Marca 1951 so ameriške tajne službe v varnostnem poročilu zapisale, da obstaja resna možnost (serious possibility) napada vzhodnega bloka na Jugoslavijo. Vodilni analitik Cie Sherman Kent se je o nevarnosti sovjetske invazije na Jugoslavijo nekaj dni po objavi poročila pogovarjal z visokim uradnikom ameriškega zunanjega ministrstva. Ta je Kenta vprašal, kaj so imeli pri Cii dejansko v mislih, ko so zapisali, da obstajajo »resne možnosti« za izvedbo napada. Kent mu je odvrnil, da po njegovem občutku to pomeni verjetnost približno 65 proti 35, da bo do invazije prišlo. Ob tem podatku je diplomat prebledel, saj so bili na zunanjem ministrstvu prepričani, da omenjene besede označujejo bistveno manjšo možnost, da pride do napada.
Kent se je zmeden vrnil k sodelavcem v analitski oddelek Cie, ki so poročilo napisali, in še njih povprašal, kako razumejo besedno zvezo »resna možnost«, ki so jo uporabili za označitev verjetnosti invazije. Presenečen je od sodelavcev dobil zelo različne odgovore. Nekaterim se je zdelo, da besede pomenijo veliko verjetnost 80 proti 20, da bo do napada prišlo, medtem ko so se našli tudi posamezniki, ki so označbo povezali s kar štirikrat manjšo verjetnostjo 20 proti 80, večina pa je bila nekje vmes med tema dvema skrajnostma.
Kent se je ob spoznanju, kako nejasne so sicer pogosto uporabljene fraze, močno zamislil. Do tedaj se namreč nihče ni zavedal, da je lahko že ena sama besedna zveza, ki opredeljuje pomembno obveščevalno oceno, ključni podatek, ki v skrajnem primeru pomeni razliko med tem, ali bo šla država v novo vojno ali ne.
Po premisleku je predlagal reformo jezika obveščevalnih poročil, s katero bi uvedli bolj natančne definicije, kaj določena besedna zveza dejansko pomeni. Na podoben način kot se jasno izražajo meteorologi, ki denimo stopnjo pokritosti neba z oblaki merijo v osminah. Ko zapišejo, da je pretežno jasno, to pomeni, da sta z oblaki prekriti največ dve osmini neba. Ko so pokrite tri ali štiri osmine, je delno oblačno. Zmerno oblačno je pri pokritih petih ali šestih osminah, pri sedmih osminah pa je pretežno oblačno. Žal pa Kentovih predlogov za večjo jasnost v obveščevalnih poročilih še dolgo niso uveljavili. Uporaba nejasnega jezika je tako vodila do novih zapletov.
Leta 1961 so svetovalci predsednika Johna Kennedyja v poročilu zapisali, da ima tajna operacija na Kubi, v okviru katere so Američani izurili kubansko opozicijo, da bi se vrnila na otok in prevzela oblast, zmerne možnosti (fair chance) za uspeh. Več let kasneje se je pisec poročila spominjal, da je s to besedno zvezo opisal verjetnost, da je možnost za uspeh operacije 1 proti 3. Če bi predsednik takrat na mizo dobil poročilo, v katerem bi bila verjetnost uspeha operacije izražena s številkami in ne z besedami, bi gotovo bolje premislil, ali bi res odobril akcijo, ki se je izkazala za popoln polom.
Kot poročata Philip E. Tetlock in Dan Gardner v knjigi Superforecasting: The Art and Science of Prediction (Crown, 2015), so se razmere do danes že bistveno spremenile. Obveščevalci so tako predsedniku Baracku Obami leta 2011 poročali, da so 70- do 90-odstotno prepričani, da se v hiši, ki so jo opazovali v pakistanskem mestu Abbottabad, dejansko skriva Osama bin Laden.
Napovedovanje prihodnosti
Philip E. Tetlock je v letih 1984 do 2003 izvajal zanimivo raziskavo kvalitete napovedovanja prihodnjih geopolitičnih dogodkov, v kateri je zaobjel tako obveščevalce z dostopom do tajnih podatkov kot tudi povsem običajne ljudi. 284 strokovnjakov različnih ved, poklicev in svetovnih nazorov je v dveh desetletjih izvedlo 28.000 napovedi, ki so jih raziskovalci nato skrbno analizirali.
Po primerjavi vseh zbranih napovedi z dejanskim razvojem dogodkov se je izkazalo, da niso strokovnjaki v povprečju nič bistveno boljši pri napovedovanju prihodnosti, kot bi bili denimo šimpanzi, ki bi se odločali povsem naključno. A ob podrobnejši statistični analizi se je vseeno izkazalo, da lahko v zbranih podatkih izluščijo dve skupini, ki sta se obnašali malo drugače od večine.
Napovedi tistih sodelavcev eksperimenta, ki jih je pri odločanju vodila močna ideja oziroma miselnost, so se izkazale celo za slabše, kot če bi izbirali povsem naključno. Prepričani neoliberalci, marksisti, socialisti oziroma katerikoli drugi verniki konkretne ideologije so pomešali svoje želje o tem, kakšen bi svet moral biti, z dejanskim stanjem, kar se je seveda poznalo na tem, da so bile njihove napovedi celo bolj napačne, kot če bi metali kocko. Čeprav so bili v napovedih zelo samozavestni, svojih odločitev praviloma niso hoteli spremeniti niti takrat, ko je bilo že skoraj povsem jasno, da se ne bodo uresničile.
Nasprotno so se kot najbolj zanesljivi v testni skupini izkazali pragmatiki, ki so za napoved prihodnjih dogodkov poskušali najprej zbrati čim več različnih informacij, nato pa uporabiti raznovrstne analitske metode, da bi svojo napoved čim bolj utemeljili s podatki. Ti seveda niso imeli težav, če so morali ob pridobljenih novih informacijah svoje napovedi spreminjati.
Iskanje najboljših preko internetnega turnirja
Leta 2011 se je Philip E. Tetlock lotil nove obsežne raziskave, poimenovane The Good Judgment Project, v kateri ponovno aktivno sodelujejo tudi ameriške obveščevalne službe. Gre za nekakšen turnir, v katerem 2800 ljudi po internetu redno odgovarja na različna geopolitična vprašanja, ki jim jih zastavljajo raziskovalci. Ob določeni trditvi morajo pripisati oceno verjetnosti, da se bo dogodek dejansko zgodil. Trditve so konkretne in preverljive, kot so denimo naslednji primeri: prosilcev za azil bo v Nemčiji do konca leta 2015 že več kot milijon; evro bo 1. junija 2016 vreden več kot 1,2 dolarja; Donald Trump bo zmagal na republikanskem izboru za predsedniškega kandidata v Iowi.
Po prvih analizah podatkov se je izkazalo, da približno dva odstotka sodelujočih močno izstopa. Nekaj običajnih ljudi je s preprostimi analizami in spremljanjem dnevnega časopisja doseglo pri napovedovanju res odlične rezultate. Statistika njihovih napovedi je bila celo boljša, kot so bile napovedi skupin profesionalnih obveščevalnih analitikov, ki so imeli dostop tudi do tajnih dokumentov in informacij. Čeprav se je sprva zdelo, da imajo nekateri le srečo, se je v naslednjih letih izkazalo, da se med najboljšima dvema odstotkoma sodelujočih iz leta v leto ohranja kar 70 odstotkov istih imen, kar jasno pomeni, da ne gre za naključje.
Ključno za raziskovalce je tako postalo vprašanje, kaj je skrivnost teh nekaj deset posameznikov, ki so jih poimenovali supernapovedovalci (superforecasters). Ugotovili so, da niso bolj inteligentni ali bolje izobraženi kot drugi sodelujoči, ampak da je ključna razlika v načinu njihovega razmišljanja. Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da je skrivnost dobrega napovedovanja prihodnosti v sposobnosti vzdrževanja konstantne refleksije oziroma nadzora nad intuitivnim odločanjem po občutku.
Za dobre napovedovalce je značilno tudi, da znajo razmišljati o celi paleti možnosti in ne le o treh oblikah verjetnosti, med katerimi razločujemo avtomatsko. V divjini smo se morali nekoč hitro odločiti, kako se odzvati, ko smo zaslišali denimo glasen zvok: smo morda izpostavljeni resni nevarnosti in moramo zbežati; nevarnosti v resnici ni in smo lahko še naprej sproščeni; nekaj časa moramo biti zgolj pazljivi, dokler ne ugotovimo, za kaj dejansko gre. Več kot teh treh oblik razlikovanja verjetnosti v naravi nismo potrebovali, saj bi nas bolj kompleksno razlikovanje samo oviralo in zmanjšalo naše možnosti za preživetje.
Zato smo ljudje intuitivno zelo slabi pri vrednotenju verjetnosti: 80-odstotno možnost za neki dogodek intuitivno dojemamo kot nekaj povsem gotovega in se nanj tako tudi odzovemo, čeprav je še zmeraj 20 odstotkov možnosti, da do dogodka sploh ne bo prišlo. Takšne in podobne miselne zmote pogosto vplivajo na naše vsakodnevno odločanje, saj se po njih ravna naš intuitivni občutek.
Za najboljše napovedovalce prihodnosti je značilno, da znajo svoje občutke nadzorovati in izpopolnjevati. Zavedajo se namreč množice napak, do katerih lahko pride, če preveč zaupamo intuiciji, zato z različnimi tehnikami neprestano preverjajo, ali jih niso lastni možgani morda zavedli.
