Raziskovalni laboratorij ameriške mornarice (US Naval Research Laboratory) velja za elitno znanstveno ustanovo, v kateri so razvili že mnoge, tudi za civilne namene izjemno uporabne tehnologije, kot sta denimo radar in satelitski navigacijski sistem GPS. Pobudo za njegovo ustanovitev je dal Thomas Edison v sestavku, ki ga je o strateškem pomenu tehnoloških raziskav za delovanje države leta 1915 napisal za New York Times Magazine, delovati pa je začel leta 1923.
Sredi devetdesetih let 20. stoletja se je majhna raziskovalna skupina mornariškega laboratorija pod vodstvom matematika Paula Syversona lotila novega ambicioznega raziskovalnega projekta. Razviti so želeli tehnologijo, ki bi ljudem omogočala, da bi postali nevidni. Vendar ne na način, da jih ne bi bilo mogoče opaziti v resničnem svetu, temveč da bi bili nevidni oziroma bolje rečeno anonimni v navidezni realnosti interneta. Vojska, obveščevalne službe in diplomati so želeli, da raziskovalci iznajdejo tehniko, ki bi jim omogočala, da bi lahko od koderkoli na svetu po internetu pošiljali in sprejemali informacije, ne da bi pri tem razkrili svojo pravo identiteto.
Običajni uporabniki interneta imamo pogosto napačen vtis, da se anonimno in nevidno sprehajamo po spletnih straneh, prenašamo datoteke in pišemo komentarje po forumih. V resnici dobi vsakdo, ki se poveže v internet, svojo identifikacijsko številko (IP-naslov), ki ga ves čas spremlja. Tudi če z lažnim imenom objavljamo protivladne komentarje, nas bodo organi pregona v državi, ki ne pozna svobode govora, brez težav našli preko našega IP-naslova.
Anonimne so tudi spletne strani
Raziskovalce je zato zanimalo, kako bi omogočili anonimnost uporabnikom interneta, če morajo ti obvezno uporabljati IP-naslove, saj brez njih internet ne deluje. Domislili so se, da bi visoko stopnjo anonimnosti lahko dosegli s pomočjo mreže računalnikov, med katerimi bi potovali podatki, preden bi dosegli želeni cilj. Metodo si najlažje predstavljamo s preprosto prispodobo. Namesto da bi si žogo dve osebi izmenjevali z neposrednimi podajami, ki jih lahko vsi vidijo, prva oseba na žogo napiše ime osebe, ki bi ji žogo rada podala, nato pa jo vrže v množico, ki si žogo nekaj časa podaja v naključnem zaporedju. Po določenem številu takšnih naključnih izmenjav žoga iz množice odleti k osebi, ki ji je namenjena.
Pošiljatelj in naslovnik bi si lahko tako preko interneta izmenjala informacije, ne da bi mogli opazovalci dogajanja ugotoviti, kdo dejansko medsebojno komunicira. Zakodirani paket z informacijo bi potoval po mreži in izstopil na povsem naključnem mestu, tako da iz zadnje »podaje« ne bi mogli sklepati, kdo je dejansko informacijo poslal na pot.
Metodo so poimenovali the onion routing ali s kratico tor. Ker pa so potrebovali veliko mrežo neodvisnih računalnikov, med katerimi bi si podajali pakete, da bi se sled naposled izgubila, projekta niso mogli zadržati v tajnosti, ampak so ga leta 2004 odprli za javnost. Da bi sistem sploh lahko deloval tudi za vohune in diplomate, so morali vanj vključiti čim več uporabnikov, ki so služili za vmesnike pri naključnih »podajah«. Danes lahko omrežje tor uporabljamo preprosto tako, da si preko spletne strani www.torproject.org prenesemo brskalnik tor, ki je na voljo za računalnike, tablice in pametne telefone. Ko se zažene, se poveže v omrežje tor in nam omogoča, da po internetu brskamo anonimno.
Tor je zadnja leta v veliko pomoč političnim aktivistom v državah, kjer preganjajo opozicijo in nimajo svobode govora. Program je posebej zaslovel med arabsko pomladjo, ko so ga začeli bolj množično uporabljati. Mnogim upornikom je uspelo informacije poslati v svet in se izogniti aretaciji prav z uporabo brskalnika tor. Preko omrežja tor je stik z novinarji navezal tudi žvižgač Edward Snowden, ki program še vedno redno uporablja.
Omrežje tor ne omogoča anonimnosti le uporabnikom interneta, temveč tudi spletnim stranem. Enako kot ljudje, ki brskajo po internetu, imajo svoje IP-naslove, preko katerih jih lahko identificiramo, tudi spletni strežniki. Podobno kot se lahko z omrežjem tor v anonimnost skrijejo uporabniki interneta, se lahko skrijejo tudi ustvarjalci spletnih strani. S pomočjo brskalnika tor lahko obiskujemo tudi spletne strani s končnico .onion, identiteta avtorjev katerih ni nujno znana. To so lahko povsem običajne spletne strani, kot je denimo spletna stran facebook.onion, ki omogoča alternativni dostop do facebooka, lahko pa so njihovi avtorji kriminalne združbe, ki se želijo preko anonimnosti skriti pred kazenskim pregonom.
Najbolj slavno spletno stran na temačnem delu interneta (the darknet), kot pravijo spletnim stranem, ki jih z iskalniki, kot je denimo google, ne moremo najti, je leta 2011 postavil neznanec z vzdevkom Altoid. Prišel je na idejo, da bi vzpostavil spletno tržnico za preprodajo blaga, s katerim trgovanje ni dovoljeno. Na prvi pogled je šlo za dokaj običajno spletno trgovino, kjer si lahko prebral recenzije in ocene posameznega izdelka in se odločil za nakup, plačal z valuto bitcoin, paket z naročenim blagom pa dobil čez nekaj dni po pošti. Vendar se preko te spletne strani ni trgovalo z običajnimi izdelki, ampak s prepovedanimi drogami in orožjem, menda pa si lahko najel celo morilca.
Altoid je vzpostavil anonimno tržnico, poimenovano silk road, in pobiral odstotke od vsake kupčije, ki so jo denimo dobavitelji drog sklenili s svojimi strankami. Posel je cvetel, dokler niso kljub pazljivosti avtorja ilegalne spletne trgovine v začetku oktobra 2013 aretirali agenti FBI v javni knjižnici v San Franciscu. S trikom jim ga je uspelo prijeti celo s prižganim prenosnim računalnikom, kar je olajšalo dokazni postopek na sodišču. Leta 1984 rojeni Ross Ulbricht, kot je bilo avtorju spletne strani silk road dejansko ime, je bil februarja 2015 obsojen na dosmrtno ječo brez možnosti, da kadarkoli zaprosi za predčasni izpust iz zapora. Vendar se je na temačnem internetu že kmalu po razkrinkanju in aretaciji avtorja prve verzije pojavila nova različica spletne prodajalne drog.
Prodajalci in kupci v »temačni« spletni trgovini z drogami ali orožjem so povsem anonimni. Ker nihče ne pozna njihove prave identitete, je dokaj nenavadno, da lahko tak trg dejansko učinkovito deluje. A temačni internet velja za zelo inovativno okolje, saj si njegovi uporabniki neprestano izmišljajo nove metode, kako vzdrževati čim bolj odprto in učinkovito tržišče in hkrati odprt prostor za izmenjavo idej.
Prihodnost temačnega interneta
Za omrežje tor skrbi neprofitna organizacija, ki zatrjuje, da dostop do temačnega dela interneta obsega le nekaj odstotkov vse uporabe tora. Večinoma ga ljudje uporabljajo za ohranjanje visoke stopnje zasebnosti pri povsem zakonitih in običajnih internetnih opravilih. Na ta način se lahko izognejo sledenju in profiliranju, ki ga podjetja izvajajo za potrebe oglaševanja, ali poskušajo le skriti svoje poslovne skrivnosti pred konkurenco. Na temačnem delu interneta so tudi spletne strani, ki objavljajo razkritja žvižgačev in obvestila politične opozicije v državah brez svobode govora.
Internet se je skozi čas že večkrat bistveno spremenil. Na začetku, v sedemdesetih, je veljal za vojaški projekt, s pomočjo katerega so poskušali razviti komunikacijski kanal, ki se ga ne bi dalo uničiti. V osemdesetih so ga nadgradili v akademsko omrežje, ki je olajšalo komunikacijo v znanstveni skupnosti. V devetdesetih je prišlo do komercializacije interneta, v začetku 21. stoletja pa smo priča razmahu družabnih omrežij.
Morda bo prav model anonimnosti, ki ga omogočata omrežje tor in temačni internet, postal vedno bolj popularen v času, ko je zavedanje, da na internetu ob običajni uporabi nikakor nismo nevidni, vse bolj prisotno in se mu pripisuje vedno večji pomen. Večina od nekaj milijonov vsakodnevnih uporabnikov brskalnika tor to orodje uporablja v povsem zakonite namene. Njihovo glavno vodilo je, da želijo kar najbolje poskrbeti za svojo zasebnost.
