Med vsemi človeškimi iznajdbami ima jezik posebno mesto. Ključne tehnološke inovacije, kot so uporaba ognja, poljedelstvo, tisk, parni stroj in elektrika, so bistveno spremenile naš način življenja, a jezik nam je pravzaprav omogočil, da sploh postanemo ljudje. Žal ne moremo natančno določiti, kdaj so naši predniki začeli govoriti, a povsem jasno je, da je govorjeni jezik bistveno starejši od pisanega. Ljudje so zelo verjetno govorili že pred 100.000 leti, a pisati so začeli šele pred 5000 leti.
Jezik je, če poskušamo na kratko povzeti njegovo bistvo, metoda za prenašanje idej iz ene človeške glave v drugo. S pomočjo glasov, ki jih ustvarjajo usta, ali z uporabo črt in pik na papirju lahko prenašamo misli iz enih možganov v druge. Na jezik smo večinoma tako močno navajeni, da se sploh ne zavedamo, da ga uporabljamo. Zdi se nam, da misli kar čudežno preskakujejo med glavami, če se nam pri govorjenju ne zatika. Tudi razmišljati v večini primerov ni mogoče brez uporabe jezika, saj razmislek praviloma poteka kot nekakšen notranji pogovor, ki ga opravljamo sami s seboj.
Jeziki so zgrajeni iz enot, ki same po sebi ne pomenijo ničesar, a jih uporabljamo kot gradnike, iz katerih sestavljamo besede, ki nato nosijo pomen. Običajno imajo jeziki nekaj deset različnih fonemov, kot imenujemo osnovne gradnike jezika, posamezni fonem pa zapišemo z eno ali več črkami. Odlična lastnost jezika je, da lahko s pomočjo nekaj deset fonemov oblikujemo neskončno različnih besed in stavkov.
Nekateri jeziki poznajo tudi toneme, kar pomeni, da imajo isti glasovi, izgovorjeni z drugačno melodijo, različne pomene. V vietnamščini lahko glasova b in a, združena v besedo ba, izgovorimo na kar šest različnih načinov, zato imata šest različnih pomenov. V zapisu na papirju te pomene medsebojno razločujejo z različnimi strešicami nad črkami. Obstajajo pa jeziki s še večjim številom tonemov. Jezik nizaa, ki ga govorijo v Kamerunu, jih pozna kar enajst.
Življenje jezikov
Ocenjujejo, da ljudje po svetu govorijo nekje med 6000 in 7000 različnih jezikov. Ta številka je v resnici močno odvisna od načina, kako razlikujemo med jeziki in dialekti. Srbohrvaščina je bila nekoč en sam jezik, potem pa je razpadla na srbščino, hrvaščino, bosanščino in črnogorščino. Čeprav so zdaj to različni uradni jeziki držav, je za potrebe jezikoslovja srbohrvaščina še vedno en sam policentrični jezik, kot so to nemščina, angleščina ali francoščina.
Na Papui Novi Gvineji, ki velja za eno od jezikovno najbolj pestrih področij na Zemlji, je v rabi več kot 300 jezikov, največ ljudi pa trenutno kot materni jezik govori mandarinsko kitajščino. Po številu vseh govorcev, ki se znajo sporazumevati v nekem jeziku, je sicer na prvem mestu angleščina. Slovenščina se uvršča med tri odstotke največjih jezikov sveta, tako da trenutno ni nobene bojazni, da bi ji grozilo izumrtje.
Vendar jeziki tudi izumirajo. Na otoku Man med Veliko Britanijo in Irsko je še pred sto leti okrog 5000 ljudi govorilo jezik manx, po drugi svetovni vojni pa je znalo ta jezik le še nekaj starcev. Ribič Ned Maddrell, ki je umrl leta 1974, je bil zadnji otočan, ki mu je bil manx materni jezik. Se pa zadnja leta trudijo, da bi jezik ponovno oživili. Ohranjenih imajo namreč veliko zapisov in zvočnih posnetkov, tako da ta sicer uradno izumrli jezik zdaj spet razume že okoli 1800 ljudi ali nekaj več kot dva odstotka prebivalcev otoka Man.
So si pa jeziki med seboj zelo različni. Za slovenščino se nam zdi, da ima veliko posebnosti, a obstajajo še bistveno bolj nenavadni jeziki, kot je naš. Na svetu je okrog 400 jezikov, ki poznajo dvojino, tako da slovenščina glede tega nikakor ni izjema. Obstajajo celo jeziki, ki imajo štirino in petino. Slovenščina pozna tri slovnične spole, medtem ko jih jezik kivunjo, ki ga govorijo v Tanzaniji, pozna kar 16. So pa tudi jeziki, ki slovničnih spolov sploh nimajo. V teh jezikih so vse besede istega spola oziroma so brezspolne.
Prav vsi jeziki imajo menda besedi za črno in belo, jezikoslovci pa so s primerjavo jezikov ugotovili, da če jezik pozna le še eno dodatno besedo za barve, je to zmeraj rdeča. Če jih ima več, sta poleg bele, črne in rdeče ločeno poimenovani še rumena ali zelena. Te in podobne zanimivosti o jezikih sveta najdemo v zelo dobri knjigi Norvežanke Helene Uri Jezičnica (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016).
Ko so se ljudje začeli učiti medsebojno zelo različne in tudi geografsko oddaljene jezike, so sčasoma ugotovili, da so si tudi v starih jezikih, kot so grščina, latinščina in sanskrt, nekatere besede medsebojno podobne. Sorodstva med jeziki so zato začeli sistematično proučevati in jih po podobnosti urejati v rodovnike. Kmalu so ugotovili, da kar nekaj jezikov izvira iz istega prajezika – poimenovali so ga indoevropščina, ki so jo govorili pred približno 6000 leti, žal pa se v tem jeziku ni ohranil noben pisni vir.
Posebnost so jeziki, ki jih ni mogoče umestiti v nobeno od večjih jezikovnih skupin. V Evropi je takšen jezik baskovščina, ki jo danes govori približno 750.000 ljudi v Španiji in Franciji. Domnevajo, da se je razvila iz enega od jezikov, ki so jih v teh krajih govorili še pred prihodom indoevropejcev.
Kratka zgodovina slovenščine
Najstarejša ohranjena besedila v slovenščini so trije zapisi z versko vsebino, ki so nastali okrog leta 1000. Nemški škof Abraham je takrat svojemu pisarju naročil, naj v novo škofovsko knjigo prepiše dve molitvi in eno pridigo, ki so bile zapisane v jeziku prebivalcev dežele, kjer je maševal. Zapiske je nato uporabljal, če so k njemu prišli verniki, ki so znali le slovensko.
Do naslednjega zelo pomembnega mejnika za razvoj slovenskega jezika je prišlo sredi 16. stoletja, ko je Primož Trubar izdal prvo knjigo v slovenščini. Leta 1550 je izšel Katekizem z 260 stranmi in nanj se je podpisal s psevdonimom »ilirski domoljub«, nemškega tiskarja pa je podpisal kot Jernej Škrjanec s Sedmograškega. Še istega leta je pripravil tudi Abecednik ali mali katekizem, ki naj bi ljudem služil za učenje branja. Prav Trubar je uvedel zapis, ki šolarje še danes običajno bega in po katerem v nekaterih besedah zapišemo L, čeprav ga izgovorimo kot U. Lep primer je recimo poved: »Videl sem volka!« Trubar je te besede menda res izgovarjal tako, kot so zdaj le zapisane.
Trubar si je zelo želel, da bi v slovenščino prevedli Sveto pismo, zato je mlademu in nadarjenemu Juriju Dalmatinu pomagal, da se je najprej dobro izšolal, nato pa ga je spodbudil, da se je lotil velikega prevajalskega podviga. Prevajanje je trajalo kar deset let, Dalmatinu pa so prevod pomagali urejati Trubarjevi prijatelji. Ravnatelj ljubljanske gimnazije Adam Bohorič je za to priložnost v latinščini napisal prvo slovnico slovenskega jezika. Ko je Dalmatin leta 1584 končal prevod Biblije v slovenščino, je bila slovenščina dvanajsti jezik, v katerega je bila prevedena ta za vernike zelo pomembna knjiga.
Žal pa je izdajanje knjig v slovenščini zaradi protireformacije začasno zamrlo. Čeprav so protestante izgnali, njihove knjige pa zažigali na grmadah, se jih je nekaj vseeno ohranilo. Protestantska knjižna slovenščina je še zmeraj živela v knjigah, ki so jih zdaj za svoje potrebe uporabljali katoliški duhovniki. Dele Dalmatinove Biblije so prepisovali in brali pri svojem bogoslužju.
Vendar se je govorjena slovenščina po pokrajinah tako razlikovala, da ljudje niso več razumeli svetopisemskih zgodb, če so jih pri maši brali iz knjig. Zato so duhovniki začeli zapise prilagajati jeziku pokrajine, v kateri so maševali. Enotno protestantsko slovenščino so tako postopoma opuščali. Ko je Marija Terezija uvedla obvezno osnovno šolo, so otroci poleg nemških knjig na Kranjskem brali v kranjščini, na Štajarskem v štajarščini in na Koroškem v koroščini. V Prekmurju, kjer se je ohranilo protestantsko izročilo, pa seveda spet drugače.
Nato se je nekaj učenih mož zbralo in iz različnih slovenščin naredilo eno samo, ki jo danes poznamo kot knjižno slovenščino. V tem skupnem jeziku so začeli izhajati revije in časopisi, pa tudi povesti in strokovne razprave. Kmalu zatem je France Prešeren pokazal, da je slovenščina zelo primerna tudi za pesnjenje. Zabavno kratko knjigo s še več podatki o zgodovini slovenščine Jezični možje (Rokus Klett, 2015) je napisal Kozma Ahačič.
Za ohranjanje in nadaljnji razvoj slovenščine je danes pomembno predvsem to, da ohranja korak z razvojem novih tehnologij. Zdi se, da se kar hitro prilagaja tehnološkemu razvoju, saj jo je Google vključil med svoje storitve, zato nas lahko računalniki in telefoni zdaj že zelo dobro razumejo, če jim govorne ukaze dajemo v slovenščini. Morda se sliši nenavadno, a bolje kot bodo slovenščino razumeli pametni stroji, manj nas je lahko strah za njeno usodo.
