ideologij.

Mitični izgon iz raja

Neolitsko revolucijo, ko so se ljudje ustalili, se začeli preživljati s poljedelstvom in živinorejo ter ustanovili prve večje naselbine, Harari prav tako interpretira kot nadaljevanje zgodbe o izgonu iz raja. Zaradi sledenja novim tehnološkim inovacijam je človek izgubil pristen stik z naravo, ki ga je imel kot lovec in nabiralec. Tudi znanstvena revolucija zanj ni predvsem temelj razsvetljenstva in vzpostavitve moderne družbe, ki temelji na univerzalnih človekovih pravicah, ampak vir tehnoloških inovacij, ki jih človeštvo pogosto neodgovorno sprejema.

Harari pravi, da si človek s pomočjo znanosti prilašča lastnosti, ki so bile tradicionalno v domeni Boga, kar ima lahko usodne posledice. V knjigi Homo Deus še posebej izpostavi nevarnost nove tehnologije velikega podatkovja in vpliv biotehnologije na naravo človeka. Prav zmožnost tehnološkega spreminjanja bistva človeške vrste, zaradi česar naj bi ljudje postali neke vrste bogovi, razume kot veliko nevarnost za človeštvo.

Če so predmoderne družbe izhajale iz prepričanja, da smo ljudje del nekega višjega načrta, ki vsemu skupaj podeljuje smisel, je moderna doba takšno legitimacijo družbenih institucij v nadnaravnem redu opustila. Noben zunanji sistem avtoritete, naj bo to Bog ali tradicija, naj bodo to navade ali karkoli drugega, nas ne more bolje poznati, kot se poznamo mi sami. A napredek znanosti o človeku naj bi po Harariju pokazal, da gre tudi pri tem prepričanju zgolj za utvaro, saj ljudje v resnici nismo avtonomna svobodna bitja, ampak le biokemični mehanizmi. Prav tako naj bi nas razni pametni algoritmi, ki delujejo na podlagi velikega podatkovja, že kmalu bolje poznali, kot se poznamo sami.

Harari napoveduje človeštvu dokaj črno prihodnost, če bo le slepo sledilo razvoju tehnologije, a hkrati napredku znanja ne ponudi resne alternative. Neprestano obuja le mit o obstoju domnevne rajske dobe nekje daleč v preteklosti, ko je človek še živel v sozvočju z naravo.

Putina je zamenjal s Trumpom

Sredi leta 2019 je bil Harari deležen plohe kritik, ko se je izvedelo, da je za rusko izdajo svoje zadnje knjige, v kateri analizira sedanjost, odobril zamenjavo poglavja, ki govori o lažnih novicah na primeru izjav predsednika Putina, z obravnavo izjav predsednika Trumpa. Ko je izbruhnil škandal, se je branil, da je bila zamenjava pogoj za izdajo knjige v Rusiji. Ker pa bralci prevoda na spremembo niso bili posebej opozorjeni, to dodatno priča o naravi Hararijevih knjig, ki niso zbirke zapisov o znanosti v klasičnem pomenu te zvrsti pisanja.

Gre za skrbno izbrane raziskave, ki spravljajo bralce v dobro voljo, saj potrjujejo njihova ideološka prepričanja. Harari skrbno izbira vsebine, ki jih nato prikaže na način, da vzbudijo kar največje zanimanje. Tisto, kar je pri njem morda drugače kot pri klasičnih piscih knjig o znanosti, je, da za cilj nima čim bolj jasno in zanimivo predstaviti posamezno znanstveno teorijo ali panogo, ampak zgraditi zgodbo, ki je ideološko blizu ciljnemu občinstvu, ki mu je knjiga namenjena.

Veliki misleci so v preteklosti postali vplivni, ker so v javnosti opozorili na nove načine razumevanja sveta. Harari v tej tradiciji kot mislec ni tiste vrste intelektualec, ki z močjo resnice razdira ustaljena ideološka prepričanja množic, ampak v ljudeh nasprotno utrjuje že prisotna prepričanja. To je najverjetneje tudi skrivnost njegovega uspeha.

-