“Ne obstaja samo en Leonardo da Vinci, ampak sta pravzaprav dva,« je na predavanju, ki ga je imel leta 1953 ob 500. obletnici Leonardovega rojstva, povedal filozof in zgodovinar znanosti Alexandre Koyré. Na eni strani imamo genialnega renesančnega umetnika in inženirja, ki nam je zapustil mnogo čudovitih umetnin in izumov. To je Leonardo kot javna osebnost, ki jo poznamo iz umetnostnozgodovinskih pregledov.
Poleg mitične figure renesančnega genija pa po Koyréjevo obstaja še drugačen Leonardo, ki je manj znan. To je zasebni Leonardo, kot ga lahko spoznamo skozi zapiske, ki jih je pisal zase napol šifrirano (beremo jih lahko v ogledalu) in jih širša javnost vrsto stoletij sploh ni poznala. Večino Leonardovih beležk so odkrili in proučili šele konec 19. stoletja, ko so jih našli založene v arhivih večjih evropskih knjižnic.
Pravkar je minilo 500 let od Leonardove smrti 2. maja 1519 in ob tej obletnici lahko ugotovimo, da se je zadnja desetletja na podlagi popularnih knjig, dokumentarcev in televizijskih serij vzpostavila spet nova javna podoba Leonarda. Tokrat ga večinoma prikazujejo kot običajnega človeka iz mesa in krvi, ki pa ni izvrstno obvladal le svoje obrti, ampak tudi trženje svojih dosežkov.
V obdobju renesanse se je pojavilo veliko prevodov starih besedil, ki so obravnavala tehniške veščine, kot so recimo gradbeništvo, vojskovanje in metalurgija, z iznajdbo tiska pa je postalo to znanje tudi lažje dostopno. Vse bolj pomemben je postajal nov tip vednosti, ki ni bil več vezan na institucijo univerze. Inženirji in umetniki so postali cenjeni in njihov ugled na družbeni lestvici je zrasel. Še zmeraj pa je veljalo, da so znanstveniki-filozofi tisti, ki stvari razumejo, obrtniki pa znajo predmete le narediti. Leonardo je bil nesporno del tradicije inženirjev in umetnikov, ki niso spadali med višji sloj učenjakov.
Zunajzakonski otrok
Rodil se je v mestecu Vinci blizu Firenc. O njegovi materi Caterini vemo zelo malo. Najverjetneje je bila doma iz sosednjega mesteca, med nosečnostjo pa je bila stara le petnajst let. Leonardov oče je bil petindvajsetletni notar Ser Piero Fruosonio di Antonio da Vinci, ki je izhajal iz razmeroma ugledne in premožne družine. Večino časa je preživel v Firencah, le poleti se je pred vročino zatekel nazaj na podeželje.
Sredi poletja 1451 je tako najverjetneje spoznal dekle z imenom Caterina, s katero sta imela kratko romanco, vendar o poroki nista razmišljala. Leonardo se jima je rodil 15. aprila 1452 ob »tretji uri noči«, kot je vestno zabeležil dedek po očetovi strani. Zgodovinarji iz tega zapisa sklepajo, da se je Leonardo najverjetneje rodil v hiši očetove družine, saj dedek sicer ne bi tako natančno zabeležil vnukovega rojstva in naštel vse prisotne sorodnike in znance.
Očetova družina je s Caterino kmalu zatem, ko je rodila Leonarda, sklenila nekakšen dogovor in jo izplačala. Oče Piero se je le nekaj mesecev po sinovem rojstvu poročil s šestnajstletno Albiero iz ugledne florentinske družine, Caterina pa kmalu zatem s pekovim sinom Antoniom, s katerim je imela nato še pet otrok.
Leonardo je ves čas živel pri očetovi družini. Ker je bil zunajzakonski otrok, so mu bila marsikatera karierna vrata zaprta, a oče mu je vseeno omogočil, da je pri štirinajstih postal vajenec v delavnici Andrea del Verrocchia, takrat najboljšega izdelovalca umetnin v Firencah. Več let se je Leonardo tako izpopolnjeval v najrazličnejših praktičnih veščinah, njegovi sošolci pa so bili drugi pomembni renesančni umetniki, med katerimi je verjetno najbolj znan Sandro Botticelli.
Kot izhaja iz ohranjenih dokumentov, so Leonarda leta 1476 s še nekaj drugimi imeni anonimno prijavili oblastem, da prakticirajo sodomijo, kot so takrat označevali homoseksualne odnose, a kazni zaradi sorodstvenih vezi enega od soobtoženih z družino Medičejcev niso izrekli. Ta prijava na Leonardovo kariero na srečo ni vplivala, saj je kot mlad umetnik po končanem vajeništvu v Firencah z očetovo pomočjo odprl svojo delavnico in začel služiti z naročili.
Iskanje bogatega mecena
Vendar mu delo mladega obrtnika, ki je moral biti ustrežljiv do kapric različnih naročnikov, ni najbolj ustrezalo. Želel si je, da bi imel kakega bogatega mecena, ki bi mu dal več svobode in časa, da bi lahko uresničil svoje inovativne ideje.
Leta 1482 je zaslutil, da se mu je morda ponudila življenjska priložnost. Lorenzo de Medici je pri njem naročil izdelavo srebrne lire v obliki konjske glave. Nameraval jo je podariti milanskemu vojvodi Lodovicu Sforzi, ki je takrat pri sebi zbiral nadarjene obrtnike, da bi preoblikoval mesto in ustvaril nekakšne »nove Atene«. Darilo je Leonardo nato sam odnesel v Milano in hkrati izdelal načrt, kako bo tamkajšnjega vladarja prepričal, da ga zaposli na svojem dvoru.
Predstavil se namreč ni le kot slikar in kipar, ampak tudi kot vojaški in civilni inženir ter dvorni zabavljač. Pred odhodom v Milano je natančno naštudiral knjigo Roberta Valturie De re militari (1472), v kateri je avtor povzel vse, kar je bilo znanega o vojaški tehniki. Leonardo je iz knjige prerisal večino ilustracij in pri tem poskušal razumeti, kako bi takšne stroje tudi izdelal. Sforzi se je tako, čeprav je vojaške izume, kot je bil prototip tanka in podobne novotarije, poznal le teoretično, prodal tudi kot strokovnjak za vojaško tehniko, ne le kot umetnik.
V Milanu je ostal dolgo vrsto let in ustvaril veliko pomembnih del. Goste zabav na dvoru je razveseljeval z mehanskimi igračami in čarovnijami, v jedilnici dominikanskega samostana ob cerkvi Santa Maria della Grazia pa je naslikal slavno fresko Zadnja večerja. Vseskozi je veliko študiral tako iz knjig kot z opazovanjem narave. Med drugim je natančno študiral tudi človeško anatomijo. Seciral je trupla in skiciral zgradbo človeškega telesa, pri čemer ga je še posebej natančno zanimalo, kako ljudje zaznavamo okolico. Svoja spoznanja je vestno zapisoval v beležke, ki jih je nameraval nekoč preoblikovati in objaviti v knjigi, a mu ni uspelo.
Decembra leta 1499 je moral zaradi francoske invazije z asistenti in prijatelji pobegniti iz Milana. Za krajši čas se je nastanil v Benetkah, kjer je dobil naročilo, da kot strokovnjak za vojaško tehniko pripravi načrt za obrambo pred Turki. Okoli leta 1500 naj bi tako obiskal tudi naše kraje, pri čemer je proučeval predvsem geografijo v okolici Vipave in se pogovarjal s tamkajšnjimi prebivalci. Benečanom je kot obrambni načrt predlagal, da bi zajezili reko Vipavo in tako Turke preusmerili v ozko območje, ki bi ga lažje nadzorovali s topništvom.
Tehnika »sfumato« ali zameglitev
Kmalu zatem se je vrnil v Firence, kjer je ponovno odprl delavnico. Marca 1503 mu je Francesco del Giocondo naročil, naj izdela portret njegove mlade žene, kar je bila najverjetneje osnova za Mona Lizo, najslavnejšo sliko v vsej zgodovini likovne umetnosti. Ta najbolj razvpita Leonardova slika, ki je vrsto let visela tudi v Napoleonovi spalnici, je slavna predvsem zaradi skrivnostnega nasmeška, ki vsakič, ko jo pogledamo, pove nekaj drugega. V čem je skrivnost?
Leonardo je nasmeh portretiranke malenkost zameglil. Ni ga naslikal jasno in razločno, ampak ga je le nakazal, ne pa povsem dodelal. In to namenoma. Gledalec ob pogledu na sliko tako sam iz čutnih vtisov, ki jih dobi s slike, sestavi miselno podobo, ta slika pa je dosti bolj realistična, kot če bi slikar povsem natančno izrisal vsak delec nasmeha. Leonardova ključna inovacija je bila, da je v sam proces nastajanja slike že vključil tudi opazovalca. Slika ni preprosto čim boljši posnetek narave, ampak upošteva specifičnosti človeške čutne zaznave.
Leta 1513 je Leonarda papež Leon X., ki je bil iz družine Medičejcev, povabil v Rim, kjer je ostal nekaj let. Decembra 1515 je kot papežev svetovalec odpotoval na srečanje s francoskim kraljem, ki je bil nad Leonardovim mehanskim levom, ki se je sam premikal in odpiral usta, tako navdušen, da ga je s papeževim dovoljenjem zaposlil kot svojega svetovalca.
Leonardo se je tako preselil v Château du Clos Lucé blizu dvorca francoskega kralja v dolini Loare v Franciji, kjer je živel vse do smrti 2. maja 1519, ko je umrl, obkrožen s svojimi prijatelji in učenci.
