Medijska kampanja in znanost

Danes zjutraj so na radiu objavili, da bo vlada menda umaknila člen, ki omogoča izvajanje predavanj na univerzah v Sloveniji (tudi) v angleščini. S tem je dobro organizirana kampanja slovenistov, pisateljev in nekaterih humanistov dosegla začrtan cilj. Znanstveniki lahko iz tega potegnemo nauk, kako se je potrebno lotiti kampanj v Sloveniji. Smo si res sami krivi, če smo tiho, poskušamo delati znanost s sredstvi, ki so na voljo in nam je škoda časa za javne nastope?

Vse to je res, pa vendar ne gre samo za to. V tej kampanji so imeli slovenisti izdatno podporo medijev. Ni jim prišlo na misel, da bi na javna srečanja povabili koga z drugačnim mnenjem. Moje mnenje je seveda, da se morata slovenska znanost in visoko šolstvo bolj internacionalizirati in da ne bomo dobili kvalitetnih študentov, če ne bodo imeli možnosti študirati v jeziku, ki ga razumejo. Pod takšnimi pogoji bomo bolj težko bomo dobili evropski denar za pretok doktorantov iz tujine. V tem prispevku niti ne bi želel ponavljati argumentov.

Gre za to, da sem prispevek na temo internacionalizacij visokega šolstva poslal v Delo že pred pol leta, vendar ga nikoli niso objavili. V Dnevniku so nato v zelo korektnem prikazu nasprotnih dejstev objavili nekaj mojih stališč, v Delu pa so sistematično objavljali večstranske prispevke nasprotnikov uporabe angleščine, vključno z dvodelnim esejem Rastka Močnika, upokojenega diplomata Toša, pisateljev, slovenistk itd. Ko sem videl, da z zelo redkimi izjemami (rektor, prof. Tom Turk) v medijih ni predstavljenih argumentov zagovornikov internacionalizacije, sem napisal nov komentar na prispevek g. Petra Toša objavljenega 24. septembra, v katerem sem navedel kako slovenski znanstveniki na tujih univerzah, npr. na Dunajski univerzi, brez težav že več let predavajo v angleščini, celo nasprotno, zelo cenjeni so zaradi svoje strokovnosti. Urednica sobotne priloge Dela mi je prejšnji torek sporočila, da bodo moje pismo objavili ta teden. Ko pa sem v soboto zjutraj odprl časopis, sem zaman iskal svoje pismo (tega prilagam, če ga kdo želi prebrati, da ne bo pisanje povsem zaman). Namesto tega sem lahko prebral dvostranski prispevek pisatelja Žabota, kjer ponavlja iste grožnje o obstoju slovenstva in obtožuje nasprotnike, da ne znajo niti slovenščine kaj šele angleščine. S tako pristransko podporo medijev je seveda soočenje argumentov farsa in rezultat znan vnaprej.

Posledica umika tega člena predloga zakona bo najbrž nadaljevanje statusa quo, torej zaprtosti in samozadostnosti na slovenskih univerzah. Morda pa bodo prišli nasprotniki internacionalizacije na okus in se bodo lotili še rušenja mednarodnih recenzij projektov. Saj res, zakaj bi tujec odločal namesto nas kakšna znanost je prava za nas? Zakaj bi bilo pomembno, če kdo v svetu sploh prebere naše znanstvene razprave? Na nekaterih področjih raziskovalci res ne dosegajo niti enega citata v mednarodno recenziranih revijah. Po mojem mnenju takšna dejavnost najbrž spada bolj pod kulturni namesto pod znanstveni resor.

Daleč bolj pomemben problem kot možnost poučevanja na univerzi tudi v angleščini je večletna podhranjenost znanosti. Znanost je izgubila več kot 30% v primerjavi z letom 2008. Posledice občutimo znanstveniki na vseh področjih – zniževanje sredstev za raziskovalne projekte, tako da včasih celo najbolje ocenjeni projekti ne dobijo financiranja, zamik začetka financiranja projektov kar dodatno zmanjšuje sredstva, manjšanje števila mladih raziskovalcev, zastarelost opreme, nizka cena ure v primerjavi z raziskovalci v Zahodni Evropi, nizko financiranje JRO. Kljub besedam o vladni podpori znanosti v medijih v zadnjih dneh pa proračun pokaže povečanje sredstev za ARRS za pičlih 900.000 € !!! Proračun ARRS bi moral biti v skladu z Raziskovalno inovacijsko strategijo, ko je je sprejel Državni zbor leta 2011, letos večji za približno 130 milijonov. Resnična podpora znanosti bi se odražala že če bi financiranje ARRS vrnili na normalni predkrizni nivo, da bi lahko izvajali normalne razpise projektov in usposabljali nov znanstvenike, da bi lahko razvili svoje potenciale. Za to bi  bilo potrebno v proračunu za naslednje leto zagotoviti dodatnih 40-50 milijonov. Slabše kot to, da mladi talenti odhajajo v tujino je, da če se ti mladi ljudje vdajo v usodo, prestavijo v prosti tek in možgane uporabljajo v službi samo toliko kot je nujno potrebno oz. jih prihranijo za svoj prosti čas.

Mislite, da koga izven Slovenije skrbi za slovensko znanost? Če želimo biti podizvajalci razvitih držav zaradi nizke cene delovne sile bodo naši partnerji v EU prav tako, morda še bolj zadovoljni. Sami si bomo krivi, če bo uspeh slovenskih znanstvenikov na najbolj zahtevnih ERC projektih še naprej tako boren. Češka in Poljska sta v preteklih podprli celo mrežo izjemno dobro opremljenih in financiranih raziskovalni središč, katere so odprli za znanstvenike iz celega sveta.

Zdaj pa poanta prispevka – se bomo znanstveniki pripravljeni angažirati, da bi v javnosti predstavili zaskrbljujoče razmere v financiranju znanosti in podprli kampanjo za povečanje že v proračunu za naslednje leto? Nas bodo mediji podprli in objavljali prispevke na to temo, ne samo en teden ampak več mesecev? Se bodo zagovorniki slovenstva prav tako angažirali za povečanje javnega financiranja znanosti? Menim, da je odlična znanost vsaj tako pomembna za prihodnost Slovenije kot skrb za slovenski jezik, ki naj ne postane jezik hlapcev in dekel, če morda bolje slišijo na takšne navedbe.

Roman Jerala

Odziv na prispevek Petra Toša “Zbudimo se iz prepričanja, da slovenščina ni več ogrožena” v Delu 24.septembra 2016

Prispevek gospoda Petra Toša je eden od cele serije prispevkov, ki napovedujejo usodne posledice za obstoj slovenskega naroda zaradi omogočanja predavanj na univerzah v Sloveniji delno tudi v angleškem jeziku in ponavljajo enake argumente in svarila. Vsebina pisanja bolj spada v čase pred utemeljitvijo slovenščine kot nacionalnega jezika kot na pogled samozavestne nacije, polnopravne članice mednarodne skupnosti in Evropske unije, kjer je slovenščina eden od uradnih jezikov. Znanje tujih jezikov je nepogrešljivo za znanstvenike, tehnike, podjetnike in kot dojema javnost v odzivih na okorno izražanje nekaterih naših voditeljev tudi za politike.

Eden od večjih problemov Slovenije je pretirana težnja po omejevanju in administriranju. Zakaj ne bi smeli prepustiti akademikom presoje o izvajanju posameznih predavanj na univerzi (še posebej na višjih stopnjah) v angleščini, če bodo prisotni tudi študenti iz tujine? Če bomo predpisovali, da morajo tuji predavatelji predavati v slovenščini ali da morajo v nekaj letih opraviti izpit iz znanja slovenščine bomo imeli tujih strokovnjakov še manj kot sedaj, ko jih je zelo malo. O tem kako je v tujini, je bilo zapisanih veliko dezinformacij. Poglejmo raje kako je s slovenskimi akademiki v tujini? Na Finskem ali v Nemčiji na univerzah, ki so na lestvicah uvrščene precej bolje kot slovenske, raziskovalci slovenskega rodu vodijo raziskovalne skupine in predavajo študentom v angleščini. Če Slovenka na dunajski univerzi lahko študentom predava v angleščini, zakaj ne bi mogel Avstrijec v angleščini predavati na ljubljanski univerzi? Nihče od slovenskih predavateljev v tujini ni zahteval potrdila o znanju angleščine kaj šele o znanju nacionalnega jezika; dokazujejo se z objavljenimi članki in predavanji, saj je jasno, da je obvladovanje strokovne angleščine za vrhunske znanstvenike razumljivo samo po sebi. Enako velja tudi za prijave na nacionalne raziskovalne projekte v angleščini, ki v evropskih državah vključujejo mednarodne recenzije.

V tekstu g. Toša je vidno nerazumevanje delovanja znanosti, ki je lahko samo globalna. Slovenske znanosti ni, je samo znanost, ki jo delajo Slovenci ali znanstveniki v Sloveniji in je mednarodno preverljiva, vsaj na področjih, ki jih v angleščini označujejo kot »sciences«. V znanosti ima mednarodna izmenjava dosežkov in idej nenadomestljivo mesto. Če želimo v pritegniti talente od drugod in širiti vedenje o naših dosežkih moramo to narediti tako, da bo razumljivo čim večjemu krogu. Lahko se samo začudim zahtevam nekaterih piscev, ki predlagajo npr. da bi morali biti dosežki slovenskih znanstvenikov objavljeni najprej v slovenščini, kar ne velja niti za jezike z bistveno več govorci, kot so nemščina ali francoščina. Odkrito povedano ne poznam niti enega pomembnega dosežka vsaj na področju naravoslovja, ki bi bil objavljen v slovenščini, preceja pa je dosežkov slovenskih znanstvenikov objavljenih v angleščini. Za slovensko terminologijo lepo skrbijo strokovna društva, kot je npr. Slovensko biokemijsko društvo in druga, ki imajo dobro delujoče terminološke komisije, pa čeprav na nacionalnih kongresih z mednarodno udeležbo predavamo v angleščini. V Nemčiji številni nemški profesorji od svojih študentov zahtevajo, da napišejo magisterij ali doktorat v angleščini, da omogočijo čim boljšo diseminacijo dosežkov.

Za uspeh Slovenije je bolj pomembno, da bomo preko naših uspehov prispevali k promociji Slovenije kot dežele znanja v svetu kot pa da bi se zapirali pred vdorom tujcev in angleščine v slovensko znanost. Tuji študenti in predavatelji so najboljši promotorji Slovenije v svetu, pa čeprav se bodo morda naučili samo nekaj slovenskih besed. Menim da potrebujemo precej več samozavesti in se moramo znebiti kompleksa majhnosti in ogroženosti. Na področju znanosti imamo zagotovo dosežke s katerimi se lahko samozavestno predstavimo v svetu.

Prof. dr. Roman Jerala, Ljubljana

-