Odlomki iz intervjuja s Tomažem Prosenom na portalu SiolNet: Slovenci se radi skrivamo v povprečje in ne maramo tistih, ki izstopajo. (Glej tudi: ERC projekt Tomažu Prosenu s FMF!)
Kako je biti znanstvenik v Sloveniji? Ali je ta poklic dovolj cenjen in ovrednoten?
Situacija v Sloveniji je daleč od optimalne, vendar bi lahko bila tudi slabša. Glede na nekatere zahodnoevropske države, predvsem Anglijo, pa mogoče tudi Nemčijo, je v Sloveniji poklic znanstvenika manj cenjen. Razlog je predvsem v tem, da je javnost pri nas manj oz. manj sistematično in kakovostno obveščana o dosežkih v znanosti. Morda tudi zaradi naše majhnosti težje kakovostno pokrivamo to področje, ne moremo si tega privoščiti v takšni meri kot npr. Angleži.
Glede vrednotenja znanosti je razmere še težje komentirati. Seveda se ne moremo primerjati z zahodnoevropskimi državami, zaradi nizkih dohodkov smo tudi manj privlačni za gostujoče mlade znanstvenike po doktoratu, ki so ena od gonilnih sil v moderni znanosti. Tudi sicer je pri nas odločno premalo gostujočih znanstvenikov in profesorjev. …
Ali je kot znanstvenik iz majhne države lažje, težje ali enako težko tekmovati na mednarodnih razpisih? Ali v znanstveni skupnosti obstajajo elitizmi, klani, dogovori?
Mislim, da pri tekmovanjih na mednarodnih razpisih majhnost države ne igra pomembne vloge. Izrael in Švica sta relativno majhni državi, a sta relativno daleč najuspešnejši pri pridobivanju sredstev ERC. Bistveno večji problem je majhnost pri nacionalnih razpisih za financiranje znanosti. Tu imamo po mojem v Sloveniji resno težavo. Znanstveniki na nekem širokem področju, kot je fizika, se praktično vsi poznamo med seboj. To zelo otežuje objektivno presojo na vseh ravneh. Tudi etični standardi pri delovanjih v raznih komisijah za podeljevanje nagrad pri nas so nizki. …
Kako dobra, učinkovita in konkurenčna je slovenska znanost?
Zelo odvisno od področja, raziskovalne skupine. Lahko govorim za “trdo” naravoslovje, ki ga bolje poznam. Mislim, da je slovenska znanost tu nekje okrog evropskega povprečja, morda rahlo pod, če se primerjamo z zahodno Evropo. Marsikje smo tudi nadpovprečni, a ne izrazito. Šokanten – tudi zame – je bil npr. podatek, da so na zadnjem ERC razpisu za prestižne “Advanced grant” izmed 270 podeljenih projektov, vključno z mojim, podelili samo tri med vse države, ki so vstopile v EU od 2004 naprej.
Kaj bi lahko bil razlog za to?
Ena od značilnosti vzhodnoevropskih raziskovalnih okolij, med katere moramo v tem smislu prištevati tudi naše, je, da je zelo malo v svetovnem merilu res izjemnih raziskovalcev. Razlog je morda v tem, špekuliram, da so ti že v zgodnji stopnji svoje kariere odšli v tujino, na najboljše univerze. Razpisi ERC pa nagrajujejo samo izjemne, in teh je pri nas in v drugih ne tako atraktivnih okoljih relativno zelo malo. Tudi sicer imamo Slovenci zelo neprijetno nacionalno lastnost, ki se odraža tudi v znanosti, da se zelo radi skrivamo v dobro povprečje in ne maramo preveč onih, ki izstopajo. …
Ali imajo mladi slovenski znanstveniki in strokovnjaki perspektivo v Sloveniji?Upam, da bodo imeli vsaj tisti izrazito najboljši še vedno možnost najti službe na univerzah in raziskovalnih inštitutih. To je nujno za obstanek bazične znanosti. Je pa za mladega človeka v zadnjih nekaj letih težko videti svetlo perspektivo. Problem je predvsem, ker bi želeli, da bi v stalne službe prišli res najboljši. Ampak najboljši gledajo nepregledno situacijo v Sloveniji in zaradi dvoma, da bi jim lahko uspelo v boju za stalno službo, to raje najdejo v tujini.
Velikokrat opažamo, da javnost bolj zaupa nekim nekredibilnim in neuradnim virom kot pa dokazanim vrhunskim znanstvenikom – zakaj ta prepad, od kod ta prepad? Kaj lahko znanstveniki naredijo glede tega?
Tu bi morali pomagati predvsem resni mediji, ki bi morali s kakovostnim poljudnoznanstvenim obveščanjem javnosti skrbeti za ozaveščenost javnosti. Javnosti bi morali lepo predstaviti, predvsem v smislu odgovora na razna praznoverja, da praktično vse, kar omogoča visoko kakovost življenja danes, dolgujemo znanstvenim dosežkom v zadnjih sto letih. Žal smo v zadnjih desetih, 20 letih, tudi v mednarodnem merilu, priča nekakšni devalvaciji znanosti. Nižanju standardov. Včasih tudi zaradi pretiranega financiranja kakšnega področja, kar je vodilo do zaposlovanja ne dovolj kompetentnih ljudi. To pa lahko tudi vpliva na načet ugled znanosti v javnosti. In tu morda lahko znanstveniki sami kaj storimo, s strožjimi etičnimi standardi pri objavljanju rezultatov raziskav, z bojem proti nepotizmu in dogovarjanju mimo objektivnih kriterijev, pri zaposlovanju v znanosti itd. Žal v Sloveniji glavni in edini kriterij niso znanstvene kompetence.
(Vir: Tomaž Prosen: Slovenci se radi skrivamo v povprečje in ne maramo tistih, ki izstopajo – siol.net)
