Življenje Stephena Hawkinga

Naravoslovca, ki za naravnimi pojavi neprestano išče matematične zakonitosti, včasih navdušijo tudi čisto naključna ujemanja števil, za katerimi ni nobenega globljega pomena. Britanski fizik Stephen Hawking, eden medijsko najbolj prepoznavnih znanstvenikov, je rad poudaril, da se je rodil 8. januarja 1942, do dneva natanko 300 let po tem, ko je v Arcetri pri Firencah umrl Galileo Galilei.

Odraščal je v okolju, v katerem so cenili znanje. Oba starša sta se šolala na univerzi v Oxfordu. Oče je bil strokovnjak za tropsko medicino in parazite, mama pa je študirala filozofijo in ekonomijo. Prav razgledani in dobro izobraženi starši so že mladega Stephena spodbudili, da si je drznil razmišljati o velikih vprašanjih. Pri izbiri študija ga je oče nagovarjal, naj izbere medicino, a se je raje odločil za fiziko.

Bolezen, ki ga priklene na invalidski voziček

Zadnje leto študija na Oxfordu je opazil, da vse težje kontrolira svoje telo. Nekoč je celo tako hudo padel po stopnicah, da je pri tem izgubil zavest, a so ga v bolnišnici zdravili le zaradi posledic nesreče, niso pa iskali vzrokov zanjo.

Ko se je pozdravil, je diplomiral in odšel na univerzo v Cambridge, kjer se je leta 1962 vpisal na doktorski študij. Sprva je svoje težave z zdravjem skrival pred starši, a ko se je za božič vrnil domov, so vsi hitro opazili, da je z njegovim telesom nekaj močno narobe. Oče je vztrajal, naj obišče družinskega zdravnika, ta pa ga je poslal k specialistu v London.

V londonski bolnišnici so ga zadržali dva tedna in opravili več testov, s katerimi so potrdili diagnozo hude bolezni. Zbolel je za amiotrofično lateralno sklerozo (ALS) oziroma boleznijo, pri kateri začnejo propadati gibalni nevroni. Napovedali so mu, da ima pred seboj le še nekaj let življenja.

Šok ob diagnozi je bil za Stephena in družino zelo velik. Ker pa nikomur ni bilo jasno, kako hitro bo bolezen napredovala, so mu zdravniki svetovali, naj nadaljuje s študijem. Vrnil se je v Cambridge, a je bil depresiven in ni mogel resno študirati. Poslušati je začel Wagnerjevo glasbo in sčasoma ugotovil, da ga prav razmišljanje o fiziki najbolj sprosti. Na svojo veliko srečo je v istem času, ko je izvedel za diagnozo, spoznal tudi Jane Wilde, ki je kasneje postala njegova žena.

Mlada zaljubljenca se nikakor nista hotela sprijazniti s črnogledimi napovedmi zdravnikov. Stephen se je prav s pomočjo Jane izvlekel iz depresije in začel resno delati pri svoji doktorski raziskavi. Ugotovil je celo, da ob razmišljanju o fiziki izjemno uživa. Ker se je zavedal, da pred seboj zelo verjetno nima več veliko let življenja, se je takoj lotil kar nekaterih najtežjih vprašanj takratne kozmologije.

Ali ima čas začetek?

V tistem času je veliko znanstvenikov nasprotovalo ideji velikega poka, saj si niso znali pojasniti, kaj naj bi se dogajalo povsem na začetku vesolja. Stephen pa si je kot problem zastavil vprašanje, ali bi lahko veliki pok opisali tudi brez sklicevanja na nekaj, kar naj bi obstajalo že pred samim začetkom.

Pomoč je našel v teoriji črnih lukenj. Roger Penrose je takrat na osnovi splošne teorije relativnosti izračunal, da pri črnih luknjah nujno nastane singularnost oziroma točka z neskončno gostoto, v kateri se čas ustavi. Stephenova ideja je bila, da bi te ugotovitve s črnih lukenj posplošil na celotno vesolje.

Z veliko iznajdljivosti mu je uspelo pokazati, da je bil veliki pok tudi podobna singularnost, v kateri se čas ustavi. To je hkrati pomenilo, da trenutka pred začetkom vesolja v resnici ni bilo. Čeprav ima vesolje začetek, ne potrebuje stvarnika.

Leta 1965 sta se z Jane poročila in za poročno potovanje odšla v New York na fizikalno konferenco. Takrat je Jane postalo povsem jasno, da bo znanost vseskozi izjemno pomemben del Stephenovega življenja. S pomočjo Jane, ki mu je pomagala pri tipkanju, je v letih kmalu za tem dokončal doktorat, ki je bil med strokovnjaki zelo dobro sprejet.

Naslednja leta je veliko časa presedel na svojem invalidskem vozičku, poslušal Wagnerjevo glasbo in razmišljal. Zelo intenzivno je proučeval fiziko črnih lukenj in uspelo mu je pokazati, da se lahko horizont dogodkov črne luknje le povečuje. Najpomembnejša pa je bila njegova ugotovitev, da lahko črne luknje zaradi kvantnih pojavov v bližini horizonta dogodkov sevajo.

Z združitvijo Einsteinove splošne teorije relativnosti, kvantne mehanike in termodinamike je pokazal, da črne luknje niso povsem črne, ampak lahko v skrajnem primeru celo eksplodirajo. Na znanstveni konferenci, na kateri je leta 1974 predstavil svoja nova dognanja, je vzbudil zelo burne odzive, saj je bilo veliko fizikov prepričanih, da je ideja o sevanju črnih lukenj povsem nesmiselna. A sčasoma je večina strokovnjakov sprejela njegove ideje, tako da se pojav zdaj po njem imenuje Hawkingovo sevanje.

Ker je postajal vse bolj znan tudi zunaj ozkih strokovnih krogov, se je odločil, da bo svoje ideje predstavil v knjigi, ki bo namenjena najširšemu krogu bralcev. Vendar prvi osnutek, ki ga je po dolgem pisanju prinesel svojemu knjižnemu agentu, ni bil primeren za objavo. Agent mu je svetoval veliko popravkov, saj se mu je zdelo, da bo knjiga le tako vzbudila zanimanje v širši javnosti.

Stephen se je tako ponovno lotil pisanja, vmes pa si je vzel čas za krajši dopust v Švici. Žal pa se je v hribih prehladil in staknil pljučnico, kar je bilo zanj skoraj usodno. Švicarski zdravniki so ga dali v umetno komo, zaradi nadaljnjega poslabšanja zdravja pa so ženo že spraševali, ali ga kar odklopijo z aparatov.

Jane se seveda ni vdala, ampak je poskrbela, da so ga premestili nazaj v Cambridge, kjer mu je po dolgih tednih intenzivnega zdravljenja na koncu uspelo premagati okužbo. Zaradi kirurškega posega, s katerim so mu olajšali dihanje, pa je izgubil sposobnost govora. Zdelo se je, da ne bo mogel nikoli več učinkovito komunicirati s svetom.

Na srečo pa so ravno takrat izdelali prve sintetizatorje govora, ki jih je bilo mogoče upravljati tudi z enim samim prstom. S pomočjo nove naprave se je Stephen spet lotil dela pri rokopisu knjige in po nekaj mesecih mu je uspelo dovolj dobro popraviti besedilo, da so ga lahko leta 1988 poslali v tiskarno. Knjiga Kratka zgodovina časa je takoj postala velika prodajna uspešnica, saj so bralci pokupili več kot 10 milijonov izvodov, s številom tednov na lestvici najbolje prodajanih knjig pa se je vpisala celo v Guinnessovo knjigo rekordov.

Hawkingovo sevanje kot metafora

Kot kaže, pa sloves velike medijske zvezde, ki ga je imel v javnosti, ni najbolje vplival na odnose doma v družini. Z ženo Jane, s katero sta imela tri otroke, sta se najprej razšla, leta 1995 pa tudi uradno ločila. Kmalu zatem se je poročil s svojo najljubšo negovalko, a se je po enajstih letih razšel tudi z njo. Tudi ko je imel že več kot sedemdeset let, je še zmeraj vsak dan odhajal na delo na univerzo Cambridge, kjer se je družil s podiplomskimi študenti. Zanj je bilo namreč izjemno pomembno, da je bil vseskozi miselno aktiven, hkrati pa imel tudi zelo dober smisel za humor.

Njegovo več kot polstoletno kljubovanje težki bolezni, ko je pokazal, da je lahko plodovit znanstvenik in vpliven intelektualec, čeprav je zadnja leta s svetom komuniciral le s pomočjo premikanja mišice ob očesu, je na neki način postalo prispodoba njegovega najpomembnejšega znanstvenega odkritja. Hawkingovo sevanje, zaradi katerega črna luknja ni nujno povsem črna, lahko metaforično pomeni tudi to, da pacient z boleznijo motoričnih nevronov ni nujno povsem odrezan od okolice, ampak lahko postane eden izmed najbolj znanih intelektualcev svojega časa.

Stephen Hawking je v 77. letu svojega življenja umrl 14. marca letos na dan, ki se v ameriškem formatu datumov zapiše kot 3/14, kar so prve tri števke števila pi, hkrati pa je to tudi rojstni dan Alberta Einsteina. Dve tretjini življenja je preživel v zavedanju, da ga lahko smrt doleti vsak trenutek. Povsem jasno mu je bilo, da je vsak dan lahko njegov zadnji. Zato se je odločil, da bo izkoristil vsak trenutek, ki ga je imel na voljo.

-