Spomladi leta 1749 je Émilie du Châtelet ugotovila, da je ponovno noseča. Vsaka nosečnost in porod sta bila v 18. stoletju zelo nevarna, še posebej tvegano pa je bilo, če je imela bodoča mati ob tem že 42 let. Vendar Émilie nikakor ni bila tipična ženska svojega časa. V obdobju, ko večina deklet ni nikoli obiskala šole, je postala spoštovana strokovnjakinja za fiziko, matematiko in filozofijo.
Danes se je spominjamo kot prve ženske, ki je objavila znanstveni članek v ugledni strokovni reviji, kot avtorice več knjig ter strokovnjakinje za Newtonovo mehaniko. Teorija začetnika moderne fizike je imela namreč v tistem času vsaj v Franciji še veliko nasprotnikov, saj si učenjaki nikakor niso znali predstavljati, kako lahko sila gravitacije deluje na daljavo kar skozi prazen prostor. Ideja medsebojne privlačnosti, kot jo je opisal Newton, se jim je zdela okultna in zato neznanstvena.
Hči dvorjana, ki blesti v matematiki
Gabrielle-Émilie Le Tonnelier de Breteuil se je rodila 17. decembra 1706 v Parizu v aristokratski in izobraženi družini. Oče je bil šef protokola v Versaillesu na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV. in jo je vseskozi spodbujal k učenju ter najemal inštruktorje, ki so ji pomagali spoznavati matematiko, naravoslovje in jezike.
Pri devetnajstih se je v skladu z družinskim dogovorom poročila z dvanajst let starejšim polkovnikom Florentom Claudom du Châteletom, s katerim je imela kmalu zatem sina in hčer. Mož je kot vojak veliko potoval in ker sta že imela otroke, za tisti čas ni bilo neobičajno, da so si z družinskim dogovorom poročeni plemiči in plemkinje omislili tudi ljubimce.
Aristokratske dogovorjene poroke so bile nujne predvsem zaradi gradnje dinastičnih in ekonomskih zavezništev ter niso izhajale iz ljubezni ali želje po skupnem življenju, zato so bile zunajzakonske afere bolj pravilo kot izjema. Takšne odnose je družba tolerirala, če so pari izhajali iz istega stanu. Vseeno pa so tudi za ljubimce veljala zelo jasna nenapisana pravila, ki se jih je bilo treba držati, da ni prišlo do škandala.
Ljubica razvpitega razsvetljenskega misleca
Ko se je Émilie zaljubila v razgledanega in duhovitega moža z imenom François-Marie Arouet, ki je bil znan pod psevdonimom Voltaire, je imel ta že skoraj štirideset let. Veljal je za enega najpomembnejših razsvetljenskih mislecev, ki so takrat vzpostavljali intelektualno klimo, iz katere se je nekaj desetletij kasneje porodila francoska revolucija.
Émilie je prvič srečala Voltaira, ko je prišel na obisk k njenemu očetu, ona pa je bila še otrok. Ponovno sta se videla maja 1733 ob ogledu neke opere, se nato večkrat srečala v pariških salonih in kmalu zatem postala ljubimca. Émilie je le malo pred tem rodila tretjega otroka.
Voltaire je bil nad Émilie navdušen. Prevzeli sta ga njena lepota in znanje, saj je poznala teorije Newtona in Leibniza bistveno bolje kot večina takratnih učenjakov. Vendar je bila njuna zveza za tisti čas vseeno dokaj neobičajna, saj nista bila istega stanu, prav tako pa svoje zveze nista pretirano uspešno skrivala. Voltaire ni imel plemiškega naziva, Émilie pa je bila hči enega od priljubljenih dvorjanov Sončnega kralja Ludvika XIV.
Voltaira je takrat pestilo nekaj zdravstvenih težav, med drugim je imel kronične prebavne motnje, kar je vplivalo tudi na njuno ljubezensko zvezo. Émilie je zato še zmeraj vzdrževala zvezo z nekim mlajšim in prav tako razgledanim znanstvenikom in filozofom, zaradi česar je bil Voltaire seveda močno ljubosumen.
Intelektualno središče na podeželskem dvorcu
Voltaire je imel zaradi svojih razsvetljenskih stališč neprestano težave z oblastjo. Več mesecev je bil že v zaporu, nato pa je moral za nekaj let pobegniti v Anglijo, kjer se je navdušil nad tamkajšnjimi učenjaki z Newtonom na čelu.
Ko so v Franciji kasneje izšla njegova Filozofska pisma, v katerih je opisal nove ideje, s katerimi se je seznanil v Angliji, je moral ponovno pobegniti iz Pariza. Za njegovo knjigo so cenzorji namreč odredili, da jo je treba zažgati, založnika pa so vtaknili v ječo. Kot primeren kraj za umik z oči javnosti se je Voltairu zato zdel podeželski dvorec v kraju Cirey blizu meje s Švico, ki je bil v lasti Émiliejinega moža.
Voltaire je bil sprva na deželi sam, sčasoma pa se mu je pridružila tudi Émilie, ki ni želela takoj zapustiti pariških salonov, v katerih se je zelo dobro počutila. Kmalu po prihodu na podeželje se je odločila, da bo dvorec povsem prenovila. Poleg bivalnih prostorov si je uredila še znanstveni laboratorij, v katerem sta skupaj z Voltairom izvajala najrazličnejše eksperimente in o njih poročala v strokovnih publikacijah.
V letih od 1733 do 1749 sta Émilie in Voltaire v podeželskem dvorcu skupaj intenzivno študirala in pisala razprave ter knjige. Njuni dnevi so bili zelo jasno strukturirani. Zjutraj sta se dobila na skupni kavi in pogovoru. Nato sta delala vsak v svoji študijski sobi. Vmes sta imela morda kako prekinitev za prigrizek in pogovor. Zvečer sta se ob devetih ponovno srečala na večerji, pogovoru in skupnem branju poezije. Ob polnoči sta odšla vsak v svoje prostore in ponovno dolgo v noč študirala ter pisala. Voltaire je Émilie vsak dan na glas prebral vse, kar je napisal, in nato prisluhnil njenim mnenjem, kritikam in predlogom za izboljšave.
Kljub pomembnim dosežkom se je morala Émilie vseskozi truditi, da so jo kot žensko obravnavali enako kot učenjake moškega spola. Včasih je svoje razprave objavila anonimno, saj se je bala, da njenih idej sicer ne bi ustrezno vrednotili. Sama je bila seveda trdno prepričana, da žensk ni med avtorji knjig in razprav le zaradi tega, ker ne hodijo v šole in se ne naučijo načina razmišljanja, ki je značilen za učeno okolje. Kot je zapisala, bi takoj uvedla tudi šolanje za dekleta, če bi le imela moč in vpliv, kot ju ima kralj.
Knjiga o Newtonovi fiziki in usodna nosečnost
Ko je postal Voltaire ponovno bolj priljubljen v Parizu in na dvoru, je lahko spet več časa preživel v prestolnici. V Versaillesu so mu dodelili celo manjšo sobico, a žal zraven najbolj smrdečega stranišča. Tudi Émilie je bila vseskozi dobrodošla med dvorjani. Kralj je celo odobril tisk njene knjige o Newtonu, še preden jo je sploh dokončala.
Ko sta živela ločeno, si je Voltaire omislil novo ljubico, kar je povzročilo, da se je Émilie še bolj kot prej vdala igram na srečo. To pa je samo še dodatno pospešilo njuno ločitev, saj se je Voltaire zbal za svoje premoženje, če bi si Émilie ustvarila prevelike kvartopirske dolgove in bi izterjevalci zahtevali, da jih poplača.
Émilie je še naprej pisala knjige in razprave, med drugim tudi nasvete o tem, kako postati in ostati srečen. Našla si je nove ljubimce, ki so bili večinoma mlajše od nje. Z Marquisom de Saint Lambertom je tako v starosti 42 let ponovno zanosila. Za nasvet, kaj naj stori, se je obrnila na Voltaira, s katerim sta bila še vedno prijatelja. Skupaj sta skovala načrt, da bo najbolje, če čim prej odpotuje k možu Florentu in poskusi z njim preživeti kako noč, da bo lahko trdila, da otrok ni zunajzakonski.
Ko se je vrnila v Cirey, si je nadela najlepšo obleko in se okrasila s čudovitimi diamanti, kar ji je pomagalo, da je hitro uresničila svoj načrt. Ko je možu kasneje povedala, da je ponovno noseča, je bil zelo vesel, da bo spet oče. Po dvoru so se sicer začele hitro širiti govorice, da je v resnici nosečnost pripeljala Émilie domov k možu, in ne obratno, a vsaj navidezno sta bila z njeno vrnitvijo domov čast in dobro ime družine rešena.
V tistem času se je ukvarjala z novim velikim projektom. V francoščino je prevajala več sto strani dolgo in najpomembnejšo Newtonovo knjigo, v kateri je opisal matematične zakone, po katerih deluje vesolje. Prevodu je dodala še zelo obsežen in podroben komentar, ki ga je končala le nekaj dni pred porodom.
V komentarju je osrednje Newtonove dokaze formulirala v novi obliki infinitezimalnega računa, ki sta ga le nekaj desetletij pred tem neodvisno iznašla Leibniz in Newton. Vendar takšnega matematičnega zapisa Newton v svoji knjigi ni uporabil, ker se je bal, da ga nihče ne bo razumel. Dokaze je raje izpeljal na star način, ki so ga vsi dobro poznali, a je bilo vse skupaj zato bistveno bolj obsežno. Émilie je te dokaze prevedla v novo obliko z izrazi, ki jih je uvedel Leibniz, kar je bilo bistveno bolj elegantno. Napisala je tudi pregledno knjigo o vsej takrat znani fiziki, v kateri je združila teorije Newtona in Leibniza.
Kot je na tiho pričakovala, se porod žal ni končal tako, kot bi se moral. Nekaj dni po rojstvu četrtega otroka je Émilie padla v nezavest in umrla. Voltaire in Florent sta skupaj žalovala za izjemno žensko, ki je bila obema zelo blizu.
