Nikola Tesla, Thomas Edison in spopad bogatašev

John D. Rockefeller velja za enega najbogatejših ljudi vseh časov. Bil je prvi Američan, čigar osebno premoženje je preseglo milijardo dolarjev, večino svojega bogastva pa je ustvaril z naftnimi posli. Od leta 1870 je vodil podjetje Standard Oil, katerega glavni produkt je bil petrolej, ki so ga v 19. stoletju uporabljali za razsvetljevanje.

Rockefeller je obogatel predvsem zato, ker mu je uspelo ustvariti monopol na dobavo kvalitetnega goriva za petrolejke. Kdor ni hotel noči preždeti v temi, je bil prisiljen kupovati njegov petrolej, kar je bilo seveda zelo dobičkonosno. Posel je cvetel, a le, dokler se niso začeli pojavljati novi načini razsvetljevanja hiš in ulic, ki so bili enako učinkoviti. Ko je izumitelj Thomas Edison izpopolnil električno žarnico, da je postala dejansko uporabna, je bilo jasno, da se začenja nova doba, v kateri glavni vir svetlobe ne bo več le goreč plamen.

Da bi se dalo tudi z električno razsvetljavo enako dobro služiti kot s prodajanjem petroleja, je zaslutil investicijski bankir J. P. Morgan. Povezal se je z Edisonom in vložil veliko denarja v njegovo podjetje, da bi to čim hitreje razvijalo nove tehnologije, ki bi temeljile na uporabi električne energije. Edison je z elektriko najprej poskusno razsvetlil domačo hišo svojega financerja, dolgoročni cilj podjetja pa je postal, da bi hiše v New Yorku razsvetljevali z električnimi žarnicami, ki bi jih napajala manjša elektrarna na Manhattnu.

Enosmerni in izmenični tok

Sprva se je zdelo, da Edisonovo podjetje nima konkurence, ki bi ogrožala njegov monopol pri uvajanju električne energije v gospodinjstva. Uspešni izumitelj je bil tako prepričan v svojo veličino, da ni resno obravnaval niti idej svojega genialnega pomočnika, ki si je zelo želel mentorjeve pozornosti. V Edisonovem laboratoriju je bil takrat zaposlen tudi mladi Nikola Tesla, iz katerega so revolucionarne ideje kar vrele. Tesla je sprva oboževal Edisona, a ker se ta ni zmenil za njegove iznajdbe, se je odločil, da gre na svoje. Odprl je lastno podjetje, ki je k uporabi elektrike pristopalo na nekoliko drugačen način.

Edison je razvijal tehnologijo enosmernega električnega toka, medtem ko je Tesla eksperimentiral z izmeničnim tokom. Edison in J. P. Morgan sta nameravala s svojo elektrarno z električno energijo oskrbovati Manhattan, a Tesla je imel s svojim novim pokroviteljem Georgeem Westinghousom veliko večje načrte. Prepričan je bil namreč, da njegova tehnologija izmeničnega toka omogoča, da bi lahko z eno samo veliko elektrarno z električno energijo oskrbovali celotni vzhodni del Združenih držav Amerike.

Tesla se je zbiranja investitorjev za uresničitev svojih vizionarskih idej lotil na dokaj nenavaden način. Potoval je po državi in prirejal predstave, v katerih je prikazoval nenavadne lastnosti elektrike, ob tem pa vseskozi poudarjal, da njegova tehnologija izmeničnega toka ni nevarna, kot je bil prepričan Edison. Na predstavah je električno energijo spuščal tudi skozi svoje telo in telesa prostovoljcev, kar je gledalce brez dvoma prepričalo, da izumitelj verjame v svoje iznajdbe in njihovo varnost.

Bitka za prevlado

Vendar se Edison ni vdal in je na najrazličnejše načine branil večvrednost tehnologije enosmernega toka. Da bi javnost prepričal o domnevni nevarnosti izmeničnega toka, se je posluževal tudi podlih trikov. Ljudi ni le navduševal za nove tehnologije, ampak jih je tudi strašil. Ob neki priložnosti je z izmeničnim tokom usmrtil slona, da bi javnosti pokazal, kako je Teslova tehnologija nevarna. A ljudje se kar niso pustili prepričati in so se še vedno navduševali tudi nad Teslovimi izumi.

Ravno takrat je newyorška kaznilnica iskala nove metode, ki bi nadomestile izvajanje smrtne obsodbe z obešanjem, saj naj bi bila ta metoda preveč kruta. Edisonu se je zazdelo, da bi lahko z izdelavo električnega stola za ubijanje, ki bi temeljil na Teslovem izmeničnem toku, dokončno prepričal javnost, da gre za nevarno tehnologijo. Vendar se je tudi ta načrt izjalovil, saj se je prva javna predstavitev usmrtitve zapornika na električnem stolu ponesrečila. Zapornik ni umrl takoj, kot so načrtovali, ampak se je izkazalo, da je ta nova metoda lahko še bolj kruta in nasilna, kot je bilo obešanje. Čeprav je hotel Edison z iznajdbo morilske naprave očrniti predvsem Teslo in njegovo tehnologijo izmeničnega toka, si je javnost na koncu zapomnila le, da ni vse, kar slavni izumitelj ustvari, le v korist človeštvu in napredku družbe.

Ko so na Niagarskih slapovih začeli graditi velikansko hidroelektrarno, ki naj bi z elektriko oskrbovala velik del vzhoda države, še niso sprejeli dokončne odločitve, katero tehnologijo distribucije električne energije bodo uporabili, ali bo to izmenični ali enosmerni tok. Ker je bilo jasno, da dva vzporedna električna sistema ne bosta mogla soobstajati, se je začela neizprosna bitka, v kateri se je odločalo, kateri sistem bo postal standard.

J. P. Morgan, ki je kapitalsko podpiral Edisona, je uporabil vso svojo moč in denar, da bi onesposobil Teslo in njegovega financerja Westinghousa. To mu v nekem trenutku že skoraj uspelo, saj je Westinghouse zabredel v dolgove. A je Tesla takrat, da bi rešil svojo tehnologijo, sprejel pogumno odločitev. Odpovedal se je patentom na svoje pomembne iznajdbe s področja izmeničnega toka, kar je njegovo tehnologijo pocenilo in ponovno vzpodbudilo investitorje, da so bili pripravljeni prispevati dodatna sredstva.

Idealna priložnost za prikaz zmožnosti električne energije je bil svetovni sejem leta 1893 v Chicagu. Westinghouse je v želji, da bi svetovni sejem razsvetljevala Teslova tehnologija, ponudil bistveno nižjo ceno od Edisona, s čimer mu je uspelo pridobiti naročilo. Ob otvoritvi sejma je tako v Chicagu zasvetilo več kot dvesto tisoč žarnic, ki jih poganja Teslova tehnologija izmeničnega toka.

Tudi v bitki za izbor tehnologije, ki so jo uporabili v elektrarni na Niagarskih slapovih, je na koncu zmagal Nikola Tesla. Standard za oskrbo gospodinjstev je postala tehnologija izmeničnega toka, enosmerni tok pa je bolj množično zaživel šele mnogo let kasneje, v dobi računalnikov in elektronike. Danes imamo v vtičnicah sicer izmenični tok, a zelo veliko elektronskih naprav potrebuje za svoje delovanje enosmerni tok, zato imamo na napajalnih kablih pogosto pretvornike.

Iskanje nove tržne niše

John D. Rockefeller je ob hitrem napredku tehnologije, ki je temeljila na električni energiji, spoznal, da elektrifikacije ne more zaustaviti, zato se je lotil iskanja nove tržne niše, s katero bi lahko še naprej služil in bogatel. Ker je imel v lasti velik naftni imperij, ki je vključeval vrtine, rafinerije in naftovode, je poskušal najprej kar med derivati nafte najti nekaj novega, kar bi bili ljudje še naprej pripravljeni kupovati enako vneto, kot so pretekla desetletja kupovali petrolej za razsvetljavo.

Inženirji v rafineriji so ga opozorili na zelo vnetljiv in hlapljiv derivat nafte, za katerega zaradi eksplozivnosti niso vedeli, kako bi ga lahko uporabljali. Velikokrat so ga izlivali kar po okoliški zemlji, kar je povzročalo vedno hujša onesnaženja.

Odpadna tekočina, ki je vzbudila pozornost Rockefellerja, je bil bencin. Vendar je trajalo še kar nekaj časa, preden so znanstveniki in inženirji iznašli načine, kako bi lahko ljudje koristno uporabljali ta vnetljiv derivat nafte. Po več neuspelih poskusih se je izkazalo, da so lastnosti, zaradi katerih se je bencin zdel nevaren in zato neuporaben, hkrati tudi tisto, zaradi česar ga bodo kmalu začeli množično kupovati, Rockefeller pa bo z njegovo prodajo svoje bogastvo še pomnožil.

Motorje na bencin so začeli najprej uporabljati v rafinerijah, kjer so se izkazali za močne in učinkovite. Kmalu zatem so se razširili tudi na druge tovarne, a največji preskok se je zgodil, ko je bencinski motor postal standard za pogon motornih kočij oziroma po novem avtomobilov.

-