Marsikateri umetnik, katerega dela dosegajo danes vrtoglavo visoke vrednosti, se je za časa svojega življenja s svojim delom praviloma komaj preživljal. Ustvarjenih umetnin, ki so danes izjemno cenjene, mu marsikdaj ni uspelo prodati prav nikomur oziroma le kakemu premožnejšemu prijatelju, pa še to za razmeroma majhen znesek.
Eden prvih zbiralcev francoskih impresionistov je bil tudi sam slikar. Gustave Caillebotte velja za pomembnega francoskega umetnika, ki v širši javnosti vsaj po imenu ni tako znan, kot so njegovi bolj razvpiti kolegi. Ker se je rodil v bogati družini, po izobrazbi pa je bil pravnik, je imel že za časa svojega življenja dovolj denarja, da je lahko v miru ustvarjal, ne da bi ga pri tem skrbelo za preživetje.
Ob zgodnji smrti svojega brata leta 1876 je zaslutil, da morda tudi sam ne bo dočakal visoke starosti, zato je že zelo mlad napisal oporoko. V njej je pomemben del umetniške zbirke umetnin svojih prijateljev impresionistov zapustil francoski državi. Vendar ne brezpogojno. Ker je vedel, da dela impresionistov v javnosti takrat niso bila cenjena in je bilo zelo verjetno, da bodo končala v skladišču, je v oporoki zapisal, da slike podari državi zgolj v primeru, da bodo stalno razstavljene v ugledni galeriji.
Ko je leta 1894 pri komaj petinštiridesetih letih res razmeroma mlad umrl, so se izvrševalci njegove oporoke zelo trudili, da bi dosegli sporazum z državo, vendar se jim s francoskimi uradniki nikakor ni uspelo dogovoriti. Nekaj uglednih umetnikov je namreč zagrozilo, da bodo izstopili iz državnih umetniških združenj, če Francija v svojo osrednjo nacionalno galerijo sprejme tudi impresionistične slike.
Sčasoma so vseeno sklenili kompromis: država bo prevzela in razstavila zgolj 38 od skupno 68 slik v zapuščini. Umetniki Camille Pissarro, Claude Monet, Pierre-Auguste Renoir, Alfred Sisley, Edgar Degas, Paul Cézanne in Édouard Manet so tako dobili svoje mesto v Luksemburški palači, kjer je potekala prva večja nacionalna razstava impresionistov v Franciji. Kot kaže, pa so prav zapleti z izvrševanjem oporoke, o čemer so časopisi obširno poročali in hkrati navajali tudi sočne izjave uveljavljenih francoskih umetnikov, da impresionisti niso kaj prida vredni, dodatno povečali zanimanje javnosti za novo umetniško smer.
Raziskovanje popularnosti
Kot poroča Derek Thompson v knjigi Hit Makers: The science of popularity in an age of distraction (Penguin Press, 2017), se je psiholog James Cutting z univerze Cornell približno sto let po tem, ko je francoska država prevzela Caillebottovo zbirko impresionistov, lotil preučevanja, kako je prav ta dogodek vplival na vzpostavitev zvezdniškega statusa skupine impresionističnih umetnikov.
Cutting je med drugim preštel, kateri francoski impresionisti so bili največkrat omenjeni v literaturi s področja umetnostne zgodovine. Prišel je do zaključka, da je bilo največ napisanega prav o sedmerici, katere dela so bila v Caillebottovi zbirki. Žal pa za pojasnitev tega dejstva ni našel nobenega prepričljivega vsebinskega razloga. Sedmerica slikarjev namreč nikoli prej ni nastopala kot skupina in tudi kritiki jih do tedaj niso obravnavali kot zaključeno celoto. Razstavljali so ločeno in nasploh niso imeli karkoli drugega skupnega, razen tega, da so se znašli v zbirki, ki jo je prevzela francoska država.
Zato je Cutting postavil hipotezo, da je prav Caillebotte s svojo zbirko, v kateri so bila dela sedmih impresionistov, ki jih takrat nihče drug ni želel kupiti, ustvaril medijsko prepoznavno skupino, ki jo danes širša javnost pozna kot ključne impresioniste in katere dela dosegajo na trgu umetnin najvišje vrednosti.
Formula za uspeh
Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega.
Muzikolog David Huron je poskušal s pomočjo poskusov na živalih najti ravno pravšnje razmerje med izvirnostjo in ponavljanjem, ki je bistvo recepta za popularnost. Miškam je predvajal glasen zvok, ob čemer so se zdrznile. Ko je čez čas zvok ponovil, je bila reakcija mišk vsakič manjša, dokler se niso povsem navadile in se na zvok niso več odzivale. Izkazalo pa se je, da lahko s predvajanjem drugačnega novega zvoka ponovno pridobi njihovo pozornost.
Po poskušanju je prišel do zaključka, da ob najmanjšem številu dodajanja novih zvokov najdlje ohrani pozornost miši z naslednjo kombinacijo ponavljanja: BBBBC-BBBC-BBC-BC-D, kjer nova črka pomeni nov drugačen zvok. Zanimivo pri tem je, da je prišel do enake strukture razlik in ponavljanja, kot jih poznamo že iz glasbene zgodovine. Strukturo BBC-BC-D ima namreč večina popularne glasbe zadnjih petdeset let. Tako je uspešen skladatelj tisti, ki zna na takšen način razporediti razlike in ponavljanje zvokov, da se zdi rezultat poslušalcem ravno pravšnja mešanica med že znanim in novim.
Podobno iskanje pravega razmerja med novim in že znanim je recept za uspeh tudi na drugih področjih ustvarjanja, ne le v glasbi. Leta 2014 se je skupina raziskovalcev s Harvarda lotila preučevanja, kakšni raziskovalni projekti imajo največjo možnost uspeha na razpisih različnih znanstvenih agencij in skladov, ki naj bi ocenjevali projekte zgolj po kriterijih za stroko zanimivih potencialnih rezultatov. Pripravili so 150 predlogov raziskovalnih projektov in jih razvrstili glede na to, kako sveže oziroma nove ideje prinašajo. Nato so jih dali v oceno 142 uglednim strokovnjakom.
Zelo nove ideje se na tem poskusnem razpisu pri recenzentih niso izkazale za pretirano uspešne. Malo bolje so jo odnesli že dobro znani predlogi raziskav, a tudi ti niso bili zagotovilo uspeha. Najboljše ocene so dobili predlogi, ki so bili ravno pravšnja mešanica med novim in že znanim. Kot ključno se je izkazalo, da je bilo v že znanem nekaj malega novega, kar je pritegnilo pozornost, hkrati pa je že znano dajalo občutek varnosti in domačnosti.
Pomen lahkotnega mišljenja
O nekaterih idejah in predmetih razmišljamo lažje in bolj »tekoče« kot o drugih. Običajno velja to za vse, kar nam je bolj poznano in s čimer smo že imeli večkrat opraviti. Zanimivo pa je, da lahko enostavnost mišljenja kake ideje vpliva tudi na njeno vrednotenje.
Zanimiv je naslednji miselni poskus. Pomislite na film, ki ste si ga nedavno ogledali, in ga ocenite z oceno od 1 do 10. Višja ocena pomeni, da vam je bil bolj všeč. Potem poskušajte našteti še sedem konkretnih razlogov, zakaj vam je bil prav ta film všeč. Potrudite se, da boste dejansko našli točno toliko argumentov, kot je zahtevano. Nato na osnovi vseh naštetih razlogov ponovno premislite o svoji oceni filma in jo morebiti popravite.
Izkaže se, da se ocene filma v večini primerov po zahtevnem naštevanju argumentov znižajo. Miselni napor pri iskanju razlogov za dobro oceno namreč nezavedno začnemo povezovati z občutki o filmu, kar povzroči, da se nam zdi potem film slabši kot na začetku, ko se še nismo trudili z iskanjem razlogov za utemeljitev ocene. Enak učinek so raziskovalci opazili tudi pri drugih vrednotenjih. Če so bila vrednotenja miselno zahtevna, so bile ocene nižje, manj potrebe po miselnem naporu pa vodi do boljših ocen.
Če o nečem razmišljamo tekoče, bomo to vrednotili višje, kot če se moramo ob tem posebej truditi. Napor dojemamo kot nelagodje, zato to povežemo z manjšim zadovoljstvom. Če želimo predmet, idejo ali osebo oceniti bolje, moramo našteti le nekaj njenih dobrih lastnosti. Če je treba našteti preveč dobrih lastnosti, potem občutimo ob tem napor in nelagodje, kar se odraža v nižji oceni.
