Ko so leta 1830 v Angliji odprli prvo komercialno železniško progo, ki je povezovala industrijski Manchester s pristaniškim Liverpoolom, je francoski kralj na ogled tehnološkega čuda poslal mladega inženirja. Ta si je od blizu ogledal delovanje parne lokomotive in vse skupaj natančno popisal ter preračunal. V Pariz je nato poslal poročilo, v katerem je zapisal, da nova tehnologija po njegovih ugotovitvah ne more delovati.
Harvardski politolog Yascha Mounk je anekdoto o mladem francoskem inženirju, ki ni mogel verjeti, da lahko parni stroj za seboj vleče težke vagone, izbral za ilustracijo odzivov današnjih intelektualcev na politična dogajanja zadnjih let. Pravi, da si komentatorji še pred kratkim niso mogli zamisliti, da bi bila lahko demokracija ogrožena tudi v najbolj razvitih državah z dolgo demokratično tradicijo.
V knjigi The People vs. Democracy – Why Our Freedom Is in Danger and How to Save It (Harvard University Press, 2018) Mounk analizira družbeno dogajanje v zadnjih letih in ugotovi, da spoj demokracije in liberalizma nikakor ni več tako samoumeven, kot se je morda še pred kratkim zdelo. Z oznako demokracija v tem kontekstu označuje mehanizme, ki mnenje večine pretvarjajo v skupne odločitve, z liberalizmom pa opredeli družbene institucije, ki varujejo pravice in svoboščine posameznikov.
Pravi, da živimo v času, ko lepilo, ki je združevalo demokracijo in liberalizem, počasi popušča, zato nastajajo tudi neliberalne demokracije, v katerih sicer potekajo volitve, a za pravice posameznikov ni več poskrbljeno, kot tudi nedemokratični liberalizmi, kot imenuje sisteme, ki sicer poskrbijo za človekove pravice, a skupne odločitve večinoma ne upoštevajo več dejanske volje ljudi, ampak se sprejemajo v krogih raznih ekspertnih komisij ali med uradniki.
Yascha Mounk je prepričan, da je nastal srečen spoj med demokracijo in liberalno družbo zaradi ujemanja treh ključnih dejavnikov. Velik pomen pripisuje množičnim medijem, ki skrbijo za ustrezno raven javne razprave in objavljajo zgolj preverjene informacije. Prav tako se mu zdi pomemben občutek hitrega napredovanja življenjskega standarda, ki so ga imeli ljudje posebej v desetletjih po drugi svetovni vojni. Kot tretje navaja dejstvo, da so velike demokracije večinoma temeljile na nacionalnih državah, v katerih je dominirala ena etnična skupina.
Danes se zdi, da trije stebri stabilnosti demokracij niso več tako trdni kot nekoč. V razvitem svetu namreč malokdo še verjame, da bomo v prihodnjih desetletjih še dodatno izboljšali življenjski standard. Optimistično lahko morda upamo, da bodo tehnološke inovacije kljub podnebnim spremembam večini človeštva omogočile, da bo živelo v podobnem izobilju, na kakršno smo danes navajeni v razvitem svetu.
Še bolj depresivna je ugotovitev harvardske politologinje Danielle Allen, da človeštvu doslej ni uspelo vzpostaviti niti ene zares delujoče večetnične demokracije, v kateri ne bi prevladovala ena sama etnična skupina in v kateri bi dosegli politično in socialno enakost ljudi ter enake ekonomske pogoje za vse. Podobno ugotavljajo tudi drugi strokovnjaki, ki analizirajo družbena dogajanja v sodobnem svetu. Steven Levitsky in Daniel Ziblatt, prav tako profesorja s Harvarda, v knjigi How Democracies Die (Crown, 2018) primerjata trenutno stanje politike s podobnimi situacijami v preteklosti.
Ugotavljata, da so nevarne predvsem okoliščine, ko vladajoče elite izgubijo podporo množic in si jo želijo na hitro povrniti s tem, da taktično podprejo populista, ki ni del elite. Zdi se jim, da bodo tako pomirile množice, hkrati pa imele novinca pod nadzorom, saj sam ne bo znal vladati. Vendar je prav takšna preračunljiva formula leta 1933 v Nemčiji na oblast pripeljala, denimo, Adolfa Hitlerja.
Avtorja knjige pravita, da je za normalno delovanje demokratične in odprte družbe izjemno pomembno, da poleg napisanih upoštevamo tudi nenapisana pravila strpnosti in samoomejevanja. Da lahko demokratični sistem normalno deluje, se morajo vsi sodelujoči v političnem boju toliko poenotiti, da vnaprej privolijo v izide volitev, po katerih jim bo nekaj let morda vladal politični tekmec, ki pa oblasti tudi ne bo zlorabil za preganjanje političnih nasprotnikov. Če teh nenapisanih pravil ne upoštevamo, demokratični sistem vladanja ni mogoč, tudi če zakoni neposredno niso kršeni.
Po prepričanju avtorjev so politične stranke tiste, ki so najbolj odgovorne, da nevarnim populistom preprečijo pohod na oblast. Pri tem navajata primer uspešnega ameriškega tovarnarja Henryja Forda, ki je bil med ljudmi priljubljen v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, a je zagovarjal skrajna desničarska in antisemitska stališča, pri čemer ga je podpiral celo Hitler. Na srečo so mu ostala vrata obeh največjih političnih strank v ZDA zaprta, zato na oblast v takratnem sistemu ni mogel priti.
Če hočemo ugotoviti, da je neki demagog potencialno nevaren, moramo biti po mnenju piscev knjige pozorni predvsem na štiri znake. Pazljivi moramo biti, če politik ne sprejema ustaljenih pravil obnašanja in po morebitnem neuspehu brez trdnih dokazov zatrjuje, da so bile volitve prirejene. Drugi pomemben znak za alarm je, če poskuša z lažmi diskreditirati in očrniti svoje politične tekmece ter jim grozi s pregonom, ko bo prišel na oblast. Tretji od nevarnih znakov je odkrito odobravanje in spodbujanje nasilja, za četrtega pa opredelita agitiranje za zmanjševanje pravic posameznikom, skupinam in institucijam, ki niso pogodu populistu in njegovim podpornikom.
