Leta 2004 je Dan Buettner začel v sodelovanju z National Geographic in ameriškim Nacionalnim inštitutom za staranje raziskovati vidike življenjskega sloga, ki prispevajo k dolgoživosti. Najprej so identificirali pet geografskih območij, kjer je delež posameznikov, ki dočakajo več kot 100 let, desetkrat višji kot je povprečje v Združenih državah Amerike.
Na ta način so za preučevanje izbrali naslednje lokacije, ki so jih poimenovali s skupnim imenom modre cone: Loma Linda v Kaliforniji, Nicoya na Kostariki in otoke Okinawa (Japonska), Ikaria (Grčija) ter Sardinija (Italija). Nato so identificirali vsakodnevne navade, ki so skupne prebivalcem vseh izbranih lokacij in ugotovili, da se veliko gibljejo, sledijo dnevnim navadam, ki zmanjšujejo stres, se zdravo prehranjujejo, jedo majhne porcije hrane in uživajo alkohol v zmernih količinah. Prav tako pomembna značilnost, ki je bila vsem skupna, pa je dobra vpetost v socialne odnose. Stoletniki so na prvo mesto postavili družino in druženje s prijatelji.
Vključenost v socialne odnose je ena izmed osnovnih človeških potreb. Številne raziskave so pokazale, da lahko osamljenost poveča smrtnost za vsaj 50 %, kar pomeni, da socialna izključenost bolj škoduje zdravju kot debelost, kajenje in telesna neaktivnost, ki so sicer pogosto omenjeni kot ključni rizični dejavniki.
Osamljenost škoduje zdravju
Znana danska študija, v kateri so preučevali vpliv genetike na dolgoživost pri 2872 dvojčkih, je pokazala, da je dolžina življenja posameznika le v 20 % odvisna od genov in v 80 % od življenjskega sloga ter okolja. Za izredno pomemben vidik zdravega življenjskega sloga se je izkazala ravno vključenost v socialne odnose.
Raziskovalci so že v 80. letih pokazali, da imajo posamezniki, ki so socialno izolirani, dvakrat večje tveganje za prezgodnjo smrt kot pa posamezniki, ki so dobro vpeti v socialne odnose. To ne velja le za zdrave posameznike, temveč tudi za že bolne odrasle, saj imajo npr. bolniki s koronarno arterijsko boleznijo, ki so osamljeni, več kot dvakrat večje tveganje za smrtni izid kot bolniki z razvito socialno mrežo.
Vplivi osamljenosti se odražajo na več organskih sistemih in imajo pogosto učinek na kardiovaskularni, nevroendokrini in centralni živčni sistem ter tudi na genetske mehanizme in mentalno zdravje. Odrasli posamezniki, ki so socialno izolirani, trpijo za večjim tveganjem za razvoj in napredovanje kardiovaskularnih bolezni, miokardni infarkt, aterosklerozo, visok krvni tlak, rakava obolenja in slabše okrevanje pri zdravljenju rakavih obolenj ter počasnejše zdravljenje ran. Prav tako je z osamljenostjo povezana slabša kakovost spanca in povečano tveganje za depresijo.
Socialna izolacija pri otrocih poveča tveganje za depresijo, slabšo kakovost spanca in omejenost izvršitvenih funkcij. Pamela Qualter je skupaj s sodelavci izvedla osemletno študijo, v kateri je spremljala 296 britanskih otrok v starosti pet, devet in trinajst let. Izkazalo se je, da otroci, ki se v otroštvu počutijo osamljene, zelo pogosto razvijejo depresijo kasneje v življenju.
Ohranjanje socialnih odnosov je še posebej pomembno za starejše
Raziskovalci iz Centra za kognitivno staranje in kognitivno epidemiologijo v Edinburgu so leta 2013 izvedli študijo, v katero so vključili 1091 posameznikov, starih 70 let. Njihov namen je bil preučiti vpliv vključenosti v socialne odnose s prijatelji, družino in okoljem, na kognitivne sposobnosti. Pokazali so, da je boljša vpetost v socialne odnose povezana z boljšimi kognitivnimi sposobnostmi, po drugi strani pa je socialna izolacija povezana s kognitivnim upadom in kasneje z razvojem demence.
Socialna izolacija je povezana celo z nagnjenostjo k samomoru pri odraslih. Študija, ki je vključevala več kot 19.000 odraslih je pokazala, da je kar 21 % osamljenih odraslih že izkusilo samomorilne misli (v primerjavi z 2,5 % odraslih, ki so dobro vpeti v socialne odnose), poleg tega pa je 8,4 % osamljenih odraslih tudi poskusilo izvesti samomor (v primerjavi z 0,7 % odraslih, ki so dobro vpeti v socialne odnose).
Natančni mehanizmi kako osamljenost prispeva k razvoju bolezni in povečanemu tveganju za smrtnost, še niso znani. Znanstveniki menijo, da dobra vključenost v socialne odnose omejuje tudi tvegano vedenje, kot je npr. pretirano uživanje alkohola in drog, hkrati pa zmanjšuje vsakodnevni stres.
Literatura
- Yang Y.C. in sodelavci, 2016. Social relationships and physiological determinants of longevity across the human life span. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 133(3): 578-583.
- Umberson D. in Montez J.K., 2010. Social relationships and health: A flashpoint for health policy. Journal of Health and Social Behaviour, 51(Suppl): S54-S66.
- Buettner D. in Skemp S., 2016. Blue Zones: Lessons from the world’s longest lived. Americal Journal of Lifestyle Medicine, 10(5):318-320.
- Bhatti A.B. in Haq A.U., 2017. The pathophysiology of perceived social isolation: Effects on health and mortality. Cureus, 9(1):e994.
