Tujci v lastni deželi – poskus razumeti drugače misleče

Ameriška sociologinja Arlie Russell Hochschild, profesorica na univerzi Berkeley, se je pred nekaj leti odločila, da bo na podoben način kot antropologi, ki proučujejo osamljena plemena na odročnih koncih planeta, raziskala razumevanje sveta svojih sodržavljanov, katerih vrednote in stališča so povsem nasprotna njenim. Iz svobodomiselne Kalifornije se je odpravila v konservativno Louisiano, kjer se je več let družila s tamkajšnjimi prebivalci in poskušala razumeti njihova prepričanja.

Na podlagi mnogih dolgih pogovorov in na novo spletenih prijateljstev je nastala knjiga Strangers in Their Own Land – Anger and Mourning on the American Right (New Press, 2016), ki predstavlja zelo dober vpogled v vrednote in razmišljanja politično močno desno usmerjenih konservativnih Američanov, ki so za predsednika nedavno izvolili Donalda Trumpa.

Med prebivalci Louisiane, ki velja za eno najbolj revnih in najmanj razvitih ameriških zveznih držav, je avtorica knjige hitro opazila veliko na prvi pogled protislovnih stališč. Po eni strani je Louisiana ena največjih prejemnic zvezne pomoči za manj razvite, po drugi strani pa njeni prebivalci tej pomoči nasprotujejo in se zavzemajo za čim manjšo državno administracijo, ki naj se ne bi vtikala v življenja ljudi.

Politično bolj levo usmerjeni državljani denimo težko razumemo, kako lahko nekdo nasprotuje državni pomoči tistim, ki jo močno potrebujejo, ne podpira enakopravne obravnave istospolno usmerjenih pred zakonom ali zagovarja popolno prepoved splava. Takšno stališče dojemamo kot izraz slabe vzgoje, sovraštva, škodoželjnosti in sploh najslabšega, kar lahko nekdo slabega stori svojim sodržavljanom.

Da bi pridobila čim več pristnih informacij o intimnih občutjih in dojemanju sveta konservativnih prebivalcev juga ZDA, se je Arlie Russell Hochschild med petletno raziskavo močno trudila, da pri stikih z ljudmi, ki jih je proučevala, ni ustvarjala vtisa, da jih kakorkoli vrednostno presoja. Poskušala se jim je iskreno čim bolj približati in razumeti njihova čustva ter odzive, ne glede na to, kakšna stališča so zagovarjali. Njen cilj je bil, da si ustvari jasno predstavo o tem, iz katerih prepričanj in verovanj izhajajo njihove za liberalno vzgojenega državljana zelo sporne trditve.

Etika čakanja v vrsti

Ko je z veliko truda vzpostavila pristen prijateljski odnos z mnogimi prebivalci Louisiane, ki so bili aktivni podporniki političnega gibanja čajankarjev (Tea Party), je počasi dojela tudi njihov način razumevanja sveta, na podlagi katerega ji je bilo marsikaj v delovanju konservativne ameriške desnice potem bolj razumljivo.

Temeljno miselnost svojih sogovornikov je predstavila z zgodbo, ki jo je zaznala v ozadju mnogih čustvenih odzivov pripadnikov konservativne desnice. Gre za prispodobo, ki nazorno predstavi vir jeze in zagrenjenosti teh ljudi. Zgodba dobro opiše čustveno ozadje doživljanja sveta, ki je značilno za podpornike gibanja čajankarjev.

Vsi poznamo občutek, ko čakamo in si močno želimo, da bi prišli čim prej na vrsto, a se vse skupaj nikamor ne premakne. A ker so vsem, ki so se postavili v vrsto, vnaprej znana pravila igre, vsi mirno čakamo na svoj trenutek, saj vemo, da je čakanje edino pravično in da pravila veljajo enako za vse prisotne. Katerakoli druga ureditev bi povzročila kaos in večina bi bila tako bistveno na slabšem. Zato smo pripravljeni potrpeti, vendar le pod pogojem, da tudi drugi soglašajo z istimi pravili igre.

Vsi namreč postanemo hitro nejevoljni, če se poskuša kdo vriniti v našo vrsto. Seveda smo sprva prijazni in občasno koga tudi spustimo naprej, ker nas lepo prosi in nam pojasni, zakaj se mu mudi, a v večini primerov velja, da so ljudje, ki pridejo za nami, na vrsti kasneje kot mi. Zelo nepravično bi se nam zdelo, če bi po našem dolgotrajnem čakanju naenkrat prišel redar in nam ukazal, da moramo v vrsto spustiti skupino ljudi, ki je pravkar prispela in ni nič čakala. Ker so domnevno utrujeni, jim bo redar dovolil, da so na vrsti pred nami, pri čemer pa ne vidi, da tudi mi že zelo dolgo čakamo in smo prav tako zelo utrujeni.

Ne vrivaj se!

Prispodoba o čakanju v vrsti ponazarja odnos do življenja, ki ga imajo mnogi podporniki konservativne desne politike. Že vse življenje se na različne načine trudijo, da bi jim končno uspelo in da bi napredovali v družbeni hierarhiji, a preboja nikakor ne dočakajo. Čeprav mirno stojijo v vrsti in se počasi premikajo naprej, kar je prispodoba za napredovanje v ugledu in statusu v družbi, se njihova vrsta premika zelo počasi. Ob tem pa imajo še občutek, da se s pomočjo redarjev, ki v tej prispodobi predstavljajo intervencije države, pred njih v vrsto vriva vse več skupin, ki so bile po družbeni hierarhiji prej za njimi, zdaj pa so jih prehitele.

Ne motijo jih tisti, ki so prišli prav na vrh družbene hierarhije, kot jo sami razumejo (recimo na levici osovražen en odstotek najbogatejših), ampak jim gredo na živce predvsem tisti, ki se v vrsto neprestano vrivajo. Čeprav niso bogati, redno plačujejo davke, zato se čutijo prizadete, če država ta zbran denar zapravlja za to, da druge vriva v čakalno vrsto pred njih. Zdi se jim, da imajo vsi naenkrat prednost pred njimi: imigranti, begunci, pripadniki najrazličnejših manjšin in nenavadnih prepričanj. Celo ogrožene živali in rastline naj bi uživale več spoštovanja kot pridni državljani, ki se držijo pravil.

Država jim sicer, če imajo težave, ponuja različne oblike pomoči, a se jim zdi sprejemanje takšne miloščine nečastno. Vse so namreč naredili po pravilih, a njihov ugled in status v družbi se ne izboljšujeta. Če bi sprejeli miloščino, bi se samo še dodatno ponižali, zato nasprotujejo aktivni socialni politiki. Svojo rešitev nasprotno vidijo v urejeni vrsti, v katero se ne bo neprestano nekdo vrival.

Prav tako jim nikakor ni všeč, da jim vsiljujejo, kaj naj si mislijo in kako naj se obnašajo. Svojih pravih občutij o nepravičnosti, ki so je deležni, sploh ne smejo izreči, ker bi s tem kršili pravila politične korektnosti. Zato je bila prostaška govorica Donalda Trumpa zanje prava odrešitev, saj so jo razumeli tako, kot da javno povedati tisto, kar dejansko misliš, naenkrat ni več znak neotesanosti.

Politična moč resentimenta

Iz zgodovine poznamo veliko primerov, ko so spremembe v statusu posameznih družbenih skupin pomembno vplivale na dogajanje v nekem okolju. Do manj znanega, a zelo krutega tovrstnega dogodka je prišlo na območju današnje Litve, ki ga je na začetku druge svetovne vojne najprej zasedla Sovjetska zveza, kako leto zatem pa je prišlo pod nadzor nacistov. V mestu Kaunas, drugem največjem za Vilno, so se kmalu po prihodu Nemcev začeli napadi na judovske prebivalce, ki so pod Sovjeti pridobili veliko moč. Čeprav je bilo mesto pred tem znano po svoji tolerantnosti, so v le nekaj dneh meščani pobili več tisoč someščanov judovskega rodu.

Nedaleč stran v največjem litovskem mestu Vilna so bile razmere drugačne. Čeprav so bili v tem mestu ljudje tradicionalno manj tolerantni in so imeli v preteklosti več pogromov proti Judom, ob prihodu nacistov tam do pokolov ni prišlo. V čem je bila razlika med obema mestoma? Roger Petersen razvije v knjigi Understanding Ethnic Violence: Fear, Hatred, Resentment in Twentieth-Century Eastern Europe (Cambridge University Press, 2002) hipotezo, da je poboje podžgal občutek nepravičnosti in izgube statusa večinskega prebivalstva mesta Kaunas, saj so bili Judje tam zelo aktivni v komunistični partiji, zato so med sovjetsko okupacijo postali izjemno vplivni. V Vilni do takšne hitre spremembe relativnega statusa in vpliva posameznih družbenih skupin v družbi ni prišlo, zato se emocije, na katerih so temeljili pokoli, niso razvile.

Za progresivnega levičarja, ki poskuša vse ljudi obravnavati enako, ne glede na to, od kod prihajajo, kako so videti in kako razmišljajo, so podatki o intimnem počutju pripadnikov največjih družbenih skupin povsem nepomembni. Vendar raziskave kažejo, da nasilne konflikte med skupinami v družbi največkrat spodbudi prav občutek izgube statusa, ki ga imajo pripadniki močnih skupin v družbi. Prepričanje o neustreznem hierarhičnem statusu v družbi je izjemno pomemben dejavnik odnosov med ljudmi, ki ga nikakor ne smemo podcenjevati. Človeška narava je pač takšna, da se na občutek zniževanja statusa v družbi večina zelo čustveno odzove.

-