Nekdo vam ponudi denarno nagrado, če iz košare, v kateri je sto kroglic rdeče in črne barve, miže izvlečete rdečo. Ob tem vas sooči z naslednjo dilemo: bi kroglico raje vlekli iz prve košare, v kateri je natanko polovica rdečih in polovica črnih kroglic, ali iz druge košare, za katero nimate nobenega podatka, koliko katerih kroglic je v njej – lahko so vse črne, vse rdeče ali v kakršni koli vmesni kombinaciji. Kako bi se odločili?
Čeprav je verjetnost, da bi potegnili rdečo kroglico, v obeh primerih enaka, se večina raje odloči za prvo košaro, v kateri je enako število rdečih in črnih kroglic. Dilema je znana kot Ellsbergov paradoks in priča o tem, da imamo ljudje bistveno raje predvidljiva tveganja, ko je porazdelitev verjetnosti možnih dogodkov vnaprej znana, ne maramo pa negotovih okoliščin, v katerih tveganja niso jasno razvidna. Nedorečenost nam na splošno sproža močnejše čustvene reakcije kot soočanje s poznanim tveganjem.
Podoben paradoks dobro poznajo zdravniki, ko poskušajo ustreči željam pacientov pri izvajanju diagnostičnih preiskav. Če izbrana diagnostična metoda pacientu ne poda ne pozitivnega in ne negativnega odgovora na zastavljeno zdravstveno vprašanje, je pri nadaljnjih preiskavah, ki imajo lahko tudi resne stranske učinke, praviloma pripravljen na bistveno večja tveganja, da le razreši nejasnost, s katero je soočen. Čeprav je po izvedeni prvi preiskavi, ki mu ni dala nobenega odgovora, objektivno gledano v enaki situaciji kot pred izvedbo preiskave, se je zanj vseeno nekaj bistveno spremenilo. Sedaj je pripravljen pristati tudi na posege, na katere prej zaradi njihove invazivnosti in možnosti komplikacij ne bi pristal.
V nedorečenosti neradi vztrajamo
Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da poskušamo čim hitreje razrešiti nedorečenosti v situacijah, v katerih se znajdemo. Ko se soočimo z dogodkom, ki ga ne znamo takoj prepoznati in umestiti v nam že znane sheme razumevanja, se naši možgani odzovejo na predvidljiv način. Ko začutijo razkorak med tem, kar neposredno zaznavamo, in tem, kar bi v danih okoliščinah po pričakovanju morali zaznati, se njihova aktivnost poveča.
Možgani postanejo dovzetni za iskanje novih vzorcev, pri čemer so odprti za alternativne možnosti pojasnitve situacij in dogodkov. A v primeru, da problema ne uspejo razrešiti v razmeroma kratkem času, se pojavi dodatna težnja, da bi čim prej prišli do zaključka in se odločili za eno od možnosti, tudi če ni povsem ustrezna. Obdobje kreativnosti, ko smo odprti za alternative, je tako razmeroma kratko, če se mu ne posvečamo posebej in ga dodatno ne razvijamo.
Ko se možgani enkrat odločijo, pri tej izbiri nato vztrajajo, tudi če se kasneje pojavijo neskladja in nekonsistentnosti. Razrešitev stanja negotovosti namreč povzroči tudi, da se možgani ne zmenijo več za nekonsistentnosti in vidijo sliko dogajanja bolj jasno in razločno, kot je v resnici. V tej drugi fazi ljudje svoje odločitve praviloma ne spreminjamo več, ampak iščemo potrditev zanjo med enako mislečimi.
Določeno preprosto odpravljanje nejasnosti poteka celo povsem avtomatsko in ga ne moremo izklopiti, tudi če to želimo. Ko gledamo človeka, ki izgovori zlog »va« ali zlog »ba«, bomo iz gibanja ustnic brez težav razločili, kateri zlog je izrekel. Zanimivo pa je, da je naše prepričanje, da gibanje ustnic sovpada s prav določenim zvokom, tako močno, da ne moremo slišati zloga »va«, ko nam ga predvajajo skupaj s posnetkom ust, ki izrečejo zlog »ba«. Iluzija je tako močna, da deluje, tudi če se je zavedamo. (Iluzijo si lahko ogledate na youtubu: The McGurk Effect)
To je zgolj eden od mnogih vgrajenih mehanizmov, ki nam bistveno olajšajo komunikacijo in morebitne nesporazume. Na splošno se sistem, ki v naših možganih sproti odpravlja nejasnosti in nam sugerira najbolj verjetno možnost, v praksi zelo dobro obnese. V množici informacij, s katerimi smo soočeni vsakodnevno, moramo prepoznavati veliko najrazličnejših vzorcev. Zato večinoma že ob bežnem pogledu na znani predmet ali shemo vemo, s čim imamo opravka. Besedilo, ki mu nekatere črke manjkajo ali so celo napačne, lahko brez težav preberemo.
Načini soočanja z negotovostjo
Pomembna sposobnost, ki jo je dobro obvladovati v današnjem svetu, je vzdrževanje pravega razmerja med hitrim odločanjem z uporabo ustaljenih miselnih shem in kategorij, ki so nam neposredno na voljo, ter daljšim vztrajanjem v negotovosti, ki omogoča spremembe in izboljšave, a hkrati vzbuja tesnobo in nelagodje.
Raziskave, kako se ljudje soočamo z negotovostjo in kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje, podrobno analizira in predstavi Jamie Holmes v knjigi Nonsense: The Power of Not Knowing (Crown, 2015). Natančno opiše, kako v vse bolj kompleksnem in nepredvidljivem svetu najpomembnejše lastnosti niso več le inteligenca, volja in znanje, ampak je zelo pomembno tudi, da se znamo soočati s tistim, česar (še) ne poznamo in ne razumemo. Vedno bolj pomembna postaja veščina, kako se znamo odločati v okoliščinah, ko nimamo na voljo dovolj podatkov in ko niti okviri odločanja niso povsem jasni.
Ključnega pomena zato postaja sposobnost obvladovanja obdobja negotovosti, ko se soočimo z novim, nerazumljivim in neznanim. Če smo sposobni dlje časa vztrajati v stanju nedorečenosti in tehtati razne možnosti, se bomo na koncu bolj verjetno odločili tako, da bomo z odločitvijo dolgoročno zadovoljni. Sposobnost delovanja v negotovosti tako ni del običajne inteligence posameznika, ampak gre za sposobnost delovanja v okoliščinah, ko ne moremo izhajati le iz preteklih izkušenj in znanja.
Opravil, ki so po svoji naravi strukturirana v obliki algoritma, ko le sledimo že ustaljenim vzorcem delovanja in se nam ni treba prilagajati na spremembe, novosti in nepredvidljive dogodke, bo v prihodnje vse manj, saj jih bodo izvajali stroji. Pri spopadanju s še ne-strukturiranimi problemi in novimi okoliščinami pa bomo ljudje še nekaj časa nepogrešljivi. Pri tem gre predvsem za probleme, ki nimajo vnaprej znanih odgovorov, ki bi se jih morali zgolj spomniti ali jih znati po ustaljenih algoritmih razrešiti.
Za podjetja in organizacije je zato pomembno, da vzpostavijo razmere, v katerih se bo spoštovalo tudi nedorečeno stanje, ne le čim hitrejše sprejemanje odločitev ne glede na njihovo dolgoročno primernost. Izobraževalni sistem bo prav tako moral ljudi vedno bolj pripravljati tudi na soočanje z negotovostjo in odprtostjo.
Stres zavira inovativnost
Naša želja po izogibanju nedorečenosti in težnja po jasnosti in razrešitvi dilem je močno odvisna tudi od zunanjih okoliščin, v katerih se znajdemo. Raziskave so pokazale, da je naša tolerantnost do negotovosti močno odvisna od našega čustvenega stanja. Če smo v stresu, smo bistveno manj pripravljeni vztrajati pri odprtosti različnih možnosti. V stresnem stanju nas nekaj žene, da se čim prej odločimo in razrešimo dilemo, tudi če gre le za navidezne ali vsiljene rešitve, ki dolgoročno niso najboljše.
V obdobju takoj zatem, ko neko območje prizadene naravna katastrofa, kot je denimo potres ali pustošenje orkana, se ljudje nekaj časa obnašajo drugače, kot so se pred katastrofo. Po kriznem obdobju statistike običajno zaznajo porast porok, ločitev in rojstev otrok. Ljudje v trenutkih po katastrofi težje vztrajajo v stanju negotovosti, zato se v večjem številu odločajo za sprejemanje končnih odločitev. Zdi se, da katastrofa, ki življenja vrže iz tira, povzroči tudi, da je občutek nejasnosti težje prenašati, zato sili k razrešitvi dilem in k manj premišljenim dejanjem.
Izkaže se tudi, da lahko že manjše zunanje motnje vplivajo na našo toleranco do sprejemanja alternativnih interpretacij dogajanja. V stresnih okoliščinah se namreč bistveno hitreje zatečemo k stereotipom in enostavnim odgovorom na kompleksna vprašanja. Z eksperimentom so preizkušali, kako na poroto vpliva, če je v sobi, kjer zaseda, še glasen delujoč tiskalnik. Izkazalo se je, da so porotniki v hrupni sobi hitreje prišli do skupnega stališča kot tisti, ki so delali v tišini. Porotniki, ki niso imeli miru, so bili tudi manj pripravljeni poslušati alternativna stališča in sprejemati nove interpretacije dogajanja, kar je seveda vplivalo na njihovo razsodbo.
