Med prazniki okoli novega leta 1933 so se v pariški kavarni Bec-de-Gaz na Rue du Montparnasse srečali trije mladi filozofi. Simone de Beauvoir in Jean-Paulu Sartru se je pri pogovoru pridružil še njun znanec Raymond Aron, ki je prav tako kot onadva prišel v Pariz le za nekaj dni. Beauvoirjeva in Sartre sta bila sicer par, a kot mlada učitelja takrat nista mogla dobiti službe v istem kraju, zato nista živela skupaj, Aron pa se je ravno vrnil s študijskega obiska Berlina. Z navdušenjem jima je začel pripovedovati, da se je v Nemčiji seznanil s povsem novim pristopom k filozofiji, kar je vsekakor pritegnilo njuno pozornost.
Ambiciozni mladi francoski filozofi so bili v tistem času že kar alergični na neštetokrat prežvečene akademske razprave, ki so jih vedno znova obravnavali v okviru šolske filozofije. Zato sta Beauvoirjeva in Sartre z velikim zanimanjem prisluhnila novici o povsem novem pristopu, ki so ga iznašli nemški filozofi in za katerega nista še nikoli slišala. Aron je kolegoma pripovedoval o povsem novem izvirnem načinu spopadanja s filozofskimi vprašanji, ki je izhajal iz običajne, vsakdanje izkušnje sveta.
Nazaj k stvarem samim
Začetnik novega filozofskega gibanja, ki se ga je prijelo ime fenomenologija, je bil matematik Edmund Husserl. V množici najrazličnejših pristopov, s katerimi so učenjaki skozi zgodovino poskušali najti trdno osnovo za zanesljivo oporo znanju, je presenetljivo ugotovil, da lahko izhaja tudi iz neposrednega povsem subjektivnega izkustva.
Na prvi pogled se zdi, da je zaupati subjektivnemu izkustvu zelo slaba strategija, saj ima praviloma več opazovalcev istega dogodka povsem različne izkušnje in predvsem interpretacije tega, kaj se je zgodilo. A tisto, kar je bilo tokrat drugače, je bil natančen opis neposredne zaznave oziroma doživljanja posameznika. Tudi če ima vsak svoj lasten opis tega, kar doživlja, to neposredno izkustvo ne more biti lažno, če je le natančno povzeto brez vnaprejšnjih sodb in interpretacij.
Kot opisuje Sarah Bakewell v knjigi V kavarni eksistencialistov – Svoboda, bit in marelični koktajli (Modrijan, 2018), je Sartre takoj po pogovoru s kolegom stekel v najbližjo knjigarno in poskušal najti čim več knjig o fenomenologiji. A na zalogi so imeli le knjigo Husserlovega učenca Emmanuela Levinasa, kar mu seveda ni bilo dovolj, da bi si razjasnil vsa vprašanja, ki jih je imel o novem filozofskem pristopu. Zato se je odločil, da bo tudi sam čim prej odpotoval na študijski obisk glavnega mesta Nemčije.
Vendar Berlin ni bil pravi kraj za seznanjanje s fenomenologijo. Ključen kraj v Nemčiji, kamor so se zgrinjali študenti, ki so se želeli seznaniti s to novo filozofsko šolo, je bil Freiburg. Tu je leta 1916 Edmund Husserl postal profesor filozofije, kasneje pa ga je nasledil Martin Heidegger, ki je fenomenološke ideje še bistveno izpopolnil in nadgradil.
Filozofija kot stroga znanost
V drugi polovici devetnajstega stoletja so predvsem naravoslovne znanosti dosegale zelo velike uspehe. Znanstveniki so kar po tekočem traku razkrivali nove pomembne zakonitosti delovanja sveta, ki so postale pomembna osnova tudi za razvoj novih tehnologij. Vedno bolj se je zdelo, da filozofije, ki je bila nekoč pomembna veda, znanost pri svojem hitrem razvoju skorajda ne potrebuje več. Vsaj ne takšne, kakršno so poznali do tedaj.
Med misleci, ki so poskušali najti novo mesto za filozofijo, je bil tudi Husserl. Študiral je matematiko, fiziko in filozofijo, nato leta 1883 naredil doktorat iz matematike in kasneje postal asistent pri slavnem matematiku Karlu Weierstrassu.
Vseskozi je veliko razmišljal o problemih, ki jih odpira hitri napredek znanosti. V knjigi Logične raziskave je napadel takrat močno usidrano prepričanje, da so zakoni logike le psihološki zakoni človeške misli. Nato je ugotovil, da lahko tudi s povsem subjektivno metodo, na prvi pogled povsem nasprotno metodi iskanja objektivnih resnic, ki jo uporablja znanost, pride do univerzalnih spoznanj.
Fenomenologija izhaja iz opisovanja pojavov (fenomenov), kot se ti kažejo našemu izkustvu. Gre za povsem subjektivno poročanje o dogajanju, ki pa se v svoji subjektivni skrajnosti čudežno spremeni v nekaj zelo zanesljivega. Ključno pri fenomenološkem pristopu je, da čim bolj odmislimo vse vnaprejšnje sodbe in opredelitve, ki nam jih vsiljuje naše znanje in običajno doživljanje sveta v okolici. Vsako doživljanje obravnavamo in opišemo, kot da smo soočeni z nečim, česar še nikoli nismo srečali.
Fenomenologija pri tem svojem inovativnem pristopu ne problematizira le vsakdanjega doživljanja sveta, ampak tudi tehnično-naravoslovno-znanstveni pogled na svet, za katerega se je zdelo, da predstavlja nekakšen privilegiran dostop do resnične podobe sveta. Za Husserla dejanskega sveta tako niso predstavljali atomi, sile in polja, ampak pojavi, ki jih neposredno zaznavamo.
Bit in čas
Fenomenološka metoda, pri kateri se filozofi trudijo zadržati vsako vnaprejšnjo sodbo oziroma »postavijo svet v oklepaj«, se je izkazala kot izvrsten način, kako poskušati pristopiti k marsikateremu filozofskemu vprašanju na novo, sveže. S pomočjo fenomenološkega pristopa lahko na istem nivoju govorimo o mističnih izkušnjah, opazovanju skodelice kave in odčitkih merilnega instrumenta.
Ključni mislec, ki je za Husserlom naprej razvil nov pristop, je bil Martin Heidegger. S pomočjo fenomenološke metode se je lotil nekaterih temeljnih vprašanj, kot je, kaj sploh pomeni, da nekaj obstaja, da biva. Ali človek biva na enak način kot predmeti? Po čem se bivajoče razlikuje od nebivajočega? Na ta vprašanja je bilo skozi zgodovino danih že veliko različnih odgovorov, a Heidegger je prav s pomočjo fenomenološkega pristopa prišel do povsem novih rešitev.
Heideggerjeva ključna ugotovitev je bila, da lahko skupno lastnost vsega, kar obstaja, razumemo tudi drugače, kot so jo razumeli skoraj vsi filozofi pred njim. Večinoma so vsi misleci skozi zgodovino skupno značilnost vsega bivajočega razumeli skozi razlikovanje med prisotnostjo in odsotnostjo. Tisto, kar obstaja, je na neki način prisotno.
Bistvo Heideggerjeve filozofije povzamejo kar besede v naslovu njegove najpomembnejše knjige Bit in čas, ki je izšla leta 1927. Vsa zgodovina filozofije od Grkov naprej je bit, kot ključno lastnost vsega bivajočega, napačno razumela kot prisotnost. Da nekaj obstaja, ne pomeni preprosto to, da je prisotno tu in zdaj. Bit je podobna času, kar pomeni, da je vedno že razpotegnjena v tridelno strukturo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Celotna Heideggerjeva filozofija je na neki način pojasnjevanje te osrednje ideje, da bit ni prisotnost, ampak čas, do česar pa je prišel prav s pomočjo fenomenološke metode.
Drugi spol
Kmalu po koncu druge svetovne vojne, 28. oktobra 1945, je imel Sartre v Parizu javno predavanje, ki je bilo izjemno obiskano. Nekateri so zaradi gneče v predavalnici celo omedlevali, stoli so se lomili, o dogodku pa so časopisi poročali, kot da bi šlo za koncert slavnega glasbenika, ne za filozofsko predavanje.
Sartrova filozofija eksistencializma, ki jo je razvil prav na osnovah fenomenologije, je temeljila na prepričanju, da je značilnost ljudi, da lahko sami ustvarjamo in spreminjamo pojme, ki jih uporabljamo kot okvir, skozi katerega gledamo ter interpretiramo svet. Človekova svoboda je v tem, da lahko vseskozi preureja in na novo vzpostavlja svoj miselni svet. Marsikomu takšne ideje seveda niso bile všeč. Katoliška cerkev je tako že leta 1948 vsa Sartrova dela umestila na seznam prepovedanih knjig.
Do Sartrove smrti leta 1980 sta bila s Simone de Beauvoir intimna prijatelja. Skupaj sta pisala knjige in članke ter bila drug drugemu prva bralca novih besedil. Beauvoirjeva je leta 1949 objavila prelomno knjigo Drugi spol, v kateri je pokazala, kako se človeštvo dolgo časa sploh ni zavedalo, da svet obravnava in interpretira skozi miselne okvire, ki ženskam vnaprej vsiljujejo določene družbene vloge.
Filozofa sta prav skozi svoje nove ideje vzpostavila tudi malo drugačen partnerski odnos. Ob tem, da sta tesno sodelovala, sta si puščala tudi svobodo, da sta imela še druge ljubimce, saj privzemanje forme klasične zakonske zveze zanju na načelni ravni ni bilo sprejemljivo.
