V drugi polovici 17. stoletja se je na ozemlju današnje Slovenije odvilo veliko čarovniških procesov. Neizobraženo in vraževerno ljudstvo si je naravne katastrofe in nenadne bolezni najlažje pojasnilo s čarovniškimi uroki čudaških ženic, ki naj bi se sestajale s hudičem.
Šlo je za sodni postopek, v katerem je okoliščine po prijavi natančno raziskal pooblaščeni sodnik, ki je priznanje čarovništva praviloma izsilil s krutim mučenjem. Med najbolj okrutne sodnike je spadal doktor prava Janez Jurij Hočevar, ki je bili hkrati tudi astronom, skladatelj in član ljubljanske Academie operosorum.
Ker so bile vse žrtve čarovniških procesov iz najnižjih družbenih slojev, lahko procese razumemo tudi kot metodo za ustrahovanje in discipliniranje fevdalnih podložnikov. Čeprav se je intenzivnost preganjanja čarovnic v 18. stoletju zmanjšala, dogajanje vseeno priča o stanju duha med prebivalci naših krajev v tistem času. Večina ljudi je bila takrat nepismenih, če pa so se že naučili pisati, so to počeli v nemščini, italijanščini ali latinščini.
Eden prvih izobražencev, ki so začeli opozarjati, da je treba začeti izdajati posvetne in poučne knjige tudi v jeziku, ki ga razume kmečko ljudstvo, je bil avguštinec Marko Pohlin. Pri stikih z menihi iz drugih dežel je namreč ugotovil, da so za namene izobraževanja knjige že začeli izdajati denimo v češčini, zato je izobražene rojake pozval, naj nekaj podobnega storijo tudi v domačem narečju: »Od učeče se mladine zdaj ne zahtevajo toliko latinščine kot izbrane nemščine. O da bi se poprijela tudi prave kranjščine, saj bo morala po končanih šolah skrbeti v tem jeziku tako za svojo blaginjo kot drugim v korist.«
Zelo verjetno pa Pohlinove ideje ne bi tako močno zaživele, če se zanje ne bi navdušil baron Žiga Zois, eden najbogatejših in najbolj izobraženih ljudi, ki so tedaj živeli na področju današnje Slovenije.
Zbiranje znanja in bogastva
Michelangelo Zois, Žigov oče, je prišel v Ljubljano iz okolice Bergama v severni Italiji in je sprva delal za Petra Antona Codellija, ki je bil tedaj najpomembnejši ljubljanski veletrgovec. Poslovno je bil zelo uspešen, zato je kmalu odprl lastno trgovino iz začel širiti poslovanje tudi na okoliške dežele. Še posebej je obogatel, ko je prevzel večino rudnikov in železarskih obratov na gorenjskem. Ustvaril si je monopolni položaj pri prodaji kranjskega in koroškega železa v Italijo, kar je bilo zelo dobičkonosno. Z večanjem bogastva je kupoval tudi posestva in stavbe, med katerimi je bilo eno najlepših Brdo pri Kranju. Ker je veliko prispeval v državno blagajno, mu je Marija Terezija podelila najprej dedni plemiški, nato pa še baronski naziv.
Po smrti prve žene se je poročil s Ivano Katarino Kappus, hčerjo rudarskega nadzornika iz Ljubljane, ki je bila slovenskega rodu. Kot prvi od osmih otrok se jima je leta 1747 rodil Žiga, ki je za razliko od očeta, ki je bil predvsem poslovnež, postal tudi ključna oseba za intelektualni in kulturni razvoj naših krajev. Mati Ivana Katarina je s svojimi otroki neverjetneje govorila slovensko, čeprav so se v domači hiši večinoma pogovarjali po italijansko in nemško, kar je bil takrat jezik višjega sloja v Ljubljani.
Leta 1761 je Žiga z bratoma odšel v italijansko mesto Reggio Emilia, kjer je nekaj let obiskoval šolo za mlade plemiče, v kateri so se učili veščine, ki so jih potrebovali v takratni visoki družbi. Gojence so naučili vse od pisanja, govorjenja, nastopanja v gledaliških predstavah, risanja, računanja, glasbe, plesa in mečevanja, kar mu je močno koristilo pri kasnejšem navezovanju stikov z uglednimi učenjaki in državniki.
Po vrnitvi v Ljubljano leta 1765 se je pri jezuitoma Gabrielu Gruberju in Jožefu Maffeiu seznanil še z naravoslovjem in inženirstvom, kar je bilo pomembno predvsem za prevzem družinskih podjetij, ki so poleg trgovine močno temeljila tudi na rudarstvu in fužinarstvu. Skozi vse življenje se je nato trudil, da bi v poslovanje svojih podjetij uvedel čim več tehnoloških izboljšav, zato je med potovanji po Evropi načrtno zbiral znanje in sklepal stike z učenjaki.
Huda bolezen in razsvetljenske reforme
Prav med potovanjem ga je leta 1780 prvič napadel protin oziroma putika, ki jo povzroča visoka koncentracija sečne kisline v krvi, kar vzpodbudi izločanje kristalov in vnetje sklepov. Za bolezen je iskal zdravilo in obiskoval zdravilišča, a žal napredovanja ni mogel ustaviti. Leta 1793 so mu ohromele noge, zato je s kovačem izdelal invalidski voziček, ki ga je nato uporabljal za prevažanje po stanovanju. Zlasti pozimi se mu je stanje velikokrat tako poslabšalo, da je po več mesecev preležal v postelji. Po letu 1797 pa stanovanja menda sploh ni več zapustil.
Ko zaradi bolezni ni več mogel neposredno nadzirati dela v svojih rudnikih in železarnah, je upravnikom naročil, naj mu redno pisno poročajo o vseh pomembnih dogodkih. Tovrstna poročila seveda sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če od poslovodij ne bi zahteval, da jih pišejo v kranjskem oziroma slovenskem jeziku, kar zanje nikakor ni bilo enostavno. S to zahtevo je želel svoje najbolj izobražene uslužbence spodbuditi, da bi jezik, ki so ga takrat uporabljali predvsem kmeti, začeli uporabljati tudi v poslovnem in strokovnem sporazumevanju. Pisna poročila svojih upravnikov je skrbno prebiral in jim nato nazaj pošiljal navodila, kaj vse bi bilo še dobro postoriti in morda spremeniti v delovanju podjetij.
Oče Michelangelo je Žigi posle prepuščal postopoma. Z reformami Jožefa II. železarstvo postopoma ni bilo več tako dobičkonosno, saj je cesar odpravili monopole in povišal davke. Zaradi sprostitve trgovine z ladjami je na trg prihajalo tudi švedsko in rusko železo, ki je bilo cenejše.
Čeprav je bil Žiga po duši razsvetljenec, je vsaj sprva trdno vztrajal na fevdalnih odnosih s svojimi tlačani. Leta 1781 je uspešno zatrl kmečki upor, ko podložniki niso hoteli sprejeti nove ureditve tlake, a je po francoski revoluciji svoj odnos spremenil. Že takoj 3. avgusta 1789 je takole pisal upravniku svojega posestva na Brdu: »Po mojem mnenju gredo stvari tako daleč, da bi bilo treba le majhne iskrice, pa bi bilo kmalu vse v ognju. S tem postavljam načelo za Brdo, da se naj ravna pri vseh stvareh z največjo popustljivostjo, da ne bi vzbudili nevolje.«
Poslovnež in njegov razsvetljenski krog
Ko se je Žiga leta 1780 vrnil s potovanj po Evropi, je začel okoli sebe zbirati pomembne lokalne izobražence. Skupaj so si za cilj zadali, da v javno življenje pripeljejo razsvetljenske ideje. Ključno pri teh prizadevanjih je bilo, da jezik neizobraženih kranjskih kmetov preoblikujejo v jezik, ki bo v upravnem, gospodarskem in kulturnem življenju enakovreden drugim večjim jezikom.
Posamezni učenjaki Zoisovega kroga so nato po svojih močeh delovali za doseganje tega cilja, vse skupaj pa je Žiga skrbno nadziral, usmerjal in seveda financiral. Anton Tomaž Linhart, ki je literarna dela sprva pisal v nemščini, se je lotil slovenske dramatike in zgodovine, Valentin Vodnik je začel s slovensko poezijo, pisanjem šolskih knjig in izdajanjem Lublanskih novic, prvega časopisa v slovenščini, Jernej Kopitar pa je po odhodu na Dunaj s strokovnimi razpravami in znanstveno slovnico slovenščino strokovno umestil med druge slovanske jezike.
Kopitar, ki je bil sprva Zoisov tajnik, knjižničar in varuh mineraloške zbirke, je s podporo barona odšel študirat na Dunaj, se tam strokovno uveljavil in povezal z uglednimi slavisti. Prav Kopitar je v strokovno in občo rabo vpeljal izraza »Slovenec« in »slovenski«, ki sta se hitro prijela. Seveda so v Zoisovem krogu sodelovali še drugi učenjaki, kot sta bila Blaž Kumerdej in Jurij Japelj, ki so prav tako zaslužni za to, da je slovenščina postopoma postala tudi jezik intelektualcev.
Žiga Zois si je ob skrbi za lokalno kulturo vseskozi dopisoval tudi s pomembnimi znanstveniki. Med drugim ga je zelo zanimala človeška ribica, ki jo je podrobno proučil in o njej napisal poročilo ter primerke razpošiljal znanstvenikom po Evropi. V času lakote, ki jo je najverjetneje povzročil izbruh ognjenika Tambora leta 1815 na območju današnje Indonezije, zaradi česar pravijo letu 1816 tudi »leto brez poletja«, je na Kranjsko uvozil novo vrsto odporne ajde in jo razdelil kmetom, kjer se je prijela in udomačila kot »cojzla«.
Leta 1805 je Zoisu nek trgovec z minerali poslal zanimivo najdbo s Svinške planine (Saualpe) na Koroškem. Najditelj rudnine se je menda pisal Prešern, po Štajerski, Kranjski in Koroški pa je potovali na Zoisove stroške in zanj nabiral različne zanimive minerale. O odkritju je Zois obvesti pomembne evropske geologe, ki so se strinjali, da gre za nov še neznani mineral. Po odkritelju so ga poimenovali cojzit.
Organiziral je tudi več odprav v okolico Triglava. V tistem času so naravoslovci ugotavljali, katere so kamnine so vulkanskega izvora in katere so nastale kot usedline v morjih. Da bi preveril, kako so nastale Julijske Alpe, je pod vodstvom Valentina Vodnika poslal ekspedicijo v Dolino Triglavskih jezer, v kateri so nabrali kamnine in si ogledali zgradbo bližnjih vrhov. Iz zbranega materiala so zaključili, da je apnenec v okolici Triglava nastal v morju.
Že leta 1785 je v Ljubljani kupil več kot 3 hektare veliko zemljišče med današnjo Prešernovo, Rimsko, Igriško in Veselove ulico in ga preoblikoval v park. V Zoisovi aleji, kot so park poimenovali, je dal zasaditi več tisoč dreves, vrtnih rastlin in grmičja. Nekatere najbolj eksotične vrste je kupil celo v oddaljeni Angliji. Vrt, ki ga je leta 1789 odprl za javnost, je veljal za pomembno znamenitost Ljubljane.
