Paul Dirac velja za enega najpomembnejših znanstvenikov 20. stoletja, saj je zaslužen za mnoga ključna spoznanja s področja kvantne fizike. Kot eden najmlajših znanstvenikov v zgodovini si je za napoved obstoja antimaterije že leta 1933 prislužil Nobelovo nagrado za fiziko, vendar ga vsaj širša javnost kljub temu še danes zelo slabo pozna.
Za fizike je znano, da se ne znajdejo najbolje v družbi, a Dirac je bil še bistveno bolj asocialen, kot je to običajno za raztresene znanstvenike. Ne le da ni znal navezovati stikov z drugimi ljudmi, tudi govoril je zelo malo. Domači se spominjajo, da je lahko minilo tudi več dni ali celo tednov, ko ni izrekel skoraj ničesar oziroma se je na vprašanja odzval le s kratkim da ali ne.
Nič bolj zgovoren ni bil niti v družbi strokovnih kolegov. Po nekem predavanju je študent iz publike pripomnil, da ni najbolje razumel predstavljene enačbe. Po dolgem intervalu tišine so Diraca znanci opomnili, naj se kot predavatelj vendar odzove, a je odvrnil le, da ni iz publike slišal nobenega vprašanja, ampak le komentar.
V intervju ob prejemu Nobelove nagrade je bil glede svojih interesov zelo jasen: »Ne zanima me literatura, prav tako ne hodim v gledališče in ne poslušam glasbe. Ukvarjam se z atomsko fiziko.« Ko mu je ruski kolega in prijatelj Peter Kapica podaril angleški prevod slavnega romana Zločin in kazen, je knjigo sicer prebral in povedal, da se mu je zdela zanimiva, a da je avtor v enem izmed poglavij storil napako, saj je dvakrat v istem dnevu opisal sončni vzhod.
Mladost v senci avtoritarnega očeta
Dirac je svoj nenavaden značaj pripisoval vzgoji, ki jo je bil deležen kot otrok. Rodil se je leta 1902 v Bristolu, v na videz dokaj običajni družini. Oče Charles, ki je okoli leta 1890 v Anglijo prispel iz Švice, je bil učitelj, mati Florence pa gospodinja. Oče se je s svojimi tremi otroki pogovarjal le v francoščini in ker so imeli zelo malo obiskov, je bil mladi Paul nekaj časa celo prepričan, da vsi moški govorijo le francosko, ženske pa angleško.
Po očetu je imel sprva švicarsko državljanstvo, šele pri sedemnajstih je postal tudi formalno britanski državljan. Kot se je kasneje spominjal, so vsi trije otroci živeli v izolaciji od okoliškega sveta, saj niso imeli skoraj nobenih stikov z vrstniki. Imeli so tudi zelo strog režim učenja, pri katerem je oče kaznoval vsako jezikovno napako, ki jo je sin storil, ko sta se pogovarjala po francosko. Paul se je tako navadil, da je zanj bolje biti tiho kot povedati kaj, kar je morda slovnično napačno, zato od otroštva naprej skoraj ni govoril. Komuniciral je z najmanj besedami, kot je bilo mogoče. Kljub avtoritarnemu vzdušju doma je bil vseeno deležen zelo dobre izobrazbe. Šole, ki jih je obiskoval, so bile za tisti čas zelo kvalitetne, njegov sošolec, s katerim se zelo verjetno nista nikdar pogovarjala, pa je bil kasnejši hollywoodski zvezdnik Cary Grant, ki je bil prav tako doma iz Bristola.
Navdušenje za teoretično fiziko
V osnovni šoli sprva ni pretirano izstopal, kasneje pa je kazal veliko nadarjenost predvsem za matematiko. Starejši brat je želel postati zdravnik, a ga je oče prepričal, naj raje študira elektrotehniko. Ker Paul v mladosti ni vedel prav dobro, kaj bi rad počel v življenju, se je tudi sam odločil za enako študijsko pot.
Tehnika ga je zelo zanimala, dokler niso kmalu po koncu prve svetovne vojne začeli časopisi poročati o napeti fizikalno-astronomski zgodbi. Mladi nemški znanstvenik naj bi namreč postavil novo hipotezo o delovanju vesolja, ki je bila bistveno drugačna od vsem znane in dobro preverjene teorije, ki jo je pred več stoletij razvil Isaac Newton. Sprva v širši javnosti še neznani Albert Einstein naj bi iznašel nov način razumevanja gibanja snovi in energije v vesolju, ki je napovedala tudi obstoj pojavov, ki jih v okviru Newtonove fizike ni mogoče pojasniti. Časopisi so si takoj po prvi svetovni vojni močno želeli poročati o novih dogodkih, ki niso imeli nič skupnega s politiko in meddržavnimi spori. Zgodba o čudaškem mladem znanstveniku, ki je postavil teorijo, s katero je spremenil našo ustaljeno predstavo o delovanju narave in vesolja, je prišla kot naročena.
Podrobno so poročali o znanstveni odpravi, ki je odšla leta 1919 opazovat sončni mrk na majhen otok ob zahodni obali Afrike. Einstein je namreč na osnovi svoje splošne teorije relativnosti izračunal, koliko se bodo zaradi ukrivljene poti svetlobe navidezno premaknile zvezde za Soncem, ko bo Luna med mrkom prekrila Sončevo ploskev. Ker so meritve dejansko potrdile premik, o čemer so vsi časopisi natančno poročali, je Einstein čez noč postal velika medijska zvezda in eden najbolj prepoznavnih ljudi na svetu.
Napeta zgodba o Einsteinovi novi teoriji je močno vplivala na mladega Diraca, saj se je začel zanimati za teoretično fiziko in obiskovati predavanja s tega področja na Univerzi v Bristolu. Ko je končal šolanje za inženirja elektrotehnike, mu kljub odličnim ocenam ni uspelo najti službe, zato se je odločil, da bo študiral še matematiko. Po diplomi iz matematike se je leta 1923 vpisal še na podiplomski študij teoretične fizike na Univerzi Cambridge, kjer je hitro zablestel.
Jezik narave so lepe enačbe
Leta 1925 mu je eden izmed profesorjev pokazal članek mladega nemškega fizika Wernerja Heisenberga, ki je pritegnil njegovo zanimanje. Šlo je za eno prvih poročil o zametkih nove fizikalne teorije, ki jo danes poznamo kot kvantno mehaniko. Dirac se je hitro lotil preučevanja nove teorije in prišel do nekaj pomembnih spoznanj. Leta 1926 je kot prvi zagovarjal doktorat iz kvantne fizike, Eddington pa je njegovo delo opisal kot najboljši in najizvirnejši doktorat, kar jih je kdaj prebral.
Filozofija znanosti ga v mladosti ni zanimala. Razprav o temeljnih načelih fizike, ki so si jih zastavljali znanstveniki, ko so postavljali temelje kvantne mehanike, se ni udeleževal. A vseskozi je imel zelo jasno mnenje o temeljih naravoslovne znanosti. Trdno je bil namreč prepričan, da je mogoče osnovne zakone narave opisati z elegantnimi matematičnimi enačbami. Če formula ni lepa v smislu, da ima enostavno obliko, je po njegovo zelo verjetno napačna.
Takšno estetsko vodilo mu je bilo v pomoč, ko je bolj kot drugi zaupal v matematično eleganco enačb in na njihovi osnovi napovedal obstoj novih delcev, ki jih do tedaj ni še nihče videl. Leta 1931 je tako napovedal obstoj pozitrona oziroma elektrona iz antimaterije ter obstoj magnetnih monopolov. Pozitron je nato že naslednje leto pri enem od eksperimentov opazil ameriški fizik Carl Anderson, a je sprva mislil, da gre za napako pri meritvi, saj Diracove napovedi ni poznal. Delec je sicer pravilno opisal kot nekaj nenavadnega, kar ima enako maso kot elektron, a nasprotni električni naboj.
Kmalu po prejemu Nobelove nagrade je spoznal Margit Wigner, sestro prijatelja fizika Eugena Wignerja, ki je imela iz prvega zakona že dva otroka. Po značaju je bila popolno nasprotje tihega in asocialnega fizikalnega genija. O znanosti ni imela pojma, zelo veliko je govorila in z lahkoto je navezovala nova prijateljstva. Kljub temu da sta si bila zelo različna, sta se kmalu poročila in imela dve hčerki.
Proti koncu znanstvene kariere se je Dirac leta 1971 iz Anglije z družino preselil na Florido, kjer je dobil službo na tamkajšnji državni univerzi. Takrat so ga končno začeli zanimati tudi glasba, film in leposlovje, ukvarjati pa se je začel tudi s filozofijo znanosti. Čeprav njegovi strokovni članki niso bili več tako revolucionarni kot v mladosti, je vseeno še vedno prispeval pomembne ideje na različnih področjih fizike. Umrl je leta 1984 na Floridi, kjer je tudi pokopan.
Starejši ko je bil, bolj je bil prepričan, da je mogoče temeljne zakone vesolja zapisani v obliki lepih matematičnih formul. Estetika enačb je bila zanj vseskozi pomemben pokazatelj tega, ali je pri raziskavah na pravi poti. Zato se nikakor ni mogel sprijazniti z nekaterimi pristopi denimo v kvantni teoriji polja, ki jo je sam pomagal ustvariti, ki so se zanašali na matematično ne ravno elegantne rešitve.
