Ko znanstveniki z eksperimenti preverjajo veljavnost hipotez, poskušajo ustvariti razmere, v katerih bo na rezultat poskusa vplival le parameter, ki ga proučujejo. Na ta način lahko objektivno in natančno preverijo, ali obravnavani vzrok dejansko povzroča take posledice, kot jih napoveduje hipoteza. Pristop, pri katerem opazujejo le spreminjanje enega parametra, medtem ko poskušajo vse drugo ohraniti čim bolj stabilno in nespremenljivo, je učinkovit pri raziskavah preprostejših neživih sistemov. Težave se pojavijo, ko poskušajo na ta način proučevati bolj kompleksna živa bitja.
Profesor psihologije v kanadskem Vancouvru Bruce K. Alexander je v sedemdesetih letih 20. stoletja dobil idejo, da bi raziskave, ki so jih takrat v mnogih laboratorijih po svetu izvajali na podganah, izvedel malo drugače. Vprašal se je, koliko na rezultate poskusov vplivajo širše okoliščine, v katerih bivajo živali, medtem ko jih opazujejo.
Sanjska dežela za laboratorijske podgane
V klasičnem in večkrat izvedenem poskusu so podganam omogočili, da so lahko izbirale, ali bodo pile vodo z dodatki močnih psihoaktivnih drog, kot sta heroin in kokain, ali navadno vodo brez dodatkov. Seveda so podgane bistveno raje posegale po vodi z dodatki, tako da so hitro postale odvisne. Če so bile dolgo v takem okolju, so se postopoma izstradale do smrti, saj jim ni bilo pomembno nič drugega kot mamila v vodi.
Bruce Alexander je želel take poskuse ponoviti še v laboratoriju, v katerem je ustvaril bolj realistično oziroma podganam prijaznejše okolje. Zanimalo ga je, kako se bodo živali odločale, če v kletki ne bodo osamljene, ampak bodo bivale v razmerah, v katerih se počutijo sproščeno. Podganam je ustvaril sanjsko deželo, kjer so imele veliko prostora za tekanje po tunelih, dosti hrane in najrazličnejših igrač, hkrati pa še obilo družbe.
Presenetljivo se je izkazalo, da podgane v sanjski deželi ne postanejo odvisne od mamil, kot so kazali do tedaj izvedeni poskusi. Živali niso vsega podredile le še čakanju na naslednjo dozo mamil, ampak so se zabavale z drugimi podganami. Ugotovili so, da v sanjski deželi živali popijejo več navadne vode kot tiste, ki ima dodano mamilo. Problemov odvisnosti in pretiranih odmerkov mamil, ki so jih redno opažali v običajnih kletkah, kjer podgane niso imele ne družbe ne igrač, v sanjski deželi ni bilo več.
Seveda dogajanja v svetu podgan ne moremo neposredno prenesti na ljudi, a Bruce Alexander je svoje poskuse na živalih izvajal v času, ko so bili tudi nekateri ljudje izpostavljeni podobnim okoliščinam. Kar 20 odstotkov vseh ameriških vojakov, ki so sodelovali v vietnamski vojni, si je namreč med vojskovanjem v oddaljeni tuji deželi začelo vbrizgavati heroin. Doma v ZDA so bili vsi, ki so vedeli za velik odstotek heroinskih odvisnikov med vojaki v Vietnamu, zelo zaskrbljeni, saj so se bali, da bodo po koncu vojne ulice ameriških mest polne uživalcev heroina. Veljalo je namreč prepričanje, da daljše jemanje mamil povzroča fizično odvisnost, ki se je ni mogoče preprosto znebiti. A po koncu vojne se je izkazalo, da je kar 95 odstotkov vojakov, ki so v Vietnamu redno jemali heroin, po vrnitvi v domovino brez težav prenehalo uživati mamila, kar je bilo s klasično teorijo fizične odvisnosti od mamil takrat težko pojasniti.
Po analogiji s poskusi na podganah so bili vojaki v Vietnamu izpostavljeni podobno krutim razmeram kot podgane v samotnih kletkah. V tem okolju je bil heroin oziroma omama dokaj razumljiv način, kako se vsaj začasno odmakniti od krutega okolja vojne. Ko pa so se vrnili domov v krog sorodnikov in prijateljev, so imeli, podobno kot podgane v sanjski deželi, obilje drugih možnosti, s katerimi so se lahko spravili v dobro voljo, zato jih večina potrebe po heroinu naenkrat ni imela več.
Po opažanjih Bruca Alexandra ključne za razvoj odvisnosti tako niso psihoaktivne kemikalije same po sebi, ampak okolje oziroma »kletka«, v kateri bivamo, ko po mamilu posežemo. Ljudje smo, podobno kot drugi sesalci, družabna bitja, ki za svoje normalno delovanje potrebujemo medosebne stike. Če nam kemikalij sreče in zadovoljstva ne uspe v možganih sproščati po naravni poti s pomočjo prijetnih interakcij z drugimi ljudmi, se lahko zatečemo k umetnim nadomestkom, kot so droge, ki neposredno povzročijo prijetna občutja. Občutja, kot je kronična osamljenost ali izrinjenost iz družbe, povzročajo resne bolečine, ki jih lahko kemija drog vsaj začasno omili. Vendar v daljšem obdobju tako umetno ustvarjanje sreče praviloma prej ali slej začne povzročati težave. Za enak učinek so potrebni vedno večji odmerki droge, prav tako ima lahko pogosta izpostavljenost takim snovem tudi resne stranske učinke.
Bruce Alexander je ugotovil, da ljudje večinoma padejo v najrazličnejše odvisnosti takrat, ko nimajo v življenju nobenih jasnih ciljev oziroma v svoji prihodnosti ne vidijo smisla, zato poskušajo to praznino zapolniti s kemičnimi nadomestki. Ključno za normalno, zdravo življenje tako ni to, kako se v celoti izogniti najrazličnejšim kemičnim in vedenjskim spodbudam, ki v nas neposredno sproščajo zadovoljstvo in lahko povzročijo zasvojenost, ampak kako doseči, da bi bilo čim več tovrstnih virov zadovoljstva hkrati tudi zdravih in dolgoročno vzdržnih.
Če sprejmemo to malo drugačno teorijo o vzrokih, ki privedejo do odvisnosti, nam hitro postane jasno, da problema ni mogoče učinkovito reševati s kazenskim preganjanjem uživalcev drog in njihovim zapiranjem v zapore. Na ta način namreč le še dodatno potenciramo okoliščine, ki so glavni vzrok za zasvojenost.
Alternativna politika spopadanja z drogami
Kot poroča Johann Hari v odmevni knjigi Chasing the Scream: The First and Last Days of the War on Drugs (Bloomsbury, 2015), je imela Portugalska konec 20. stoletja med vsemi državami v Evropi največ problemov z drogami. Po nekaterih ocenah naj bi bil kar en odstotek celotne populacije odvisen od heroina. Da bi stanje izboljšali, so poskušali z običajno taktiko odvračanja ljudi od drog prek stroge zakonodaje, vendar se je problem samo še stopnjeval. Ko so bili politiki že povsem obupani in so začeli dvomiti, da se stanje sploh lahko kako popravi, so najeli skupino znanstvenikov, da bi jim svetovala, kaj je sploh še mogoče narediti.
Strokovnjaki za odvisnost so takrat svetovali, da država dekriminalizira vse droge, hkrati pa denar, ki ga je do tedaj namenjala boju proti drogam, preusmeri v programe za pomoč uživalcem drog. To je konkretneje pomenilo ustvarjanje in subvencioniranje služb za nekdanje odvisnike in podobnih oblik neposredne pomoči, ki so odvisnike spodbujale, da so se ponovno vključili v družbo. Kot poroča Hari v knjigi, gre v ZDA kar 90 odstotkov denarja, ki ga država nameni za boj proti mamilom in odvisnosti, za preganjanje in kaznovanje, le desetina pa za preventivo in pomoč odvisnikom. Na Portugalskem je to razmerje zdaj prav nasprotno kot v ZDA.
Čeprav je marsikdo pričakoval, da se bo število uživalcev drog po dekriminalizaciji posedovanja drog za osebno uporabo na Portugalskem povečalo, se to po uvedbi nove zakonodaje leta 2001 ni zgodilo. Razmere so se začele izboljševati, predvsem pa se je bistveno zmanjšal obseg zdravstvenih težav uživalcev drog, kot je denimo okuženost z virusom HIV.
Za ključno se je izkazala spremenjena percepcija uživalcev, ki niso bili več dojeti kot kriminalci in izmečki družbe, ampak kot običajni državljani, ki imajo posamezne težave. Da je nova politika uspešna, priznavajo tako kriminološke študije kot tudi prej vneti borci v vojni proti drogam, ki so zdaj prepričani, da klasični sistem kriminalizacije in kaznovanja na področju spopadanja z zasvojenostjo ne deluje.
