Po ocenah Unesca je bilo leta 2013 na svetu osem milijonov znanstvenikov in znanstvenic, njihovo število pa se vsako leto poveča še za dodatne štiri odstotke, kar pomeni, da se globalna populacija raziskovalcev podvoji na približno dvajset let. V ZDA in EU je hitrost rasti števila znanstvenikov malo manjša, saj znaša zgolj 2 odstotka na leto, a je zato na Kitajskem, v Indiji, Braziliji in Južni Koreji bistveno večja, saj se število raziskovalcev v teh državah vsako leto poveča kar za 10 odstotkov.
Zelo hitra rast populacije znanstvenikov nedvomno vpliva na delovanje znanosti, saj se mora vedno večjemu številu sodelujočih prilagajati sistem vrednotenja znanstvenih dosežkov. Kot opozarja profesor nanotehnologije na Univerzi Cambridge Jeremy Baumberg v novi knjigi The Secret Life of Science: How it Really Works and Why It Matters (Princeton University Press, 2018), hitro večanje števila znanstvenikov dolgoročno ne pomeni nujno tudi enako hitrega povečevanja števila iznajdb in odkritij, če sistema ne bomo pametno nadgradili.
Znanost temelji na sistemu javnega objavljanja novih odkritij, ki jih lahko vsakdo preuči in opozori na morebitne napake. Takšen pristop se je skozi stoletja izkazal za zelo učinkovitega in transparentnega, saj se morebitne napake razmeroma hitro razkrijejo in odpravijo, družba pa ima neprestano zanesljiv pregled nad tem, katerim idejam in teorijam velja zaupati in katerim ne.
Žal pa je zaradi večanja števila sodelujočih nemogoče, da bi imel kdorkoli še vedno pregled nad vsemi novimi spoznanji z nekega področja vednosti. Raziskovalci seveda poskušajo čim bolj natančno slediti novim dognanjem, a je vsebin toliko, da lahko preberejo le majhen del poročil o novih odkritjih. Običajno najprej preučijo najpopularnejše objave, za manj razvpite, ki niso objavljene v prestižnih revijah, pa jim marsikdaj zmanjka časa, čeprav so morda enako zanimive in uporabne.
Če zelo poenostavimo, lahko sistem vrednotenja dela znanstvenikov primerjamo z vrednotenjem objav na družbenih medijih, kot so facebook, twitter in instagram. Podobno, kot si uporabniki instagrama želijo za svoje slike zbrati čim več všečkov, se znanstveniki trudijo, da bi bili njihovi članki čim večkrat citirani. Objava znanstvenega poročila v popularni znanstveni reviji, ki ima veliko bralcev, ima tako podoben pomen, kot če objavo na družbenem mediju ponovno deli nekdo, ki ima zelo veliko sledilcev. Objava bo zaradi takšnega posredovanja pridobila veliko več všečkov, kot bi jih sicer.
Do objav v najbolj prestižnih revijah, ki jih bere večina raziskovalcev, je zelo težko priti, če tamkajšnji uredniki ne presodijo, da je raziskava take vrste, da bo pritegnila veliko citatov. Tudi znanstvene revije namreč medsebojno tekmujejo,katera bo imela v povprečju največ citatov na članek, uredniki pa so praviloma posebej nagrajeni, če se to razmerje še izboljša.
Ker vrednotenje in ocenjevanje dela znanstvenikov temelji predvsem na merjenju, koliko jih drugi raziskovalci citirajo, lahko večanje števila ljudi, ki sodelujejo v sistemu, povzroči zmanjšanje raznolikost obravnavanih pristopov in vsebin, ki se jih raziskovalci lotevajo. Vsi namreč hote ali nehote tekmujejo, da bi bili čim bolj opaženi, zato se raje ukvarjajo z bolj popularnimi problemi.
Če sistem preverjanja idej temelji na prostem dostopu do poročil o odkritjih, to hkrati pomeni, da znanstveniki z odkritji neposredno ne morejo služiti. Tisto, kar naj bi pridobili z javno objavo odkritij, je strokovni ugled. A s hitrim večanjem števila znanstvenikov tovrstno poplačilo izgublja uporabno vrednost, saj ga ni več mogoče dovolj enostavno pretopiti v zaposlitev, financiranje novih raziskav in podobne materialne dobrine, kot je bilo to v preteklosti.
Baumberg zato ugotavlja, da bo treba začeti uspešnost znanstvenikov postopoma vrednotiti na več načinov, ne le s štetjem objav in citatov. Prav tako pravi, da bi bilo za nadaljnji razvoj znanosti dobro, če bi bile oblike financiranja bolj raznolike, saj bi tako omogočale večjo raznolikost v pristopih k izvajanju raziskav.
V knjigi vpelje tudi novo delitev znanstvenikov na poenostavljavce (simplifiers) in izgrajevalce (constructors), pri čemer poudarja, da so oboji enako pomembni v procesu odkrivanja novega znanja. Poenostavljavci poskušajo razkriti čim bolj osnovne mehanizme, po katerih deluje svet, zato predmete in pojave razstavijo na čim manjše gradnike in jih nato natančno preučijo. Nasprotno pa izgrajevalci že znane predmete in pojave postavljajo v nova razmerja in okoliščine, v kakršnih ti še niso bili oziroma jih v naravi ne najdemo. Dober primer takšnih pristopov so denimo laserji, superprevodniki in aplikacije s področja biotehnologije.
Baumbergova knjiga je pomembna, ker nazorno in brez olepšav opiše današnji sistem delovanja znanosti ter opozori na več potencialnih težav, s katerim se bo morala znanost spoprijeti. Globalno gledano še nikoli v zgodovini ni bilo tako veliko denarja namenjenega za raziskave in znanost še nikoli ni proizvedla toliko odkritij, vendar se je po drugi strani med znanstveniki vzpostavilo izjemno tekmovalno okolje, v katerem ne pomeni nujno, da bo še več denarja in več znanstvenikov ustvarilo več za prihodnost človeštva pomembnih novih spoznanj. Znanost bo morala zato začeti aktivneje preučevati tudi samo sebe in ob tem premišljevati o nadgradnji sistema svojega delovanja, da bo še naprej enako učinkovito in zanesljivo služila človeštvu.
