Zakaj ARRS omejuje dostop do ocen raziskovalnih projektov?

Javno financiranje raziskovalnega dela je temelj raziskovalnega sistema vsake države. Države v ta namen ustanovijo javne agencije, ki preko javnih razpisov ocenijo in izberejo najboljše raziskovalne projekte za financiranje. Eden izmed osnovnih pogojev delovanja javnih agencij za financiranje raziskav je transparentnost. Pomanjkanje transparentnosti zviša možnost zlorab, predvsem pa uniči zaupanje v objektivnost in nepristranskost agencije.

In kako transparentno je delovanje slovenske Javne agencije za raziskovalno dejavnost ARRS? Da bi bila izbira raziskovalnih projektov res neodvisna in objektivna, vsako projektno prijavo ocenjujejo trije tuji ocenjevalci. Ocenjevalci ocenjujejo tri segmente projekta:

BT1:  Znanstveno odličnost raziskovalcev na projektu
BT2:  Znanstveno, tehnološko in inovacijsko odličnost projekta
BT3:  Učinkovitost izvedbe projekta

Ocenjevalci vsakega izmed treh segmentov ocenijo s številčno oceno (1-5), ki morajo tudi pisno utemeljiti. ARRS je pred nekaj leti uvedla prakso, kjer prijaviteljem ne posreduje več treh posameznih ocen ocenjevalcev, ampak le eno usklajeno oceno, ki je sestavljena iz povprečja številčnih ocen ter »usklajene« obrazložitve te ocene. Usklajeno obrazložitev naj bi iz posameznih besedil sestavili ocenjevalci sami, vendar pa v pravilnikih ARRS ni določeno po kakšnih kriterijih naj bi to usklajevanje potekalo.

Posledica takšne prakse je veliko nižja transparentnost postopka ocenjevanja, saj smo prijavitelji izgubili pregled nad tem, koliko ocenjevalcev je zares ocenjevalo naše prijave, za koliko so se njihove ocene razlikovale, kakšne so bile njihove specifične kritike in kako kvalitetni so pravzaprav ocenjevalci. Nedefiniran postopek usklajevanja prijav odpira tudi številne možnosti manipulacij. V usklajeno besedilo se namreč lahko v skrajnem primeru združi le negativne ali pa le pozitivne izjave ocenjevalcev. Takšno podajanje usklajenih ocen je tudi v nasprotju z dobro prakso agencij drugih razvitih držav in Evropskega raziskovalnega sveta (ERC). Vsi namreč prijaviteljem omogočijo dostop do posamičnih ocen ocenjevalcev.

ARRS je prakso usklajevanja ocen prvič izvedla na razpisu za leto 2018. Po prejemu usklajene ocene sem preko e-pošte ARRS opozoril na problem takšnega ocenjevanja in zahteval dostop do posamičnih ocen. Moja zahteva je bila zavrnjena. Na naslednjem razpisu za leto 2019 sem ponovno zahteval dostop do posamičnih ocen in ARRS je zahtevo ponovno zavrnila z obrazložitvijo, da pravilnik določa, da »posamične ocene predstavljajo delovno verzijo in da niso predmet obravnave v nadaljevanju postopka…«.

Na moje veliko presenečenje pa sem izvedel, da je ARRS nekaterim prijaviteljem poslala posamične ocene, čeprav je javno zatrjevala, da so ocene vseh projektov usklajene in da vsi prijavitelji dobijo izključno eno usklajeno oceno. Absurdnost takšnega postopka ocenjevanja in neenakopravna obravnava prijaviteljev me je napeljala k temu, da sem prebral zakon o varstvu osebnih podatkov in prišel do zaključka, da posamične ocene moje projektne prijave pravzaprav predstavljajo moje osebne podatke. V njih namreč ocenjevalci ocenjujejo moje raziskovalne dosežke ter projekt, ki je produkt mojega intelektualnega dela. Do lastnih osebnih podatkov pa imamo vsi državljani pravico dostopa. Po nasvetu pisarne informacijske pooblaščenke Republike Slovenije sem na ARRS naslovil še uradno zahtevo za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, v kateri sem zahteval dostop do posamičnih projektnih ocen zadnjih dveh razpisov.

Po pričakovanju je ARRS zahtevo ponovno zavrnila z obrazložitvijo, da prijavitelj projekta nisem jaz osebno, temveč raziskovalna institucija na kateri sem zaposlen. Dodali so tudi svoje mnenje, da posamične ocene ne vsebujejo mojih osebnih podatkov, ker v njih ni navedenega mojega naslova in drugih identifikacijskih oznak. V nasprotju z njihovo argumentacijo v zakonu jasno piše, da je osebni podatek »katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika«.

Zaradi zavrnitve sem vložil pritožbo pisarni informacijske pooblaščenke, ki je po pregledu dokumentacije ugotovila, da se posamične ocene moje projektne prijave uvrščajo med moje osebne podatke. Z odločbo je tudi pozvala ARRS, da mi mora zahtevane podatke posredovati v 14 dneh. Ta odločitev pravzaprav pomeni, da je ARRS s svojimi pravilniki kršila slovenski pravni red, saj je neupravičeno omejevala dostop do osebnih podatkov. ARRS je odločbo sprva izpodbijala s tožbo na Upravnem sodišču, po dveh mesecih pa je tožbo umaknila in mi poslala zahtevane podatke. Kot so mi sporočili, je stališče ARRS zdaj takšno, da bo še naprej prijaviteljem pošiljala po eno usklajeno oceno, posamične ocene pa bo naknadno poslala samo tistim, ki bodo to uradno zahtevali. Popolnoma nerazumljivo se mi zdi, da ARRS tako zavzeto skriva nekaj, kar bi po slovenski zakonodaji in mednarodnih standardih raziskovalne etike moralo biti prijaviteljem dostopno.

Dobljene posamične ocene sem pregledal in opazil, da so večinoma napisane zelo na splošno in zelo na kratko.

Navajam primer ene izmed svojih ocen:

V okviru ocene BT2 bi moral ocenjevalec oceniti naslednje aspekte:

In za oceno tega celotnega sklopa je ocenjevalec napisal naslednjo oceno:

Moja celotna projektna prijava je obsegala 37 strani (skupaj z zahtevanim prevodom v slovenščino pa še enkrat toliko) ocenjevalec pa je njeno oceno znanstvene in tehnološke inovativnosti utemeljil z vsega dvema stavkoma, ki se niti ne nanašata na zahtevane aspekte. In za to je bil tudi plačan z denarjem slovenskih davkoplačevalcev. Verjetni razlog za skrivanje posamičnih ocen mi je tako postal bolj jasen.

Tudi sam imam kar nekaj izkušenj z ocenjevanjem raziskovalnih projektov. Projekte sem ocenjeval za belgijsko (FWO), nizozemsko (NWO), britansko (Wellcome Trust) in izraelsko (ISF) raziskovalno fundacijo. Lahko zagotovim, da sem se moral v svojih utemeljitvah ocen veliko bolj potruditi, delo pa sem za vse agencije opravil zastonj, ker tuje agencije praviloma ne plačujejo zunanjih ocenjevalcev. Nerazumljivo se mi zdi, da ARRS plačuje ocenjevalce za tako nekvalitetno in površno delo, domnevam pa, da končni strošek teh plačil ni zanemarljiv.

ARRS v svoji viziji delovanja kot eno izmed strateških usmeritev navaja »transparentno delovanje in odzivnost«. V mojem postopku pridobivanja posamičnih ocen, se ARRS ni izkazala niti za transparentno niti za odzivno. V vsaki stopnji postopka je maksimalno zavlačevala in z odgovorom čakala na zadnji možni rok. Na mojo začetno zahtevo sploh ni odgovorila v predpisanem 30 dnevnem roku. In na koncu postopka se je raje odločila za tožbo, kot da bi sledila odločbi informacijskega pooblaščenca, ki je bil v tej zadevi drugostopenjski organ odločanja.

Smisel obstoja ARRS ni v tem, da po birokratsko razdeljuje raziskovalni denar, ne glede na končni učinek. Smisel njenega obstoja naj bi bil, da skrbi za razvoj slovenske znanosti in nas znanstvenikov. Kot je običaj v tujini, bi nas ARRS morala s kvalitetnimi povratnimi informacijami podpirati v prizadevanjih, da bi izboljšali projektne prijave. Morala bi spremljati in nadzorovati kvaliteto dela tujih ocenjevalcev, kajti le kvalitetne utemeljitve ocen nam bodo pomagale pri pripravi prihodnjih projektov.

Z bolj kvalitetnimi prijavami projektov ARRS, bomo slovenski raziskovalci tudi bolj konkurenčni na mednarodnem nivoju. To pa je nemogoče, če ARRS pred nami skriva, kaj točno so ocenjevalci napisali o naših raziskovalnih dosežkih in znanstvenih idejah. Takšen način delovanja je v popolnem nasprotju z interesi slovenske raziskovalne sfere. Vzvišenost, birokratska togost in zavlačevanje postopkov zagotovo ne krepijo zaupanja do agencije.

Pred nekaj tedni me je na hodniku ustavila starejša kolegica in mi rekla »Veš, tudi sama sem zahtevala dostop do svojih posameznih ocen … zdaj pa me skrbi, da mi bodo to zamerili in ne bom dobila projekta.« Ta izjava pove vse o ugledu, ki ga ARRS uživa med raziskovalci. Ko bo ARRS delovala po istih principih kot nacionalne agencije drugih razvitih držav, se bodo tudi pri nas izboljšali tako pogoji za raziskovalno delo, kot tudi motivacija raziskovalcev. Glede na trenutni način delovanja agencije pa ni nenavadno, da slovenska znanost izgublja stik z razvitim svetom. Kako dolgo še?    

-