Naše zaupanje v znanost je tesno povezano s predstavo o njenem potencialu za naslavljanje vedno novih, do zdaj še neraziskanih vprašanj ter podajanju veljavnih in empiričnih vpogledov v delovanje sveta. Pogosto se ob tem pozabi na realne pogoje in razmere, ki stojijo za napredkom; torej na kompleksno mrežo institucij, univerz, založniških hiš, finančnih tokov ter nenazadnje raziskovalcev in raziskovalk, ki pišejo znanstvene članke. Neskončna rast pa je v zadnjih desetletjih naletela na svojo mejo, ki se odraža v večanju razkoraka med razpoložljivimi sredstvi namenjenimi znanosti ter vedno bolj rastočo znanstveno skupnostjo.
Ena od specifik modernega položaja znanosti je presežek znanstvenih kadrov v primerjavi z razpoložljivimi sredstvi za raziskovanje. Raziskovalne skupine so zato primorane med seboj tekmovati za omejena sredstva, katera skupina jih bo dobila pa je odvisno od druge specifike današnjega položaja znanosti, to je pretirano zanašanje na točkovne indekse pri vrednotenju kakovosti znanstvenih objav. Prav na znanstvenih člankih namreč temelji vrednotenje in komunikacija novega znanja, hkrati pa predstavljajo merilo kakovosti znanstvenega raziskovanja.
A pri tako velikem številu novo objavljenih člankov, ki se po nekaterih ocenah vsakih 10 let celo podvoji, je ocena njihove vrednosti pogosto odvisna od merljivih, navidezno objektivnih števcev, ki podajo neko skoncentrirano in za razumevanje enostavno oceno njihove znanstvene kakovosti ter tudi kakovosti dela raziskovalca ali raziskovalke, raziskovalne skupine ali institucije – prav to merilo predstavljajo indeksi. Zlasti pomembni indeksi v znanosti so število prijavljenih patentov, število objavljenih člankov, h-indeks (tj. vrednost, ki nam pove citiranost ter število člankov posameznika ali skupine; npr. h-indeks 10 pomeni, da ima raziskovalec objavljenih 10 člankov, kjer je bil vsak od teh citiran vsaj 10 krat) ter faktor vpliva znanstvene revije (tj. merilo povprečne citiranosti člankov v posamezni reviji za določeno leto).
Vrednost metrik je pogosto ključnega pomena za pridobivanje finančnih sredstev za nadaljevanje projektov ter na splošno za akademski ugled raziskovalcev in raziskovalk. A podobno kot v ekonomiji, se tudi v znanosti vrednost (znanstvenega) dela lahko (pre)napihne, k čemer nedvomno prispeva prav zanašanje na točkovni indeks.
Faktor vpliva je bil denimo sprva ustvarjen kot orodje za pomoč knjižnicam pri izbiri znanstvenih revij, ki so jih naročale, in ne kot merilo kakovosti znanstvenega dela. Kot opozarja leta 2012 v San Franciscu predstavljena Izjava o ocenjevanju raziskovanja (Declaration on research assessment – DORA), je faktor vpliva v številnih lastnostih pomanjkljiv kriterij za ocenjevanje vrednosti raziskave. Citiranost člankov je med različnimi področji znanosti namreč izredno variabilna, prav tako je tudi variabilna citiranost člankov znotraj revije, pri čemer majhen delež visoko citiranih člankov lahko navidezno dvigne faktor vpliva preostalih člankov v isti reviji. Višina faktorja vpliva je lahko močno odvisna tudi od uredniške politike posamezne revije. Nenazadnje so podatki za izračun faktorja vpliva pogosto netransparentni ter javnosti nedostopni.
Podobno se da manipulirati tudi s h-indeksom, na kar je nedavno morda najbolje opozoril Cyrill Labbe, raziskovalec z Univerze Josepha Fouriera v Grenoblu. Labbe je ustvaril fiktivnega avtorja Ike Antkareja ter mu uspel dvigniti njegov h-indeks na vrednost 94 tako, da je s programom ustvaril več kot 100 člankov, sestavljenih iz naključnih besed, ter jih naložil na repozitorij Google Scholar. Primer seveda ni reprezentativen za vsako objavljanje znanstvenih člankov, vendar kaže na določeno fiktivno naravo točkovnih indeksov, ki ne odraža nujno kvalitete znanstvenega članka.
Čeprav cilj uporabe omenjenih indeksov ni nujno manipulacija, lahko takšna praksa nehote privede do prenapihovanja vrednosti znanstvenih del ter do neetičnega ravnanja znotraj znanstvene skupnosti. Marc A. Edwards in Siddhartha Roy v svojem članku Academic Research in the 21st Century: Maintaining Scientific Integrity in a Climate of Perverse Incentives and Hypercompetition opozarjata na škodljive posledice za znanost, ki jih ustvarja okolje hiperkompeticije ter zanašanja na točkovne indekse. Med drugim sta izpostavila:
- trenutni trend hiperprodukcije znanstvenih člankov
- neponovljivost objavljenih rezultatov
- prilagajanje rezultatov, tako da ustrezajo zastavljeni hipotezi (P-hacking)
- prilagajanje znanstvene hipoteze, tako da ustreza pridobljenim rezultatom
- hvaljenje lastnih rezultatov
- manj časa za strokovno recenzijo
- manj časa za zbiranje in interpretacijo rezultatov ter
- vedno večja zahteva po pisanju prošenj za financiranje projektov.
Drugi kazalniki prav tako kažejo na trend hiperprodukcije znanstvenih člankov. Delež člankov, ki so zavrnjeni ali umaknjeni zaradi napak in nedoseganja znanstvenih standardov, v zadnjih desetletjih strmo narašča.
Skupni imenovalec omenjenih trendov je, če znova potegnemo vzporednico z ekonomijo, da so se raziskovalne skupine primorane obnašati kot podjetja, pri katerih je končni cilj zagotoviti financiranje za nadaljevanje raziskovalnega dela v kompetitivnem okolju z drugimi raziskovalnimi skupinami, ki se potegujejo za ista sredstva, namesto da bi bil cilj kakovost znanstvenega dela.
Čeprav je določena mera konkurence v znanosti zaželena, se trenutni trend nevarno nagiba na stran hiperkompeticije. Kot opozarjata Edwards in Roy, proizvedeni učinki takšnega okolja niso višanje kakovosti znanosti, temveč so pogosto prav nasprotni od želenih. Težave, povezane s hiperkompeticijo, bodo najbolj občutile manjše raziskovalne skupine z znanstvenih področij, ki so trenutno finančno manj zanimiva, a zaradi tega nič manj pomembna. Širše gledano pa je v nevarnosti celotna znanost, saj bi bila trajna vzpostavitev mehanizmov, ki spodbujajo neetično obnašanje raziskovalcev in raziskovalk, katastrofalna za delovanje znanosti ter zaupanja družbe v akademsko kulturo.
Ključno pri soočanju s problemom neetičnega vedenja znanstvenikov in znanstvenic je v prvi vrsti priznanje njegovega obstoja ter, še pomembneje, razumevanju njegovih sistemskih vzrokov. Številni predlogi za soočanje s problemom so že bili predstavljeni, med drugim:
- predlogi za spremembo načina strokovne recenzije (pre-registered studies in registered report)
- vzpostavitev sistema dobrih praks v znanosti
- zgodnje izobraževanje o problemih hiperkompeticije
- spodbujanje založniških hiš, da pri objavljanju člankov manj promovirajo točkovne indekse
Vendar veliko opisanih predlogov sloni na osebnih odločitvah in etični vesti posameznikov ter posameznic, kar po vsej verjetnosti ne bo zadostovalo za zmanjšanje nadaljevanja trenda hiperkompeticije, zlasti v okolju, ki raziskovalnim skupinam veleva, naj se obnašajo po principu objavi ali propadi, publish or perish. Vprašanje hiperkompeticije zadeva zlasti umeščenost znanstvene skupnosti v kompleksno mrežo ne le odnosov med raziskovalkami in raziskovalci, temveč tudi odnosov med institucijami, izobraževalnim sistemom, založniki, financerji ter nenazadnje širšega gospodarstva družbe.
Znanstvena redakcija Radia Študent bo v četrtek 25. aprila ob 16. uri v Atriju ZRC obravnavala predstavljena vprašanja v pogovoru o Znanstveni integriteti v času hiperprodukcije. Na okrogli mizi bodo sodelovali Aleš Pogačnik (ZRC SAZU), Miro Pušnik (Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani), Tea Romih (Društvo Mlada akademija), Siddharta Roy (Virginia Tech), Friderik Klampfer (Filozofska fakulteta Maribor). Kakovost in številčnost znanstvenih del in s tem hiperprodukcija, kot je bilo povedano v prispevku, sta tesno povezana s financiranjem same znanosti, zato predtem ob 14. uri začnemo pogovor o financiranju znanost v Sloveniji. Prijazno vabljeni, da se udeležite obeh prireditev.
Arne Praznik, urednik Znanstvene redakcije Radia Študent
