Pravična neenakost

Britanska dobrodelna organizacija Oxfam, ki se bojuje proti revščini, je januarja letos objavila poročilo, v katerem ugotavlja, da ima 42 najbogatejših ljudi na svetu enako premoženja kot 3,7 milijarde ljudi, ki predstavljajo revnejšo polovico človeštva. V ZDA je razhajanje med bogatimi in revnimi še bolj izrazito, saj imajo trije najbogatejši Američani (Bill Gates, Jeff Bezos in Warren Buffett) pod palcem enako količino premoženja kot 160 milijonov revnejših državljanov, ki skupaj predstavljajo polovico prebivalcev države.

V poročilu opozarjajo tudi, da se je med letoma 2006 in 2015 premoženje milijarderjev kljub krizi povečevalo kar šestkrat hitreje kot dohodki običajnih ljudi. Novi milijarderji so se v zadnjem letu rojevali z rekordno hitrostjo – en novinec na dva dni. Prav tako je kar 82 odstotkov novega bogastva ustvarjenega v zadnjem letu končalo pri enem odstotku najbogatejših. Izvršni direktor podjetja v ZDA zdaj zasluži povprečno 350-krat več kot tipični delavec, čeprav je pred pol stoletja povprečno zaslužil le dvajsetkrat več.

Papež Frančišek ob teh podatkih opozarja, da je družbena neenakost pomemben vir zla. Vendar velika ekonomska neenakost ni slaba le iz moralnih razlogov, ampak tudi iz povsem praktičnih, saj je za dobro delovanje ekonomije in demokracije zelo pomembno, da ima država obsežen srednji sloj družbe.

Inequality is the root of social evil.

— Pope Francis (@Pontifex) April 28, 2014

A zakaj se ljudje ne upremo tako velikim razlikam v bogastvu? Študije namreč konsistentno kažejo, da je težnja po uravnoteženi razporeditvi dobrin univerzalna pri ljudeh vseh kultur. Primatolog Frans de Waal je ugotovitve slikovito povzel v trditvi: »Robin Hood je imel prav. Najgloblja želja človeštva je, da se bogastvo razporedi.«

Pri delitvi bogastva v manjših skupinah se ljudje praviloma zavzemajo za uravnilovko, pri razporeditvi dobrin v velikih skupinah pa so prizanesljivejši do neenakosti. Študije s področja politične psihologije in vedenjske ekonomije kažejo, da ljudje ideala družbe, v kakršni bi si želeli živeti, ne vidijo v popolni enakosti, ampak zagovarjajo določeno stopnjo ekonomske razslojenosti.

Rezultati so podobni za ljudi različnih političnih prepričanj in starosti, pri čemer gre seveda za bistveno nižjo stopnjo neenakosti, kot jo srečamo v resničnem svetu. V eni od študij so za ZDA ugotovili, da se ljudje povprečno zavzemajo, da bi imelo najbogatejših 20 odstotkov prebivalcev 30 odstotkov vsega premoženja, medtem ko bi imelo najrevnejših 20 odstotkov le 10 odstotkov premoženja.

V raziskavi z naslovom Why people prefer unequal societies (Zakaj so ljudje bolj naklonjeni neenakim družbam), objavljeni leta 2017 v reviji Nature Human Behaviour, raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da ekonomska neenakost ljudi večinoma ne moti, če zraven ne občutijo tudi nepravičnosti. Ljudi naj ne bi motila ekonomska neenakost kot taka, ampak predvsem občutek nepravične obravnave.

Pri loterijskih zadetkih se nam namreč ne zdi nepravično, če en sam posameznik pobere večino denarja, saj gre za naključno izbiro, ne za posledice vrednotenja ali nagrajevanja. Nasprotno pa večinoma ne sprejemamo stanja, da bi dolgoročno vsi zaslužili enako, ne glede na vloženi trud in zasluge.

Ko so proučevali, kako bi otroci razdelili pet bonbonov med dva fanta, da bi ju nagradili, ker sta pospravila sobo, so ugotovili, da bi vsakemu dodelili po dva, en bonbon pa bi pustili nerazporejen. Če pa so jim povedali, da je bil en od dečkov bolj zavzet pri delu, so mu brez težav dodelili več bonbonov kot drugemu.

Vendar situacije odločanja v resničnem svetu nikakor niso tako preproste, kot je ocenjevanje truda in zavzetosti pri delu. Kar zdaj najbolj motivira politični boj, je prav interpretacija pravičnosti v družbi. Progresivne stranke in politiki praviloma zagovarjajo aktivne ukrepe, ki bi družbo naredili pravičnejšo za vse, konservativne stranke pa nagovarjajo tiste, ki se jim zdijo takšni progresivni ukrepi pretirani in zato nepravični.

Na volitvah običajno zmaga stranka, ki ji pri večini volivcev uspe vzbuditi občutek, da bo najbolje poskrbela za pravičnost v družbi. Kaj to konkretno pomeni, je odvisno od mnogih dejavnikov in se skozi čas seveda spreminja. V nekem trenutku volivci pravičnost interpretirajo kot enakost vseh pred zakonom, v drugem kot vzpostavitev razmer za enakopravno podjetništvo, v tretjem pa morda kot pristop, ki pri skupnih odločitvah upošteva tudi generacije, ki šele prihajajo.

Trumpovi volivci v ZDA in njihovi somišljeniki v drugih državah imajo, denimo, občutek, da neupravičeno izgubljajo status v družbi, čeprav so pridni in delovni državljani. Po njihovem občutku za pravičnost se jim godi krivica, ker se pravila v družbi spreminjajo na način, da imajo prikrajšane skupine ljudi zdaj posebne privilegije. Čustveno to dojemajo na enak način, kot če se nekdo vriva v vrsto, v kateri sicer vsi drugi pridno čakajo.

Občutek za družbeno pravičnost nam omogoča, da učinkovito delujemo v velikih skupinah. Po drugi strani pa so prav različne interpretacije pravičnosti pomemben vir konfliktov v družbi. Ko si zamišljamo idealno razporeditev premoženja v družbi, nas prav občutek za pravičnost največkrat privede do tega, da zagovarjamo določeno stopnjo ekonomske neenakosti med ljudmi.

Ekonomist Thomas Piketty je v odmevni knjigi Kapital v 21. stoletju na podlagi podrobne analize podatkov pokazal, kako je v sami naravi kapitalističnega sistema, da se bogastvo počasi kopiči pri najbogatejših. A ker boljšega ekonomskega sistema, kot je kapitalistični, za zdaj ne poznamo, predlaga uvedbo univerzalne progresivne obdavčitve dohodkov in premoženja, ki bi omejevala pretirano akumulacijo bogastva pri peščici ljudi.

-