Kakšna bi bila zgodovina dvajsetega stoletja, če Gavrilu Principu 28. junija 1914 v Sarajevu ne bi uspelo izvesti atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda? Bi Donald Trump postal predsednik ZDA, če direktor FBI James Comey ne bi tik pred volitvami nekaterim članom ameriškega kongresa poslal kratkega pisma, v katerem jih je obvestil, da preiskava e-pošte Hilary Clinton še ni v celoti zaključena? Ob malih dogodkih, ki imajo velike posledice, se v mislih pogosto sprašujemo, kaj bi bilo, če dogodka ne bi bilo ali če bi se razpletel drugače.
Tudi v primeru nesreč in drugih nepričakovanih tragičnih dogodkov v dogajanje udeleženi v mislih pogosto še dolgo podoživljajo alternativne možnosti razpleta, pri čemer se sprašujejo, kaj bi bilo, če bi se v ključnem trenutku odločili drugače. Bi tako lahko preprečili hujšo poškodbo ali celo rešili življenje? Takšnim miselnim izletom v alternativne različice dogajanja, ki se niso uresničile, a bi se lahko, pravimo protidejstveno mišljenje (angl. counterfactual thinking).
Včasih se zdi, da razmišljanje o alternativah nima pravega smisla, saj udeleženim v tragediji le v neskončnost podaljšuje travmatično izkušnjo. Vendar gre v resnici za mehanizem, ki nam pomaga, da se lahko hitreje prilagodimo na nove okoliščine in spremenimo svoje navade. Mišljenje alternativ je koristno, ker v mislih podoživljamo scenarije razvoja dogodkov, ki se morda nikoli ne bodo uresničili, a nam pomagajo, da se vnaprej pripravimo, da bomo naslednjič ukrepali drugače. Če nas nič ne bi sililo, da razmišljamo o alternativnih verzijah razvoja dogodkov, bi se bistveno hitreje sprijaznili z novim položajem in bi pri tem manj trpeli, a po drugi strani dogodek ne bi spodbudil razmisleka, kako se prihodnjič morda izogniti okoliščinam, ki lahko privedejo do neželenih posledic.
Z vznikom protidejstvenega mišljenja je povezan tudi paradoks zadovoljstva športnikov z uspehi na največjih tekmovanjih. Športniki z medaljami na olimpijskih igrah so povprečno menda bolj zadovoljni z bronastimi medaljami kot s srebrnimi. Ker je pri osvojitvi bronaste medalje najbližji alternativni scenarij, na katerega jim uhajajo misli, da bi zasedli četrto mesto in medalje sploh ne bi dobil, so s svojimi dosežki bolj zadovoljni kot sotekmovalci s srebrno medaljo, ki v mislih nehote premlevajo hipotetično situacijo, v kateri bi morda lahko celo zmagali. Podoben učinek so zaznali tudi pri študentih, ki na testih ravno še ujamejo višjo oceno ali so tik pod pragom, da se jim boljša ocena za malo izmuzne.
Psiholog Neal Roese, profesor na Northwestern University v ZDA, je izluščil štiri pogoje, ki jim mora biti zadoščeno, da se pri posamezniku sproži močno protidejstveno mišljenje. (1) Zgoditi se mora nekaj, kar je slabše od pričakovanega. (2) Dogodek mora biti presenečenje oziroma nekaj neobičajnega. (3) Imeti moramo občutek, da bi lahko mi ali nekdo drug s svojim dejanjem spremenil potek dogodka. (4) Jasno moramo videti neposredno vzročno povezavo med konkretnim dejanjem in neželenim izidom dogajanja.
Ob nastopu protidejstvenega mišljenja dobimo občutek, da imamo nadzor nad razvojem dogodkov, saj se nam zdi, da bi se lahko odločili drugače. To v nekaterih primerih lahko povzroči močne občutke krivde, zato bi bilo v takšnih razmerah koristno, če bi znali avtomatski vznik razmišljanja o alternativnih scenarijih zaustaviti ali vsaj ublažiti.
Po drugi strani pa smo pogosto soočeni tudi z okoliščinami, za katere bi bilo dobro, če bi sprožile razmišljanje o alternativah in osebni ter kolektivni odgovornosti zanje, a se ta miselni mehanizem nikakor noče vklopiti. Lep primer so podnebne spremembe oziroma zviševanje povprečne temperature površja planeta.
Gre za zelo pomembno dogajanje v naši okolici, ki bo močno vplivalo na kakovost življenja na Zemlji v prihodnjih desetletjih in stoletjih, a ga večina ljudi sploh ne dojema kot nekaj, na kar bi lahko dejansko vplivali in za kar bi bili odgovorni. Težava s podnebnimi spremembami je, da v naših glavah ne sprožijo protidejstvenega mišljenja. Brez avtomatskega vklopa tega možganskega mehanizma, ki sproži razmišljanje o alternativah, pa svoje navade in prepričanja zelo težko spreminjamo.
Vzrok za pasivnost ljudi pri spopadanju s podnebnimi spremembami je večinoma dejstvo, da se spremembe dogajajo počasi, zato jih brez meritev, analiz, tabel in grafov ne opazimo. Prav tako ni enega samega neposrednega tragičnega dogodka, ob katerem bi se zamislili. Tudi če pride do hudih orkanov, jih vsaj globalno ne dojemamo kot nekaj neobičajnega. Prav tako spreminjanja podnebja ne občutimo kot posledice naših neposrednih dejanj, saj vsaj na intuitivni ravni uporabe fosilnih goriv v vsakdanjem življenju ne dojemamo kot neposrednega vzroka za povečevanje pogostosti ekstremnih vremenskih pojavov po svetu.
Ker se noben od dejavnikov, ki avtomatsko vklopijo protidejstveno razmišljanje in spreminjanje navad, v primeru spreminjanja podnebja ne aktivira, se spremembe v družbi ne zgodijo. Pomembno je vprašanje, kako pri ljudeh vseeno nekako prebuditi razmišljanje o alternativah in spodbuditi vživljanje v možne scenarije razvoja okolja in družbe v prihodnosti.
