Filozof Immanuel Kant je leta 1784 napisal vpliven esej, v katerem je poskušal pojasniti, kaj je razsvetljenstvo. Z iskanjem odgovora na to na prvi pogled preprosto vprašanje se je takrat ukvarjalo veliko učenjakov, a niso bili pretirano uspešni. Prepričani so bili, da je človeštvo vstopilo v novo pomembno obdobje v svojem razvoju, a niso znali natančno pojasniti, kaj je temeljna lastnost te nove dobe.
Kant je že takoj na začetku eseja povzel bistvo svojega odgovora: razsvetljenstvo je zgodovinsko obdobje, v katerem je človeštvo odraslo in je sposobno prevzemati polno odgovornost za svoja dejanja: »Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam. Nedoletnost je nezmožnost posluževati se svojega razuma brez vodstva po kom drugem. Krivda za to nedoletnost pa je lastna, če vzrok zanjo ne zadeva pomanjkanja razuma, temveč odločnosti in poguma, da bi se ga človek posluževal brez tujega vodstva. Sapere aude! Bodi pogumen, poslužuj se svojega lastnega razuma, je torej geslo razsvetljenstva.«
Pomembno pri Kantovi opredelitvi razsvetljenstva je bilo, da smo bili ljudje že vseskozi zmožni delovati kot odgovorna razumna bitja, a tega večinoma nismo počeli, vsaj ne pri vprašanjih, ki so zadevala skupno odločanje v družbi. Kot je zapisal, nam je primanjkovalo poguma, da bi mislili z lastno glavo, zato smo se raje oklepali avtoritet in tradicije.
Kaj ljudem preprečuje, da bi se odločali odgovorno?
Vendar se je kmalu izkazalo, da ljudje velikokrat ne delujemo odgovorno, tudi če nam poguma ne primanjkuje. Čeprav so bili razsvetljenski misleci prepričani, da razumsko delovanje ljudi zavirajo predvsem lažne ideje in zmotna prepričanja, je človeštvo v naslednjih stoletjih spoznalo, da le večja izobraženost in lažji pristop do znanja nista dovolj, da se tudi dobro izobraženi ljudje ne bi še vedno nespametno odločali.
Že Kantov sodobnik Jean-Jacques Rousseau je prišel do na prvi pogled nenavadne ugotovitve, da je treba ljudi na neki način prisiliti ali vsaj spodbuditi, da se obnašajo svobodno in odgovorno. Pogosto se nam namreč ne ljubi misliti z lastno glavo, tudi ko za lenobo nimamo nobenega dobrega vzroka. Marsikdaj smo celo prepričani, da se odločamo svobodno in avtonomno, a smo v resnici pod vplivom najrazličnejših avtoritet in ideologij. Napoved razsvetljenstva, da je treba ljudi le bolje izobraziti in jih osvoboditi spon tradicije, navad ter verovanj, pa bodo začeli uporabljati razum in delovali odgovorno, se v praksi ni potrdila.
Mnogi učenjaki so poskušali pojasniti, zakaj se ljudje pogosto ne odločamo smotrno in ne uporabljamo razuma pri vsakdanjih opravilih ter pri iskanju odgovorov na skupna družbena ter politična vprašanja, čeprav smo izobraženi in nam uporabe razuma nihče ne brani. Ugotovili so, da na odločitve močno vplivajo procesi v možganih, ki se jih praviloma sploh ne zavedamo. Pri tem seveda ne gre zgolj za vpliv navad in tradicije, ampak je sama človeška narava taka, da je skorajda nemogoče ves čas za odločanje uporabljati le razum. Tudi Kant, ki je bil znan po tem, da je ogromno razmišljal, je svoje življenje poenostavil v preprosta ponavljajoča se vsakodnevna opravila. Edino tako, da sploh ni razmišljal o preprostih vsakdanjih dilemah, kot je denimo izbira oblačil, obrokov in razpored opravkov čez dan, je svoje misli lahko toliko sprostil, da je večino časa razmišljal o filozofskih problemih.
Ljudi je treba spodbuditi, da delujejo odgovorno
Kanadski filozof Joseph Heath je poskušal v knjigi Enlightenment 2.0: Restoring Sanity to Our Politics, Our Economy, and Our Lives (Harper, 2014) razsvetljenske ideje na novo premisliti in jih prilagoditi 21. stoletju. Čeprav je od časov razsvetljenstva preteklo že kar nekaj stoletij, se človeštvo namreč še vedno ne obnaša odgovorno. V knjigi ugotavlja, da težav seveda ne bodo rešili le bolj temeljito izobraževanje in pozivi k razmišljanju.
Znanost o delovanju človeških možganov je zadnja desetletja zelo napredovala, zato vemo danes o tem, kaj se odvija v naših glavah, ko se odločamo, bistveno več kot nekoč. Dokaj splošno je sprejeta teorija dvojnega procesiranja v možganih (dual process theory), ki pravi, da imamo ljudje v glavi dva povsem ločena sistema mišljenja oziroma odzivanja na dogajanje v okolici.
Razumski pristop je razmeroma počasen, energijsko potraten in pri njegovi uporabi se moramo posebej truditi, saj je zanj potrebna koncentracija. Ker se odvija zavestno, lahko o njem govorimo, ga analiziramo, razbijemo na korake in o njem poročamo drugim. Izjemno uporaben je predvsem za odzivanje na situacije, na katere še nismo navajeni.
Poleg razumskega pristopa imamo ljudje v možganih še veliko drugih mehanizmov, ki jih ne moremo uvrstiti med razumsko mišljenje, a so za naše delovanje prav tako izjemno pomembni. Eden takšnih je denimo sistem za prepoznavanje obrazov. Gre za zelo zahtevno miselno opravilo, a ga naši možgani izvedejo v trenutku. Ko nekoga srečamo, takoj vemo, ali ga poznamo ali ne. Za kako zahtevno opravilo gre, smo spoznali šele, ko smo izvajanja iste naloge poskušali naučiti tudi računalnike.
Podobna težka opravila, ki jih naši možgani opravijo z lahkoto in v trenutku, so prepoznavanje govora, branje, prepoznavanje emocionalnega stanja sogovornikov in podobno. Ker se pri teh procesih zavemo le rezultatov, ne pa tudi tega, kako smo do njih prišli, jim – kot nečemu, kar je nasprotje razuma – pravimo kar intuicija. Ker naši možgani skrbijo za to, da bi porabili čim manj energije, poskušajo pri iskanju ustreznih odzivov na dogodke najprej uporabiti intuitivne mehanizme, ki so jim na voljo, šele če je res nujno in nimajo druge možnosti, uporabijo tudi razum.
Težava intuitivnih sistemov pa je v tem, da imajo veliko napak, ki jih je mogoče tudi zlorabljati. Evolucijsko so se razvili tako, da so se lahko naši predniki hitro odzivali na nevarnosti, pri čemer je bila hitrost bolj pomembna kot točnost odziva. Lep primer so intuitivni odzivi, ki nadzirajo in spodbujajo sodelovanje med ljudmi. Vsi hitro začutimo nelagodje, če se nam zazdi, da nas poskuša nekdo prevarati ali izkoristiti. Če nekdo ni kooperativen, ga poskušamo najprej kaznovati in prevzgojiti, šele če nismo uspešni, običajno tudi sami postopoma nehamo sodelovati.
Žal so takšni odzivi učinkoviti le za majhne skupine, v katerih se ljudje medsebojno poznajo. Ko so skupnosti postale večje, je moralo človeštvo intuitivne odzive nadgraditi in razviti nove mehanizme za spodbujanje sodelovanja. Primer uspešnega načina urejanja odnosov, ki omogočajo konstruktivno sodelovanje med popolnimi tujci, je tako postalo trgovanje. Sodelovanje v velikih skupnostih se mora namreč opirati tudi na razum, ker uporaba zgolj intuitivnih mehanizmov največkrat ne zadošča za dobro delovanje.
Za delovanje demokracije se je treba truditi
Razsvetljenski filozofi so precenili pomen razuma v primerjavi s tradicijo in običaji, ki se opirajo na intuitivne mehanizme v možganih. Da demokratični politični sistem normalno deluje, se je treba vseskozi truditi. To nikakor ni naravno stanje človeštva, ampak posledica sistematičnega dela mnogih generacij. Ključno je, da so v sistem vgrajeni mehanizmi, ki nas prisilijo, da poleg intuitivnih odzivov pogosto vklopimo tudi racionalen premislek o posledicah svojih odločitev. Ena od takšnih metod je denimo upočasnitev procesa odločanja.
Naša moderna demokracija je razmeroma učinkovita, ker volilci skoraj nikoli ne odločajo o dejanskih vprašanjih, ampak izbirajo svoje predstavnike, ki nato odločajo v njihovem imenu. Neposredna demokracija prek referendumov ni učinkovit sistem vodenja družbe, saj je preveč podvržena napakam intuitivnega sistema. Bistvo razsvetljenstva za 21. stoletje je, da izhaja iz dejanske narave ljudi, ne iz idealizirane podobe, ki je v resničnem svetu ne najdemo.
