V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja se je nekaj sociologov, antropologov, zgodovinarjev in filozofov odločilo, da bodo tudi samo znanost začeli preučevati na znanstven način. Znanost so se namenili postaviti pod njen lasten mikroskop. Odšli so v laboratorije in tam opazovali delo znanstvenikov, kot da bi imeli opraviti s kakim plemenom domorodcev na odročnem tihomorskem otoku. Pri raziskavah so uporabljali povsem enake metode terenskega dela, kot so jih sicer poznali antropologi, ko so preučevali denimo obredne običaje vaščanov na Papui Novi Gvineji. Razlika je bila le v tem, da niso imeli opravka s kakšno malo znano plemensko skupnostjo v osrčju amazonskega pragozda, ampak s fiziki, biologi ali kemiki iz povsem običajnih znanstvenih inštitutov v ZDA ali Evropi.

Znanstveniki v njihovem naravnem okolju

Prvo izčrpno raziskavo življenja v laboratoriju je v drugi polovici sedemdesetih let izvedel francoski filozof in antropolog Bruno Latour. Leta 1974 je spoznal Rogerja Guillemina, enega vodilnih znanstvenikov na področju nevroendokrinologije, ki je deloval v ZDA, po rodu pa je bil tako kot Latour iz francoskega Dijona. Guillemina mu je uspelo navdušiti za idejo, ki jo je dobil med antropološkimi raziskavami v Slonokoščeni obali. S kolegom etnologom sta namreč prišla do zaključka, da bi na enak način kot Afričane lahko preučevala tudi vrhunske znanstvenike.

Guilleminu je bila ideja simpatična, zato je Latourju dovolil, da je v njegovem laboratoriju na Salk Institute v Kaliforniji izvedel terensko raziskavo delovnega okolja znanstvenikov. Pogoj je bil le, da si pridobi lastno financiranje. Kot je Latour zapisal kasneje v knjigi Laboratory Life: The Construction of Scientific Facts (1979), v kateri je natančno popisal rezultate svoje antropološke raziskave, je šlo za “prvi poskus podrobne študije dnevnih aktivnosti znanstvenikov v njihovem naravnem okolju”.

Od oktobra 1975 je Latour dve leti preživel skupaj s znanstveniki in drugim osebjem kalifornijskega laboratorija. Z njimi se je družil, jih spremljal pri dnevnih opravilih in si vse opazke natančno zapisoval. Delo antropologa mu ni bilo tuje, zato se je novega okolja lotil kar na enak način, kot se antropologi lotevajo raziskav njim neznanih kultur. Opis dogajanja v laboratoriju tako začne s preprostim opisom tega, kar je najprej opazil: “Vsako jutro si delavci v laboratorij prinesejo malico v rjavih papirnatih vrečkah.”

Omeniti velja, da Guillemin ni bil povprečen znanstvenik, ampak eden najboljših na svetu. Leta 1977 je namreč prejel Nobelovo nagrado za odkritje nekaterih možganskih hormonov. Latour pri delu tako ni opazoval kakih provincialnih raziskovalcev, ampak vrhunske znanstvenike, ki so na svojem področju veljali za ene izmed najboljših na svetu. O sami znanosti, s katero so se ukvarjali v laboratoriju Rogerja Guillemina, vnaprej ni vedel nič, saj je študiral filozofijo in teologijo, pozneje pa se je ukvarjal z antropološkimi raziskavami v Afriki. Pretiranih vnaprejšnjih idej glede tega, kako poteka znanstveno delo v laboratoriju, tako ni imel.

V svoji naslednji veliki študiji se je Bruno Latour lotil zgodovinske analize življenja, dela in vpliva najbolj slavnega znanstvenika Louisa Pasteurja. V knjigi z naslovom Pasterizacija Francije (1983) se ni ukvarjal le z vprašanji, kako družbene sile vplivajo na delo znanstvenikov, ampak tudi, kako lahko sam znanstvenik v laboratoriju dejansko spremeni širšo družbo. Pokazal je namreč, da pri socioloških študijah znanosti ne gre le za to, kako družba vpliva na življenje v laboratorijih, ampak tudi, kako lahko življenje v laboratoriju vpliva na družbo.

Laboratorijske študije

Latourjeva knjiga Laboratory Life je odprla novo zvrst t.i. laboratorijskih študij, v katerih so sociologi in antropologi neposredno na kraju nastajanja nove znanstvene vednosti opazovali, kako dejansko prihaja do odkritij. Njihova predpostavka je bila, da je vednost, ki jo proizvaja znanost, inštitucija, ki jo je treba preučevati kot vsako drugo inštitucijo človeške družbe. Tudi v znanosti so zelo močne socialne sile, ki vplivajo na to, kako nastaja in se prenaša novo znanje.

Pred Latourjevo študijo so se raziskovalci, ki so se ukvarjali z opisom delovanja same znanosti, opirali predvsem na neposredna pričevanja znanstvenikov. Po dotedanji “filozofiji znanosti” je znanstveno delo temeljilo predvsem na racionalni analizi dejstev o delovanju narave. Velike znanstvenike so opisovali kot samotne genije, ki so se znali izolirati od zunanjega sveta in le z genialno močjo svojega uma prišli do pomembnih novih spoznanj. A hitro se je izkazalo, da se idealizirana podoba znanstvenega dela, kakršno so si o sebi ustvarili znanstveniki, ne ustreza povsem temu, kar se dejansko dogaja v laboratorijih.

Podoba znanosti, do katere so prišli z antropološkimi raziskavami obnašanja znanstvenikov v laboratorijih, se je seveda razlikovala od podobe znanstvenega dela, ki so jo o sebi slikali sami znanstveniki. Ob podrobnih opisih vsakdanjika raziskovalcev se je hitro izkazalo, da so znanstveniki predvsem zelo izkušeni mojstri svoje obrti in ne popolna bitja iz nekega drugega sveta.

Latour je med drugim ugotovil, da je pomemben del veščine znanstvenega dela ugotavljanje, kdaj velja rezultatom poskusa zaupati in kdaj jih zavreči. Pri tem gre praviloma za povsem subjektivne odločitve, ki sledijo občutku, ne pa za objektivne racionalne argumentacije, zakaj neki poskus ni uspel. Prišel je do zaključka, da znanstveno delo ni osnovano zgolj na strogo racionalnih odločitvah o neizpodbitnih dejstvih. Velikokrat se namreč zgodi, da znanstveniki rezultate poskusov zavržejo, čeprav racionalno ne znajo vedno pojasniti, kaj je šlo narobe.

Millikanovo domnevno “goljufanje”

Lep primer takšne selektivne subjektivne obravnave rezultatov eksperimenta predstavlja zgodba o uspešnem merjenju osnovnega naboja. V letih 1911 in 1912 se je Robert Andrews Millikan, takrat še precej neznan fizik na Univerzi v Chicagu, odločil, da bo natančno izmeril naboj elektrona. Eksperiment mu je zelo dobro uspel, zato je za svoj dosežek leta 1923 prejel Nobelovo nagrado. Zanimivo pa je, da je do sicer zelo točne določitve vrednosti osnovnega naboja prišel s pristopom k merjenju, ki bi ga vsaj po klasični predstavi o načinu znanstvenega dela težko opredelili kot dobro znanstveno prakso.

Pri obravnavi rezultatov si je namreč pomagal s svojo intuicijo. Tudi če racionalno ni znal pojasniti, zakaj določene meritve ni umestil med rezultate, je raje sledil občutku. Imel je dokaj izpopolnjen sistem ocenjevanja ustreznosti meritev obnašanja nabitih kapljic, saj je vsako svojo meritev označil z zvezdicami. Odlična opazovanja so si prislužila tri zvezdice, zelo dobra dve, zgolj dobra le eno, brez zvezdice so ostala “še kar” opazovanja, izločil pa je meritve, ki jih je imel za negotove.

Ko je leta 1913 Millikan objavil članek z rezultati svojega poskusa opazovanja gibanja oljnih kapljic v električnem in gravitacijskem polju, je končno vrednost naboja izračunal iz 58 ponovitev poskusa. Za enoto naboja je dobil vrednost z relativno napako ena proti tisoč, kar je rezultat, ki ga niso izboljšali še dve desetletji. A kot je ugotovil zgodovinar znanosti Gerald Holton, ki je v Millikanovem arhivu našel laboratorijske beležke prav tega eksperimenta, je Millikan v končnem poročilu upošteval le 40 odstotkov celotnega števila kapljic, ki jih je dejansko pregledal, ostalih kapljic, zabeleženih v laboratorijskih zapiskih, pa ni uporabil.

V zapiskih je ob “dobrih” meritvah zapisal: “Lepota. To zagotovo objavi, lepo!” “Objavi. Lepota v vsakem pogledu… Skoraj idealno.” Toda v primerih, ko so bile oljne kapljice težke in so se gibale prehitro ali ko je imel Millikan kakšne druge dvome, je zapisal le: “nekaj narobe”, “ne ustreza”, “velika napaka, ne bom uporabil”. In teh meritev v članku res ni uporabil.

Holton ugotavlja, da v primeru, če Millikan ne bi sledil svoji intuiciji in bi uporabil vse svoje meritve, za katere ni znal argumentirano povedati, kaj bi lahko bilo z odčitkom narobe, njegovi rezultati nikakor ne bi bili tako dobri, da jih še dve desetletji ne bi izboljšali. Prav ta intuitivni občutek, ki se ga ne da zmeraj racionalno utemeljiti, je tudi pri znanstvenem delu pogosto ključen.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.